blaženi Janez Martin Moyë – duhovnik in misijonar

Janez Martin MojeV svojem zemeljskem življenju je moral blaženi Janez Martin Moyë prestati veliko težav in stisk, pa nikoli ni obupal nad božjo previdnostjo, h kateri se je vedno zatekal in ji izročal svoje delo. Bolela ga je velika verska brezbrižnost in usoda mladine, ki je bila neuka in prepuščena sama sebi, zato je ustanovil »sestre Božje previdnosti«. Kot misijonar je na Kitajskem, kjer je doživel veliko nasprotovanj in podtikanj, kljub temu pustil pomembne »sledi«, zlasti molitvenik, ki ga uporabljajo še danes, ustanovil pa je tudi semenišče za vzgojo duhovnikov. Po vrnitvi v domovino je moral zaradi francoske revolucije zbežati v Nemčijo, kjer se je pri oskrbovanju avstrijskih vojakov, obolelih za tifusom, tudi sam nalezel bolezni in umrl.
Ime: Ime Janez je hebrejsko, Johanan, in pomeni »Jahve (Bog) je milostljiv«. Martin pa izhaja iz latinskega imena Martinus, ki je izpeljanka iz Martius ali Marcialis, ki pomeni »Martov, pripadajoč bogu vojskovanja Martu«.
Rodil se je 27. januarja 1730 v lotarinški vasi Cutting v škofiji Metz v Franciji,  umrl pa 4. maja 1797 v Trierju v Nemčiji.
Družina: Rodil se je v verni, trdni kmečki družini. Bil je šesti od trinajstih otrok očeta Janeza in matere Ane Katarine, roj. Demange. Poleg njega si je duhovni poklic izbralo še več drugih otrok.
Posvečenje: V duhovnika je bil posvečen 9. marca 1754 v Metzu.
Službe: Sprva je bil nastavljen za vikarja v Metzu, kjer je deloval po raznih mestnih cerkvah, pa tudi na podeželju.
Skupnost: Leta 1762 je ustanovil skupnost, ki jo je najprej imenoval Uboge sestre, nato Hčere Deteta Jezusa. Njegov namen je bil, da bi sestre skrbele za doraščajočo mladino na podeželju in jih med drugim poučevale katekizem. »Sestre Božje previdnosti« danes delujejo v ZDA, na Madagaskarju, v Maliju; v Evropi pa jih je največ v Franciji, tudi v Belgiji in na Poljskem. Na Kitajskem je ustanovil podobno skupnost oz. zavod »krščanskih devic«.
Misijoni: V misijone v južnokitajsko pokrajino Sečuan je odšel s triinštiridesetimi leti in tam deloval deset let. Tu je priskrbel vsem razumljiv molitvenik, za duhovnike pa ustanovil domače semenišče.
Zavetnik: Poleg tega da je zavetnik svojega reda, nima posebnega patronata.
Kreposti: Bil je iskan pridigar in spovednik, vnet za misijonsko delo, tako doma kakor na Kitajskem. Povsod, kjer je deloval, se je zavzemal za poglobitev krščanstva med preprostim in neukim ljudstvom; tudi osebno je bil zelo skromen in ponižen.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot duhovnika srednjih let, v talarju, kako kleči pred križem ali pa ima v roki popotno palico, knjigo in rožni venec.
Goduje: 4. maja.
Beatifikacija: Za blaženega ga je Pij XII. razglasil 21. novembra 1954.
Grob: Pokopan je bil v množičnem grobu na pokopališču, ki ga danes ni več, tako da njegovega groba oz. trupla niso nikoli našli.
Vir