blaženi Danijel Brottier – duhovnik in redovnik

blaženi Danijel Brottier - duhovnik in redovnikŽivljenjski moto blaženega Danijela Brottiera, očeta sirot je bil: “Dajte sirotam na zemlji in nekega dne vas bo Bog naredil bogate v nebesih”.

Danijel Brottier je postal misijonar v Afriki. Zgradil je katedralo v Dakarju v Senegalu.  Tvegal je življenje kot vojni kurat v času 1. sv.  vojne. Postal je oče tisočem sirot v pariški sirotišnici v Auteuilu.  Papež Janez Pavel II. je očeta Danijela Brottiera razglasil za blaženega v Rimu 25. novembra leta 1984. Med slovesnostjo je papež v pridigi povedal:”V času, ko si je prizadeval skrbeti za sirote iz Auteuila,   z močnim in zavzetim delovanjem, je ravno to razvilo dejavnost, zaradi katere je postal znan daleč preko meja Pariza. Ničesar ni ustavilo njegovega usmiljenja, ko je šlo za sprejemanje,  prehrano in obleko teh zavrženih in od življenja ranjenih otrok.
Številni so, ki pričujejo o tem globoko evangelijskem delovanju. Glede na to, da je treba tem mladim zagotoviti streho nad glavo,  prisrčno vzdušje,  pomoč pri izobraževanju in izgradnji prihodnosti, oče Brottier množi pozive in nenehno ustvarja živo posodo solidarnosti.
Duhovnik, redovnik, njegovo obširno delovanje »izhaja iz njegove ljubezni do Boga«, je dejala ena izmed izmed prič. Hkrati ponižen in iskren, delujoč do meja možnega, je zvesti služabnik oče Brottier ravnal s pogumom in preprostostjo, ker je delal »kot da je vse odvisno od njega, a vedoč, da je pravzaprav vse v Božjih rokah«. Otroke iz Auteuila je posvetil sv. Tereziji Deteta Jezusa, h kateri se je pogosto zatekal prepričan v njeno učinkovito posredovanje do vseh tistih, katerim je tudi sama posvetila svoje življenje.

Postal bom papež
Danijel Brottier se je rodil 7. septembra leta 1876 v La-Ferte Saint-Cyru v Franciji. Ko je dopolnil 5 let je izjavil, da bo duhovnik. V družini so se pogovarjali o prihodnosti otroka. Mama je malega dečka vprašala: »Kaj boš, ko boš velik, Danijel?« Takoj je odločno odgovoril: »Papež bom.« Starši so pojasnili, da kdor želi biti papež, mora biti najprej duhovnik. Dejal je: »Dobro, bom pa duhovnik.«
Po svojem prvem svetem obhajilu jeseni leta 1887, je bil sprejet v dekanijsko semenišče v Bloisu. Častitemu Caussanelu, rektorju tega semenišča je zaupal, da želi biti redovnik. Takrat je imel 12 let. Odločni duhovnik je odgovoril: »Najprej moraš dokončati študij. Sedaj si še premlad, da bi se o tem odločal. Vseeno pa je važno, da o tem ne govoriš svojim staršem.«

Mali mučenec
Od tega trenutka dalje je imel Danijel močne glavobole, ki so postajali njegovo pravo mučeništvo. Nekoč ga je voditelj videl nasmejanega in ga vprašal, kaj se dogaja z glavobolom. Tedaj je Danijel odvrnil: »Cerkev je nenehno pod pritiskom in lahko vsak trenutek eksplodira.« Doktor Maffei, ki ga je zdravil v poslednjih trenutkih njegovega življenja je pojasnil: » Njegovi glavoboli so se pričeli v 13. letu življenja. V tem času je prebolel kužno gripo, kar ni nihče opazil. Po tej bolezni je prišlo do zastrupitve možganskih celic. Boleče posledice je Danijel čutil celo življenje. Mislim, da je bila tudi njegova zadnja bolezen, tifoidna mrzlica, le reaktiviranje novih bolezenskih elementov, ki jih je celo življenje nosil v sebi.« Kljub bolezni je Danijel leta 1882 odšel v dekanijsko bogoslovno semenišče v Bloisu.

