blaženi Henrik (Jožef) Krzysztofik – redovnik, duhovnik in mučenec

Henrik KrzysztofikBlaženi Henrik (Józef ) se je rodil 22. marca 1908 v vasi Zacharzew, župniji Slawno staršem Jožetu in Frančiški. Po končani ljudski šoli je stopil v kapucinsko malo semenišče v Lomzi. Leta 1927 je prosil varšavski kapucinski komisarijat za sprejem v noviciat v Nowe Miasto, kjer je dobil redovno ime Henrik. Po noviciatu so so ga predstojniki poslali v pariško provinco, kjer je dve leti študiral filozofijo, nato je šel v Rim, kjer je študiral teologijo. Za duhovnika je bil posvečen leta 1933 v Rimu. Nato je v Rimu na Gregoriani dosegel še licencijat iz teologije.
Po vrnitvi na Poljsko je na redovni višji šoli v Lublinu poučeval dogmatiko. Kmalu je postal rektor te šole in predstojnik samostana. V samostanu je pridigal navdušeno.
Začetek 2. svetovne vojne 1. september 1939 je nenadoma pretrgal njegovo delovanje. Politična klima je bila zelo napeta. Nemške trume so strašno besnele po Poljski. Nepretrgoma so zapirali duhovnike in redovnike. V tem vzdušju je skušal p. Henrik dvigati moralo svojih bogoslovcev. Pri nagovoru v začetku šolskega leta je med drugim rekel takole: “Bolje je konec z grozo, kot pa groza brez konca!”
Dne 25. januarja 1940 je nemški Gestapo prijel in zaprl 23 kapucinov samostana v Lublinu, med drugim tudi p. Henrika kot predstojnika. Prva postaja njihovega zapora je bila v gradu Lublin, dokler je bilo še kaj prostora. P. Henrik je rekel sobratom: “Bratje, dokler še razsodno mislimo, naredimo ta dobri sklep: karkoli se nam bo v prihodnosti zgodilo, sleherni od nas naj se daruje Bogu kot spravna daritev.” Ves čas zapora je zelo skrbel za vsakega od njih. Skrbel je tudi, da so mogli vsako jutro skupaj obhajati sv. mašo.
Henrik KrzysztofikDne 18. junija 1940 je bil Henrik skupaj z vsemi njegovimi sobrati prepeljan v taborišče Sachsenhausen pri Berlinu. Pokojni p. Ambrazy Jastrzebski, njegov sotrpin, piše:” Tudi v najhujšem položaju je p. Henrik mislil na vsakogar od nas.” Ko je jeseni 1940 kot prvi dobil nekaj denarja, je v kupil trgovini dva hleba kruha, ju razdelil na petindvajset delov (toliko je bilo kapucinov v taborišču) in rekel: “Na, bratje, uživajmo božji dar; vzemite dokler je še kaj…” Imenovani p. Ambrozij je to plemenito gesto takole razložil: “Njegovo dejanje je bila res plemenita gesta, ki jo lahko preceni le tisti, ki je bil sam kdaj v taborišču in ve, koliko nesebičnosti in herojstva je potrebno, da se deli kruh z drugimi, čeprav sam umiraš od lakote in bi lahko sam takoj oba hleba pospravil.”
Čez pol leta, dne 14. decembra 1940, je bil božji služabnik skupaj z drugimi sobrati prepeljan v taborišče Dachau. Tam je dobil taboriščno številko 22.673. Tudi v taborišču, ob težkem življenju, si ni nikoli prizanašal. Čeprav je bil slaboten, tako da je komaj stal na nogah, je pomagal slabotnejšim, zlasti starejšim. V taborišču je živel le do poletja. Julija 1941 je bil povsem izčrpan in ni mogel več hoditi. Zato je bil prestavljen na oddelek za bolne, kar je pomenilo isto kot nenapisano smrtno obsodbo.
P. Henrik je iz oddelka za bolne poslal svojim mladim teologom in sobratom tajno sporočilo, katero si je p. Kajetan Ambrozkiewicz točno zapomnil: “Dragi bratje! Nahajam se v bolniški sobi sedmega bloka. Strašno sem shujšal, ker mi manjka tekočine. Tehtam le 35 kilogramov. Vse kosti me bolijo. Ležim na postelji, kot je bil Kristus na križu. Vesel sem, da sem z njim in z njim trpim. Molim za vas in darujem svoje trpljenje za vas.”
Umrl je 4. avgusta 1942. Njegovo truplo je zgorelo v krematoriju.
Goduje 4.avgusta, pri kapucinih pa 16.junija.
Vir

V koncentracijskem taborišču Dachau (blizu Münchna na Bavarskem, v Nemčiji), blaženi Henrik Krzysztofik [krištófik], duhovnik in mučenec, ki je bil v času vojne odpeljan iz Poljske v tujo ječo zaradi krščanske veroizpovedi, in  je po trpljenju dopolnil mučeništvo.
Vir