Kapucin br. Jakob iz Ghazira je bil rojen 1. februarja 1875, staršema Boutrosu in Shamsi Haddad v Ghaziru, na obronkih Bejruta v Libanonu; bil je tretji od osmih otrok. Doma je predvsem od matere dobil trdno krščansko vzgojo in vero hranil ter krepil z izobraževanjem na različnih krščanskih šolah. Šestnajstletnega ga je močno zaznamovala pričevanjska smrt nekega kapucina, ki ji je bil priča v Aleksandriji.Tako se je pri devetnajstih odločil, da se vrne v Libanon in vstopi v red manjših bratov kapucinov. Kmalu po duhovniškem posvečenju so mu predstojniki zaupali oskrbo petih bratstev v gorah okoli Bejruta, kar je vključevalo veliko potovanja. V svojih spominih opisuje, da je bil večkrat napaden, pretepen in celo v smrtni nevarnosti, vendar je bil »po Kristusovem križu« vedno čudežno rešen.
Leta 1905 je prevzel vodstvo kapucinskih vzgojnih inštitutov in v petih letih je njih število naraslo na 230 šol s 7500 gojenci. Imel je izjemne sposobnosti vodenja in organiziranja ter posebno pridigarsko karizmo. Svoje dnevno delo je pripravljal ponoči, pred Najsvetejšim. Pridigal je v Siriji, Iraku in Palestini. Ohranjenih je preko 8000 strani njegovih zapisov. V Bejrut je prinesel tudi Frančiškov svetni red, ki se je kasneje razširil po celem Libanonu. Z izbruhom prve svetovne vojne, leta 1914, so se francoski misijonarji, ki so delovali v Libanonu umaknili in misijon prepustili br. Jakobu. Sam je nato do konca vojne očetovsko skrbel za sirote, lačne in ranjene ter pokopaval zapuščena trupla ubitih po cestah. Po koncu vojne je ustanovil bolnišnico za bolne in ostarele duhovnike, slepe,invalide in duševno prizadete ter zapuščene sirote in njihovo vzgojo. Skrb za bolnišnico so prevzele sestre iz kongregacije frančiškank libanonskega križa, ki jo je (1930) ustanovil s pomočjo s. Marije Zougheib.
Ljubezen br. Jakoba do vseh trpečih je zaznamovala celotno njegovo življenje. Poleg že omenjenih je, kljub izčrpanosti po vojni, do sredine petdesetih let ustanovil še neštete druge šole, samostane in bolnišnice, ki še danes delujejo. Med njimi bolnišnica Svetega Križa, ki je od 1951 leta prevzela skrb za duševno prizadete in je danes največja tovrstna ustanova na Bližnjem vzhodu ter pomaga vsem, brez razlike, ne glede na raso ali veroizpoved. To je resničen odraz br. Jakoba, ki v življenju ni imel drugega namena kot »ljubiti Boga in človeka – podobo Križanega.« Starost in bolezen sta ga močno zdelala.
Umrl je v sluhu svetosti, 26. junija 1954. Ker se je vse življenje brezpogojno ves razdajal, so ga k večnemu počitku v solzah pospremile brezštevilne množice tako kristjanov kot muslimanov, nevernih in politikov, saj je Kristusova ljubezen v njem resnično prestopila vsakršne meje. »Večni počitek« pa ni trajal dolgo, saj je bil 17. decembra 2007 zaključen proces za njegovo beatifikacijo. 22. junija 2008 ga je kardinal José Saraiva Martins, C.M.F., prefekt kongregacije za svetnike, v Bejrutu razglasil za blaženega.
Ljubil je svoje ljudi in se kljub težkim okoliščinam vsak dan žrtvoval in dajal svoje talente za rast Božjega kraljestva. Čeprav je bil neomajen in nadnaravno vztrajen v svojem delu tega ni nikoli pripisoval sebi. Pravil je: »Kdorkoli hoče v nebesa brez trpljenja je podoben temu, ki hoče kupovati brez plačila.« In še: »Molitev brez vere je kot pismo v žepu. Nikoli ne bo doseglo naslovnika.«
Goduje 26. junija.
Vir
Vir2