Cela petnajsterica
Leta 1984 je še živel Danijelov sošolec iz istega študijskega letnika, častiti kanonik Emil Julin. Danijela se je zelo dobro spominjal, saj je trojica, skupaj z Emilom Boivinom, tvorila skupnost, katere cilj je bil doseči duhovništvo. »Bilo nas je 15 v letniku,« se spominja častiti kanonik, »in vsi smo želeli priti do duhovništva. Naš cilj je bil tesnejša zedinjenost naših molitev, da bi nam Bog podeli to veliko milost.« Molili so rožni venec – vsak po vrsti, v soboto – duhovna obnova, različna dela pokore in skupno darovanje sv. Obhajila v ta namen. Častiti kanonik Julin je vznemirjen poudaril: »Cela petnajsterica našega letnika je dosegla duhovništvo.«
Vendar pa je moral bogoslovec Brottier pred posvetitvijo prestati še dve preizkušnji. Imel je enoletni premor zaradi vojaške službe (1896-1897), drugič pa zaradi premočnih glavobolov. Po zaključku študija teologije, ga je škof poslal v katoliško šolo v Pontlevoyju. Danijel Brottier je bil v diakona posvečen 27. maja leta 1899.
Že 22. oktobra leta 1899 ga je v semeniški kapeli v Bloisu, škof Laborde, mestni ordinarij, posvetil v duhovnika. »Častiti je rojen pedagog,« je rekel oče škof, ko je mlademu duhovniku odkazal prvo župnijo. »Vaše mesto je pri delu z otroki.« Častiti Danijel se je vrnil v Pontlevoy in bil tam tri leta vzgojitelj mladine. »Ta duhovnik dela vse drugače kakor drugi,« so govorili učenci.

Misijonska želja
Škof ordinarij ga je dvakrat želel postaviti za župnika, vendar je častiti Danijel v sebi nosil misijonski klic. Ko je naposled dobil škofovo privolitev, je napisal pismo očetu Genoudu, magistru noviciata Družbe Svetega Duha v Orlyju pri Parizu. V odgovoru je oče Genoud zapisal: »Vaša odločitev je iskrena in dobra. Naj pride častiti v začetku praznikov in naredi duhovne vaje v ta namen, ter nato ostane v noviciatu. Častiti Danijel je o tej odločitvi obvestil svojo družino. Leta kasneje je dejal: »Zadržal sem svoje namene v tajnosti in dal s tem mojim staršem nekaj sreče, za katero sta mislila, da sta jo dosegla za vedno.«
Odšel je domov. Bitka ni bila lahka. Njegov oče je pisal generalnemu voditelju Družbe Svetega Duha, škofu Le Royu: »Danijel nima zdravja, ki je potrebno za misijonsko delo. Želi biti redovnik. Zelo dobro, če je tak poklic.Vendar se čutim dolžnega nasprotovati njegovemu namenu, da gre v tujino. To je zanj gotova smrt. To vem in tudi on to ve. Čutil bi se krivega, če ne bi sedaj posredoval.«
Končno pa je globoko verni oče ponovil za materjo: »Naj se zgodi Božja volja in ne naša. Če nas moraš zapustiti, pojdi v miru.« Z blagoslovom staršev in mirom v srcu je Danijel 26. septembra leta 1902 začel noviciat v Orlyju. Leto kasneje je 30. septembra naredil redovne zaobljube v Družbi Svetega Duha. Predstojniki so se odločili, da oče Danijel poleti v Afriko. O svoji misijonski želji je zapisal takole: »Imam veliko razlogov, da se ne varam glede dobrega, ki ga lahko storim, glede moči, ki jo za to potrebujem. Želim torej žrtvovati vsaj svoje življenje in svojo kri za oznanjevanje veselega oznanila. Po mojem prepričanju se bo Evangelij med divjimi narodi širil samo v takšnih pogojih, v kakršnih se je širil v prvih stoletjih; seme mora biti poškropljeno s krvjo mučencev. Če bi Bog želel sprejeti mojo kri za tako veliko stvar, bi jo dal iz vsega srca.

