blaženi Franc Jägerstätter – družinski oče, tretjerednik in mučenec

Franz Jägerstätter»Niti ječa niti okovi, tudi ne smrt nas ne morejo ločiti od Kristusove ljubezni.« (Franc Jägerstätter v poslovilnem pismu)
Prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, kardinal Jose Saraiva Martins, je 26. oktobra v linški stolnici razglasil za blaženega žrtev sovraštva do Cerkve, mučenca in družinskega očeta Franca (Franza) Jägerstätterja, ki ni hotel, ker mu je tako velevala vest, služiti Hitlerju in njegovemu nacističnemu ubijalskemu stroju. Zato je tudi postal žrtev tega režima, brezbožne ideologije: 6. julija 1943 je bil obsojen, 9. avgusta istega leta pa v kraju Brandenburg ob reki Havel obglavljen. Leta 1989 so po naročilu tedanjega linškega škofa Maximiliana Aicherna zaslišali priče, ki so Franca dobro poznale. Leta 1997 se je na škofijski ravni uradno začel postopek za njegovo razglasitev za blaženega, postulator pa je bil innsbruški škof Manfred Scheuer; postopek je bil končan 21. junija 2001. Kongregacija za zadeve svetnikov je Francevo mučeniško smrt uradno potrdila 1. junija 2007 in s tem odprla pot za njegovo razglasitev za blaženega. Cerkev se ga bo pri bogoslužju še posebej spominjala na dan njegovega krsta 21. maja (1907), kar je sicer redkost pri blaženih in svetnikih. Na ta način želi še posebej poudariti, kako pomembna je odločitev za življenje v Kristusu in Cerkvi, prejem prvega od zakramentov uvajanja v cerkveno občestvo ter ukoreninjenje v veri v Kristusa.

Zgled zvestobe glasu vesti
Prefekt Saraiva Martins je pri razglasitvi Franca Jägerstätterja za blaženega prebral v latinščini napisano pismo papeža Benedikta XVI. V njem je papež poudaril, da je »mučenec in družinski oče« Franc Jägerstätter svoje življenje podaril »v velikodušnem zatajevanju samega sebe, spoštovanju glasu vesti, zvestobi evangeliju in dostojanstva človeške osebe«. V nagovoru pri opoldanski molitvi v nedeljo, 28. oktobra, pa je opozoril, da Francev zgled in zgled drugih mučencev, tudi 498 žrtev preganjanja Cerkve med špansko državljansko vojno v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ki jih je za blažene med slovesno mašo tega dne na Trgu sv. Petra v Rimu razglasil prav tako kardinal Saraiva Martins, obvezuje tudi nas, da bomo, kadar bo treba, tudi mi tako ravnali. Mučeniška smrt namreč lahko doleti vsakega kristjana, je bil jasen papež. Prav tako kot mučeništvo je pomembno »tiho in junaško pričevanje številnih kristjanov, ki dosledno živijo po evangeliju,« je še dodal Benedikt XVI. Zlasti v sedanji razkristanjeni družbi in svetu.
»Jägerstätter je zgled zvestobe zahtevi vesti, zagovornik nenasilja in miru, svarilec pred uničujočimi ideologijami,« je pisalo v tako imenovani »petitio«, formalni »prošnji za razglasitev za blaženega«, ki jo je pred tem bogoslužnim dejanjem prebral postulator innsbruški škof Manfred Scheuer. Jägerstätter je »prerok z daljnovidnim pogledom in pregledom«, je še dodal.
Domači linški škof Ludwig Schwarz je v govoru med mašo spomnil na to, da je bil Kristus središče Francevega življenja. Svoje življenje je zanj žrtvoval v času velikih političnih trenj. Franc je v nacističnem režimu »kot veren mož, ki je imel čuječo vest«, prepoznal »resno nevarnost za svobodo in človečnost kot tudi za krščanstvo«. Zaradi ugovora vesti ni mogel »služiti Hitlerjevim vojnim ciljem«. To zanj, zaradi hudih posledic, ki so grozile njemu in njegovi družini, »nikakor ni bilo lahko«. Ravnal je po najvišji zapovedi ljubezni do Boga. Ta mu je dajala moči in vednost, da je treba »biti Bogu bolj poslušen kot človeku«. Leta pred drugim vatikanskim cerkvenim zborom je pokazal, da »svetost« ni le posameznikova stvar, marveč »obveza za vse«.
