Danes goduje frančiškan, velik teolog in častilec Matere Božje.
Rojen je bil v mestecu Duns, na Škotskem, okoli leta 1265. Bil je frančiškan in bogoslovni profesor najprej v Oxfordu, nato v Parizu in nazadnje v Kölnu, kjer je 8. novembra 1308 umrl.
Frančiškanski duhovnik in teolog je bil poleg sv. Bonaventure najvplivnejši teolog v zgodovini frančiškanskega reda. Zaslovel je predvsem kot zagovornik verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju, ki jo je uradno razglasil šele papež Pij IX. leta 1854.
Vir
Janez Duns Scot pa pravi: »Denar po svoji naravi ne prinaša nobenega sadu, kakor nekatere druge stvari, ki same rodijo. Nekakšen sad prihaja od denarja le od tujega dela tistega, ki denar uporablja. To delo pa ni od tistega, ki je denar posodil. Kdor bi torej hotel imeti korist od denarja, hoče imeti korist od tujega dela, katerega mu posojilojemalec ni dal s tem, da si je od njega denar izposodil.”
Vir
»Nič ni bilo tako neznanega, nič tako nerazumljivega, da bi njegov goreči um ne mogel spoznati in razjasniti; nič tako zavozlanega, da ne bi on, kot drugi Ojdip, razpletel; nič tako težkega ali zavitega v temo, da tega njegov genij ne bi mogel razkriti.«
Ime: Ime je dobil po sv. Janezu Evangelistu, izhaja pa iz hebrejščine (Johanan) in pomeni »Jahve (Bog) je milostljiv«.
Vzdevki: Doctor subtilis (pretanjeni učitelj), doctor marianus (marijanski učitelj), mislec prihodnosti.
Rojen: Najverjetneje med 23. decembrom 1265 in 17. marcem 1266.
Kraj rojstva: Mestece Duns blizu Edinburga v grofiji Berwickshire na Škotskem ob meji z Anglijo.
Umrl: 8. novembra 1308.
Kraj smrti: Köln v Nemčiji.
Družina: Rodil se je v bogati kmečki družini, očetu naj bi bilo ime Ninian.
Mladost: Osnovno izobrazbo je prejel na domu in pri domačem župniku, nato je obiskoval bližnjo šolo v Haddingtonu in v cistercijanski opatiji v Melrosu, kjer si je privzgojil gorečo ljubezen do Matere Božje. K njej kot Sedežu modrosti se je zatekal v molitvah in prošnjah, da bi mu pomagala pri učenju, saj je bil zelo okoren in se ni mogel ničesar naučiti in razumeti. Marija se mu je prikazala in ustregla njegovi prošnji, Janez pa se je odločil, da bo ta nebeški dar čim bolj izkoristil in s tem proslavil Devico Marijo, zakladnico vsega dobrega.
Skupnost: S 15 leti je vstopil v frančiškanski noviciat v Dumfriesu, kjer je bil gvardijan njegov stric Elija Duns, in postal frančiškan.
Posvečenje: 17. marca 1291 v cerkvi sv. Andreja v Northamptonu.
Službovanje: Po končanem študiju in posvečenju je od leta 1297 do 1301 poučeval v Oxfordu in Cambridgeu, nato v Parizu, kjer je tudi dokončal študij doktorata, zadnje leto življenja pa je deloval v Kölnu.
Skotizem: Tako imenujemo njegov nauk, ki je bil vedno tekmec dominikanskemu tomizmu.
Marija: Najbrž najpomembnejše področje njegove teološke misli je teza o Marijinem brezmadežnem spočetju. Bil je prvi, ki jo je goreče zagovarjal, saj so bili vsi veliki filozofi in teologi takratne dobe o tej temi na različnih bregovih. Skot se je držal načela: »Bog je to lahko naredil, bilo je primerno, zato je to storil.« To njegovo trditev je 8. decembra leta 1854 potrdil papež Pij IX., s čimer je dokončno razglasil versko dogmo o Marijinem brezmadežnem spočetju.
Dela: Njegovo veliko delo je komentar k trditvam Petra Lombarda, ki vsebuje skoraj vse filozofske poglede in trditve, po katerih je znan. Napisal je še številna druga dela, med njimi komentar o Aristotelovi metafiziki in 46 kratkih razprav.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot frančiškana z detetom Jezusom ali z Brezmadežno.
Beatifikacija: Kot blaženega so ga že davno častili, papež Janez Pavel II. pa je 20. marca 1993 odobril to češčenje za vso Cerkev.
Grob: Pokopali so ga v kölnski minoritski cerkvi, kjer je na njegovem grobu napis: Škotska me je rodila, Anglija me je sprejela, Francija me je naučila, Köln me ima.
Vir
V Kölnu (v Lotaríngiji na Nemškem), blaženi Janez Duns Skot, duhovnik iz Reda manjših bratov. Po rodu Škot je učil filozofijo in teologijo v Canterbury-ju [kentrberiju], Oxfordu [oksfórdu], v Parizu in slednjič v Kölnu. Bil je preslaven učitelj zaradi subtilne genijalnosti in čudovite gorečnosti.
Vir