V Senegalu
Oče Danijel je odšel v Senegal, vendar ni bil poslan v pragozd, ampak v mesto Sain-Luis. Uprava te kolonije je bila prežeta z antiklerikalizmom, v tako nenaklonjenem vzdušju pa je bilo župnijsko življenje mlahavo. Mladi kaplan, oče Brottier,  je skrbel za mlade z zanj tako značilnim zanosom in neutrudljivo aktivnostjo. Postal je prefekt v mestni gimnaziji in zaščitnik skupnosti »Marijini otroci«. Začel je izdajati »Župnijski list« in organiziral orkester, ki je postajal vse bolj slaven. Znal je kot le malokdo pridobivati predane sodelavce, spodbujati iniciative, z lastnim zgledom pritegniti ljudi. Po njegovi zaslugi so spet uvedli procesijo ob prazniku Sv. Rešnjega Telesa in krvi, ki so jo zanemarili v protiverskem vzdušju kolonije.
Leta 1911 je imel oče Danijel težko prometno nesrečo, zaradi katere se je moral vrniti na zdravljenje v Francijo. V tem času se je boril z mislijo, ali ne bi moral zaradi slabega zdravstvenega stanja odstopiti od kontemplativnega življenja. Medtem je oče Jalabert, bivši župnik senegalske župnije v kateri je deloval oče Brottier, postal škof Dakarja. Obrnil se je na svojega bivšega kaplana, naj v Franciji organizira zbiranje denarja za gradnjo katedrale v Dakarju. Takoj je zbudil v njem vso dremajočo energijo. V senegalski zemlji so se nahajale francoske grobnice: znanstvenikov, raziskovalcev, vojakov in slavnih častnikov. Nova katedrala naj bi bila tudi njihov veličastni spomenik. Oče Brottier se je z žarom posvetil zbiranju sredstev za gradnjo katedrale spomenika »Le souvenir Africain«. Zbiranje je prekinila prva svetovna vojna. Po vojni je oče Danijel akcijo ponovil. Pred legendarnim vojaškim kaplanom so se odpirala vrata in denarnice.

Legendarni kaplan
Zaradi vse slabšega zdravstvenega stanja je bil oče Brottier popolnoma oproščen vojaške službe, toda ni nameraval ostati ravnodušen do zahtev vojaškega časa, zato se je javil kot prostovoljec. Postal je kurat 26. Pehotne divizije,  v kateri je ostal do konca vojne. Čas, ko divizija ni bila aktivna je Danijel izkoristil za poglabljanje pastoralne dejavnosti med vojaki. Pred Veliko nočjo leta 1915 jih je oče Brottier spomnil, da se bliža velik praznik in je treba stopiti h Gospodov mizi. Nagovoril je vojake svojih bataljonov:” V eni uri vas bom vse spovedal. Začel bom s komandirjem in kapetanom,  jasno? Zdaj pa pojdite in si dobro izprašajte vest.” Vsi so ubogali ta ukaz. Oče Brottier je spremljal vojake tudi, ko je bila divizija sredi bitke. To potrjujejo tudi dnevna povelja vojske,  v katerih je večkrat omenjen.
Nekega dne je eden od bataljonov,  za katere je skrbel oče Danijel, dobil povelje zavzetja močnih sovražnih položajev,  kar gotovo ni bilo možno izvesti.  Poveljnik bataljona je vedel, da bodo njegovi vojaki naslednji dan pobiti. Oče Brottier je šel na poveljstvo, vendar ga nihče ni hotel poslušati.  Tedaj je rekel štabnemu častniku:”Glede na to, da pošiljate te ljudi v gotovo smrt, jih peljite vi, jaz pa bom šel takoj za vami. Padla bova prva, vendar ne bo nihče zameril.” Tedaj je šel častnik z njim pogledat položaje napada in videl na lastne oči,  da bi bil napad v teh pogojih norost. Povelje je bilo umaknjeno.  Zahvaljujoč posredovanju kaplana je bilo rešenih na stotine življenj vojakov.
