blaženi Janez Ludovik Loir iz Besansçona – redovnik, duhovnik in mučenec

Med 800 duhovniki in redovniki, ki so bili na zloglasnih “Rochefortskih pontonih” pri otoku Aixu leta 1794, je bilo tudi 22 kapucinov. Ker niso hoteli priseči na protiversko ustavo, so bili obsojeni na deportacijo v kazensko kolonijo v francosko Gvajano – v Južno Ameriko. Prevoz so jim preprečevale angleške jadrnice, ki so nenehno križarile pred francosko obalo. Tako večina kaznjencev ni prišla tja, tudi nobeden od treh kapucinov mučencev. Janez Pavel II je 1. oktobra 1995 potrdil za mučeniško smrt 65 takih žrtev, med njimi tudi treh kapucinov. Za njihov god je določil 18. avgust.
Med njimi je bil prvi 61 letni Janez – Alojzij Loir iz Besansçona. Rodil se je 1. marca 1720 v Besansconu kot šesti izmed osmih otrok v bogati francoski družini. Kot dvajsetletni je stopil v kapucinski red. Večino svojih redovniških let je preživel v Lyonu, kjer je bil vsaj dvakrat tudi predstojnik. Nerad je sprejel to službo, češ da je prišel v samostan služit, ne pa vladat. Zelo je ljubil uboge in preprosto ljudstvo. Bil je zelo goreč apostol in je spreobrnil veliko ljudi iz vseh slojev.
Bil je že 74 let star, ko so francoski revolucionarji zahtevali od vseh duhovnikov, da morajo dati odpadniško prisego na francosko ustavo. Ker naš pater tega ni hotel storiti, je zbežal k sorodnikom na grad. Ko so ga odkrili, so ga zaprli v Moulins k ostalim 66 duhovnikom. Od tam so aprila 1794 vse poslali v pristanišče Rochefort, kjer sta bili dve jadrnici za sužnje privezani ob morsko obalo. Na vsaki je bilo po 400 obsojencev.
Življenje na ladji je bilo grozljivo, pravo “lagersko” življenje. Ladja je bila natrpana z obsojenci kakor sod s sardinami. Ena umazana porcija je služila za kosilo desetim zapornikom, ki so stoje in v gneči jedli brez krožnika, pribora in kozarca. Imeli so le eno žlico iz pušpana. Umirali so od lakote, brez zdravil, z največjimi higijensko-sanitarnimi problemi, ob grobih žalitvah mornarjev. Noč je bila zanje pravi pekel. To mnoštvo ljudi – med njimi mnogi stari in bolni – se je stiskalo v podpalubju. Od časa do časa so spuščali nanje paro, da so se potili in kašljali, potem pa so morali takoj ven na mraz. Tudi moliti niso smeli skupaj naglas.
Med temi trpini se je nahajal tudi naš p. Janez – Alojzij. Ohranil je svoj vedri značaj in s tem vlival pogum svojim tovarišem. Rad je tudi na tiho pel in s tem sebi in drugim lajšal trpljenje. Vendar tudi on, star 74 let, ni mogel dolgo prenašati teh peklenskih razmer na ladji. Kmalu je klonil. Dne 19. maja 1794 zjutraj so tega moža molitve našli mrtvega, na svojem mestu na kolenih in s sklenjenimi rokami. Nihče ni vedel, da je bil bolan, tako potrpežljivo je vse prenašal. P. Janez – Alojzij je bil prvi od 22 kapucinov, ki so umrli na tej ladji.
Vir