V mladih letih je Benedikta, Inocenca, mikal vojaški stan, a si je vendar najprej izbral pravni študij, v Neaplju doktoriral, potem pa se je odločil za duhovniški poklic. Še zelo mlad je postal kardinal, a je kljub sijajni in strmo vzpenjajoči se »karieri« živel zelo asketsko, zgledno, bil je preprost, mil in radodaren do revnih, do sebe in klera pa zelo strog. Kot legat v Ferrari v zadnjih letih tridesetletne vojne, ko so čete plenile med ubobožanim ljudstvom, si je pridobil ime »oče revnih«. Zaradi svoje strogosti pa je bil pri marsikom tudi osovražen. Še preden je postal papež, se je tako zameril francoskemu kralju Ludviku XIV., ker je zavzel ostro stališče do njegove nesramnosti do papeža in Cerkve ter obsojal njegov način življenja. Zato se ne smemo čuditi, da je Francija nasprotovala njegovi izvolitvi za papeža. Kot 240. naslednik apostola Petra je zasedel njegov sedež leta 1676. Premočrtnost, odprtost in neomadeževano življenje so glavne značilnosti njegovega papeževanja. Razumljivo, da je bil v tistem čudnem in razuzdanem času marsikomu temeljito izpraševanje vesti: boril se je proti nepotizmu, reformiral je več uradov v kuriji, uredil finance v cerkveni državi in bil neizprosen zagovornik papeške avtoritete. Spor s francoskim kraljem se je nadaljeval, saj je ta skušal oblikovati državno cerkev v Franciji. Papež ni hotel potrditi škofov, ki jih je imenoval kralj, kralja pa je za nekaj časa celo izobčil. Ves čas svojega papeževanja si je Inocenc tudi prizadeval, da bi Evropo ubranil pred Turki, ki so bili takrat neprestano na pohodu. 
Uspelo mu je, da je povezal med seboj nekatere evropske vladarje, s pomočjo katerih je bila 12. decembra 1683 dosežena pomembna zmaga nad Turki pred Dunajem, zaradi katere je prišlo tudi do propada turške vladavine na Ogrskem. Inocenca je ljudstvo še za življenja častilo kot svetnika, predvsem zaradi njegovega zglednega življenja, saj velja za enega najbolj vzornih papežev, o katerem so tudi nekatoličani govorili z največjim spoštovanjem. Razlog, da je do njegove beatifikacije prišlo tako pozno, pa je bilo predvsem nasprotovanje Francije, ki nikakor ne more pozabiti njegovega spora z Ludvikom XIV.
Ime: Njegovo krstno ime je Benedetto Odescalchi. Ime Benedikt izhaja iz latinske besede benedictus, ki pomeni »blagoslovljen«, Inocenc pa v latinščini pomeni »nedolžen, brez greha«.
Rodil se je 19. maja 1611 v Comu v Italiji, umrl pa 12. avgusta 1689 v Rimu.
Družina: Izhajal je iz bogate in pobožne trgovske družine. Njegov oče je bil Livio Odescalchi, mati pa Paola Castelli. Njegov brat je postal škof v Novari v Italiji.
Zavetnik: Nima posebnega patronata.
Upodobitve: Papeža Inocenca XI. so še za življenja večkrat portretirali, zato imamo več njegovih pristnih upodobitev. Zanj najbolj značilen je bil podolgovat obraz, ki ga krasijo brki in bradica. Po postavi je bil velik in vitek, vedno je nosil papeški ornat in tiaro. Upodabljajo ga tudi, kako kleči pred Brezmadežno.
Beatifikacija: Papež Pij XII. ga je 7. oktobra 1956 razglasil za blaženega.
Goduje: 12. avgusta.
Vir
V Rimu, blaženi Inocenc XI., papež, ki je modro vodil Cerkev, čeprav je trpel od hudih bolečin in težav.
Vir