V avgustu leta 1917 se je 26. divizija nahajala pri Verdunu. Po enem od srditih napadov so opazili, da je na bojišču ostal hudo ranjen častnik. Oče Brottier ga je hotel na vsak način rešiti. Na palico je privezal prapor Rdečega križa in z dvema vojakoma z nosili odšel nezavarovano naravnost do ranjenca. Sovražne puške so utihnile, presenečene nad hladnokrvnim kaplanom. Oče Brottier je povil ranjenca, ga namestil na nosila in vsi trije so se z ranjenim mirno vrnili nazaj v okope. Vojaki niso mogli verjeti svojim očem: »Čudež!« Od tedaj je imel vzdevek »L’aumonier verni«, kar pomeni nedotakljivi kaplan, ki ga krogle ne dosežejo. Oče Brottier je končal svoje udejstvovanje v vojni s križcem častne legije in vojnim križcem.
Tu je nekaj pričevanj iz tistega časa: »Danijel Brottier, prostovoljni kaplan 26. divizije: Od začetka kampanje, s hrabrostjo in požrtvovalnostjo nad vsako pohvalo, ni omahoval nuditi pomoč ranjenim vojakom. V času borb v marcu leta 1916 je skupaj z odredi vztrajal na prvi bojni liniji, v najtežjih pogojih je v smrtonosnem sovražnem ognju izvlačil ranjene, jim previjal rana in nudil duhovno podporo. S svojim lepim zgledom, hladnokrvnostjo in osupljivo požrtvovalnostjo je bil vsem najboljša moralna opora.«

Vojaško poročilo z dne 5. maja leta 1916
Kaplan Danijel Brottier: Sijajna duša v kateri se harmonično spajata zanos vojaka in požrtvovalnost duhovnika. Legendaren med svojimi vojaki, s katerimi deli vse težke trenutke. V času napada, 1. in 2. junija je v Troesnesu tekal po položajih, povijal in izvlačil ranjence, ki jih je iskal pred našimi položaji kljub hudemu ognju strojnic. Ostal je v Troesnesu kljub dvakratni menjavi, ter se spravil v nevarnost 3. maja in tudi v naslednjih dneh zaradi novih napadov in težkega bombardiranja.  Samoiniciativno in z lastnim zgledom je vplival na borce in jih podpiral v najtežjih trenutkih.«

Vojaško poročilo z dne 29. junija leta 1918.
Še lepše pričevanje iz tistega časa je dal častiti kanonik Jamot: »Moram reči, da me je vedno izgrajeval s svojo preprostostjo in navduševal s svojo dinamiko. Imel je dušo voditelja. Bil je izjemen duhovnik in pravi apostol. Njegova stalna skrb je bila dvigniti duše in jih približati Bogu. Oče Brottier ostaja zame najbolj razsvetljen duhovnik, kar sem jih srečal v času vojne na fronti.«
Vedno je v različnih dogodkih iskal znamenja Božje volje. Po borbah za gozdič Avocuort takole premišlja: »Prišel sem nedotaknjen iz tega pekla, to pa pomeni, da v tej vojni ne bom pustil kože.Torej, razmislimo o prihodnosti in jo poskušajmo pripraviti.«  V tem trenutku je dobil idejo, da po vojni ustanovi Narodno združenje soborcev. Koliko dobrega je storilo to združenje, posebno za vojne invalide in družine bivših vojakov, je zgodba zase. Oče Brottier je do konca življenja ostal povezan s soborci, tudi takrat, ko se  je umaknil iz dejavnih projektov in je združenje postavilo čvrste temelje.