Kardinal Saraiva Martins je ob koncu maše povedal, da je »še posebej vesel«, ker lahko papeža zastopa pri razglasitvi »poročenega laika in družinskega očeta« za blaženega. Ravno v sedanjem času še posebej potrebujemo »pogum in doslednost« Franca Jägerstätterja. Ta mučenec je pomemben za današnji čas, saj opozarja na to, da smo vsi poklicani k svetosti.

Vzornik za pravičnejšo družbo
Prvo mašo v čast novemu blaženemu so v nedeljo, 28. oktobra, v župnijski cerkvi sv. Radegunde v kraju Innviertel, kjer je bil 21. maja 1907 krščen Franc Jägerstätter in bo ta datum odslej tudi v bogoslužnem koledarju kot spominski dan novega blaženega, darovali škofje Ludwig Schwarz, Maximilian Aichern in Manfred Scheuer. Pri maši se je zbralo veliko vernikov iz Franceve nekdanje župnije in od drugod. Številni so prišli iz ZDA, Velike Britanije, Francije, Italije, Nemčije in Švice, ki so se udeležili že razglasitve novega blaženega v Linzu. Škof Aichern je mašo sklenil z bogoslužno prošnjo: »Blaženi Franc Jägerstätter, prosi za nas!« V govoru med mašo je, še ves prevzet od slovesnosti v linški stolnici, posebej opozoril, da nas takšno bogoslužno dejanje zlasti spominja na to, da svetniki in blaženi niso preteklost, marveč sedanjost. »Jägerstätter je in ostaja pro-vokacija. Je zgled za krščansko odločanje po vesti, za pogum, resno jemanje vere«. V zvezi z znanimi Francevimi sanjami o vlaku, »ki drvi v pekel«, je škof Aichern dejal, da tudi danes veliko vlakov drvi v smer, v katero so bile tedaj postavljene tirnice, če pomislimo na nacizem, rasizem in sovražnost do tujcev. Franceva razglasitev lahko prispeva k prizadevanju za odpravo nečloveških sistemov in ubijalskih strojev ter h graditvi pravičnejše in za človekovo dostojanstvo in do človeka bolj občutljive in zavzete družbe.

vdova Franza JägerstätterjaGloboko ganjena vdova Frančiška
Udeležencem Franceve razglasitve za blaženega bo ostala v trajnem spominu njegova 94-letna žena, vdova Frančiška, katere obraz je med slovesnostjo izžareval resnobo, dostojanstvo in notranjo svetost. Ko jo je domači škof Ludwig Schwarz na začetku maše posebej pozdravil, je v Marijini stolnici zabučalo od navdušenega odobravanja.
To odobravanje pa je imelo več pomenov. Na oltar je bil povzdignjen laik in družinski oče, ki je uresničeval veliko od tega, kar je na drugem vatikanskem koncilu in po njem postala cerkvena splošna dobrina, po drugi strani pa je na avstrijski državni praznik obujal spomin na »drugačno Avstrijo«; na tisto, ki pri nemškem vkorakanju v to državo leta 1938 ni odobravala tega dejanja, marveč žalovala. Med njimi tudi novi blaženi, ki se je, čeprav svetla izjema, uprl nacistični napadalni vojni. Ob tem pa je bil tudi ljubeč in pozoren mož svoji dobri ženi ter dober očka svojim trem hčerkam. Zanje je, kot je povedal innsbruški škof Scheuer, vestno skrbel že dolgo pred tem, ko je postala navada, da tudi očetje vozijo otroške vozičke oziroma povijajo otroke v plenice.
Še posebej ganljiv je bil trenutek, ko je Frančiška Jägerstätter poljubila relikviarij, v katerem so bili posmrtni ostanki njenega moža, preden so ga izročili škofu Schwarzu.

