blaženi Frančišek Faa di Bruno – duhovnik

Frančišek Faa        Imena: Frančišek, Ferenc, Franc, Franči, Francl, Frenko, Ksaver, Frank, Franek, František, Frančiška
        Rodil se je leta 1825 v italijanskem mestu Aleksandrija kot zadnji, dvanajsti otrok zakoncev Ludvika di Bruno in Karoline Sappa dei Milanesi. V Torinu je obiskoval vojaško akademijo, s piemontsko vojsko se je udeležil bojev leta 1848 in prišel do častnika stotnika. Piemontski kralj Viktor Emanuel II. ga je tako cenil, da mu je nameraval zaupati vzgojo svojih dveh sinov, Umberta in Amadeja, zato ga je poslal študirat matematične vede v Pariz.
        Tu je Frančišek prišel v stik z znanimi konferencami sv. Vincencija Pavelskega, ki so karitativno delovale med pariškim proletariatom.
Izkušnja tega sodelovanja je bila odločilna za njegovo poznejše življenje. Po diplomi na univerzi se je vrnil v Torino, toda kralj mu zaradi antiklerikalnih vplivov okolice ni zaupal vzgoje svojih sinov. Frančišek je slekel vojaško suknjo, se vrnil v Pariz, in tam leta 1856 doktoriral.
        Naslednje leto je v rojstni Aleksandriji kandidiral pri volitvah na katoliški listi in propadel. To ni zavrlo njegove dejavnosti, marveč ga usmerilo v dobrodelnost in moralno skrb zlasti za dekleta, ki so se z dežele preselila v mesto. V ta namen je ustanovil posebno združenje. Za stare duhovnike je ustanovil dom, za ostarele meščane zavetišče in po pariškem zgledu tako imenovna »gospodarska ognjišča«, kjer so nižji sloji dobili poceni prehrano. V Torinu je dal zgraditi cerkev božjega usmiljenja v spomin na žrtve vojne. Leta 1871 pa je postal univerzitetni profesor za matematiko. To službo je opravljal do smrti.
        Za duhovništvo se je odločil pri svojih 51 letih. Torinski škof je želel, da bi delal za Cerkev kot laik in ga ni hotel posvetiti. Papež Pij IX. je v zadevi osebno posredoval in tako je bil leta 1876 posvečen v Rimu. Naslednje leto je ustanovil zavetišče, da bi reševal nravno izgubljena dekleta, čez trinajst let pa posebno žensko kongregacijo, ki se je zanje posebej zavzemala.
        Pripadal je zmernemu krilu piemontskih katoliških politikov in je s svojo karitativno dejavnostjo pomagal reševati družbene in verske težave, nastale ob industrializaciji in urbanizaciji Torina. Tu je umrl 27. marca 1888. Čez sto let, 25. septembra 1988, je bil razglašen za blaženega.
Vir