blaženi Frančišek Pacheco – redovnik, misijonar in mučenec

blaženi Frančišek PachecoFrančišek (Francisco) Pacheco (1566-1626) je bil provincijski predstojnik in eden izmed najbolj izkušenih misijonarjev na Japonskem. Njegovo prijetje je bilo za krščansko skupnost, ki se je v velikem preganjanju borila za preživetje, velika izguba. Eno lepo potem, ko so leta 1614 iz Japonske izgnali tuje misijonarje se je skrivaj vrnil in mnogim ljudem pomagal ohraniti vero v težkih časih. Njega in dva katehista so zajeli, ker jih je nekdo izdal.

Frančišek se je rodil na Portugalskem in sanjal o posnemanju misijonarjev na Japonskem, o katerih je slišal že kot mlad fant. Večkrat je opazoval jezuitske misijonarje, ki so odhajali iz jezuitske šole v Lizboni, kjer je Frančišek študiral. Decembra leta 1585 je vstopil v Družbo Jezusovo in leta 1592 tudi sam odpotoval v Goa v Indijo. Tam je nadaljeval svoj jezuitski študij, ki ga je končal v Macao, kjer je bil tudi posvečen. Do leta 1604, ko je končno odšel na Japonsko je v Macao poučeval teologijo. Prva štiri leta tam je delal v Osaka in Miyako, ki je bil takrat prestolnica, danes se imenuje Kyoto. Leta 1608 je moral nazaj v Macao, da bi tam vodil jezuitski kolegij. Čez štiri leta pa se je lahko ponovno vrnil na Japonsko, kjer je bil imenovan za generalnega vikarja škofu Luís de Cerquiera. To službo je opravljal vse do pregona leta 1614.

Junija leta 1615 pa se je naskrivaj vrnil, preoblečen v trgovca. Deloval je v Takaku in na otokih Amakusa in Kani. Mnogo ljudi se je odpovedalo veri zaradi pritiska hudih preganjanj, na stotine pa se je raje odpovedalo življenju, kot da bi zapustili vero. Ko je škof umrl, je Frančišek postal apostolski administrator v škofiji, leta 1621 pa je bil imenovan še za predstojnika jezuitske province, provinciala. Preselil se je v morsko pristanišče Kuchinotsu na otoku Arima, da bi lažje potoval in obiskoval jezuite.

blaženi Frančišek PachecoKo je šogun Iyemitsu leta 1625 nastavil več vohunov, se je pritisk na jezuite še povečal. Toda Frančiška ni izdal vohun, ampak nekdanji prijatelj. Eden izmed odpadlih kristjanov je namreč krajevnemu guvernerju izdal kraj, kjer je bil Frančišek in guverner je 18. decembra leta 1625 poslal 200 vojakov, ki so obkolili misijonarja. Pri njem sta bila še dva katehista, Pavel Xinsuke Peter Rinscei. Aretirali pa so tudi jezuitskega brata Gašperja Sadamatsu in še enega katehista, Janeza Kisaku, ki sta bila v sosednji hiši in vso družino pri kateri sta bila. Vse ujetnike so odvedli v Shimabara, kjer so jih zaprli v hladno in vlažno ječo. Nekaj dni pozneje so se jim v ječi pridružila še pater Jenez Krstnik Zola in njegov katehist Vicente Caun.

Do konca zime so zaporniki živeli kot redovna skupnost in opravljali dnevne molitve in post. Želeli so se duhovno pripraviti na smrt, ki so vedeli, da jih čaka. V mesecih zapora so bili v Družbo Jezusovo sprejeti tudi katehisti. Vendar skupaj niso mogli darovati maše niti moliti rožnega venca ali brevirja, saj so jim vzeli prav vse. Ko se je krajevni guverner vrnil z obiska pri šogunu je prišel z ukazom, da usmrti zapornike.

Zaporniki v Shimabara so se 20 junija srečali z drugima dvema iz Omura-e, jezuitskim patrom Baltazarjem de Torres in njegovim katehistom Miguelom Tozó, na griču mučencev, na obrobju Nagasakija. Jezuiti so se razveselili, da se ponovno vidijo. Devet jezuitov so zvezali h kolom, guverner pa je ukazal, naj okrog njih naložijo veliko količino lesa. Tako je želel, da bi namesto počasnega ognja in dolgega mučenja pred smrtjo, hitro umrli. Počasni ogenj se mu je zdel primeren za kriminalce in ne za može, ki umirajo zaradi svoje vere. Vsi jezuiti so bili v petnajstih minutah mrtvi. Guverner je laike prisilil, da so gledali usmrtitev, ker je upal, da so bodo zaradi strahu premislili, a se niso. Odvedli so jih nazaj v zapor in usmrtili 12. julija.
Vir