blaženi Fidelis (Hieronim) Chojnacki – redovnik, bogoslovec in mučenec

Fidelis ChojnackiBlaženi Fidelis Chojnacki se je rodil 1.11. 1906 kot zadnji šestih otrok staršem Vaclavu in Leokadiji Chojnacki. Pri krstu je dobil ime Hieronim. V družini je prejel vzorno krščansko vzgojo, ki je našla dopolnilo v aktivni udeležbi pri župnijskem življenju.Po končani višji šoli je vstopil v vojaško akademijo. Po končanem izobraževanju ni našel službe. S pomočjo sorodnikov je dobil za eno leto delo na Inštitutu za socialno skrbstvo. Nato je delal na glavni pošti v Varšavi. Kot sodelavec je bil zelo cenjen zaradi svoje zanesljivosti.
Hkrati je sodeloval s svojim stricem p. Stanislavom pri vodstvu katoliške akcije. Zavzemal se je za “Boj proti alkoholizmu”. Tudi sam je bil abstinent. Pri tem je čutil, da mora tudi sam poglabljati svoje versko življenje. Zato je stopil pri kapucinih v Frančiškov svetni red.Zaradi svojega plemenitega značaja si je kmalu pridobil zaupanje ljudi. Takrat je stopil tudi v stik s p. Anicetom. Pogosti stiki s kapucini so prebudili v njem željo po redovnem življenju.
Dne 27. avgusta 1933 je Hieronim sprejel v Nowem Miastu kapucinski habit in redovno ime br. Fidelis. Kljub svojim 27 letom in bogatim življenjskim izkušnjam je ostal br. Fidelis preprosT človek, ki je z vsemi gojil najlepše odnose. V novicijatu se je prizadeval, da bi bolje spoznal duhovno življenje in tudi napredoval v njem. Študij filozofije je nadaljeval v Zakroczymu, ker je z dovoljenjem predstojnikov ustanovil “Krožek intelektualnega sodelovanja za klerike”. Še naprej se je bavil s problemom alkoholizma in je ustanovil “Krožek abstinentov”. Poleg tega je delal s Frančiškovim svetnim redom. Ko je ieta 1937 končal filozofske študije, je začel v Lublinu študirati teologijo. Ob začetku 2. svetovne vojne je bil v tretjem letniku. V pismu 18. decembra 1939 je razodel svojemu stricu p. Stanislavu pobitost, ker zdaj ni več možno pravo redovno življenje in pravi teološki študij.
Dne 25. januarja 1940 so ga prijeli in zaprli v lublinskem gradu. Z vedrino in humorjem je prenašal težke razmere zapora, pomanjkanje gibanja, prostora in svežega zraka. Po petih mesecih je bil dne 18. junija 1940 pripeljan skupaj s celo skupino v koncentracijsko taborišče Sachsenhausen pri Berlinu. To taborišče je veljalo kot zgled pruske discipline in reda. Njihov cilj je bil popolna ugasitev individuuma. Tukaj je naš božji služabnik izgubil svoj dosedanji življenjski optimizem. Nečloveško ravnanje z zaporniki ga je hudo prizadelo, da je zapadel pesimizmu.
Dne 14. decembra 1940 so ga v velikem transportu poljskih duhovnikov in redovnikov prepeljali v taboritišče Dachau pri Münchnu. Dobil je taboriščno številko 22.473. Tu se je njegovo čustveno življenje še poslabšalo. Poročila o nenehnih zmagah nemške vojske so ugasila vsako upanje pri zapornikih, da bi se še kdaj rešili iz taborišča. Lakota, delo, preganjanja so bila vedno težja. “Sposobnost vživeti se in življenjska energija sta ga zapustili.” Delo, ki je prekašalo njegove moči, lakota in slaba nedovoljna obleka, vse to je povzročilo pri mladem kapucinskem študentu teologije hudo pljučnico.
Nekega jutra pozimi 1942 je moral prenesti skupaj s tovarišem zelo velik in težak kuhinjski lonec z vročo kavo iz kuhinje. Med potjo mu je spodrsnilo in je razlil vročo kavo. Pri tem je dobil hude opekline. Povrh ga je še starešina bloka hudo kaznoval. To je njegovo dušo še bolj strlo.
P. Kajetan Abrozkijewicz, njegov sotrpin iz Dachaua, takole opisuje njegovo slovo: “Nikoli ne bom pozabil tistega nedeljskega poldneva poleti leta 1942, ko je br. Fidelis zapuščal našo barako 28 in je odhajal v blok za bolnike. Bil je nenavadno miren in zbran. Iz njegovih oči so odsevali žarki vedrine, bili so to žarki drugačnega sveta. Vse je poljubil, se poslovil z besedami sv. Frančiška in rekel: “Hvaljen, Jezus Kristus! Na svidenje v nebesih!”
Kmalu zatem je umrl br. Fidelis. Bilo je to 9. julija 1942 v taboriščni bolnišnici. Njegovo truplo je zgorelo v pečeh krematorija.
Vir