blaženi Ivan Merz – laik

Ivan MerzIvan Merz, laik, izobraženec, “svetnik v kravati“, je Hrvat, ki ga je papež Janez Pavel II. 22. junija 2002 razglasil v Banjaluki za blaženega in za zavetnika hrvaške katoliške mladine. Novi blaženi je z bogastvom svojega duha in uma ter z mnogovrstnim delom zapustil neizbrisno sled v Cerkvi na Hrvaškem, vzor in vzpodbuda pa je lahko tudi katoliškim intelektualcem in mladim izven Hrvaške. Ivan Merz je bil rojen 16. decembra 1896 v Banjaluki, kjer je dokončal realno gimnazijo. Na željo staršev se je leta 1914 vpisal na Vojno akademijo v dunajskem Novem mestu. Ker je bilo vzdušje na Akademiji precej grobo in nemoralno, tega okolja Merz ni mogel prenašati. Odločil se je, da bo to sredino zapustil. Ko je prišel za božične praznike domov, je z veliko težavo pregovoril starše, da je smel zapusti akademijo. V januarju leta 1915 se je na željo staršev na dunajski univerzi vpisal na pravo, čeprav je sam želel študirati filozofijo. V začetku marca 1916 je bil vpoklican v vojsko. Največ časa je preživel na italijanski fronti in okusil vse vojne strahote. Po koncu vojne leta 1919 se je vrnil na Dunaj in nadaljeval študij. Opustil je pravo in se je vpisal na filozofsko fakulteto. Oktobra 1920 je odšel v Pariz, da bi razširil svoje znanje na Sorboni in Katoliškem institutu. V Zagreb se je vrnil 1922 kot povsem zgrajen, liturgično usmerjeni katoliški intelektualec s široko in temeljito izobrazbo, globoko in živo vero. Tako je bil sposoben za voditelja in apostola hrvaške katoliške mladine. Umrl je v Zagrebu v duhu svetosti 10.maja leta 1928. Na smrtni postelji je daroval svoje življenje za hrvaško mladino.
Merzov znanstveni in kulturni razvoj
Ivan Merz je bil najmlajši v svojem razredu. Že tedaj je kazal izredno nadarjenost, saj je bil na realki najboljši dijak. V zadnjih razredih gimnazije je začel na pobudo svojih profesorjev, zlasti dr. Ljubomira Marakovića, veliko brati in razmišljati. Lastne sodbe si je zapisoval v dnevnik. Tako so se ohranile dragocene strani iz njegove mladosti o njegovem notranjem življenju, njegovih stremljenjih, težavah in veselju, notranjih borbah in idealih. Želel je postati profesor, vendar se je na željo staršev vpisal na Vojno akademijo in potem na pravo na Dunaju. Akademijo je zapustil predvsem pod vplivom profesorja Marakovića. Ko se je vpisal na pravo, se ni zadovoljil le s tem študijem. Na filozofski fakulteti je vpisal tudi predavanja o slikarstvu ter o hrvaški, srbski, francoski in nemški književnosti, o Danteju, predavanja iz psihologije in pedagogike ter obvezen tečaj latinskega jezika. Veliko je bral romane, novele, drame in pesmi. Obiskoval je gledališče in hodil na koncerte. Zanimal se je za vsa vprašanja, ki so pritegnila pozornost intelektualcev. Proučeval je umetnost, književnost in glasbo. Obiskoval je dunajske muzeje, galerije in salone. Vpisal se je v akademsko katoliško društvo Hrvatska, kjer je sodeloval v razpravah in predavanjih, pri čemer je znal ohraniti kritično stališče. Tako je Merz že v času bivanja na Dunaju postavil temelj svoji literarni, umetniški in znanstveni izobrazbi ter kasnejšim širokim in poglobljenim pogledom v versko kulturo. Na fronti je v prostem času veliko bral in razmišljal, kritično presojal ter to zapisoval v dnevnik. Tudi v tem času ga je s pismi spremljal in usmerjal prof. Maraković. Ivan MerzŽelja po novih spoznanjih je Merza po vojni nagnila, da je opustil študij prava in je na dunajski filozofski fakulteti vpisal predavanja o nemškem, francoskem in angleškem jeziku s književnostjo, predavanja o slovanski paleografiji, psihologiji, etiki, logiki in filozofiji. Obiskoval je predavanja o kulturi, katoliških organizacijah in katoliških gibanjih. Postal je tajnik hrvaškega katoliškega akademskega društva Hrvatska na Dunaju. V društvu je bil zelo delaven. Imel je odmevna predavanja, objavljal je prve programske članke o katoliškem gibanju in prenovitvenem delu. Tako je že tedaj začrtal program svojega kasnejšega apostolskega dela med hrvaško katoliško mladino. Dvoletno bivanje v Parizu je izkoristil za razširitev svojega znanja. Tudi tam je obiskoval predavanja iz francoskega in nemškega jezika in književnosti ter iz klasične latinščine in grščine. Želel je čim bolj spoznati francosko katoliško književnost. Veliko se je gibal v krogih francoske katoliške inteligence in spreobrnjencev. Obiskoval je pomembnejše katoliške prireditve v Parizu in širše po Franciji. Tako je od blizu spoznal francoske katoliške institucije in organizacije, njihovo delo, njihove voditelje in člane. Neverjetno hitro je prodrl v najmočnejše pariške intelektualne kroge in se spoznal z vrsto znanih književnikov. Posebej je proučeval življenje in delo francoskih književnikov, zlasti spreobrnjencev in vpliv liturgije na njihovo pisanje. Iz tega je nastala njegova odlična doktorska disertacija: Vpliv liturgije na francoske pisatelje od Chateaubrianda do današnjih dni. Napisal jo je v francoščini, zagovarjal pa na zagrebški filozofski fakulteti. V disertaciji je analiziral preko 500 del francoskih piscev. S svojim neutrudnim delom je postal intelektualec široke izobrazbe.
