blaženi Inocenc iz Berza – kapucinski redovnik in duhovnik

Inocenc iz BerzaSvetnik nenehnih “neuspehov” ali kapucinski Paskal
Blaženi Inocenc se je rodil v mestu Niardu v provinci Brescia 19. marca 1844, torej na praznik tihega in skromnega sv. Jožefa. Tretji dan je pri krstu dobil ime Ivan. Njegovi starši so bili revni kmetje. Veselje nad njegovim rojstvom ni v družini trajalo dolgo, kajti že po treh mesecih je Ivan izgubil očeta zaradi pljučnice. Zato ga je do 7. leta vzgajala stara mati v Niardu, uro daleč iz Berza. Z 9. leti je prejel prvo sv. obhajilo iz rok brescianskega škofa. Ta je opazil pobožnost tega otroka in je baje rekel župniku: “Pazite na tega otroka. Postal bo slava Berza”.
Čeprav težko zaradi uboštva, so vendar dali Ivana v semenišče v Lovere, kjer je študiral 5 let. Ivan se je odlikoval pred drugimi po znanju, pobožnosti, duševni zrelosti in premagovanju samega sebe. Seveda so gojenci radi dražili Ivana, ga izzivali zaradi njegove krotkosti. Toda Ivan je znal vse z nasmeškom potrpeti, zato so ga vsi spoštovali. Veliko se je mudil v cerkvi. Če ga slučajno ni bilo med gojenci, so ga gotovo našli v cerkvi na kolenih pred tabernakljem ali pred Marijinim oltarjem.
Bogoslovje je študiral v Bresci. Njegovo življenje je odslej postalo še bolj strogo in načrtovano. Zelo rad si je namreč delal načrte za svoje življenje. Iz njih se vidi, da je imelo pri njem notranje življenje prednost pred zunanjim, glavno sta mu bila molitev in študij. V 2. letniku so ga imenovali za pomočnika zakristana. Tega je bil še posebej vesel. Tako se je lahko več mudil v cerkvi, veliko je premolil in, če je kdo drug stopil v cerkev, je začel Ivan s krpo brisati prah. Fantje so mu rekli: “Naš svetnik”.
Ob koncu bogoslovja je imel Ivan problem sv. Frančiška Asiškega: bal se je postati duhovnik. Toda spovednik ga je pomiril, ko mu je rekel, naj postavi svoje duhovništvo pod Marijino varstvo, potem bo ona skrbela, kar bo manjkalo njegovi svetosti.

Duhovnik v službi bratov 
L. 1867 je brescianski škof posvetil Ivana Scalvinonija za duhovnika. Bil je takrat 23 let star. Prvo njegovo službeno mesto je bilo, da je bil kaplan v hribovski župniji Ceve. Z njim je šla tudi njegova mati kot kuharica. Župnik je bil star, bolehen in je rad prepustil delo gorečemu kaplanu. Po zgledu sv. Janeza Vianeja je “don Giovanni” – gospod Ivan – gojil strogo askezo glede hrane, spanja, oblačenja, vsega. Moč za to je črpal iz tabernaklja. Posebno skrb je gojil za bolnike in jih skrbno obiskoval. Sicer pa je bil stalno v cerkvi. Katarina Testa izpričuje: “Gospoda Ivana se nikoli ni našlo doma, ker je bil vedno v cerkvi.” Tu je ostal dve leti.
Iz te vaške župnije ga pokorščina privede v središče škofije kot prorektorja semenišča. To imenovanje je sprejel le iz poslušnosti; vse njegove prošnje, da ni sposoben za to službo, niso nič zalegle. Kmalu so tudi njegovi predstojniki videli, da to res ni bila služba zanj. To službo je opravljal eno leto, ker kot beremo v procesu: “glede izvajanja avtoritete je bil manj kot nič.”
Inocenc iz BerzaPrišel je kot župnik – namestnik v Berzo. Tu je ostal 4 leta. Bila so to leta intenzivnega in veselega dela, molitve in darovanja za druge. Glavna njegova služba je bila, da je bil učitelj v ljudski šoli. To službo je opravljal v zadovoljstvo vseh, zlasti otrok. Prosti čas je preživel v cerkvi. Zelo je ljubil reveže in jim je hotel pomagati. Njegova mati je morala budno paziti, da ni vse izginilo iz hiše. Če je prišel revež, je lahko postalo dar vse, karkoli je bilo dobro. Tudi hrana pripravljena za večerjo.”Mi itak lahko jemo jutri.”
“Pa kje je kokoš?”, vpraša mati sina, ko se je vrnila v kuhinjo in videla, da v loncu ni bilo več mesa.”Mogoče pa se je razkuhala, ali pa je pobegnila”, se ji nasmehne sin.
G. Ivan je imel lepe uspehe v Berzu. Vendar njegovo srce ne bilo mirno. Hrepenelo je po samoti in tihoti, da bi se lahko še bolj posvetil molitvi. Vedno bolj je odkrival v sebi klic: Bog me kliče v samostan.