Življenjska pot in osebnost
Franc Jägerstätter se je rodil 20. maja 1907 in bil naslednji dan krščen v župnijski cerkvi sv. Radegunde v Innviertelu. Bil je nezakonski sin dekle Rozalije Huber in Franca Bachmeierja in se je prvotno pisal Franc Huber. Ker sta bila njegov oče in mati prerevna, da bi se poročila, je Franca vzgajala babica Elizabeta Huber. 19. februarja 1917 se je njegova mati poročila s kmetom Henrikom Jägerstätterjem, ki je Franca posvojil. Veselje do branja mu je privzgojil očim Matej Jägerstätter, ki je imel veliko knjig.
Do poletja 1927 je pomagal na kmetiji v Teisingu, nato je do leta 1930 delal v rudniku. Ko je njegov očim 8. maja 1933 umrl, je, ker ni imel lastnih otrok, podedoval njegovo kmetijo. Istega leta se mu je rodila nezakonska hčerka Hildegard. Leta 1936 se je poročil s Frančiško Schwaninger, ki mu je povila tri hčerke: Rozalijo (1937), Marijo (1938) in Alojzijo (1940).
Žena ga je spodbudila k branju Svetega pisma in skupni molitvi, po poroki pa je tudi pogosto prejemal obhajilo. Ob študiju knjig z versko vsebino, posebej rednem branju in premišljevanju Svetega pisma in pogostem obiskovanju maše, mu je bilo od januarja 1938 vse jasneje, da se njegov katoliški svetovni nazor ne sklada z nacističnim. Večkrat je pripovedoval, kako je bil pred slednjim opozorjen v sanjah.
Na plebiscitu 10. aprila 1938 je edini v svojem kraju glasoval zoper priključitev Avstrije k Nemčiji. Volilna komisija je »prikrila« njegov glas ter naprej sporočila, da so vsi glasovali za priključitev Avstrije k Hitlerjevemu »rajhu«. Ta dan je Franc pozneje opisal kot »avstrijski veliki četrtek«, ko se je Cerkev v Avstriji pustila ujeti.
Njegov odpor proti nacizmu se je najprej pokazal tako, da se je vse bolj umikal iz javnega življenja svoje občinske skupnosti, ni se menil za olajšave NSDAP in ni prispeval za nacistično stranko, čeprav je bil sicer zelo radodaren. Leta 1940 so deset krajanov Teisinga, med njimi je bil tudi Franc, prijavili, da nasprotujejo novemu režimu. Župan prijave ni posredoval naprej.
Poleti 1940 so ga, starega 33 let, vpoklicali v »službo domovini«, vendar se je po županovem posredovanju že po nekaj dneh vrnil na domačo kmetijo. Oktobra 1940 so ga znova pozvali v Enns, kjer naj bi se naučil osnovnih vojaških veščin. Tam je s še enim vojakom 8. decembra vstopil v tretji red sv. Frančiška. Aprila 1941 se je smel na prošnjo lastne župnije vrniti k ženi in otrokom ter bil imenovan za cerkovnika župnijske cerkve.
Negativne izkušnje, ki jih je dobil pri služenju vojaškega roka, zlasti pa nacistični program evtanazije, za katerega je izvedel, so ga nagnili k trdni odločitvi, da ne bo šel več k vojakom. Javno je izjavil, da kot katoličan ne sme služiti vojski, ker je v nasprotju z njegovo vestjo, da bi se boril za nacistično državo. Vaščani so ga skušali pregovoriti, ga opozarjali na njegove dolžnosti do družine, vendar ni nič pomagalo. Pregovoriti ga je skušal celo sam linški škof Josef Fliesser, vendar tudi on ni uspel. Pri njegovi odločitvi ga je podpirala žena Frančiška, čeprav se je zavedala, kaj lahko to pomeni zanj in za družino.
grob Franza JägerstätterjaČeprav je bil pritisk njegovih prijateljev in znancev, tudi duhovnikov, nanj velik, se je Franc odločil za dosledno pot odpora do nacistov in nacizma. Veliko je molil in se postil, premišljeval Sveto pismo in prišel do sklepa: »Nobena zemeljska oblast nima pravice poklekniti pred vestjo.« Moč za vztrajanje pri svoji odločitvi, kot mu je to velevala vest, je doživljal bolj kot milost kakor pa svojo zaslugo. Za to milost je bil hvaležen. Vsak dan je začel hoditi k maši.
