blaženi Janez Prassek – duhovnik in mučenec

Janez PrassekNjegova mama Maria Hartmann je iz Mecklenburga z mlajšo hčerjo leta 1901 prišla služit v neko gostilno pri kolodvoru v Hamburgu. Službo je večkrat zamenjala, v času nosečnosti pa je gospodinjila pri starejšem judovskem gospodarju. Tam je 13. avgusta rodila Johannesa, ki so ga 23. februarja 1912 krstili v protestantski cerkvi. Mati se je nato poročila z otrokovim očetom, zidarjem Johannesom Prassekom, in se preselila v Hamburg-Barmbek. Potem ko sta se oče in mati katoliško poročila (mati je za božič 1913 uradno postala katoličanka), so malega Johannesa 13. septembra 1912 pogojno še katoliško krstili. Prvo obhajilo je prejel leta 1921, po ljudski šoli je obiskoval katoliško progimnazijo v Hamburgu, birmal pa ga je škof Berning leta 1923. Maturiral je februarja 1931 in že takrat navedel teologijo kot prihodnji študij. Aprila mu je škof dovolil, da se je vpisal na filozofsko-teološki študij univerze St. Georgen v Frankfurtu/Main. Oče se za verske stvari ni zanimal, mati mu oktobra 1931 ni mogla več plačevati študija, zato je prosil škofa, naj mu dovoli prekiniti študij, da bo sam kaj zaslužil, vendar je mami uspelo najti dobrotnike, ki so posodili potrebni denar (pozneje je v oporoki skrbno zapisal, komu ga je treba vrniti). Maja 1933 je nadaljeval študij v Münstru, kjer je bil takrat tudi Hermann Lange. Med drugimi je še lahko poslušal profesorja dogmatike in zgodovine Josefa Schmidlina, ki se je uprl obveznemu pozdravljanju z nemškim pozdravom (iztegnjena desnica in Heil Hitler), aprila 1934 so ga že upokojili. Višek nasprotovanja škofa uradnemu nauku je bilo, ko je von Galen 1934 dovolil, da je v škofijskem listu izšla daljša študija proti Rosenbergovemu »Mitu XX. stoletja«, v katerem je med drugim zapisano, da je bil Jezus arijskega rodu. Prassek je poleti 1935 končal študij v Münstru in se preselil v semenišče v Osnabrücku. Mama je umrla 1937 pred sinovo novo mašo. Mašniško posvečenje je bilo tam 13. marca 1937, nova maša v cerkvi Kristusa Kralja v mestu Haste (del Osnabrücka), v domačem Hamburgu pa ponovitev 4. aprila 1937. Škof ga je 23. marca poslal v diasporo v mecklenburško mestu Wittenburg. Pomagal je ostarelemu župniku, ki je za župnišče pridobil zasebno hišo, maševali pa so v gostilni. Veliko je bilo previdevanja, ko se je s kolesom vozil k bolnikom. Rad je katehiziral otroke in se z njimi prijateljsko pogovarjal.
Seveda sta bila oba duhovnika proti nacizmu in zato pod gestapovskim nadzorom. Prassek v tej diaspori ni bil zadovoljen z neokusnimi plakati, ki so vabili na božjo pot v Aachen, kjer da so ohranjene Jezusove plenice – seveda so se nasprotni plakati in časopisi vneto norčevali iz takih relikvij. Prassek je tedaj močno zbolel, da je bil več mesecev v bolnišnici v Hamburgu, župnik pa je nujno prosil škofa, naj mu pošlje novega duhovnika, vendar takega, ki se bo znal pogovarjati s sezonskimi tujimi delavci (precej Čehov je takrat prišlo na prisilno delo).
Prassek je aprila 1939 nastopil novo kaplansko službo v Lübecku. Katoliške otroke je učil verouk v mestnih gimnazijah, skrbel za spovedovanje kot ženski dušni pastir in za pogovorne večere z mladimi možmi in vojaki. Zmogel je pridigati tudi brez prejšnje priprave in napisanega besedila; ni se ustrašil govoriti proti krivicam, ki so jih bile tudi v Lübecku deležne poljske in ruske mlade prisilne delavke. Teh je bilo takrat tam ok. 15.000, zanje je zbiral karte za hrano in obleko, kljub prepovedi je skrivaj spovedoval Poljakinje in celo krščeval otroke, ki so jih rodile v barakah (menda okrog 360, a so večinoma pomrli). Ob bombardiranjih marca 1942 je ohranjal mirno kri in pomagal pri reševanju. Z mladino je rad prepeval, zaradi svoje velikosti (1,94 m) je bil rojen voditelj; hodili so k bližnjemu morju na kopanje. V času študija ga je namesto staršev podpiralo več duhovnikov in sestre redovnice Srca Jezusovega.
