Čeprav majhen po postavi in z vzdevkom Parvulus, mali, pa je bil Bernardin toliko večji po umu, duhu in srcu. V Padovi, kjer je študiral filozofijo in pravo, se je nenadoma odločil, da vstopi v frančiškanski red. Leta 1456 so ga sprejeli in mu ob preobleki dali ime Bernardin, po Bernardinu Sienskem, ki so ga ravno takrat razglasili za svetnika. Sledila so leta študija teologije in mašniško posvečenje. Naslednjih šest let je še študiral in poučeval mlade redovnike, nato pa ga je beneški kapitelj imenoval za pridigarja. Po začetnem strahu, nezaupanju vase in tremi je kot pridigar kmalu zaslovel po vsej Italiji. Petindvajset let je pridigal po cerkvah, trgih in mestih in povsod so se k njegovim pridigam zgrinjale nepregledne množice. Kjer koli se je pojavil, so ljudje zakupili vsa prenočišča, saj so ga mnogi prihajali poslušat od daleč. Šlo je celo tako daleč, da je moral sam papež določati, kje naj pridiga. Ob vsej »slavi«, ki jo je užival, pa se nikoli ni prevzel. Ostal je preprost, skromen, prijazen in pokoren redovnim pravilom ter zase nikoli ni iskal privilegijev. Njegove pridige so bile preproste, živahne in niso imele odvečnih govorniških okraskov, kakor je bilo takrat v navadi. Imele so neverjeten učinek, čeprav so bile dostikrat neprijetne za ušesa nemoralnežev in grešnikov vseh vrst. Pod njegovim vplivom se je marsikatero mesto »spreobrnilo« in mnogi ljudje so začeli opuščati slabe razvade tedanjega časa. 
Poleg pridiganja in službe provincialnega vikarja se je posvečal tudi dobrodelnosti. Zavzel se je zlasti za t. i. »montes pietatis«, dobrodelne ustanove, zastavljalnice, ki so posojale denar proti zastavljeni dobrini, da bi ljudi zavarovale pred izkoriščevalci. Judje, ki so obvladovali denarni trg, so namreč ljudem posojali denar za oderuške obresti, »montes pietatis« pa so posojale manjše vsote sprva brez obresti, kasneje pa z minimalnimi obrestmi. Kljub velikim težavam in nasprotovanjem, celo spletkam, so se te zastavljalnice kmalu razširile po vsej Italiji. Bernardin je zaradi svojih ostrih pridig, kasneje pa tudi uspešnega dela »montes pietatis« doživel marsikatero bridko izkušnjo, a mu nič ni moglo vzeti poguma in evangeljske gorečnosti. Delal je do zadnjega diha. Umrl je v Pavii, kjer je meščane še posvaril, da se Italiji bližajo Francozi, njihovega napada pa ni več doživel.
Ime: Ime Bernardin je sestavljeno iz starovisokonemških besed bero, bern »medved« in hart »močen, drzen«.
Rodil se je leta 1439 v Feltreju pri Benetkah, umrl pa 28. septembra 1494 v Pavii v Italiji.
Družina: Bil je iz plemiške družine Tomitani najstarejši izmed desetih otrok. Njegov oče je bil Donato Tomitani, mati pa Korona Rambaldoni.
Zavetnik: zastavljalcev in bankirjev.
Upodobitve: Upodabljajo ga v redovni obleki s knjigo in trojnim hribom
Beatifikacija: 13. aprila 1654 je papež Inocenc X. odobril oz. potrdil njegovo češčenje, leta 1728 pa je bil razglašen za blaženega.
Goduje: 28. septembra.
Vir
V Padovi (v Lombardíji), blaženi Bernardin de Feltria (Martin) Tomitano, duhovnik iz Reda manjših bratov, ki je prinašal kot pravijo dobre sadove v službi pridigarja je proti oderuštvu in ustanovil Mont Pieta. Bil je mož miru, imenovan od papeža Ksista IV. za spravo pri civilnih prepirih.
Vir