Leta 1943 so ga znova vpoklicali, naj poprime za orožje, vendar je odklonil, da bi se boril v vojni za Hitlerja. Vtaknili so ga v ječo v Linzu. Tam so ga dva meseca zasmehovali in mučili. Ko so ga zapuščale moči, se je spominjal srečnih dni z ženo Frančiško in to srečo razlagal kot dokaz božje navzočnosti v njegovem življenju. Na začetku maja 1943 so ga premestili v Berlin. Niso mu ugodili, da bi bil premeščen k bolniškemu osebju. 6. julija ga je tako imenovano »vojno sodišče rajha« obsodilo na smrt. Zaporniški kurat mu je pripovedoval o drugih, ki so že dali življenje za Jezusa, med njimi palotinec Franc Reinisch; to mu je dajalo novih moči in tolažbo. Čutil je, kako ga z ženo Frančiško in otroki povezuje trpeči Kristus, ki vsem daje moči za vztrajanje. Še posebej se je zavedal, da »Kristus ni le trpeča podoba hlapca na veliki petek, marveč tudi zmagovalca nad smrtjo na velikonočno nedeljo«. 9. avgusta 1943 so ga premestili v Brandenburg ob reki Havel, kjer so ga ob 16. uri obglavili. Duhovnik Albert Jochmann, ki ga je spremljal ob smrtni uri, je po izvršitvi smrtne obsodbe izjavil: »Danes sem v svojem življenju srečal edinega svetnika«.
Avstrijci so za Franca Jägerstätterja izvedeli šele leta 1971, ko so na televiziji predvajali o njem dokumentarno dramo, katere režiser je bil Axel Corti. Film je močno razburkal Avstrijo. Da je Franc pravilno ravnal, ko je kot katoličan odrekel poslušnost nacističnemu režimu, čeprav ni nikoli drugih nagovarjal, naj mu sledijo, so dokazale izjave vojakov in žrtve, ki so jih zaradi druge svetovne vojne utrpeli Avstrijci. Med drugim tudi ta, da so bila mladim »ukradena« najboljša leta in da je vojno gorje pustilo trajne sledove v njih. Franc Jägerstätter po besedah linškega škofa Schwarza sedanjemu in prihodnjemu rodu Avstrijcev in prebivalcem vsega sveta kaže drugačno pot: »odpuščanja, sprave in prijateljstva«.
Vir

V petek, 26. oktobra, na letošnji avstrijski nacionalni praznik je Cerkev v Marijini stolnici v Lincu ob Donavi oklicala Franca Jägerstätterja (20. 5 .1907–9. 8. 1943) za blaženega. To je bil za mnoge dolgo pričakovani dan in zaželeni dogodek, ko se je končno izreklo priznanje preprostemu kmetu iz Zgornje Avstrije, ki si je to zaslužil s svojim izrednim pogumom ter z neomajnim prepričanjem. Zaradi tega svojega trdnega prepričanja – za mnoge je bila in je še danes to zgolj butasta trma – je moral v smrt.
Jägerstätterjeva življenjska pot je bila pot človeka, globoko zakoreninjenega v življenje, z raznimi vijugami ter odcepi. Rodil se je kot nezakonski sin hlapcu in dekli. Oče Franc Bachmaier in mati Elizabeta Huber sta bila prerevna, da bi se poročila; tako je pač bilo pri poslih na deželi. Mama se je leta 1917 poročila s kmetom Heinrichom Jägerstätterjem; le-ta je dečka posvojil. Jägerstätter je v mladih letih med drugim delal v rudniku železa v Eisenerzu na Štajerskem.
Zabredel je, kakor vsak, v osebne in verske težave. Leta 1933 je po očimovi smrti prevzel kmetijo v kraju St. Radegund. Isto leto se mu je rodila nezakonska hči Hildegard; njena mati je bila dekla Terezija Auer. Oče je za hčerko skrbel ves čas. Leta 1935 je spoznal Frančiško Schwaninger; poročila sta se leta 1936. V srečnem zakonu so se rodile tri hčerke: Rozalija (1937), Marija (1938) in Alojzija (1940). Z ženino pomočjo se je Jägerstätter spet utrdil v veri; skupno sta prebirala Sveto pismo in o njem premišljevala. Žena mu je ostala neupogljiva opora do zadnjega.