Znal je deset jezikov. S svojim umskim in duhovnim bogastvom je želel pomagati svoji hrvaški domovini, kar mu je v veliki meri tudi uspelo.
Versko zorenje in liturgična usmeritev Ivana Merza
Če pogledamo na celotno Merzovo življenjsko pot, še posebej njegovo versko zorenje in liturgijsko usmeritev, je ta nenavadna in edinstvena. Čeprav izhaja iz katoliške družine, v njej ni dobil globlje verske vzgoje, ampak je bil vzgojen v liberalnem duhu. Dve osebi sta odločilno vplivali na usmeritev njegovega življenja. Prva je bilo dekle Greta Teschner, v katero je bil Merz zaljubljen in ki je tragično umrla. Ta dogodek ga je spremenil, kakor pravi sam, in ga usmeril, da je odvrgel površno pojmovanje življenja. Po Gretini smrti je začel mnogo brati, razmišljati in opazovati življenje pod vidikom večnosti.
Druga oseba je bil njegov profesor dr. Maraković, ki je nanj vplival ne le z besedami, ampak predvsem s svojim življenjem. Profesor Maraković je Merza vzpodbudil, da je prebiral pomembne katoliške knjige in revije, zlasti dunajsko revijo Gral in knjigo Die Kunst zu beten (Umetnost molitve), kar je utrjevalo njegovo vero. Pod vplivom globljega in iskrenega pričevanja katoliških pisateljev, ki jih je prebiral, je postal iskreno veren. Odkril je ideale svojega življenja: Evharistijo, Marijo, Cerkev, v Cerkvi pa po Mariji Jezusa v Evharistiji. Naučil se je moliti. Vzljubil je molitev. Zapisal je, da pomeni moliti verovati in da je vera brez molitve mrtva. Zdi se, da je v času svojega prvega bivanja na Dunaju še doživljal določeno versko krizo. To se pogosto dogaja, posebno intelektualcem, na prehodu iz mladostne vere v vero odraslega človeka. Merz je pri tem zmagal ob pomoči Božje milosti. Njegova intelektualna verska kriza se je končala s trdnim: verujem. V Dnevniku obširno analizira svoje stanje. Trudil se je, da bi razumsko odgovoril na probleme in da bi dal sam sebi razlog in opravičilo za svojo vero. Odločil se je: aut catholicus, aut nihil (ali katoličan ali pa nič ). Še je moral skozi nekatere notranje borbe, a jih je postopoma premagal s pomočjo molitve in Evharistije.
