Blaženi Elij (Elio) se je rodil v Koštaboni v 1. stoletju n.št. Iz Ogleja je prinesel krščanstvo in ga razširjal po Istri. Mesto Egida je spreobrnil, da je nehalo častiti boginjo Palado in začelo živeti po krščansko. Bil je učinkovit pridigar in je s svojim svetim življenjem dajal zgled drugim. Umrl je verjetno 18.7. leta 56. Pokopan je v grobnici v Koprski stolnici.
Vir
Po pisnih virih in ustnem izročilu koprske in tržaške Cerkve je 18. julija leta 56 v Aegidi, današnjem Kopru, v Gospodu zaspal diakon Elio, apostol Kopra in istrski misijonar. Rojen je bil v Koštaboni, takratnem Castrumu Bonae, po rodu pa je njegova družina izvirala iz Oprtalja (Castrum Portolensis). Letos mineva torej 1950 let od njegove smrti. Na njem, začetniku vere v Kopru in Istri, sloni istrska povezanost s krščanskim svetom, na njem in na kralju Epulu sloni tudi častitljiva istrska identiteta. Njegove svete relikvije so v romarski Nazarijevi katedrali v Kopru in so se več kot 1700 let hranile in častile v kripti pod glavnim oltarjem katedrale – na najbolj svetem mestu. Ta prostor je središče krščanstva v Istri.
V Ogleju (Aquilea) je Sv. Elio škof Mohor dobrodušno sprejel in uvrstil med svoje najljubše učence in ga kot misijonarja zadolžil za celotno Istrsko pokrajino, ta pa je na otoku Aegida (Sermin) z močjo apostolske pridige, s čudeži in s svojim neoporečnim ravnanjem in svetim življenjem pogane spreobrnil v kristjane.
To besedilo je povzeto po »Corografia Ecclesiastica o sia deserritione della citta e della diocesi di Giustinopoli detto volgarmente Capo d’Istria«, ki jo je leta 1700 v Benetkah izdal Paolo Naldini, koprski škof v letih 1686–1713. Pred njim je o Sv. Eliji pisal Schönleben. Med preprostimi Istrani pa je veljalo prepričanje, da Sv. Elia poskrbi za dež, zato so se nanj obračali s temi besedami:
Sant’Eleîa, chi fivi ca nu piovo? La gierba ‘nde se sica, li pigure ‘nde moro. Sveti Elia, kaj delate, da ne dežuje? Trava se suši, ovce nam umirajo.
Vir