blaženi Janez Bono – puščavnik

Janez Bono

Imena: Janez, Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak, Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana
  Njegovo ime se pojavlja tudi v obliki Žanbono ali Zambono. Velja za ustanovitelja reda puščavnikov, ki so se imenovali po njem. Rodil se je leta 1168 v Mantovi v Italiji. O njem obstaja več življenjepisov. Po njihovih pričevanjih naj bi se njegov oče imenoval Janez, mati pa Bona. Sin je povzel obe imeni. Oče mu je umrl pri petnajstih letih, Janez je nato preživljal burno mladost. Do štiridesetega leta je opravljal neke vrste poklic dvornega norčka (pavliha). Mati se je zaradi sinovega življenja žalostila in nenehno molila za njegovo spreobrnjenje.
  Do preobrata je prišlo leta 1208. Takrat je hudo zbolel. Napravil je zaobljubo, da se bo, če ozdravi, umaknil iz posvetnega življenja in začel delati pokoro kot puščavnik blizu Forlija. Predal se je življenju molitve in odpovedi. Ko se je po nekaj letih razširil glas o njegovem svetem življenju, se je okoli njega zbrala skupina puščavnikov. Nekateri so govorili, da je bil med njimi, okoli leta 1209, tudi sv. Frančišek Asiški. Toda to poročilo je brez zgodovinske podlage.
  Število puščavnikov je naraščalo in okoli leta 1217 je Janez Bono organiziral Red puščavnikov. Škof v Cesenni mu je dovolil, da je začel blizu njihovega bivališča zidati cerkev, posvečeno Devici Mariji. V začetku so puščavniki živeli življenje, podobno puščavnikom v prvih stoletjih. Toda 4. lateranski cerkveni zbor je naročil, naj vsi redovniki sprejmejo pravila kakšnega reda, ki ga je odobrila cerkvena oblast. Janezova skupnost je tedaj sprejela pravila sv. Avguština in njim prilagodila tudi redovno obleko.
  Glas o Janezovi svetosti se je razširil po vsej deželi, zato so ga leta 1225 naprosili, naj reši spor med mestoma Raveno in Cervio. To nalogo je dobro opravil. Število menihov se je kar naprej večalo, zato je Janez ustanovil nove samostane v Bertinoru, Mantovi, Parmi, Ferrari. Še v času njegovega življenja je število naraslo na 26. Janez Bono je tedaj postal vrhovni predstojnik reda, pozneje pa se je odpovedal tej časti.
  Čeprav se je moral od časa do časa pojavljati v javnosti, je vztrajal še naprej v življenju pokore in odpovedi. Že za življenja je storil veliko čudežev, veliko pa tudi po smrti, kar je razvidno iz listin za njegovo beatifikacijo.
  Oktobra 1249 je čutil, da se mu približuje smrt. Umaknil se je v samostan sv. Neže v Mantovi, kjer je 16. oktobra umrl. Pokopan je bil v tamkajšnji cerkvici. Čez dve leti so našli njegovo truplo nestrohnjeno in so ga nato pokopali v marmornati grob.
  Postopek za kanonizacijo so začeli dve leti po smrti, toda za blaženega ga je potrdil šele čez dvesto let papež Sikst IV.

Goduje 23.oktobra, pri avguštincih pa 16. oktobra
Vir