Vedno bolj so se širile tudi vesti o tajnih navodilih, da je narodno-socialistični nazor v popolnem nasprotju s krščanskim (Bormann poleti 1941). Ukinjeni so bili vsi cerkveni časopisi, evtanazijski posegi so bili vedno bolj znani. V tem napetem času se je Stellbrink prvič srečal s katoliškim kaplanom Prassekom, in sicer ob nekem pogrebu: v trenutku sta začutila sorodnost duš, začela izmenjavati novice, tiskovine in pastirska pisma. Pastor se je celo udeležil pobožnosti Kristusu v čast na praznik sv. Rešnjega telesa, ko je bila katoliška cerkev polna kljub temu, da je bil ta dan uradno delavnik; v njegovi Lutrovi cerkvi je bilo pa vedno manj vernikov pri bogoslužju. Pastorjevi otroci so postali prijatelji katoliških sošolcev, obojim vernikom pa ni ostalo skrito, da njihova duhovnika nista sovražna drug drugemu. Katoliški kaplani so skrivaj razmnoževali pridige münstrskega škofa von Galena, ki so jih prebirali tudi protestanti. V obeh župniščih pa je gestapo našel može, ki so bili voljni poročati, kaj so duhovniki obeh Cerkva na srečanjih razpravljali. V sodnijskih arhivih so take izjave ohranjene. Zelo zanimivo je poročilo, kako so v pokopališki kapeli, v kateri je bil središče velik Križani, med pogrebi članov NSDAP ta križ zakrili, da jih ne bi motil, (Spomin ob tem, kaj se je podobnega dogajalo v kapelah na Plečnikovih Žalah, oziroma se dogaja še zdaj.) Lübeck je 28./29. maja 1942 doživel strahovito bombardiranje, Stellbrink je menda takrat izjavil: »Zdaj pa Bog govori z mogočnim glasom«. Katoliškim prijateljem svojih otrok je Stellbrink nato napovedal, da računa z aretacijo, kar se je res zgodilo 7. aprila 1942.
Katoliške kaplane so še nekaj časa opazovali in zbirali dokazno gradivo. Prassek ni nehal v pridigah govoriti, da tudi poljski prisilni delavci zaslužijo enake človečanske pravice kot drugi delavci. Müller je med debatnimi večeri imel pri rokah projektor s filmom o starem Rimu, da bi ob morebitnem prihodu gestapa lahko dokazal, da ne govorijo o nevarnih zadevah. Omenjali so tudi odlok bavarskega šolskega ministrstva, ki je 28. avgusta 1941 odločilo, da je treba iz šolskih prostorov odstraniti razpela. (Spomin nam tudi glede tega poroča o podobnih razmerah pri nas.)

Aretacije
Prassek je bil aretiran 28. maja 1942, Lange 15. junija, Müller pa 22. junija. Zaprli so tudi nekaj laikov, ki so se udeleževali razgovorov v župnišču, a večinoma so bili izpuščeni po krajših zapornih kaznih. Vso to dejavnost gestapa je v Lübecku vodil kriminalistični svetnik John, ki je leta 1936 izstopil iz evangeličanske Cerkve, za božič 1942 pa je bil posebej odlikovan. Duhovniki so bili sprva po dva in dva zaprti v dveh zaporih v Leipzigu. Potem ko so jih obsodili na smrt, so jih premestili v zapore v Hamburgu, kjer so bili usmrčeni (z modernizirano giljotino obglavljeni) 10. novembra 1943. Poleti 1943 so Hamburg bombardirali, velik del mesta je pogorel, druge zapornike so premeščali, le na smrt obsojeni so morali z vklenjenimi rokami ostati v celicah. Lange je 25. julija pisal staršem, kako je napad doživljal kot predigro »vesoljne sodbe«. V zaporu so smeli moliti brevir, župnijska gospodinja jim je smela prinašati sveže perilo, knjige, pribor za britje, drugih stikov s svetom pa niso smeli imeti. Napisali so tudi svoje oporoke; ohranjenih je nad 150 njihovih pisem. Med perilom jim je uspelo dobiti tudi hostije in stekleničko vina. Zapor je za Stellbrinka trajal 585 dni, za Prasseka 532, za Langeja 514 in Müllerja 507. Aprila 1943 je kaplane prvič smel obiskati jetniški duhovnik Bernhard Behnen, ki jim je nato skoraj dnevno prinašal obhajilo. Z njimi je smel moliti pred usmrtitvijo, pri njej pa izjemoma zaradi izrecne prepovedi iz Berlina ni smel biti navzoč, čeprav je bila to splošno uzakonjena pravica.