Merz v krvavi vojni vihri
Ivan MerzVečino vojnega časa med letoma 1916 in 1918 je preživel na italijanski fronti. Globoko je doživljal vse, kar se je dogajalo okoli njega. V svoj dnevnik je vestno zapisoval svoja razmišljanja o smislu življenja, o večnosti, odrešenjski vrednosti trpljenja, trpečem Kristusu, skrivnosti Evharistije in moči in pomenu molitve. V dnevniku se odkriva duša katoliškega vojaka, ki ne ubija, ampak prosi Boga, da mu ne bi bilo treba nikogar ubiti. Bil je vojak, ki je na fronti, kakor vsi ostali vojaki, trpel telesno in duševno. Bil je lačen, trpel je mraz, bil je v nenehni smrtni nevarnosti. Ob vsem tem pa je bil vedno združen z Bogom. Nasprotoval je vojni in ubijanju, ljubil je vse ljudi, posebno majhne, neznane in uboge. V vojni je bilo zanj najpomembnejše pomagati tistim, ki trpijo. Vedno bolj je razumeval pomen trpljenja v človeškem življenju, saj to pomaga, da spoznamo pravi smisel življenja in minljivost vsega zemeljskega. Merz je ljubil svojo generacijo, ki je občutila breme življenja in trpljenja na bojišču, polnem odrekanja, bolečin, krvi in umiranja. Vse to je dvigalo njegovo dušo vedno više k Bogu. Ob tem je prišel do sklepa, da edino vera daje odrešenjski smisel vsemu človeškemu trpljenju, da imajo krščanska načela absolutno vrednost in nudijo potrebno moč za prenašanje vojne tragedije. Njegova vera se je na bojišču prečistila in povsem dozorela. Zapisal je, da je hvaležen Bogu, da je sodeloval v vojni, ki ga je naučila to, česar ne bi sicer nikoli spoznal. Iz vojne je prišel trden in gotov v veri ter z željo, da bi svojo vero čim globlje doživljal v liturgiji Cerkve.
Merzova liturgična usmeritev
Očitno je, da je bil Merz, ko je po vojni znova prišel na Dunaj študirat, že oblikovan vernik, človek molitve, kontemplacije in Evharistije. Njegova molitev je bila občestvena. Tedaj se je začela njegova liturgična usmeritev. Kaj ga je tako popolnoma usmerilo v liturgijo? Njegova globoka in resnična ljubezen do Cerkve, do živega Kristusa v Cerkvi – do Kristusovega skrivnostnega telesa. Povsem se je potopil v skrivnost Cerkve in liturgijo. Kot pravi sin Cerkve je hotel živeti resnično in globoko v Cerkvi in s Cerkvijo. Prepričan je bil, da se to najbolje udejanji v liturgiji in da ne moremo biti pravi sinovi in člani Cerkve, če nismo ljudje molitve, če v liturgiji ne živimo njenih skrivnosti. To je ključ, ki nam odkriva skrivnost Merzove duše in nam pomaga doumeti, zakaj je tako goreče in sinovsko ljubil Cerkev in zakaj je prav v liturgiji tako globoko doživljal zakrament Cerkve. Prepričan je bil, da se bo prav v liturgiji najhitreje in najgloblje potopil v življenje božje milosti. Iz povedanega nam je jasno zakaj je Merz v času vnovičnega študija na Dunaju in še posebno v Parizu izkoristil vse možnosti, da bi čim globlje prodrl v bistvo in razumevanje liturgije. Večkrat je šel v San Gabriel pri Moedlingu, kjer je bila velika misijonska šola in kjer je prisostvoval svečanim liturgičnim obredom. Tam je v velikem tednu 1920 opravil duhovne vaje. Te je vodil študentom etnolog p. Wilhelm Schmidt, znan in velik učenjak, a tudi človek globoke vere, ki je z velikim navdušenjem in ljubeznijo iz svojega bistva govoril o liturgiji. Te duhovne vaje so imele velik vpliv na vse udeležence, posebno na Merza. Od tedaj je njegovo življenje nosilo močan liturgični pečat. Merzovo navdušenje za liturgijo se je še utrdilo in poglobilo v času njegovega bivanja v Parizu. Tam je vsak dan z misalom v roki sodeloval pri maši in prejemal obhajilo v kapeli pri benediktinkah v ulici Rue Monsieur ali pri lazaristih v ulici Rue Sevres. Pri svečanih liturgičnih obredih je sodeloval tudi v drugih pariških centrih, znanih po pobožnosti in liturgičnem življenju. Vsi ti kraji so prispevali k Merzovemu nadaljnjemu liturgičnemu oblikovanju, posebno vlogo je imela pri tem kapela benediktink, ki jo je največkrat obiskal. Tja so hodili mnogi francoski in drugi intelektualci, zlasti pisatelji. Imela je velik vpliv na njihovo versko oblikovanje. Nekateri med njimi so se celo spreobrnili, kar je Merza vzpodbudilo, da je začel proučevati življenje francoskih pisateljev, posebno spreobrnjencev z vidika vpliva liturgije. Nastala je njegova že omenjena doktorska disertacija Vpliv liturgije na francoske pisatelje od Chateaubrianda do naših dni. Ob delu je še globlje spoznal liturgijo, njen duh in pomen ter njeno vlogo pri oblikovanju vsakega resničnega vernika. Lahko rečemo, da je bila to zadnja faza njegovega liturgičnega dozorevanja in popolne liturgične usmerjenosti. Dober poznavalec Ivana Merza je zapisal, da je imel Pariz nanj najgloblji vpliv, saj mu je “liturgično poetična Francija zgradila njegovo liturgično svetniško fizionomijo do popolnosti“.
