blaženi John Henry Newman – kardinal

John Henry Newman1. Prenovitelj angleške Cerkve, izšolan v »trdnjavi anglikanstva«
John Henry (Janez Henrik) Newman se je rodil 21. februarja 1801 v Londonu v anglikanski družini. Oče je bil bankir in liberalno usmerjen, mati pa je izhajala iz francoske kalvinske družine in je vzgajala otroke v duhu Svetega pisma. Pri petnajstih letih je prišel pod vpliv evangelikalnih učiteljev in doživel svoje »prvo spreobrnjenje«. V tem milostnem dogodku se je jasno zavedel Božje navzočnosti in se za vse življenje oklenil vseh bistvenih krščanskih resnic.
Junija 1817 je vstopil v Trinity College v Oxfordu, ki je veljal za trdnjavo anglikanstva. Najprej je študiral književnost, matematiko in pravo, potem pa teologijo. Zaradi izredne nadarjenosti in prizadevnosti je že z 21. leti postal visokošolski učitelj (fellow). Odločitev za duhovniško službo v anglikanski Cerkvi je bila zanj hkrati odločitev za samsko življenje, čeprav anglikanske duhovnike ne veže celibat. Leta 1824 je bil posvečen v diakona, naslednje leto v duhovnika, 1828 pa je postal vikar univerzitetne cerkve Svete Marije Device (St. Mary the Virgin) v Oxfordu. S svojimi poglobljenimi in bogatimi pridigami je nato osem let poučeval in vzgajal svoje poslušalce, zlasti študente in učitelje. Župnijske in preproste pridige je izdal v seriji knjig, ki so imele velik vpliv na versko življenje v Oxfordu in po vsej deželi.
Ob profesorskem in župnijskem delu je Newman našel čas, da je začel sistematično prebirati spise cerkvenih očetov in se navdušil za velike svetnike in teologe, ki so branili pravo vero v prvih stoletjih krščanstva. Srečanje z njimi je v njem vzbudilo nezadovoljstvo s položajem, v kakršnem se je znašla anglikanska državna Cerkev v 19. stoletju, stisnjena v primež liberalne države. V vročici nevarne bolezni, ki jo je preboleval med potovanjem po Sredozemlju, je zaslutil, da ne bo umrl, kajti v Angliji ga čaka veliko delo. Poslanstvo, ki mu ga je Bog namenil, je bila vsestranska prenova anglikanske državne Cerkve iz čistih izvirov. Prenova je kasneje dobila ime oxfordsko gibanje, Newman pa je postal njen vodilni duh.

2. »Cerkveni očetje so me napravili za katoličana«
John Henry Newman Skupaj s prijatelji je Newman leta 1833 na oxforski univerzi začel izdajati serijo informativnih člankov (Tracts for the Times, 1833–1841), v katerih so na poljuden način pojasnjevali glavne ideje oxfordskega ali traktarijanskega gibanja. Naglašali so trdno veljavo verskih resnic in avtoriteto škofov nasproti vsemogočni državi ter spodbujali k poživitvi bogoslužja, zlasti obhajila. Z vsem tem se je Newman nehote približeval katoliški Cerkvi, čeprav jo je še zavestno odklanjal. Izoblikoval je teorijo, po kateri naj bi bila prenovljena anglikanska Cerkev tista prava, srednja pot (via media) med »zmotami protestantizma« na eni strani in »pretiravanji in napakami« tedanje katoliške Cerkve na drugi. Toda ta umetna teorija se je vse bolj krhala. Ob preučevanju spisov cerkvenih očetov in razmer v Cerkvi prvih stoletij je spoznal, da so vsi različni poskusi iskanja srednje poti vodili proč od prave Cerkve.