Obsodba in obglavljenje
Drugi senat Ljudskega sodišča (kako znano nam zveni ta izraz!) je v Lübecku zasedal od 22. do 24. junija 1942. Obširno obtožnico je že v marcu v Berlinu popravljal Hitler sam, kar je seveda izjema, saj je 1943 takšno sodišče izreklo nad 1600 smrtnih kazni. Toda zdaj je bil prvič obtožen protestantski duhovnik, med obremenilnimi dokazi pa so bile pridige glavnega Hitlerjevega nasprotnika škofa von Galena. Hitler je osebno črtal iz obtožnice vse omembe škofovih pridig. Avtor naše knjige sklepa, da si v času poraza pri Stalingradu Veliki vodja ni želel, da bi se škof von Galen morda ponudil v zamenjavo za izpustitev treh kaplanov. Njihov škof Berning si je prizadeval, da bi zaprtim olajšali zapor, da bi jih lahko obiskoval kaznilniški duhovnik in da bi pripravili obrambo. Smeli so posamič maševati (ne samo skrivaj).
Obtožnica je bila utemeljena s tem, da so poslušali prepovedane radijske postaje in slabili vojaško odporno moč. Obsodba pa je bila očitno določena že prej in je bila obramba brez moči. Ko je odvetnik bral zagovor, ga sodniki niso niti poslušali. Goebbels si je v svoj dnevnik zapisal, da mora biti smrtna obsodba tudi izvršena. Papež Pij XII. je skupaj s sodelavcem Giovannijem Montinijem (poznejšim Pavlom VI.) preko državnega tajnika Maglioneja poslal brzojavko nunciju v Berlinu, naj intervenira v korist obsojenih. Učinka ni bilo. 10. novembra so bili vsi obglavljeni, potem ko so lahko še napisali poslovilna pisma. Trupla so upepelili 15. novembra, žari Langeja in Stellbrinka sta bili pokopani in pozneje prekopani, pepel Prasseka in Müllerja pa so raztrosili po kaznilniškem vrtu. Predmete iz zapuščine so vestno popisane poslali nujnim dedičem. Evangeličanski cerkveni predstojniki niso prosili za pomilostitev Stellbrinka, ker so ga imeli za sovražnika naroda. Prošnjo je vložila samo vdova, seveda brez učinka.
Že omenjene razlike v evangeličanski Cerkvi med izpovedovalci (Bekenner) in drugimi so prišle do izraza še v povojnem času. Stellbrinku so nekateri zamerili sodelovanje s katoliškimi kaplani, pa tudi njegovo razlaganje vojnega opustošenja kot božjo kazen. Le počasi je tudi v protestantski javnosti prevladalo gledanje, da pastor ni bil izdajalec nemškega naroda, ki bi zaslužil smrtno kazen, ampak pričevalec za božjo resnico in torej mučenec. Šele leta 2004 ujim je v mestni hiši v Lübecku uspelo postaviti spominsko ploščo z imeni treh katoliških kaplanov in evangeličanskega pastorja v spomin »lübeških mučencev 10. novembra 1943«. Prej pa je izšlo nekaj spisov o njih.
Katoliška Cerkev je takoj po vojni označevala umorjene kaplane kot mučence za vero in jih vključevala v spominske prireditve, npr. na Katholikentagu avgusta 1952 v Berlinu. Škof v Hamburgu je leta 2003 začel škofijski proces za beatifikacijo, slovesna razglasitev mučencev za blažene pa je bila 26. junija 2011 v Hamburgu.
Vir