blaženi Karel Leisner – duhovnik in mučenec

Karl LeisnerRodil se je 28. februarja 1915 v nemški zvezni deželi Vestfalija. V šolskih in gimnazijskih letih je okrog sebe zbiral vrstnike, po maturi pa je kot bogoslovec postal vodja Mladinskega gibanja škofije Münster,odkoder je bil doma. Uspešno je končal študij ter pri 24 letih postal diakon. Na začetku pohoda nacionalsocializma se je uprl tej politični zablodi, zato ga je tajna policija začela sumničavo zasledovati. Po neuspelem atentatu na Hitlerja leta 1939 je v bolniški sobi glasno komentiral: »Škoda, da je preživel.« Še istega dne so ga zaprli in ga čez nekaj mesecev poslali v Sachsenhausen, nato pa v Dachau. Oslabljen zaradi tuberkoloze je v hudih razmerah vse bolj bolehal in večino časa preživel v bolnišnici.
1944 so v Dachau pripeljali škofa in po taborišču se je takoj razširilo prigovarjanje, naj diakona posveti v duhovnika, kar je Karlov škof odobril. Na dan posvečenja je bil tako slaboten, da je moral prejeti injekcijo s kofeinom, ki mu je pomagala vzdržati slovesnost. Na god sv. Štefana je daroval svojo prvo, novo in edino sv. mašo. Od takrat naprej je namreč vse bolj bolehal in pol leta kasneje, 12. avgusta 1945, umrl.
Karl si je vedno prizadeval, da bi se z vrstniki bližal Kristusu; kot najstnik je zapisal: »Gorimo v ljubezni do Kristusa in za vse ljudi!« V tej ljubezni je hrepenel po svetosti in se boril proti grehu: »Spet sem padel … Dovolj je! Smrt grehu!« Ključna prelomnica na njegovi duhovni poti so bile velikonočne duhovne vaje leta 1933, na katerih je okusil ljubezen božje Matere Marije ter naredil korak izročitve božji previdnosti. Konec istega leta je na drugih duhovnih vajah v tišini sprejel poklicanost v duhovništvo, na katerega je moral po diakonskem posvečenju čakati še pet let. Ob prejemu mašniškega posvečenja je zapisal: »Po več kot petih letih molitev in čakanja so prišli dnevi, polni veselja … Bog je na priprošnjo naše Device odgovoril na tako ljubezniv in edinstven način, ki ga ne morem dojeti.« V krutih življenjskih razmerah v taborišču se je zatekal k presvetemu Srcu Jezusovemu, v dnevnik pa je večkrat zapisal: »Vsak dan posvetim blaženi Devici, moji Materi.« Karlova gorečnost za Kristusa je v taborišču zrasla. Kot diakon je pod vzglavnikom bolniške postelje skrival leseno škatlico, v kateri je hranil posvečene hostije za brate in sestre, ki so bili v taboriščni bolnišnici; kot duhovnik tega ni več zmogel.
Karla Leisnerja je zaradi radikalnosti v odločitvi za Kristusa in gorečnosti v svetosti papež Janez Pavel II. 23. junija 1996 razglasil za blaženega. Slovesnost je bila na stadionu, ki ga je za olimpijske igre v Berlinu leta 1936 dal zgraditi Hitler. Karlov grob je v stolnici v mestu Xanten.
Blaženi duhovnik Karl Leisner se je odlikoval po svoji brezpogojni odločitvi za Kristusa v duhovništvu, zato naj se mu priporočajo tisti, ki so v dvomih o svoji poklicanosti v duhovniško službo, vsi posvečeni ter pripravniki na posvečenje pa so poklicani k posnemanju.
Vir