Leta 1841 je izdal Razpravo št. 90 (Tract 90), v kateri skuša razčistiti svoje dvome in pomiriti tiste, ki so menili, da je okužen z rimskostjo in papežništvom. Dokazuje, da se anglikanska veroizpoved iz 16. stoletja (Devetintrideset členov) ne odmika od vere vesoljne Cerkve in se v jedru ujema z naukom tridentinskega koncila (1545–1563). Tako je dokazoval katoliški (vesoljni) značaj angleške Cerkve, a še zdaleč ni razmišljal o prestopu ali o možnem zedinjenju obeh Cerkva. Univerzitetne oblasti so obsodile njegovo Razpravo, kmalu za njimi pa tudi škofje. Vse dotlej je poudarjal apostolsko avtoriteto škofov in ko ga je prav ta avtoriteta obsodila, je bil brez obrambe. Angleška Cerkev je s to obsodbo pokazala svoj protestantski obraz.
Po letu 1839 so ga vse bolj obhajali dvomi o tem, da se anglikanska Cerkev upravičeno pojmuje kot Kristusova Cerkev. Odrekel se je vsem službam na univerzi (1841) in v župniji (1843) ter se naselil v bližnji vasici Littlemore. Tam je naslednja štiri leta skupaj s peščico prijateljev živel napol meniško življenje. V molitveni zbranosti je ob študiju zgodovine teologije prihajal do prepričanja, da Kristusova Cerkev oziroma Cerkev apostolov naprej živi v (rimsko)katoliški Cerkvi in da ne more biti gotov svojega zveličanja, če se ji ne pridruži. Odločilni korak je napravil 9. oktobra 1845, ko ga je italijanski misijonar Dominik Barberi, ki je deloval v Angliji, sprejel v katoliško Cerkev. Neposredno po tem je izdal knjigo Esej o razvoju krščanskega nauka, v kateri teološko utemeljuje svoj prestop. Štirinajst let preden je izšla Darwinova slavna knjiga (1859) in je nauk o evoluciji pretresel njegove sodobnike, je s svojim Esejem napravil prehod od statičnega k dinamičnemu pogledu na svet, prehod, ki je njegovim sodobnikom delal tako velike težave.
Kasneje je o tem dejanju zapisal: »Bilo je, kakor da bi po viharni vožnji priplul v mirno pristanišče.« Ta odločitev zanj ni bila lahka. Moral je zapustiti toliko dragih ljudi in jim prizadejati bolečino, tudi mnogim, ki jim je bil vzor in duhovna opora. Zapuščal je Cerkev, v kateri je bil rojen in krščen in jo je iskreno ljubil. Pridružil se je manjšinski Cerkvi, katere verniki so bili v samozavestni Angliji 19. stoletja izpostavljeni sumničenjem in preziru.
Oxfordsko gibanje je pot odtlej nadaljevalo brez njega. V prostranejši katoliški Cerkvi je Newman s strani mnogih prav tako naletel na nerazumevanje. Imeli so ga za prikritega privrženca Rima, ko je bil v angleški Cerkvi, in prikritega protestanta, ko je bil v katoliškem in rimskem občestvu.

3. Zavzet za izobrazbo krščanskih laikov
John Henry NewmanZ nekaterimi prijatelji, ki so skupaj z njim postali katoličani, je Newman odšel v Rim in se pripravljal na duhovniško posvečenje, ki ga je prejel leta 1847. Tu se je navdušil za duhovnost sv. Filipa Nerija (1515–1595), apostola mesta Rima, in je po vrnitvi v Birmingham ustanovil prvi oratorij sv. Filipa na angleških tleh. Kasneje je nastal podoben oratorij še v Londonu.
Škofje so Newmanu poverili ustanovitev in vodstvo katoliške univerze v Dublinu na Irskem (delovala je le v letih 1854–1858), ki naj bi katoličanom omogočila izhod iz zakotnosti in razširitev obzorij. Oblikovala naj bi laike za trdno in razsvetljeno vero, ki bi bila kos izzivom prihajajoče dobe razuma in tehničnega napredka. Po vrnitvi v Anglijo je bil kratek čas urednik revije za katoliško kulturo (Rambler), ki se je zavzemala za duhovno odprto in kritično katolištvo. Newman je v reviji objavil članek, v katerem ugotavlja, da so imeli laiki (neposvečeni verniki) v zgodovini pomembno vlogo pri ohranjanju pravega nauka. Ta in drugi njegovi prispevki pričujejo o njegovem zdravem čutu za svobodo in o prostodušnem zavzemanju za odprt pogovor o cerkvenih vprašanjih. Obe omenjeni pobudi – katoliška univerza in revija za laike – razodevata Newmana kot vidca, ki je zaslutil, kako pomembno vlogo v Cerkvi bodo v prihodnosti imeli laiki.