Po demobilizaciji se je oče Brottier vrnil v Pariz. Tam je srečal škofa Jaleberta. Pripovedoval mu je o strašnih nevarnostih skozi katere je šel in se čudil, da ni dobil niti najmanjše rane. Še večje presenečenje zanj pa je bilo, ko je škof Jalabert iz brevirja potegnil dvojno sliko, takrat še nerazglašene za blaženo, sestre Terezije od Deteta Jezusa in rekel: »To je ta, ki je zaščitila očeta.« Med ovitki te slike se je nahajala slika očeta Brottiera z lastnoročnim pripisom tega škofa: »Sestra Terezija, varuj mi očeta Brottiera, ker ga potrebujem!« Oče Brottier se je od tega trenutka dalje čutil dolžnika tej mladi karmeličanki, kar bo dokazal v svojem nadaljnjem življenju. Škof Jalabert pa je dočakal veliko pomoč, na katero je upal. Oče Brottier mu je namreč nabavil sredstva za gradnjo katedrale v Dakarju.

Oče sirot
Misijonska dejavnost v Afriki, junaška služba kurata ves čas vojne na najnevarnejših frontah, izgradnja spomenika katedrale v Dakarju – vse to je dovolj, da se očetu Brottieru zagotovi častno mesto v spominu bodočih rodov. Vendar pa je postalo njegovo glavno življenjsko delo reševanje in dosežek neverjetnega razvoja sirotišnice v pariškem naselju Auteuilu.
Sirotišnica, ustanovljena leta 1866, je bila po koncu 1. sv. vojne v katastrofalnem stanju. Prišla je v ogromne dolgove. Nadškof Pariza se je obrnil na Družbo Svetega Duha s ponudbo, naj prevzamejo in rešijo to koristno sirotišnico za otroke. V oktobru leta 1923 je oče Brottier predlagan za ravnatelja te sirotišnice. Svoje delo je začel s sveto mašo, ki je imela namen za vse sirote Auteuila. Prosil je Boga blagoslova za to delo in se zaobljubil služiti sirotam vse do smrti.
Začetek ni bil lahek. Že prvi večer so prišli fantje in rekli: »Prišli smo vprašat očeta ravnatelja, če nas imate namen delati neumne, tako kot vsi dosedanji ravnatelji. Obljubljeno nam je bilo veliko stvari, ki pa niso bile nikoli izpolnjene. Slabo smo hranjeni, nikoli ne smemo ven, brijejo nam glave. Ali se bo to spremenilo?« Mladina se je uprla. Na dvorišču so imeli burne proteste. Oče Brottier je tedaj rekel svojemu namestniku: »Nemci nas niso prestrašili, pa nas tudi tile otroci ne bodo.«
Takoj je pričel z delom. Zelo pomembna mu je bila gradnja, zdelo se je kot nečloveški napor. Na dvorišču se je nahajala borna kapelica, bolj podobna baraki. Novi upravnik se je odločil zgraditi zgraditi čudovito kapelico na čast blaženi Tereziji Deteta Jezusa. Zaprosil je za dovoljenje za gradnjo. Škof ni imel nič proti, se je pa čudil, ker je novi upravnik hotel postaviti sveto Terezijo za zaščitnico prav sirotam.
»Ta mala svetnica, gotovo bo razglašena za svetnico,« je pojasnil oče Brottier, »je zelo ljuba, je zelo močna.«
»Se vam ne zdi, da bi bil za te fante boljši zaščitnik kakšen sveti mladenič?«
»Mislim, da ne. Ti fantje so bili od otroštva oropani materinske nežnosti in imajo v srcu takšno praznino , da se lahko z gotovostjo zatečejo k tej mali svetnici, kateri se bodo za vse zahvaljevali.Ona bo njihova »mamica« in bo poskrbela za vse.« Mnogo ljudi je kritiziralo te misli očeta Brottiera.
