V Torinu je bil 17. septembra 2011 za blaženega razglašen duhovnik Francesco Paleari. Slovesnost je vodil prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, kardinal Angelo Amato. Po njegovih besedah je novi blaženi v sebi združeval kreposti treh svojih soimenjakov: krotkost in milino sv. Frančiška Saleškega, uboštvo in ponižnost sv. Frančiška Asiškega ter misijonarskega duha sv. Frančiška Ksaverija.
Francesco Paleari se je rodil blizu Milana leta 1863. Bil je predzadnji od osmih otrok v družini. Starši so jih vzgajali v preprosti in močni veri. Francesco je bil v duhovnika posvečen pri komaj 23-ih letih. Še pred posvečenjem pa je odšel v Torino, v tako imenovano ‘Malo hišo Božje previdnosti’. Le-to je ustanovil sv. Jožef Cottolengo, da bi v njej lahko sprejemal vse reveže in tako pričeval o ljubezni usmiljenega Boga. Paleari je vstopil v duhovniško zvezo Presvete Trojice in nato v Mali hiši deloval večino časa svojega življenja. Neutrudljivo je z modrostjo in previdnostjo izpolnjeval odgovorne naloge kot učitelj, spovednik, duhovni voditelj, pridigar in tudi kot generalni vikar torinske nadškofije. Poleg tega pa je obiskoval bolne in zaprte, približal se je tudi najbolj zavrženim in jih bodril z besedami tolažbe, pomagal je mnogim duhovnikom in laikom, ki so se obračali nanj s prošnjo za nasvet ali usmeritev. Poznan je bil po svoji velikodušnosti, prijaznosti in neskončni potrpežljivosti. Leta 1936 je utrpel možgansko kap in zadnja tri leta svojega življenja je nato preživel v trpljenju, v katerem pa se je neprestano v veri in popolni krotkosti izročal Božji volji. Umrl je leta 1939.
Kardinal Amato je v pogovoru za Radio Vatikan povedal, da je bil Francesco Paleari »poseben v svoji navadnosti«. Kreposti, ki so ga zaznamovale, so izvirale iz njegove močne vere. Le-ta se je izražala v tem, da je vse videl v luči Boga. »Duh molitve, evharistična gorečnost in marijanska pobožnost« so bile smernice njegovega življenja. Kadar ga niso našli na krajih katere izmed njegovih običajnih obveznosti, so bili prepričani, da ga bodo našli v cerkvi, ko moli pred Najsvetejšim. »Iz tega duha vere je izvirala njegova junaška ljubezen do Boga in do bližnjega.« Amato je izpostavil tudi, da je kreposti živel na tako dosleden način, da so postale kot njegova druga narava: »Bil je nizke in drobne postave, toda velikan v krepostih.«
Vir