S strani nekaterih ljudi v Rimu je bil deležen hudih nasprotovanj, sumničenj in ovadb. Ozki duhovi so ga označevali celo za »najnevarnejšega človeka v Angliji«. Leta 1864 ga je anglikanski duhovnik in profesor novejše zgodovine v Cambridgu Charles Kingsley javno obtožil neiskrenosti: že kot anglikanec naj bi bil na skrivaj katoličan, sedaj pa tudi ni pravi katoličan. Na obtožbe je odgovoril z dolgimi članki v dnevnem časopisju, ki jih je izdal v knjižni obliki pod naslovom Izpoved mojega življenja (Apologia pro vita sua). Zaradi pisateljeve iskrenosti in psihološke tankočutnosti je knjiga postala uspešnica in mu je pridobila velike simpatije znotraj katoliške Cerkve in zunaj nje. Štejejo jo med klasična dela krščanske literature. Odstranila je mnoge psihološke pregrade med anglikanci in katoličani v Angliji.

4. Na Newmana so ponosni tudi anglikanci
Leta 1865 je Newman napisal pesnitev Geroncijeve sanje, v kateri opisuje potovanje duše k Bogu ob uri ločitve s sveta: smrt, sodbo in stanje očiščevanja (vice). Pesnitev se navdihuje ob cerkvenih molitvah za rajne in motivno spominja na Danteja. Uglasbil jo je angleški skladatelj Edward Elgar (1900) in velja za njegovo najboljše glasbeno delo.
Leta 1870 je objavil filozofsko delo Slovnica pritrditve (Grammar of Assent), ki vsebuje njegove najbolj zrele filozofske in teološke misli. Znano je njegovo razlikovanje med »resnično« (real) in zgolj »pojmovno (notional) pritrditvijo«. Vera zanj ni le stvar razuma in sad razvidnosti (dokazov), ampak je dejanje celega človeka. Čeprav papeževe nezmotnosti v strogo verskih zadevah ni nikoli postavljal pod vprašaj, je nasprotoval močnim pritiskom ultramontanistov, ki so hoteli nezmotnost razširiti na vse papeževe izjave.
Priznanja je Newman doživel šele na stara leta. Leta 1877 je bil imenovan za prvega častnega profesorja (Honorary Fellow) v Oxfordu. Leta 1879 ga je novoizvoljeni papež Leon XIII. (1878–1903) imenoval za kardinala. Papež je bil sam teolog in visoko izobražen humanist in mu je bilo veliko do prenove teološkega študija ter do sprave med Cerkvijo in kulturo. S tem dejanjem so se razblinili pomisleki in predsodki, ki so o Newmanu ustvarjali sliko nekakšnega »napol katoličana«. Umrl je 11. avgusta 1890 v svojem oratoriju v Birminghamu. Pokopan je v bližnjem Rednalu. Na pokrovu krste so na njegovo željo napisali njegovo kardinalsko geslo »Srce govori srcu«, na skromnem nagrobniku pa so vklesane besede: »Iz senc in podob k resnici«.
Newman je zapustil izredno bogato literarno zapuščino, ki obsega 80 knjig (pridige, teološka dela, dva romana in pesmi) ter okrog 20.000 pisem, ki so objavljena. Poznavalci označujejo njegov pomen z izrazi kot: duhovni genij, verski voditelj, slavni spreobrnjenec, nadarjen pridigar, mojster angleškega jezika, duhovni voditelj mnogim pri iskanju resnice in prizadevanju za svetost. Njegov duhovni in teološki vpliv je v dvajsetem stoletju samo še rastel in segel daleč prek meja Velike Britanije. Po pravici naglašajo tudi njegov ekumenski pomen: iskreni in odprti anglikanci so ga vedno cenili in so ponosni nanj.