Sirotišnica se je utapljala v dolgovih, on pa je hotel začeti z drago investicijo. Vendar pa je oče Brottier trdil, da je njegova prva dolžnost dati sirotam versko vzgojo. Želel jim je zagotoviti skrb blažene Terezije, ker je bil globoko prepričan v njeno močno priprošnjo za zelo človeško in praktično vzgojo. To so bila leta med beatifikacijo in kanonizacijo male karmeličanke, njeno češčenje pa je dosegalo neverjetne razsežnosti posebno v Franciji. Oče Brottier je zgradil prekrasno kapelico, ki je postala pariško svetišče svete Terezije. V kapelo je prihajalo na tisoče njenih častilcev, ki so ob tej priložnosti tudi podprli sirotišnico.
V težkih letih gradnje je oče Brottier iskal znamenja Božje volje in dobival prepričanje v pravilnost izbrane poti. V obdobju najintenzivnejših gradbenih del je poleg drugih darov vsak dan dobil tudi papirnati bankovec za 1000 frankov. Zgodilo se je, da je oče Danijel zvečer govoril: »Danes pa še nisem dobil svojega bankovca,« pa je v zadnjem trenutku prišel nekdo s prošnjo za molitev in tisoč franki, ali pa je oče Brottier odpiral ovojnice s pismi in v njih našel denar.
Hkrati, kot so rasli zidovi kapelice, se je povečevalo tudi število fantov v sirotišnici. Oče Brottier jih je vtaknil kamor je le mogel. Takrat je jokal od žalosti zaradi bede teh otrok in lastne nemoči. Kadarkoli je imel prost kotiček, je sprejel kakega fanta. Začele so se celo širiti govorice o njegovi nepreudarnosti in te govorice so prišle do pariškega nadškofa, kardinala Duboisa, ki je nekega dne prišel v Auteuil opomniti očeta Danijela.
Nadškof je bil v običajnem črnem talarju. Vstopil je v pisarno in očital ravnatelju, da brez nadzora sprejema v sirotišnico vse več fantov. V tem se je zaslišalo trkanje. V sobo je vstopila siromašno oblečena žena s sivim in uničenim obrazom. Pojasnila je, da je siromašna vdova, da gre v bolnišnico na težko operacijo, ima pa dvanajstletnega sina, ki bi ga želela pustiti v sirotišnici. Z upanjem je zrla v duhovnike sedeče v pisarni, ne da bi vedela, da je eden od njih kardinal. Oče Brottier se je obrnil h kardinalu, da bi on sprejel odločitev. Ta je poskočil, čez trenutek pa je vseeno priznal, da je fanta potrebno sprejeti. Ko je presrečna žena odšla, je požugal očetu Brottierju:
»Ste me pa ujeli, oče!«
» Eminenca, protestiram! Nisem jaz ujel Vašo eminenco.«
»Kdo torej?«
»Pa to je očitno. Gospod Bog.«
Oče Brottier je moral povečati stavbe, pa je bilo vseeno vedno premalo prostora. Tako je začel ustanavljati podružnice na obrobju, vendar je število sirot nenehno raslo. Tistega dne, ko je postal ravnatelj sirotišnice je ustanova štela 170 sirot. Leta 1930 jih je bilo 300, leta 1932 pa 400. V naslednjih letih je število sirot naraščalo na 500, 700 in 1000. V času smrti blaženega, leta 1936 je bilo skupno 1400 sirot v Auteuilu in 15 podružnicah na podeželju.
Niso bili zaman napori očeta Brottiera, da bi bila kapelica v sirotišnici prekrasna. Tu se je odvijala večina vzgojnega dela, tu se je začenjal in končeval vsak dan, vsak dan po večerni molitvi je predaval svojim fantom. Jasno jim je predočil cilj njihovega bivanja v sirotišnici, cilj vseh naporov, da bi postali dobri kristjani, dobri in spretni obrtniki, dobri državljani. Priporočal jim je namene, za katere je potrebno moliti, spodbujal jih je k hvaležnosti do darovalcev preko svetega obhajila in molitve, orisal jim je dostojanstvo božjega otroka, ki živi v Božji milosti in čistosti srca.
