Škof Janos Scheffler je bil “pastir, ki je tvegal vse, da bi ohranil vero katoličanov in zavaroval edinost Cerkve v Romuniji z Rimom”. Tako je dejal predsednik romunske škofovske konference, bukareški nadškof Ioan Robu. V pogovoru za ameriško katoliško agencijo CNS je dejal, da je beatifikacija zbudila veliko zanimanja javnosti v Romuniji, kjer je 12 latinskih in vzhodnih katoliških škofij, ki oskrbujejo približno 5,6 odstotka od skoraj 22 milijonov prebivalcev.
Nadškof je dejal, da je priznanje mučencev iz časa komunizma ekumenska stična točka z večinskim pravoslavnim prebivalstvom v deželi. “Za takšne zgodbe pričevanja in trpljenja so občutljivi vsi Romuni in spomin na škofa Schefflerja, ki je leta 1952 umrl v enem od komunističnih zaporov v Bukarešti, je tukaj še vedno živ, ne le med katoličani,” je dejal nadškof Robu.
Vir
János Scheffler je bil rojen 29 oktobra 1887, v vasi Cămin, v družini z desetimi otroki. Njegovi starši so bili katoličani. Ker je bil zelo nadarjen otrok, mu je vaški župnik pomagal, da je šel v šole in tako je prišel v semenišče ter med leti 1906 in 1910 študiral teologijo na univerzi v Budimpešti.
Šolal se je na katoliški gimnaziji v Satu Mare, ter nadaljeval na Teološki fakulteti, Univerza Pázmány Péter v Budimpešti, in še na podiplomskem študiju, za dve leti, ko je študiral v Rimu, na Univerzi Gregoriana, kjer je pridobil doktorat iz cerkvenega prava leta 1912. Imel je izjemen intelekt, in zato je bil takrat odličen študent. V času študija so ga vrstniki zaradi njegove resnosti, marljivosti in zadržanosti klicali doktor.
Po duhovniškem posvečenju leta 1910 je bil poslan v Rim, kjer je doštudiral kanonsko pravo. Nato se je vrnil v Budimpešto in dosegel še naziv doktor teologije. Deloval je kot predavatelj, pridigar in svetovalec ter objavil številne katehetske priročnike.
Po vrnitvi iz Rima, je bil župnijskih vikar v Užgorodu (sedaj Ukrajina). Leta 1920, mu škof zaupa svojo reorganizacijo in upravljanje katoliške Fakultete Satu Mare, in kasneje je profesor teologije. Učil je cerkveno pravo in cerkveno zgodovino, medtem ko je bil duhovni vodja za študente teologije. V letih 1923-1925 je bil tudi župnik v Moftinu Mare in profesor religije na gimnaziji.
Po združitvi škofije Satu Mare in Oradea, mu je zaupana leta 1929, organizacija teološkega študija, postal je prefekt študentov in duhovni vodja. Specializiran za cerkveno pravo, obravnava pravne vidike odnosa med Cerkvijo in Državo; izdal je predpise za Kongregacija Usmiljenih sester, v Satu Mare; ki so zbrana dela statusa škofije Mare Satu, in sklepi iz leta 1939 o škofijski Sinodi – Odloki Sinode. Treba je omeniti številne verske učbenike za izobrazbo, ki jo je napisal za dijake in katoliške izobražence: Katoliška teologija, Liturgija, Zgodovina katoliške Cerkve.
Leta 1940 je bil imenovan za profesorja na Oddelku za Kanonsko pravo na Univerzi Franz Josef v Cluj, in je bil izvoljen za člana Akademije Svetega Štefana. Poklicanost njegovega življenja je izobraževanje duhovnega izoblikovanja duhovnikov in posvečenih oseb. Takšne so njegove dejavnosti v Semenišču v Satu Mare in Oradea, in je tudi duhovnik spovednik sester usmiljenk v Satu Mare, in Frančiškanov v Oradea.
Za uporabo govorov in duhovnih vaj, je zapisal v štirih knjigah, preostali so kot rokopisi, meditacije evangelijev, in knjige duhovnih vaj za Frančiškane, ki so še vedno ohranjeni v rokopisu.Knjiga duhovnih vaj za duhovnike – Oče, posveti jih! – se je pojavila leta 1998, z naslovom Duhovnik.
Leta 1942 je prejel škofovsko posvečenje in bil imenovan za apostolskega upravitelja škofije latinskega obreda v mestu Oradea (Satu Mare), in je bil tako imenovan 17 maja, od dr. Justin Sered, Primas nadškof Madžarske, skupaj z dr. Julius Glattfelder, škofom za Cenad, in dr. Stefan Madarász, škof Košice (sedaj Slovaška). »Bil je dejaven, goreč, oprezen, zahteven, pa tudi očetovski škof.«
Za ohranitev duhovniškega poklica, se je začelo delo, ki se imenuje Opus Vocationum Ecclesiasticum, katerih cilj je organizirati podporo poklicev, in načrtovana vzpostavitev šolskih seminarjev v celotni škofiji. To je bilo storjeno v Satu Mare leta 1946. Filozofska in duhovna skrb, vključno z izobraževanjem odraslih. S tem ciljem, so prevedena v Madžarski jezik, ki obsega tri poglavja – poučevanje o Milosti – delo Duhovnosti,Katekizem, in Velik božanski zakrament. Prava navzočnost Jezusa v evharistiji – Izvir življenja, Julian P. Eymard.