Liturgično življenje in apostolat Ivana Merza
Ko se je Merz v jeseni leta 1922 vrnil v Zagreb, se je zaposlil na Nadškofijski višji gimnaziji kot profesor nemškega in francoskega jezika. Ves svoj prosti čas je posvetil apostolskemu delu v mladinskih katoliških organizacijah. Že v decembru 1922 je ob ustanovitvi postal predsednik Hrvaške katoliške zveze. Bil je tudi soustanovitelj, podpredsednik in tajnik Hrvaške orlovske zveze, združenja katoliške moške mladine, ki mu je dal geslo „Žrtev, Evharistija – Apostolat“. Zavzel se je tudi za pravilno usmeritev hrvaške ženske mladine. Dosegel je združitev številnih ženskih organizacij Orlic v eno samo organizacijo Zvezo hrvaških orlic. Pomagal je s koristnimi nasveti in tudi drugače.
Ivan MerzMerz živi svojo vero s Cerkvijo v liturgiji
Merz se je vrnil v Zagreb liturgično in cerkveno povsem izoblikovan. Mislil, čutil, govoril in živel je v globokem cerkvenem in liturgičnem duhu. Da je pravilno doumel bistvo in pomen liturgije, je pokazal s tem, da jo je prelil v svoje vsakdanje življenje. Kakor vsi pospeševalci liturgičnega gibanja v svetu je tudi on živel s Cerkvijo v liturgiji. Vsak dan je zjutraj najprej 45 minut premišljeval po besedilih dnevne maše, potem je z misalom v roki sodeloval pri sv. maši in prejel sv. obhajilo. Zmolil je del rožnega venca, v zadnjih letih pa tudi brevir. Obiskoval je sv. Rešnje Telo, bral je duhovno čtivo, zvečer pa si je natančno izprašal vest in pripravil premišljevanje za naslednje jutro. Molil je tudi križev pot. Tako se je skozi cerkveno leto potapljal v življenje Božje milosti in globoko doživljal skrivnost Cerkve. Merz je postal v pogovoru z Bogom velikan duha na kolenih. Pri tem je črpal božjo moč iz neusahljivega vira življenja – sv. Evharistije. To je bilo za mladega laika nenavadno.
Merz in hrvaški orli
Merz je bil prepričan, da je liturgija najboljše sredstvo za duhovno prenovo in življenje v Bogu. Liturgijo in življenje s cerkvijo je postavil za temelj vsega svojega duhovno-prenoviteljskega apostolata med hrvaško katoliško mladino. Ta apostolat je na poseben način posvetil hrvaškemu orlovstvu, ki je zbiralo moško in žensko mladino. Hrvaške orlovske zveze so bile v tesni povezavi z Jugoslovansko orlovsko zvezo v Ljubljani. Po mišljenju orlovskega vodstva v Sloveniji orlovstvo ni bilo cerkvena, pač pa kulturna in telovadna organizacija, neodvisna od cerkvenega nadzora. Zato je lahko v versko-moralni vzgoji delovala neodvisno od uradnega cerkvenega vodstva. Slovenski Orli so odklanjali cerkveno vodstvo. Duhovnik je bil samo enakopraven z drugimi člani. Merz je nasprotoval takšnemu pojmovanju orlovstva, zato si je zelo prizadeval in z velikim trudom tudi uspel, da so se hrvaški orlovski odseki ločili od slovenskih in se razvili v samostojna orlovska društva. Tako so proti koncu leta 1923 ustanovili hrvaško orlovsko zvezo kot matično organizacijo hrvaške moške katoliške mladine. Ta zveza je prevzela vlogo hrvaške mladinske katoliške zveze. Merz je kmalu postal glavni organizator, duša in vodja Hrvaške orlovske zveze in Zveze hrvaških orlic. Z očetom Foretičem D J, ki je postal duhovnik Zveze, je začrtal in postavil temelje verske vzgoje hrvaškega orlovstva in vse svoje delo postavil na nadnaravna načela. Orlovstvo je obdržalo kulturno usmeritev in telovadbo kot pri Slovencih, vendar sta njegova aktivnost in apostolat temeljila na uradnih načelih in direktivah Cerkve, papeža in posebno nestrankarske Katoliške akcije. Tako sta bila Katoliška akcija in orlovstvo popolnoma odvisna od škofa. Duhovnik je imel pri tem pomembno in nenadomestljivo vlogo. Merz je vzpodbujal člane orlovstva naj ljubijo Katoliško cerkev, škofe in duhovnike, naj varujejo, širijo, uresničujejo in branijo katoliška načela, da vsaj enkrat mesečno prejmejo sv. obhajilo, da redno sodelujejo pri sv. maši, da živijo dosledno življenje resničnega vernika, da gojijo pobožnost, krepostno in neoporečno življenje, da so neprestano po milosti povezani s Kristusom in kot taki vsem vzor krščanskega življenja.