Oče Danijel je razvil delo ustanovitelja sirotišnice, častitega Louisa Russela. Šlo je za to, da se vrne krščansko življenje dečkom od 12. do 20. leta, ki praktično niso pripadali nobeni župniji, niso poznali vere in nekateri niso bili niti krščeni. Pogosto so bili to klateži, pognani od doma ali begunci in versko zanemarjeni pogani iz predmestja moderne metropole. Sprejem v Auteuil je trajal 10 tednov. Prve dni so fantje ponavadi hodili okoli sumnjičavi, vase zaprti in opazovali, kakšen je ta novi popravni dom. Ko so videli, da na njih nihče ne kriči, da se lahko dobro najedo, spijo v čisti postelji, igrajo nogomet, zvečer pa gledajo zanimiv film (sirotišnica je imela lasten kino), so se njihova srca pričela topiti. Ko so se prepričali, da niso kaznovani, niti zaprti, ampak jih njihovi vzgojitelji peljejo na izlete, je njihov notranji odpor popolnoma izginil. In takrat se je začel intenzivni verouk, ki je bil slovesno okronan z zakramentom prvega Svetega obhajila.
Seveda, vsega vzgojiteljskega dela ni mogel izvrševati sam, ampak je znal izbrati dobre sodelavce: kaplane, učitelje, mojstre in redovnice. Formiral jih je in pritegoval za seboj, jim kazal smer in podpiral njihove iniciative. Priporočal jim je veliko pozornost do otrok, nežnost in dobroto.Trdil je, na primer, da je imel slab občutek, kadar se je v šolah in kolegijih preveč sililo k prejemu prvega Svetega obhajila. Najprej, je govoril, je potrebno v otrocih prebuditi okus prvega Svetega obhajila, da bi si ga sami želeli in šele nato otroke spodbujati k njem. Vseeno pa je v vsem vzgojiteljskem delu najbolj učinkoval njegov osebni zgled, ker je svoje sirote ljubil in se jim nenehno posvečal.
Da bi jim zagotovil v svetu dobro začetno izhodišče po odhodu iz sirotišnice, je poskrbel, da je bila njihova strokovna izobrazba na visokem nivoju. Mladi človek, ki je zapuščal sirotišnico v Auteuilu je imel torej v roki vsaj spričevalo o končani osnovni šoli in poklicu. Lahko je postal mizar, ključavničar, pleskar, mehanik, elektromehanik, knjigovez, tiskar in celo slaščičar, saj so poučevali za vse te poklice. Nadarjeni so lahko zaključili tehnično šolo in odšli z ustrezno diplomo. Ustanove, tovarne in obrtne delavnice v Parizu in okolici so brez pripomb sprejele obrtnike s spričevalom iz Auteuila, saj so kmalu zasloveli kot dobri strokovnjaki. O tej vzgoji lepo piše kardinal Lustiger: »Naša družba tretire nekatere ljudi kot industrijski odpadek. Na obrobje odrine tiste, ki se ji ne morejo prilagoditi. Oče Danijel Brottier je sestopil na obrobje, da bi jih postavil na sredo besedila. Pobral je te, ki so bili izven, da bi jih namestil znotraj. Te, ki niso imeli ničesar, da bi jim dal to, kar najbolj potrebujejo in na kar imajo pravico – ljubezen. To ljubezen, ki usposobi Brottiera, ponižnega in predanega Bogu, za mamo in očeta tem, ki ju nimajo.«
Oče Brottier je veliko časa svojega življenja, ob vseh aktivnostih, presedel pri pisalni mizi. Pisal je članke, dnevnik, predvsem pa pisma. Pošiljal jih je ogromno. Od nekaj deset, do 200 dnevno. Odgovoril je na vsako pismo, brez izjeme, kdorkoli mu je pisal in se osebno zahvaljeval vsakomur, ki mu je kaj poslal, pa čeprav čisto malo vsoto.