Pot na Kalvarijo se je začela marca 1938, ko je Adolf Hitler priključil domovino Avstrijo nacionalsocialističnemu Tretjemu rajhu. Jägerstätter je od vsega začetka zavračal sodelovanje zaradi nepremostljivega nasprotja med zločinskim nacizmom in krščanstvom. Odklonil je ponujeno mesto župana, tudi socialne ugodnosti in se umaknil iz javnega življenja. 10. aprila 1938 je kot edini v svoji občini glasoval proti anšlusu, priključitvi k Nemčiji. To pokončno ravnanje je slonelo tudi na sanjah iz januarja 1938. Na železniški postaji je vse več ljudi vstopalo na vlak; tedaj se začuje glas: »Ta vlak drvi v pekel!« Preprosti kmet je odklonil vojaško službo, bil pa je pripravljen služiti kot sanitetnik. Bil bi namreč hud greh, če bi se vojskoval in ubijal, »da bi Hitler mogel obvladati ves svet«.
Njegova pot se je nadaljevala v linškem zaporu, nato v zaporu v predelu Tegel v Berlinu. Tam je nacistično vojno sodišče 6. julija 1943 obsodilo Jägerstätterja na smrt. 9. avgusta 1943 so ga obglavili v Brandenburgu ob reki Havel. Truplo so zasmodili in žaro s pepelom zagrebli na bližnjem pokopališču. 9. avgusta 1946 so žaro pokopali v domači vasi. Škof Josef Fließer je preprečil, da bi cerkveni list o tem kaj poročal. Oblasti, tako cerkvene kakor državne, so o njem molčale, dokler se je dalo. Leta 1997 je berlinsko deželno sodišče razveljavilo sodbo nacistov. Letos, ob 100-letnici rojstva, je deželni glavar Josef Pühringer izročil vdovi v imenu zveznega predsednika Heinza Fischerja Zlati znak za zasluge za Republiko Avstrijo.
Franz na motorjuFranc Jägerstätter je bil človek vesele narave, poln muh, kakor se pravi. Od denarja, ki si ga je bil prislužil kot rudar, si je prvi v svojem kraju kupil motorno kolo. Kot nezakonski otrok dekle in hlapca je doživljal hude stiske pa trda poniževanja, zato je bil izredno socialno čuteč. Dolga leta je s kruhom podpiral vdovo s tremi otroki. Naročilo Svetega pisma mu je bilo življenjsko vodilo.
Cerkev je povišala Franca Jägerstätterja, mučenca zaradi vesti, med blažene. Slovesnost je pričakala tudi 94-letna vdova; ob njej so sedele vse štiri hčere z družinami. Ganljivo je bilo, ko je izročila škofu Ludwigu Schwarzu žaro z relikvijami svojega moža s prepisom sanj iz januarja 1938.
»Da pridemo srečno spet na drugi breg, nam ne preostane nič drugega, kakor da plavamo proti toku,« je pisal Franc Jägerstätter svoji ženi iz zapora. Žena mu je ostala zvesta zaveznica do konca, »kajti drugače ne bi bil imel nikogar«. Bolje, da so zvezane roke kakor volja, je zapisal po smrtni obsodbi.
Tem besedam rok veljave nikdar ne poteče.
Vir

Franc Jägerstätter se je rodil 20. maja 1907 kot nezakonski otrok Rozalije Huber. Odraščal je v revnih razmerah pri babici in v mladosti štiri leta delal v rudniku železa. Dne 1. avgusta 1933 se mu je rodila nezakonska hči Hildegard. Jägerstätter je za deklico skrbel. Župnik Karobath ga je takole opisal: »V mladosti je bil kot vsi mladi fantje, nekoliko pretepaški in lahkomiseln. Zresnil se je leta 1934. Takrat je nameraval oditi v samostan kot brat laik. To sem mu odsvetoval.« Poročil se je z globoko verno Franzisko. Takoj po poroki sta poromala v Rim, pozneje se je ženi pridružil pri pogostejšem prejemanju obhajila, oba pa sta tudi vstopila v Frančiškov tretji red. Rodile so se jima tri hčere.