Znano je, da je bil glavni namen njegovega duhovnega življenja v praksi, resnična ljubezen do bližnjega, ki je žrtvovanje.
Občutljivost na socialna vprašanja, obramba revnih in preganjanja, so ga spremlja skozi vse življenje. Med Drugo svetovno vojno, ga je Madžarska vlada prekinila, zaradi njegovega posredovanja, ter ga dala v hišni pripor k grkokatoliškemu škofu v Baia Mare, Alexandru Rusu. Poskušal je pomagati, še posebej tistim Judom, ki so jih deportirali v koncentracijska taborišča. Zaradi tega so mu oblasti grozile, da ga bodo odpeljali v koncentracijsko taborišče, če ne preneha z delom za njihovo zaščito. V januarju 1945, je posegel osebno pri Romunskem županu in Sovjetskem poveljniku, da se prepreči izgon domačih Nemcev – Švabi; vendar ni uspel.
Leta 1946 je izvedel, da ga je papež Pij XII, imenoval za škofa v mestu Györ, kjer je umrl kot mučenik, Vilmos Apor. Dejal je, da je odločitev odvisna od Papeža, vendar je zahteval, da ob upoštevanju obstoječih težkih razmer, da ostane v škofij Satu Mare, Sveti Sedež je zahtevo sprejel.
Leta 1947 se je komunistično preganjanje katoliške Cerkve v Romuniji zaostrilo. Schefflerja so zaprli, ker ni popustil zahtevi oblastnikov, da bi se Romunska Cerkev odcepila od Rima. Pri 65 letih je bil podvržen prisilnemu delu, mrazu, pomanjkanju hrane in nasilnim zaslišanjem. Kljub trpljenju pa je tudi v tem obdobju našel priložnosti za oznanjevanje, kateheze in molitev.
Težav vseh vrst je vse bolj, Romunska Vlada se odpove 19 julija 1948, Konkordatu s Svetim Sedežem, in nova religija zakona je odpravila škofijo Satu Mare-Oradea. Medtem pa je škofija ukinjena s strani vlade, onemogočijo mu opravljanje v škofijski pisarni. Leta 1950, ko je nasprotoval komunistični oblasti, ki je želela razdeliti Katoliško Cerkev v Romuniji, od papeža v Rimu. Bil je sprejet v hišni pripor v Baia de Criş, kjer nato ni mogoče več dobiti vseh obiskovalcev. Komunistična oblast v Romuniji naj bi škofa Schefflerja, zamenjala z škofom Aron Marton, ki deluje v Alba Iulia, kjer je Romunska škofija le priznana po želji vlade, neodvisno od Rima. Škof János Scheffler ni sprejel vladnega načrta, zato so ga aretirali in pridržali v zaporu na Jilava, in njegova preiskava je potekala na Ministrstvu za Notranje zadeve.
Sploh ni prišlo do pravega sojenja proti njemu, ker so mučenja in nečloveške razmere v zaporih uničile njegovo zdravje, je umrl mučeniške smrti v zaporu Jilava, dne 6 decembra 1952.
Vsi menijo, da je njegovo mučeništvo prišlo do Rima, skozi glas Papeža, ki je potrdil naše prepričanje.
Ker je imel vsak korak svojega življenja, je iskal, kazal in izpolnjeval Božjo voljo. Skupni moto Papeža Pija X: Za obnovitev vsega v Kristusu! Dan Mizrahy, skladatelj Judovskega rodu, s katerim si je delil celico, je rekel, da so bile zadnje besede, ki govorijo o mirnem umirajočem škofu: “Ibi vaccabimus et videbimus, videbimus et amabimus, amabimus et laudabimus. Ecce quod erit in fine sine fine. Nam quis alius noster est finis nisi pervenire ad regnum, cuius nullus est fini?”.
Kar pomeni: “Tam se okrepčamo in vidimo, vidimo in imamo se radi, ljubimo in smo pohvaljeni. To je tisto, kar bo na koncu brez konca. Kaj imamo na drugi strani, bo, če ne dosežejo kraljestva, ki nima konca “(Sv.Avguštin, De Civitate Dei; 22,30). To je bila najljubša meditacija za škofa János Scheffler.
Čestitke Škofiji Satu Mare, duhovnikom, vernikom, posvečenim osebam, ki jih vodi sedanji škof, Mons. Eugen Schönberger, za veliko praznovanje beatifikacije, dne 3 julija 2011.
Njihovo praznovanje je naš praznik, za celotno lokalno cerkev obeh obredov v Romuniji. Molimo, da svetega mučenika János Scheffler, da prosi za nas in za državo Romunijo, za vse blagoslove, in za vso dobro milost in mir vsem, predvsem pa za večno zveličanje.
Kardinal Angelo Amato je dejal, da nam blaženi Scheffler danes govori: »Naj bomo močni v veri in naj živimo ter pričujemo, tudi z žrtvami, v zvestobi do Božjih zapovedi in evangeljskih blagrov. Kristjani lahko prav iz Božje besede zajemajo duhovno moč, ki razsvetli njihov razum in, s katero se njihova srca napolnijo z ljubeznijo. V kulturi, katero je močno oslabilo pomanjkanje pristnih vrednot, mučenec predlaga večno vrednoto ljubezni, ki premaga sovraštvo, in odpuščanja, ki pomiri surovost mučiteljev.«
Vir