5. Zagovornik resnične edinosti
John Henry NewmanPo besedah papeža Pija XII. (1939–1958) je Newman postal »ponos Britanije in vesoljne Cerkve«. Zaradi njegovih daljnovidnih teoloških razmišljanj, s katerimi je prehiteval svoj čas, in zaradi ekumenske širine in odprtosti mu večkrat dajejo vzdevek »nevidni oče drugega vatikanskega koncila« ali tudi »cerkveni učitelj pravega ekumenizma«. Ekumensko gibanje in drugi vatikanski koncil (1962–1965) sta v nekem smislu tudi sadova njegovega dela. Katekizem katoliške Cerkve ga kar štirikrat navaja, enkrat pa tudi okrožnica Janeza Pavla II. Sijaj resnice. To kaže, kako visoko ga ceni celotna Cerkev.
Newman se je dobro zavedal nujnosti zbliževanja med krščanskimi Cerkvami. V svojem dolgem življenju je najprej spoznal, da se morajo vsi kristjani z enotno fronto postaviti proti skupnemu sovražniku – razkristjanjenju. Njegovo življenje je bilo zgled dialoga z drugimi veroizpovedmi, o katerih je vedno govoril objektivno in pošteno.
V Predavanjih o opravičenju, ki imajo izrečno zbliževalni namen, se je lotil osrednjega vprašanja reformacije. S tem je pripravljal pot sodobnim ekumenskim naporom, ki so leta 1999 obrodili sad v skupni katoliško-protestantski izjavi o opravičenju.
Po prestopu je Newman govoril o anglikanski Cerkvi sicer kot »zgolj narodni ustanovi«, vendar jo je omenjal z veliko hvaležnostjo: »Anglikanska Cerkev je bila za Božjo Previdnost orodje, po katerem so mi bile naklonjene velike dobrote.« Obenem jasno zatrjuje, da nacionalna Cerkev ni skladna z Jezusovo zamislijo o Cerkvi.

6. »Človek plemenite modrosti in velik učitelj Cerkve« (papež Benedikt XVI.)
John Henry NewmanJoseph Ratzinger se je z Newmanovo mislijo srečal v letih študija teologije v Freisingu, posebej z njegovim naukom o vesti. Leta 1990 je zapisal: »Doživljali smo samovoljo totalitarne stranke, ki je sebe pojmovala kot dovršitev zgodovine in je zanikala posameznikovo vest. Hermann Göering je rekel o svojem vodji: ‘Jaz nimam nikakršne vesti! Moja vest je Adolf Hitler’.« Newman pa je razlagal človekovo bivanje ravno s stališča vesti, ali drugače: v odnosu med Bogom in dušo. Kot človek vesti je postal konvertit (spreobrnjenec); vest ga je vodila od starih vezi in starih gotovosti naprej v svet katolištva, ki je bil zanj še poln vprašanj in neznank.
Nadaljnjo Newmanovo zaslugo vidi Ratzinger v njegovem prispevku k obnovi teologije: »Uči nas razmišljati o teologiji zgodovinsko in sicer tako, da nas uči priznavati istovetnost (identiteto) vere skozi vse spremembe. … Newman je bil sam nekdo, ki se je vse življenje spreobračal, se spreminjal in ravno na ta način je vedno ostal isti, vedno bolj in bolj je postajal to, kar je bil.«
Končno Ratzinger pri Newmanu občuduje enoto med besedami in življenjem: »Značilna poteza tega velikega učitelja v Cerkvi je po mojem v tem, da ne uči samo s svojo mislijo in pridigami, ampak s svojim življenjem, kajti v njem se misel in življenje medsebojno prepletata. Newman zares spada med velike učitelje Cerkve, ker se hkrati dotika našega srca in razsvetljuje našo misel.«
Vir