Otroštvo in mladost je Bernard II. preživljal v varnem in mirnem zavetju domačega gradu, v družini, kjer mu je bil že v zibelko položen blag, plemenit in pobožen značaj. Oče, mejni grof, ki je slovel po svojem zavzemanju za pravico in mir in je bil razsodnik in zaupnik cesarja Friderika, ga je skupaj s še dvema bratoma vzgajal za svojega naslednika. Jemal ga je s seboj, da bi se čim bolj seznanil z opravili, ki ga čakajo, kasneje pa ga je poslal na dvor vojvode Reneja Anjouja, materinega sorodnika. Tu je Bernard svojo viteško fevdalno vzgojo in izobrazbo dopolnjeval z dvorno ter se tako izobrazil v svetovljana, obenem pa si izostril čut za dobro in slabo, za bistveno in nebistveno. Po smrti očeta je dobil severni del mejne grofije in si tam uredil življenje, a ne za dolgo. Ko so Turki leta 1453 osvojili Carigrad, je spoznal, da je njegova naloga obramba krščanstva pred pretečim turškim prodiranjem. Na dvoru Friderika III. je postal cesarjev tesni svetovalec, zaupnik in odposlanec. Njegovo glavno in odločilno poslanstvo pa je postalo pridobivanje evropskih knežjih dvorov in svobodnih mest za križarski pohod, s katerim bi rešili kristjane v donavskih deželah in zavarovali Evropo pred nadaljnjim turškim prodiranjem. Z veliko težavo in po mnogih grenkih urah razočaranja mu je sčasoma le uspelo pridobiti zaveznike. Njegova zadnja pot ga je vodila v Genovo: tu bi moral prepričati mestne veljake, da se tudi oni, kot najmočnejša pomorska sila tistega časa, s svojim ladjevjem udeležijo bojnega pohoda proti Turkom. Ne vemo, kakšen dogovor je dosegel, saj je kuga, ki je takrat razsajala po mestu, zahtevala tudi njegovo življenje. Že na dan njegovega pogreba so se začela dogajati čudežna ozdravljenja. Bil je res svetniški mož. Prostovoljno se je odrekel sijaju in udobnosti, kroni in poroki, dve tretjini svojih dohodkov je razdelil med reveže.
Ime: je zloženka iz starovisokonemških besed bero, bern »medved« in hart »močen, drzen«.
Rodil se je leta 1428 v Hohenbadnu pri Baden-Badnu v Nemčiji, umrl pa 15. julija 1458 v Moncalieriju v Italiji.
Družina: Bil je drugi sin mejnega grofa Jakoba Badenskega in princese Katarine Lotarinške. Imel je še štiri brate.
Zavetnik: Badna, nadškofije Freiburg, Moncalierija, mladine in mož.
Upodobitve: Največkrat ga upodabljajo kot viteza v bojni opravi, običajno s praporjem na katerem sta križ in badenski grb.
Beatifikacija: Za blaženega ga je leta 1769 razglasil papež Klemen XIV., postopek za svetnika pa se je začel leta 1958.
Goduje: 15., ponekod 24. julija.
Vir
Atributi: vojna oprava, prapor s križem, badenski grb
Zavetnik: Dežele in mesta Baden, nadškofije Freiburg, Moncalierija, zavetnik in vzornik mladine in mož.
Potem, ko je Bernard kot mejni grof nekaj časa vladal v svoji deželi, se je kot cesarjev odposlanec odpravil na nehvaležno pot klicanja na križarski pohod v Sveto deželo, saj so križarski pohodi prišli iz navade in je bila viteška miselnost že v zatonu. Na enem takih potovanj se je okužil in umrl. Po prvi svetovni vojni so ga postavili za zgled viteškega človeka, ki se ni zapiral pred svetom, pač pa prevzemal nase velika in pomembna bremena s krščansko odgovornostjo. Za zgled ga je vzela zlasti katoliška mladina. Na pobudo freiburškega nadškofa se je leta 1958 začel tudi uradni postopek za njegovo kanonizacijo.
Ime: Izhaja iz nemškega Bernhard, ki je zloženka iz starovisokonemških besed bero, bern »medved« in hart »močan, drzen«.
Rodil se je leta 1428 ali 1429 v gradu Hohenbaden pri Baden-Badnu v Nemčiji, umrl pa 15. julija 1458 v Moncalieriju blizu Turina v Italiji.
Družina: Bil je drugi sin mejnega grofa Jakoba Badenskega in princese Katarine Lotarinške.
Dinastija: Hiša Zähringen, ki ji je pripadal, je vladala mejni grofiji Baden-Baden od leta 1112 pa vse do propada monarhije leta 1918.
Sodobniki: Enej Silvij Piccolomini, poznejši papež Pij II., milanski vojvoda Francesco Sforza, sv. Janez Kapistran, cesar Friderik III.
Služba: Po očetovi smrti je prevzel severni del mejne grofije, kmalu pa vstopil v službo k cesarju ter mu pomagal pri raznih kočljivih zadevah, nazadnje kot poslanec, da bi pridobil evropske dvore in mesta za križarski pohod.
Kreposti: Bil je človek, ki se je prostovoljno odrekel sijaju in bogastvu, saj ga je kar dve tretjini razdal revežem in Cerkvi; velik asket in spokornik. Vsak dan se je spovedal, pod dvorno obleko je nosil spokorno srajco in vsak dan molil marijanski oficij.
Upodobitve: Največkrat ga upodabljajo kot viteza v bojni opravi, običajno s praporjem, na katerem sta križ in badenski grb.
Grob: Pokopan je pod velikim oltarjem v mestni cerkvi Santa Maria della Scala. Že na dan pogreba so se godila čudežna ozdravljenja na njegovo priprošnjo.
Beatifikacija: Za blaženega ga je 16. septembra 1769 razglasil papež Klemen XIV., postopek razglasitve za svetnika pa še teče.
Goduje: 15. julija, ponekod tudi 24. julija.
Vir
V kraju Moncalieri [montekalijéri] (v Piemontu), blaženi Bernard iz Badna, ki je šel proti Vzhodu, da bi branil krščanska ljudstva. Umrl je po zavzetju Carigrada.
Vir