Če si v raju…
Posvetitev katedrale v Dakarju je bila določena za 2. februarja leta 1936. Apostolski legat in posvečevalec je bil kardinal Verdier, pariški nadškof. Generalni predstojnik Družbe Svetega Duha, škof Le Hunsec, je želel, da oče Danijel pride na to slovesnost. Temu se je uprl zdravnik iz Auteuila, dr. Maffei. Zaprosil je predstojnika, naj ne nalaga tako utrudljivega potovanja, ki ga je bil oče Brottier pripravljen narediti v duhu pokorščine. Zdravnik je povedal našemu blaženemu, da je zadeva urejena. Odgovor se je glasil: »Hvala, doktor. Lahko torej ostanem sredi svojih otrok.«
V Dakarju je potekala velika slovesnost. Prav v tem času so v Auteuilu otroci pripravili očetu Danijelu majhno slovesnost. Po Sveti maši je oče Brottier spregovoril otrokom: »Ne vem, kako naj vam izrazim hvaležnost za tako veliko presenečenje, ki sem ga zjutraj doživel od vas, če bi vedel pred 25. leti, ko sem pričel s projektom gradnje katedrale v Dakarju, kakšno veselje mi boste v tem trenutku pripravili, bi mi bilo to dovolj. Dokler je v nas še iskra življenja, moramo slaviti Boga, v večnosti pa bomo peli o Božjem usmiljenju.« To je bil njegov zadnji govor otrokom. Kmalu, 13. februarja je zdravnik ugotovil pljučnico in tifoidno gripo. Oče Danijel je bil prepeljan v bolnišnico sv. Jožefa. Ko je vstopal v avto, je rekel: »Zadnjič vidim svojo kapelico. Kolikokrat sem trpel, neprestano, pa nisem mogel nikomur povedati. Mislim, da Bog pravi, da je moja naloga dokončana in ne bom več dolgo z vami. Fiat! Fiat! Zgodi se Božja volja. Da, moj Bog, naj se zgodi tvoja volja. Naredil sem vse, kar sem lahko, Bog bo dopolnil ostalo.«
Oče Danijel Brottier je umrl v petek 28. februarja leta 1936 ob 4.15 zjutraj ob prisotnosti prijateljev, ki so bdeli ob njem. Tega dne je pariški radio objavil novico o smrti »očeta sirot«. Bivša sodelavka Auteuila, gospa Saigne že nekaj mesecev ni vstala iz postelje. Trpela je namreč zaradi hudega revmatizma, ki ji je deformiral roko in nogo. Slišala je prek radia to novico in zaklicala: »Dobri oče Brottier, če si v raju, me ozdravi!« Takoj je popolnoma ozdravela. Po njegovi smrti se je na njegovo priprošnjo zgodilo veliko čudežnih ozdravljenj. Do oktobra 1959 je bilo to popisano v dveh zvezkih: ‘Nekatere milosti zadobljene na priprošnjo očeta Brottiera.’ Vsak zvezek zajema več kot 600 primerov. Tudi danes so uslišani vsi, ki molijo na priprošnjo očeta Brottiera.
Okoli 15 tisoč ljudi je obiskalo kapelo, da bi molili ob njegovih posmrtnih ostankih. Vse, ki so ga poznali je prevzemal občutek, da je človek, od katerega se poslavljajo, odšel naravnost k Bogu. Pogrebne svečanosti je vodil nadškof Pariza, kardinal Jean Verdier ob prisotnosti pomožnih škofov, številnih duhovnikov in več tisoč prebivalcev Pariza. Kardinal Verdier je ob pogrebu dejal: »Kristjan, posebno svetnik, nas nikoli dokončno ne zapusti« Oče Brottier leži v kapelici sv. Terezije v vznožju oltarja Božje Matere.
Po 26. letih, 13.decembra 1962 so opravili izkop telesa očeta Brottiera, ki je na začudenje mnogih ostalo nestrohnelo. Božjega služabnika očeta Danijela Brottiera je za blaženega razglasil papež Janez Pavel II. v Rimu, 25. novembra leta 1984.
Vir

Pri Parizu (v Galiji), blaženi Danijel Brottier, duhovnik iz Kongregacije od Svetega Duha, ki si je prizadeval za organizacijo dela za sirote.
Vir