hčerke Franza JägerstätterjaKo so v Nemčiji oblast prevzeli nacisti, mu je vodilo postalo škofovsko pismo linškega škofa, ki je govorilo o nezdružljivosti krščanstva z nacionalsocializmom. Odločno je glasoval proti priključitvi Avstrije k Nemčiji. Leta 1940 so ga vpoklicali v vojsko; ukazu je zaradi nauka Cerkve, da so kristjani pod določenimi pogoji dolžni služiti v vojski, sledil. Ko so ga leta 1941 izpustili, se je odločil, da se ne bo vrnil: razumel je, da bi s sodelovanjem v nepravični vojni grešil. Vaška skupnost v St. Radegundu je sodelovala z novim režimom in je želela pridobiti tudi Franca, a je vse od začetka zavračal sodelovanje z nacionalsocialisti. Ni želel dajati denarja za stranko niti ni od države hotel prejemati denarne pomoči za otroke. Podpiral pa je ljudi v stiski v svoji bližini. Vsak dan je hodil k maši in prevzel
službo ključarja. Kljub svarilom, da bi to lahko bil razlog za ponovni vpoklic, službe ni opustil. Za svoje otroke je napisal katekizem, kajti bal se je, da ne bodo mogli imeti verouka.
»Danes lahko celo slišimo, da se ne da narediti nič več,« beremo v enem izmed njegovih ohranjenih pisem. »Če kdo reče kaj drugega, mu preostaneta samo še ječa in smrt. (…) Rešiti samega sebe in
mogoče pridobiti še nekaj duš za Kristusa, to mislim, da za človeka ni nikoli prepozno, dokler živimo na tem svetu.« Odločitev, da ne bo več služil v vojski, je povzročila zaplete v družinskem
krogu. O tem se je pogovarjal z duhovniki, celo s škofom. Jägerstätter se je zavedal možnosti, da bo spet vpoklican. Zato se je pokoril, postil in je podvojil svoje molitve. Še posebej pomembno
je bilo zanj redno prejemanje obhajila. Ko je februarja 1943 podpisal potrdilo o prejemu ukaza o vpoklicu, je vedel, da je podpisal svojo smrtno obsodbo.
Dne 25. februarja bi se moral zglasiti v vojašnici v Ennsu, a se ni. Na pritisk družine se je marca 1943 javil pri četi za voznike. Takoj je pojasnil, da odklanja služenje v vojski zaradi svojega ver-
skega prepričanja. Zatem so ga odpeljali v zapor v Linzu. V pismu ženi je Franc povedal, da se je odločil, da bi služil vojsko v sanitetnem oddelku, ker tam lahko naredi veliko dobrega. 4. maja so
ga premestili v zapor v Berlin, kjer so ga 6. julija 1943 obsodili na smrt zaradi zavračanja služenja v nemški vojski. Žena Franziska ga je smela obiskati 12. julija.
Na dan usmrtitve je Jägerstätter napisal: »Želel bi vam prihraniti trpljenje, ki ga zaradi mene sedaj prenašate. Toda veste, kaj je rekel Kristus: ’Kdor ima rajši očeta, mater, ženo ali svoje otroke bolj
kot mene, ta ni mene vreden.’« Iz njegovih zadnjih misli je razvidno, da je živel v veliki notranji svobodi. Dne 9. avgusta 1943 so Franca Jagerstätterja obglavili. Jetniški župnik je istega večera dejal
šolskima sestrama: »Lahko vama samo čestitam za tega vajinega rojaka, ki je živel kot svetnik in umrl kot junak. Vem, da je ta preprosti človek edini svetnik, ki sem ga srečal v svojem življenju.«
V Vatikanu so njegovo mučeništvo uradno potrdili 1. junija 2007, 23ja 2007, 23
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Izbrano poglavje ne obstaja!

WP-Bible plugin
. oktobra 2007 pa ga je papež Benedikt XVI. razglasil za blaženega.
Vir