Merz in hrvaške orlice
Ko je bila leta 1925 ustanovljena Zveza hrvaških orlic, ženska veja orlovstva, se je Merz trudil, da v njihove vrste vnese ideje Katoliške akcije. Bil je prepričan, da ni resnične obnove sveta brez obnove žene. V njihovo glasilo je pisal članke, jim predaval, dajal smernice in tako zelo vplival na življenje članic. Napisal je knjižico z naslovom Junaško življenje sv. Ivane Arške, ki jo je postavil Orlicam za vzor. V knjigi je opisal vlogo in dostojanstvo žene, ki bi jo morale Orlice na poseben način uresničiti. Poklic žene je, da ustvari družino. Zato so bile Orlice poklicane, da prinesejo svetost in ljubezen v družino in jo ohranijo. Če pa nimajo družine, morajo ohraniti svojo ženskost. Sodelujejo naj v socialnem in verskem apostolatu, biti morajo v božji milosti, živeti in čutiti morajo s Cerkvijo, ljubiti morajo Cerkev in njen nauk. Orlice naj bodo s svojim prenoviteljskim delom med posamezniki, v družinah in v družbi simbol pravega domoljubja. Do smrti naj ostanejo neomajno zveste svojemu katoliškemu apostolskemu programu. Merz jih je nenehno vzpodbujal, naj ohranijo trdno vero in žensko dostojanstvo, da se znajo odpovedovati, obvladovati in si prizadevati za kreposti, da bi bile tako vzor vere in poštenega življenja. S tem je pokazal pravo pot mnogim hrvaškim katoliškim dekletom. S svojimi knjigami, številnimi članki, predavanji, govori ter neštetimi sestanki je skušal Merz z velikim navdušenjem in krščansko ljubeznijo, predvsem pa s svojim vzornim življenjem, vzbuditi smisel za pristno versko in liturgično življenje. Uspehi njegovega dela in apostolata so bili zelo veliki, žal pa mu je prezgodnja smrt preprečila, da bi naredil še več.
Ivan MerzMerzova teološko-liturgična razmišljanja
Čeprav Merz ni sistematično študiral teologije, je vendar z neverjetno gotovostjo prišel do točnih, preroških, liturgičnih in teoloških spoznanj. Omenimo le najpomembnejše. Po Merzu se v Cerkvi, Kristusovem mističnem telesu, slavi Boga in rešuje ljudi z liturgijo, zakramenti, obredi in molitvijo. Pri tem imajo vsi pripadniki Cerkve svojo vlogo. Vsak na svoj način slavi Boga in priča za Kristusa. Cerkev je po delovanju Sv. Duha najboljša učiteljica prenove. Zanj je liturgija življenje Cerkve, saj je v njej Kristus vedno prisoten. V liturgiji skupaj s Kristusom častimo Očeta v Sv. Duhu. Že na zemlji sodelujemo v nebeški liturgiji, saj se pridružujemo angelskim zborom, ko pojemo Gospodu himno slave, ki jo bomo nadaljevali v nebesih. Zato je Merz poudarjal potrebo po liturgični vzgoji duhovnikov, vseh članov katoliških organizacij in vseh vernikov. Sodelovanje v liturgiji naj bo dejavno in radostno. S takšnim sodelovanjem vstopamo v skrivnost Kristusa in Cerkve.
Socialna vloga liturgije
Merz je poudarjal socialno poslanstvo liturgije: širjenje miru, enakosti, bratstva, podrejanje osebnih interesov skupnim, medsebojno združevanje ljudi in povezava z nebesi. Liturgija vsebuje nadnaravni mir, mir čistih duš in vesti ter ga širi med ljudmi. V molitvah Cerkve, misalu in brevirju, iz katerih vsak dan molijo milijoni ljudi, cerkev širi ljubezen do miru, ljudi in do Boga. Ker je liturgija po vsem svetu enaka za vse, za bogate in uboge, za učene in neuke, za močne in šibke, je šola enakosti in povezanosti ljudi vsega sveta. Igra vlogo zbliževanja ter uči, da smo vsi bratje in sestre enaki pred Bogom, ki nam je vsem Oče. Po liturgiji postane človek razumevajoč, saj čuti in misli to, kar misli in čuti vesoljna Cerkev. Tako podreja svoje osebne interese občim.
