blaženi Didak (Diego) Jožef iz Kadiza – kapucinski redovnik in duhovnik

Didak JožefNaš največji španski misijonar
Blaženi Didak (Diego) Jožef iz Kadiza je bil gotovo največji, najuspešnejši in najbolj popularni kapucinski pridigar v Španiji. Znal je navduševati kot sv. Vinko Ferreri, bil je iskan in proslavljen kot sv. Anton Padovanski.
Naš blaženi se je rodil v Španiji v Kadizu, nedaleč od Gibraltarske morske ožine leta 1743. Njegovi starši so bili verni in dobro stoječi. Žal je z 9 leti izgubil mater; namesto nje pa je dobil osorno mačeho.
Bil je lepe postave, ljubeznivega vedenja, intelektualno pa manj nadarjen, tako da so profesorji obupali nad njegovim šolanjem. Vendar si je s ponižno molitvijo in solzami izprosil od Boga takšen dar znanja, da so zatem bili profesorji presenečeni.
Najprej ni čutil nikakršnega veselja za redovno življenje. Ko pa je prebral življenjepis misijonarjev sv. Fidelisa, Jožefa Leoniškega ter Jožefa iz Carabantesa, apostola Galicije, se je navdušil za ta stan. Zato so kapucini radi sprejeli tega fanta s 15 leti v noviciat v Seviljo. Sam pravi o tem dnevu: “Če bi mi bila dana ta dan na izbiro kraljevska krona ali kapucinski habit, bi se bil brez obotavljanja odločil za kapucinski habit.”
Kot dijak je pokazal izredno zanimanje za slovstvo, po katerem si je pridobil lahkotnost govora in dobro znanje jezika. V bogoslovju se je s srcem in umom poglabljal v verske resnice. Leta 1766 je bil posvečen za duhovnika.

Potujoči pridigar
P. Didak je imel prve nastope v Ubique l. 1772, star 29 let. Ob nedeljah in praznikih popoldne se je podajal na trg, kjer so se zbirali ljudje in jim je na trgu razlagal verske resnice. Tu je storil tudi čudež, ko je pomnožil hrano za veliko množico.
Velik odmev je imel njegov misijon v Esteponi. Tu je po 15 letih razprtij in sovraštva spravil sprte meščane, kar se nihče ni mogel zamisliti. V Sevilji je imel misijon v stolnici. Navzoče je bilo celo mesto. Nikoli se še ni videlo v cerkvi toliko doktorjev, pisateljev, znanstvenikov, državnikov. Vsi so se čudili, odobravali njegove besede in so govorili: To je zares božji človek! To je drugi sv. Pavel. Ne, prerok Elija se je vrnil na svet.”
L. 1778 je bil v Kordobi. Že prvim besedam je sledilo veliko ploskanje. Imel je govor tudi v gledališču in v komediji. Še isti večer so zaprli gledališče, igralce pa so morali preseliti.
V Barceloni je na prvem govoru bilo prisotnih 50. 000 ljudi. Govoril je o sv. Trojici, kar je bila njegova priljubljena tema. O njej je govoril celo 9-dnevnico, brez ponavljanja ali dolgočasja. Po pravici so ga imenovali apostola sv. Trojice.
V Valenci so ugledne osebe prišle 7 ur pred pridigo, da so dobile prostor. Tako je bilo mnogokje.
Vso španijo je peš prehodil in pridigal v vseh večjih krajih. Zaradi protiverske gonje, ki je prihajala iz Francije, je bil par let konfiniran in ni smel govoriti v Andaluziji. Španija se mora verjetno njemu zahvaliti, da se tu ni tako hudo razdivjala protiverska gonja, kot se je v Franciji. Ko je mogel, je odšel misijonarit na severno Portugalsko, kjer je imel precej misijonov, med drugim tudi v Orviedu in Salamanki.

Metoda pridiganja 
Didak JožefP. Didak je pridigal z velikim navdušenjem. Cerkve so bile premajhne za desettisoče vernikov, zato je govoril v glavnem na odprtih prostorih, na trgih, z balkonov. Imel je prodoren, topel glas, govoril je zelo jasno. Govoril je lahko tudi 4 – 5 krat na dan z istim žarom, po uro in več.
Misijoni so trajali 4 – 6 tednov. Začel jih je navadno s tečajem za duhovnike; ti so mu potem pomagali spovedovati.
Misijon je začel s tridnevno prošnjo procesijo. Na čelu procesije so nosili sliko Marije, matere dobrega Pastirja, na koncu pa križ. Peli so litanije vseh svetnikov. Potem je bila maša, nato pridiga. Vsak večer rožni venec, premišljevanje, razlaga katekizma, pridiga, kar je trajalo dve uri. Zaradi tritedenske prenove je zelo veliko razlagal katekizem. Koliko je bil oster pri grajanju slabih razvad, toliko je bil blag v obrambi vere. Kot nezaustavljiv jez se je postavljal proti vsem krivim naukom takratne filozofije. Vsako pridigo je zaključil z obujanjem kesanja: imel je križ v roki, ga gledal in se z veliko ljubeznijo pogovarjal s Križanim. Ljudje so navadno jokali. Vsak misijon je zaključilaspokorna procesija. Sam priznava da ga je največ naučil sv. Bernardin Sienski, glede vodenja misijonov.
Ni se zadovoljil, da bi govoril samo ljudstvu, vedno je imel govor tudi duhovnikom. Njim je govoril iz spoštovanja vedno kleče, razen če je škof drugače zahteval. Šel je tudi v redovne skupnosti, pa v kasarne, zapore ter povsod imel primerne pridige. Imel je tudi konference za državne poglavarje in jih je spominjal na njihove dolžnosti. Govoril je kot od Boga poslani prerok.