V kapucinskem samostanu
Zunaj mesta Berza so že 31 let živeli kapucini. G. Ivan je vse pogosteje obračal svoj pogled na bližnji kapucinski samostan, lepo viden iz Berza. Njihova preprostost, njihovo uboštvo in zunanja strogost, vse to ga je vabilo h kapucinom. Njegovi obiski v samostanu so bili vedno bolj pogosti. Po 3 letih razmišljanja in notranjih bojev pa tudi težav z župnikom, škofom in zaradi svoje ostarele matere, je počasi dobil pristanek vseh. Najtežje mu je bilo, da je moral odsloviti svojo mater, ki bo ostala sama, v taki starosti. Vendar ona ni nasprotovala njegovemu odhodu v samostan. Zaupala je v Boga.
Bil je 30 let star, že 7 let duhovnik, ko je l. 1874 oblekel kapucinski habit v samostanu Marijinega oznanjenja v Berzu in dobil ime p. Inocenc iz Berza.
Stopiti v samostan je pomenilo zanj predvsem odpovedati se svobodi, stopiti na pot pokorščine, biti v tujih rokah. Prav to je želel p. Inocenc. Tu v noviciatu ga je p. Felicisim iz Kvalina, ko je spoznal kreposti tega novinca, z raznimi poniževanji učvrstil v krepostih. Bil je v vsem točen, lep zgled sploh za vse.
Po vzorno opravljenem noviciatu so ga poslali za leto dni v Albino, kjer se je posvečal študiju in molitvi. Zatem je prišel kot vicemagister v noviciatski samostan, da bi s svojim zglednim življenjem ustvarjal noviciatsko ozračje. Po enem letu so ga poslali v Milano, da bi pomagal uredniku lista “Annali Francescani”. Toda delo ni bilo zanj. Zato se je po osmih mesecih vrnil v Berzo, kjer pa zdaj ni bilo več noviciata. Tu je ostal devet let brez posebne službe. V glavnem je hodil po župnijah spovedovat in pridigat. Pozimi in poleti, v dežju in snegu je p. Inocenc hodil iz župnije v župnijo, kamor ga je pošiljala pokorščina. Župniki so bili veseli pobožnega in požrtvovalnega patra, ki je bil povrh še tako skromen, z vsem zadovoljen. 

Inocenc iz BerzaLjubezen do evharistije
Središče njegove osebne pobožnosti je bil evharistični Zveličar. Potreba prebivati v isti hiši skupaj z Jezusom je bila izhodišče njegovega poklica za kapucinsko življenje. K temu so potem seveda še prišle intuicije frančiškovske duhovnosti in značilnosti kapucinskega življenja. Vendar je evharistija pri tem res postajala središčna točka njegovega življenja. Okoli evharistije se je vrtel ves njegov dan. Pred tabernakljem je preživljal dolge ure dneve in noči. Da se je lahko zdržaval v cerkvi, je znal najti vse mogoče razloge, s katerimi je premagal težave s strani predstojnikov. Vodila ga je misel, ki si jo je zapisal pri neki duhovni prenovi: “Jezusa na svetu vsi žalijo. Moja dolžnost je, da ga ne pustim samega v žalosti, ampak da mu delam združbo.”Njegova želja je bila: vedno živeti z Jezusom, za Jezusa in od Jezusa.
Sv. mašo je opravljal z dolgimi odmori tihote. Nanjo se je skrbno pripravljal in po maši se je še dalje zahvaljeval zanjo. Dan pa je potem preživel deloma dejansko pred tabernakljem, deloma pa vsaj v duhu pred Jezusom in združen z njim, saj ga je kar vleklo pred njega.
Rad je tudi premišljeval Kristusovo trpljenje. Menda ni bilo dneva, da ne bi opravil križevega pota tudi po večkrat na dan, celo do osmkrat.
Svoj najdražji popoldanski odmor pa je preživel redno pred Marijinim oltarjem. Marija mu je nadomeščala njegovo mater, ki jo je moral zapustiti, pa tudi potem, ko ga je mati s svojo smrtjo zapustila.
Jeseni l. 1889 so predstojniki naložili p. Inocencu veliko in težko nalogo. Moral je sprejeti duhovne vaje za naslednje leto za celo provinco. Imel naj bi jih v štirih večjih samostanih, kamor bodo prišli na duhovne vaje tudi bratje iz manjših skupnosti.
Prve duhovne vaje je imel v Milanu. Navdušeno je govoril o Jezusu, o evharistiji, Kristusovem trpljenju, o Mariji. Med drugimi duhovnimi vajami v Albinu je hudo zbolel. Morali so ga prepeljati v samostansko bolnišnico v Bergamo. To je bila njegova zadnja življenska postaja, kjer je ostal skoraj tri mesece. Zadnje dni ni mogel več opravljati sv. maše, je pa vsak dan z največjo pobožnostjo prejemal sv. obhajilo.
Dne 3. marca po polnoči l. 1890 je mirno v Gospodu zaspal, star 46 let. Še istega leta v septembru so na prošnjo vernikov prepeljali v Berzo njegove zemeljske ostanke. To ni bil mrliški sprevod, ampak zmagoslavna vrnitev svetnika domov.
Ljudstvo ga je že tedaj s svojim slavjem in spoštovanjem razglasilo za svetnika. Papež Janez XXIII. pa ga je na podlagi čudežev, s katerimi ga je Bog proslavil, razglasil za blaženega dne 12. novembra 1961. Zaradi njegove izredne ljubezni do evharističnega Zveličarja lahko imenujemo blaženega Inocenca kapucinskega Pashala.
Vir