Sv. maša, srce liturgije in središče dneva
Merz je bil prepričan, da je sv. maša srce liturgije in mora biti središče dneva in da brez nje ni pravega verskega življenja. Zato je največ pisal o aktivnem sodelovanje pri sv. maši, o sv. obhajilu, uporabi misala in o gregorijanskem petju. Mašne molitve so književne in glasbene mojstrovine. Peta maša je bila zanj ideal, ker se je pelo tudi pri zadnji večerji. V prvih stoletjih krščanstva so verniki pri mašah vedno peli izmenoma z duhovnikom. Peta sv. maša bolj ustreza dostojanstvu obreda. Petje pa nas tudi bogati in nas medsebojno povezuje ter nas zedinja z nebeškimi glasovi, ki hvalijo Boga. Petje mora biti liturgično, ustrezati mora posameznim delom maše, liturgičnemu času in dnevnemu prazniku. Zato ne bi smeli peti pesmi, ki nimajo nič skupnega z mašo ali pa niso v liturgičnem duhu. Merz je neprestano vzpodbujal in opozarjal, da je treba pri maši aktivno sodelovati z misalom v roki, moliti z duhovnikom in ne kakih drugih molitev. Pri sv. maši naj bi prejeli tudi sv. obhajilo, saj brez njega naše sodelovanje ni popolno. Sv. obhajilo je vrhunec liturgije in mora biti središče vernikovega življenja. Tega so se zavedali prvi kristjani. Sv. obhajilo so prejemali pri vsaki sv. maši. Sv. Evharistijo so nosili tudi domov in na potovanja, če niso sodelovali pri sv. maši.
Moliti in peti s cerkvijo
Ivan Merz je vedno poudarjal, da bi morale biti tudi vse naše osebne molitve liturgične in ne sentimentalne. Naša pobožnost je prava in učinkovita, če je liturgična, to je, če se drži tistih oblik, ki jih je Cerkev določila kot oblike molitve in duhovnega življenja. Tako je tudi osebna molitev, če je liturgična, istočasno univerzalna in socialna. Priporoča se skupna liturgična molitev, saj utrjuje zavest, da smo si med seboj bratje in sestre skupnega nebeškega Očeta. Merz je veliko pisal o obnovi cerkvenega petja. Poudarjal je, da je Cerkev vedno pela, v katakombah in zunaj katakomb. Če se cerkveno petje zanemarja, se zanemarja sveta in pomembna cerkvena tradicija. Ko obnavljamo krščansko življenje, obnavljamo cerkvene običaje in cerkveno tradicijo, torej cerkveno petje. Prednost je dajal gregorijanskemu petju, pristajal pa je tudi na vokalno polifonijo. Menil je, da je treba negovati tudi ljudsko petje, ker je izraz narodovega bogastva. V začetku je v liturgiji dajal prednost staroslovanskemu jeziku. Že pri 22 letih je kar odločno zastopal mišljenje, da bi morala Cerkev v liturgiji uvesti in obdržati nacionalne elemente in lastnosti posameznih narodov, ter tudi narodni jezik, saj bi jo tako približala miselnosti in običajem teh narodov. Po njegovem mnenju bodo tako slovanski narodi laže prišli v edinost s Katoliško cerkvijo. To jih bo osrečilo, sami pa bodo Cerkev obogatili in prispevali k njenemu razvoju specifičnih vrednot in ji pomagali da razširi svoje mednarodno obzorje. Običaji in lastnosti posameznih narodov bodo v prihodnje prišli v Cerkvi bolj do izraza in pomagali, da bodo posamezne resnice zasijale v pravi luči in polni veličini. To bi imelo ekumensko vrednost. Kasneje je Merz pod vplivom don P. Guerangera zastopal mišljenje, da je latinščina edini cerkveni jezik.
Ivan MerzIvan Merz, vizionar koncilske in pokoncilske obnove
Menimo, da je v modernem liturgičnem gibanju Ivan Merz edinstvena oseba. V drugih deželah so začetniki podobnih gibanj vedno veliki samostani ali znani duhovniki oziroma redovniki. Na Hrvaškem je to zelo mlad katoliški intelektualec, laik. Svoj mnogovrsten apostolat je razvil v slabih šestih letih, štirideset let pred II. vatikanskim koncilom. Pri tem je bil brez potrebnih sredstev, brez sistematične teološke in liturgične izobrazbe, nihče ga ni uradno podpiral. Imel je celo veliko nasprotnikov. Preseneča dejstvo, da je Merz toliko naredil v tako kratkem času in tako mlad, saj je umrl že pri 32 letih. Kljub temu najdemo pri njem povsem izvirne ideje, pomembne in nepričakovane za tisti čas. Predlagal je mnogo novih idej in izpeljal aktivnosti, ki so bistvene za versko in liturgično obnovo. V tistem času teh idej še niso mogli razumeti, saj so bile večkrat videti revolucionarne. Danes pa vidimo, da se skoraj vse njegove ideje in razmišljanja skladajo s tistimi, ki jih vsebujejo koncilski in pokoncilski dokumenti kot vodilo obnove in avtentičnega krščanskega življenja in imajo tako trajno vrednost. Merz se nam kaže kot jasnovidec, napovedovalec novih časov v Cerkvi, liturgiji in krščanskem življenju, časov, ki so dobili potrdilo in novo spodbudo z II. vatikanskim koncilom in se uresničujejo v našem pokoncilskem času.
