blaženi Friderik Ozanam – laik

Friderik Ozanam

Vincencijeva konferenca (v Sloveniji Vincencijeva zveza dobrote) je bila ustanovljena leta 1833. Ustanovitelj Friderik Ozanam je bil med blažene prištet 22. 8. 1997 v Parizu, ko se je papež Janez Pavel II. udeležil mednarodnega srečanja mladih. Vir

“Začetek te človekoljubne organizacije je v francoski deželi. V Parizu je leta 1833 mlad akademik Friderik Ozanam ustanovil prvo konferenco. Šestim tovarišem je zaklical: “Pojdimo k ubožcem!” In začeli so ti mladi ljudje pod varstvom in v duhu sv.Vincencija Pavelskega, tega neumornega samaritana, skrbeti za uboge z deli krščanske ljubezni.” (Appej 1938 : 57) Vir

Iz zvočnega arhiva Radia Ognjišče – mp3

 

Friderik Oznam Ustanovitelj – Ozanamov značaj in duhovnost
Vse naj bi izviralo iz duha ljubezni, ljubezni iz vere, ki jo je pogrešal pri humanitarnih družbah: Filantropija, tako imenovana ljubezen do ljudi, mi deluje kot domišljava damica, ki ji dobra dela istočasno služijo za okras, in ki s posebno ljubeznijo ogleduje sebe v ogledalu. Krščanska ljubezen pa je nežno skrbeča mati, katere pogledi so uprti na otroka, ki ga nosi na svojih prsih; ne misli več nase in pozablja na svojo lepoto na račun ljubezni.

Za tako ljubezen v samopozabi je dajal Oznam sam svojim najboljši zgled. Tudi kot univerzitetni profesor je ostal neutrudno dejaven za širjenje ljubezni, duša svojega dela. Pri tem pa je ostajal vedno v ozadju. Čeprav so mu večkrat ponudili mesto predsednika, je sprejel največ mesto namestnika. Ko je v Parizu kolera dnevno zahtevala do 300 žrtev, je brez strahu pred okužbo junaško garal za bolnike. Nečimrnost, ki je pri učenih ljudeh pogosta, mu je bila popolnoma tuja. Preden je šel predavat, je prosil za milost, da ne bi rekel nič takega, s čimer bi si prigrabil človeško pritrjevanje, ampak da bi govoril le resnico. Študentom je bil na razpolago vsako jutro od osme do desete ure. Prijazno je sprejel obiskovalce, potrpežljivo jih je poslušal. Léonce Curnier priča o njem: Človek se mu ni približal, ne da bi se ob tem poboljšal. Bogastvo svojega duha in srca je kazal v skromni preprostosti.

Friderik Oznam Treba je omeniti, da milina nikakor ni bila v njegovi naravi. Sam je priznal, da se je v svoji mladosti hitro razjezil in da je bil trmast in jeznorit. Imel je zelo živčen in strasten značaj. V svoji razdražljivosti in nestrpnosti je spoznal svoji glavni napaki, proti katerima se je odločno in uspešno boril. Zanimivo pa je, kaj ga je raztogotilo. Nekoč je bil zelo jezen, ko ga je neki domišljav državni tožilec imel za norca, ker se je kot uradno postavljeni zagovornik na lyonskem sodišču z veliko vnemo zavzel za zadevo nekega reveža. Tožilec je menil, da je vendar odveč, da se toliko trudi za majhno stranko, zlasti, ker je bil zagovor v tem primeru le formalna stvar. Mladi odvetnik mu je odgovoril, da ima previsoko mnenje o pravičnosti, da bi lahko zagovor reveža imel za komedijo. V nekem pismu je napisal: Če vidim, kako je sodstvo umazano, mi to prinaša vsak trenutek novo ogorčenje. Ni ga razkačila krivica, ki je bila storjena njemu, temveč krivica drugemu. Da se je nagnjenje do hitro vzkipljive jeze pozneje v njegovem življenju izgubilo, ni bila posledica vdanosti, temveč zmaga samo premagujoče ljubezni. Ta ljubezen je neke vrste višja objektivnost, ki je tudi v borbi nekako pravična nasprotniku in jo lahko izpelje le kristjan.

Tako v obrambi kot v napadu je bil Ozanam kolikor mogoče prizanesljiv, ne da bi pri tem žrtvoval kaj resnice. O njegovih spisih in govorih pripoveduje Lacordaire: Niti sledu jeze ali maščevanja ni zaslediti v njem. Ni najti naraščajoče grenkobe, nič trmastega prezira, nič vzvišenega posmeha. On nikakor ni potreboval takih malenkostnih sredstev, če je hotel koga poučiti ali kaj izboljšati … Svoj duhovni meč je vihtel z močno, pa vendar plemenito roko, ker ga je vodila ljubezen. Namesto da bi obtoževal, je pomiloval; namesto da bi obsojal, je odpuščal. Bal se je zadati smrtni udarec duši, ki vendar lahko spet oživi. V tej rahločutnosti je pomiloval dvomljivce in brezbožne ter prosil, naj jih z grobim ravnanjem ne ženejo v skrajnosti. V Cerkvi sta bili vedno dve smeri: ena stran je hotela v blagosti pridobiti zunanje, druga pa strogo braniti neranljivost verskih dobrin. Ena je hotela vse bogastvo božjih darov iznesti ven, druga pa je stremela k temu, da bi vernike očuvala pred vdirajočimi zmotami. Ena se je veselila, da so kristjani po vseh taborih, druga si je želela katoliške bojne stranke. Obe smeri sta potrebni, obe sta se dopolnjevali. Potrebovali bi križarski pohod polemike in razglašanje ljubezni. Občudujem tiste, ki se tukaj vsi slavni bojujejo proti nasprotovanjem, ampak za svoje prijatelje in zase moram nujno dati prednost službi miru, ki je sicer manj vpadljiva, ni pa nič manj nevarna.

Misli Ozanama:

  • Želel bi, da bi se vsi mladi združili v delih ljubezni
  • Resnično je že čas, da besede združimo z dejanji. Življenjska moč naše vere se mora izraziti v delih ljubezni
  • Najmočnejša zaščita pravega prijateljstva je dejavna ljubezen. Ta ljubezen ne vzdrži v srcih več ljudi, ne da bi se razdajala. Je ogenj, ki brez dolivanja ugasne in njen življenjski kruh je tiha dobrodelnost
  • Če bi moral zapustiti ta svet, preden bi storil vse, kar želim, me tolaži misel, da nisem delal zaradi pohvale, marveč le zato, da bi služil resnici.
  • Družbena ureditev sloni na dveh krepostih: pravičnosti in ljubezni. Toda pravičnost že vsebuje veliko ljubezni, saj je treba človeka močno ljubiti, da bi spoštoval njegovo pravico, ki mojo omejuje, in njegovo svobodo, ki mojo ovira. In vendar je pravičnost omejena, medtem ko ljubezen ni.
  • Mnoge dvome tega stoletja poznam, a me je življenje prepričalo, da se moreta duh in srce umiriti le v veri Cerkve in pod njenim vodstvom.

Vir
V Marseillu [marséju] (na Francoskem), smrt blaženega Friderika Ozanama, slavnega moža po izobrazbi in pobožnosti. S svojim odličnim znanjem je branil resnice vere in jih pospeševal. V Družbi imenovani po svetem Vincenciju Pavelskem, je pogosto izkazoval ljubezen ubogim in kot odličen družinski oče, je iz družine naredil domačo cerkev.
Vir