Oseba misijonarja 
Didak JožefPoglejmo najprej njegovo ljubezen do evharistije in Marije.
Pri vsakem misijonu je bila ena najpomembnejših pridig pridiga o evharistiji. Ko je govoril o njej, se je oblekel v mašna oblačila, vzel s seboj na prižnico – ali pač tja, kjer je govoril – kustodijo z Najsvetejšim. Držal jo je ves čas pridige v rokah in z izredno ljubeznijo govoril o Jezusu ali z Jezusom. Iz vsake besede se je videlo, kako zelo ljubi Jezusa. Bil je res pravi serafin. Tudi drugače se je rad mudil pred Najsvetejšim kadar je le utegnil.
P. Didak je vse pridige postavil pod zavetje božje Pastirice, katere slika je bila za čas misijona postavljena na vidno mesto. Marija mu je bila spremljevalka in svetovalka v življenju, pomočnica in zavetnica, prestol modrosti, pred katerega se je nenehoma zatekal. Pod njenim okriljem bo rastel v vsaki kreposti, njej bo pripisoval svoj napredek v znanju, pa tudi uspehe v pridiganju. Vsako leto je v dobi svojih “počitnic” pridigal 9-dnevnico v čast Kraljici miru v Rondu.
Zelo si je prizadeval za ponižnost. Na častne naslove ni nič dal. Ponujali so mu naslove: član akademije, častni doktorat, naslov mestnega župana, načelnika itd. Naslove je sprejemal le pod pokorščino. Več je imel uspeha, bolj se je poniževal.
V Saragozi je po končanem misijonu prišel župan mesta in ga prosil: “Pater Didak, zelo zaupam v vašo molitev. Računam, da bom po vas prišel v nebesa. Slab sem in komaj da napravim kakšen majhen korak naprej. Vi me boste odpeljali v kočiji v nebesa.” Didak mu odgovori: “Tega vam ne morem obljubiti, ugledni gospod, ker ne bi bili zadovoljni, da pridete gor na oslu.”
Da, na telo je gledal kot na osla. Tako je tudi z njim postopal z vso strogostjo. Na golo telo si je oblačil železno srajco s 4 bodicami, se bičal, postil in se drugače mrtvičil.
Glede molitve piše svojemu duhovnemu voditelju: “Molitvi sem posvečal tri do štiri ure na dan, poleg ure, ki sem jo uporabil na pripravo in zahvalo za mašo. Žal pa je bila moja molitev velikokrat suha in raztresena. Edino vzdihljaji mi pomagajo, da lahko živim v božji pričujočnosti.” 
Didak JožefIskreno in preprosto pripoveduje, kaj se dogaja, če kam pride.”Neumnost množic v mestu in na deželi je bila, da so prinašali bolne, slepe in hrome, da bi jih ozdravil… V Granadi so jokali revni in bogati, gospoda in duhovniki in so se, ob samem pogledu name ali ob mojem mimohodu, vrgli na kolena.”

Njegov odhod
Nenehna pokora in neverjetni napori so p. Didaka povsem izčrpali. Preživeti je moral večino svojega redovniškega življenja zunaj samostana, na delu, več ko 30 let.
Previdnost ga je dovedla v Rondo, v ta znameniti Marijin božjepotni kraj. Tu je pred očmi svoje nebeške matere pretrpel zadnji boj, agonijo. Bilo je to 24. marca 1801, potem ko je izpolnil 58. leto svojega življenja. Slišali so ga kako je ponavljal besede: “Gospod, ti več, da te ljubim!”
Neutruden delavec je odšel, da prejme plačilo za svoje veliko delo.
Ko ga je Leon XIII leta 1894 razglasil za blaženega, je naš slavni misijonar še enkrat zbral velike množice v Rimu, na veliko jezo nevernih in liberalcev v Španiji in Italiji.
Goduje 24. marca, ponekod 5. januarja.
Vir