Ivan Merz, vzor, spodbuda in kažipot katoliškim laikom
V tej kratki predstavitvi življenjske poti in apostolskega delovanja dr. Ivana Merza spoznamo izrednega in zaslužnega laika, ki je z osebnim prizadevanjem uspel ustvariti to, kar je že v Parizu postavil za pravilo svojega življenja. Tedaj je namreč pisal svoji materi:“Katoliška vera je moj življenjski poklic.“ Zares je na izreden način živel svojo vero in ustvaril ideal evangeljske svetosti življenja. Zato je lahko danes zgled, posebno katoliškim laikom, kako se je treba prizadevati in delovati v širjenju radostnega evangeljskega sporočila in dosledno živeti svojo vero. Merzu je to uspelo. Znal je neustrašno širiti in braniti svoje ideje tudi tedaj, ko to ni bilo lahko, ko je zadel na prepreke, na nerazumevanje in upiranje. Ob tem se je moral pogosto odpovedati samemu sebi. Tak je bil Ivan Merz, mladi laik, intelektualec, vernik, apostol hrvaške katoliške mladine, ki je zapustil neizbrisne sledi v domovini. Ker je živel in pričeval evangelij, njegovo delo ni propadlo. Na Hrvaškem živi še po svoji smrti, saj je mnogim postal vzor. Njegovo delo in prizadevnost, njegova teološko liturgična razmišljanja, njegovi nauki in spodbude so še vedno program mnogim generacijam. Njegov duh še danes živi in deluje v dušah hrvaških katoličanov, ki jim je pokazal, jim še vedno kaže in jim bo kazal pot duhovne, liturgične in verske obnove. Sedaj še bolj, ker je razglašen za blaženega.
Pričanje laika italjana prof. dr. T. Federicija
Dr. Tommaso Federici, laik, Italijan, profesor na papeškem liturgičnem institutu sv. Anzelma in na teološki fakulteti za nauk vere v Rimu, je napisal doktorsko disertacijo o Ivanu Merzu. Tako je spoznal njegovo osebo in delo. Bil je začuden in navdušen. Zapisal je:“Oseba in delo Ivana Merza presenečata takoj, ko se jima človek približa. Zelo me navdušuje, ko pišem disertacijo o njem. Ob tem se težko izognem njegovemu vplivu. Nemogoče je, da se ne bi česa naučil. V tem mladem laiku je združen izredno prodoren genij in veliko znanje. Njegova nadarjenost in intuicija mu omogočata, da takoj prodre v resnične probleme duha družbe in prihodnosti. Več kot štirideset let prej je zaznal, seveda ne v popolnosti, kar je sankcioniral II. vatikanski koncil predvsem na področju popolne obnove krščanskega življenja. Kot laik in kristjan, začetnik obnove, zasluži občudovanje in naklonjenost. Njegov nauk je model resnice, jasnosti in resničnosti, od katerega se je pisec teh vrstic naučil veliko pomembnih dejstev. Mi profesorji papeškega liturgičnega inštituta smo polni občudovanja liturgičnega nauka Ivana Merza. Kot laik, edini od začetnikov liturgičnega gibanja in obnove modernega časa, Ivan Merz zasluži, da ga imenujemo ljubljeni, dragoceni sin Cerkve in da ga predlagamo za vzornika žive, resnične in moderne svetosti.“
Ivan Merz, blaženi s kravato
Ivan MerzIvan Merz sporoča vsem ljudem dobre volje, da tudi njemu svetost ni bila dana že v otroštvu. Neutrudno se je prizadeval ter uspel z mnogo odpovedovanj in z božjo milostjo živeti v Kristusovi ljubezni in z lastnimi besedami in življenjem pričati zanj. Kdor živi s Kristusom, živi sveto in mu je smrt dobiček v končnem zedinjenju z Njim. Merz mu je posvetil vse svoje življenje. Bil je prepričan, da živi z njim, zato je sprejel tudi smrt, čeprav še mlad, mirno. Ko je začutil, da se mu bliža smrtna ura je napisal v svoji oporoki: „Umrl sem v miru katoliške vere. Življenje mi je bil Kristus in smrt dobiček. Pričakujem Gospodovo usmiljenje in popolno posest presvetega Srca Jezusovega. Miren sem, ker bo moja duša dosegla cilj, za katerega je ustvarjena. V Kristusu Bogu.“ Ivan Merz je v življenju pokazal in tudi po smrti še vedno kaže pot h Kristusu. To je pot življenja v krščanski svetosti. Zato je Božja Previdnost hotela, da je med tolikimi znanimi obnovitelji liturgije in verskega življenja v Katoliški cerkvi doslej proglašen za blaženega edino Ivan Merz, sin majhnega, vernega hrvaškega katoliškega naroda. Tako je Merz vzor, spodbuda in priprošnjik ne le vernikom hrvaškega naroda, ampak vesoljni Katoliški cerkvi. To ni majhna sreča in ne majhna spodbuda za liturgijo, za liturgično gibanje, za vse liturgike, za duhovno obnovo Katoliške cerkve in posebno za katoliške laike. Papež Janez Pavel II. nam je podaril Ivana Merza, da prosi za nas in da ga posnemamo.
Prirejeno po predavanju dr. Marina Škarice na Teološki fakulteti v Ljubljani, 17. maja 2004
Vir

»Nikoli pozabiti na Boga! Neprestano stremeti po združenju z njim. Vsak dan – najbolje zjutraj – nekaj časa porabiti samo za razmišljanje, za molitev in to, če je le mogoče, blizu Najsvetejšega ali pri sveti maši. Ta ura mora biti izvir vsega dneva. V tej uri naredimo načrt za naslednji dan, tu premagamo vse slabosti.«
»Katoliška vera je moj življenjski poklic.«

Ime: Pri krstu je dobil še imeni Jurij in Robert. Ivan pa je slovanska različica imena Janez. Johanan v hebrejščini pomeni »Jahve (Bog) je milostljiv«.
Rojen: 16. decembra 1896.
Kraj rojstva: Banja luka v Bosni in Hercegovini.
Umrl: 10. maja 1928.
Kraj smrti: Zagreb, Hrvaška.
Družina: Oče Moriz (Mavro) je bil avstrijski častnik in načelnik železniške postaje. Mati Terezija, roj. Mersch, je bila židovskega rodu, a je prestopila v krščanstvo in se dala krstiti. Kljub temu pa Ivan, ki je bil edinec, doma ni bil deležen verske vzgoje.
Študij: Po končani gimnaziji v Banja luki se je leta 1914 vpisal na vojaško akademijo v dunajskem Novem mestu, kjer pa je bil le tri mesece. Na željo matere je nato vpisal pravo, obiskoval pa tudi predavanja iz književnosti in po koncu vojne na Dunaju študiral književnost, germanistiko in romanistiko. Leta 1920 je šel na Sorbono v Parizu, doktoriral pa je v Zagrebu z nalogo Vpliv bogoslužja na francoske pisatelje.
Vojak: Februarja 1916 je bil vpoklican k vojakom in bil na italijanski fronti vse do konca vojne 1918.
Zaobljuba: 8. decembra 1915 je po hudih notranjih bojih naredil zaobljubo čistosti »do poroke, morda do konca življenja«.
Služba: Jeseni 1922 je postal profesor francoščine in nemščine na nadškofijski klasični gimnaziji v Zagrebu, kjer je deloval šest let, do svoje smrti.
Duhovnost: Bil je človek molitve, vsak dan je hodil k maši in prejemal obhajilo, vsako leto je opravljal poglobljene duhovne vaje, študiral teologijo in se zanimal za liturgijo.
Delo: Njegovo najpomembnejše delo je bil apostolat v katoliških organizacijah za mladino in širjenje duha evangelija znotraj njih. Zavzemal se je za Katoliško akcijo, budil ljubezen in vdanost papežu in Cerkvi. Je eden od ustanoviteljev Orel organizacije na Hrvaškem, velja pa tudi za enega izmed glavnih pobudnikov liturgične prenove in evharističnega življenja.
Čudeži: Veliko je pričevanj o različnih čudežih, ki so se zgodili na njegovo priprošnjo, od ozdravljenj do pomoči v raznih težkih zadevah. Za njegovo razglasitev za blaženega je bil priznan čudež ozdravitve dekleta, ki je zbolelo za tuberkulozo.
Zavetnik: Krščanske mladine, zlasti še hrvaške, svetovnega dneva mladih.
Upodobitve: Na fotografijah vidimo resnega, urejenega mladeniča v moški obleki, največkrat s knjigo v roki.
Beatifikacija: 23. junija 2003 ga je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženega.
Vir