blaženi Konrad iz Piacenze – spokornik

blaženi Konrad iz Piacenze - spokornikV mestu Noto (na Siciliji), blaženi Konrad Confalonieri iz Piacenze [piačence], puščavnik iz Tretjega reda svetega Frančiška, ki je zavrgel svetne igre in skoraj štirideset let preživel v stalni molitvi in pokori.
Vir

Sveti Konrad, plemič v vojaški službi, je sprva živel tako kot vsi bogataši tedanje družbe. Kljub temu pa je imel dobro in usmiljeno srce za reveže, pa tudi verske dolžnosti sta z ženo pobožno izpolnjevala. V mestu spoštovan in ugleden mož je bil med drugim strasten lovec; in prav pri lovu se mu je nekoč primeril dogodek, ki je močno spremenil njegovo življenje. Divjad, ki so jo gonili psi, se mu je namreč skrila v gosto grmovje. Ker ni mogel do nje in da bi jo prepodil, je goščavo zažgal. Močan veter pa je ogenj razpihal, tako da gozdnega požara ni bilo mogoče ustaviti. Konrad je pobegnil, ogenj pa je uničil ne samo gozd, ampak tudi precej pridelkov in povzročil veliko škodo. Ogorčeni meščani so pohiteli, da bi ujeli požigalca, in res se je ravno v tistem času v bližini gozda zadrževal siromak, ki je tam nabiral suhljad. Obtožbam s svojim jecljanjem in zmedenostjo ni bil kos, tako da so ga obsodili na smrt. Konradu, ki je bil kljub lahkotnemu življenju pošten in plemenit mož, pa vest ni dala miru, zato je priznal, da je povzročil požar, in bil pripravljen poravnati škodo. Sklenil je, da bo dal posvetnemu načinu življenja slovo in začel živeti kot spokornik. Z ženo sta prodala premoženje, poplačala škodo, ostalo razdelila revežem in samostanom, sama pa sporazumno šla narazen. Žena je vstopila v samostan sv. Klare, Konrad pa je postal frančiškanski tretjerednik. Odpravil se je na spokorno romanje v Rim, da bi si izprosil milost in odpuščanje. Iz Rima ga je pot zanesla na Sicilijo, kjer je v mestu Noto negoval bolnike in skrbel za reveže. Tu je na griču, ki so ga kasneje poimenovali »Hrib svetega Konrada«, našel votlino, v kateri je kot puščavnik živel do smrti. Živel je od miloščine, spal na golih tleh, se postil in bičal ter veliko molil. Tako je uspešno premagoval skušnjave, v katerih se mu je večkrat prikazovalo njegovo prejšnje življenje. Zelo rad je imel živali, s katerimi se je prijazno pogovarjal.
Ime: Ime Konrad izhaja iz nemščine. Pomeni »neustrašen svetovalec«.
Rodil se je najverjetneje leta 1290 v mestu Piacenza v severni Italiji, umrl pa 19. februarja leta 1351 v svoji votlini pri mestu Noto na Siciliji.
Družina: Izhajal je iz ugledne plemiške rodbine Confalonieri. Njegovi ženi je bilo ime Evfrozina, otrok pa v kratkem zakonu nista imela.
Zavetnik: je zavetnik lovcev in mesta Noto.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot frančiškanskega tretjerednika oz. puščavnika, kako plete jerbas; običajno pa je obdan s pticami, ki mu pojo.
Čudeži: Imel je dar prerokovanja, slovel pa je tudi po čudežih. Nekoč so se hoteli posmehovalci, ki jih je motil njegov način življenja, iz njega ponorčevati. Povabili so ga na »postno« pojedino, na kateri pa niso stregli nič drugega kot le svinjsko meso. Konrad se je pojedine udeležil, zato so mu začeli očitati hinavščino, saj je trdil, da ni jedel nič drugega kot le ribe. In res, v svojo sramoto so opazili, da je krožnik pred svetnikom poln ribjih kosti in luskin.
Goduje: 19. februarja.
Vir

Zavetnik lovcev
Atributi: ptice
Imena: Konrad, Konrat, Kurt, Rado, Radko, Ratko; Konradina, …
Bil je premožen in ugleden plemič, rojen najbrž leta 1290 v italijanskem mestu Piacenza. Odločil se je za vojaško službo, se oženil in živel z ženo Evfrozino v srečnem zakonu. Oba sta spolnjevala krščanske dolžnosti do Boga in do bližnjega, toda po kakšni popolnosti je Konrad manj hrepenel kakor njegova žena. Služil je Bogu in svetu, kolikor je to dvoje mogoče združiti. Ljubil je svet in njegove zabave, nad vse pa je bil strasten lovec.
Nekoč na lovu ni ničesar ujel. V jezi je zažgal goščo, da bi z ognjem pregnal zverjad. Tako je nastal velik gozdni požar, na kar strastni lovec še pomislil ni. Smrtni strah ga je prevzel in se je na skrivaj prikradel v mesto. Meščani so hiteli iz mesta. Kdo je zažgal gozd? Tedaj so srečali siromaka, ki je nabiral drva. Ti si zažgal! Vlekli so ga pred sodnika, nategnili na natezalnico in v strašnih mukah je revež priznal. Obsodili so ga na vislice.
Ko je Konrad to zvedel, mu vest ni dala miru. Šel je k sodniku in povedal vse, kaj in kako se je zgodilo, ter ponudil, da bo vso škodo plačal. S to nesrečo je potrkala milost na Konradovo srce. Z ženo sta prodala premoženje in ga razdelila med ubožce in samostane. Žena je potem odšla v samostan sv. Klare, Konrad pa je vstopil v tretji red sv. Frančiška. Nato se je napotil v Rim, kjer je obiskoval cerkve, od tod dalje na Sicilijo, kjer je potem v neki votlini živel do smrti. Tu so se mu pač povračale vabljive predstave iz prejšnjih posvetnih let, spomini na vse udobnosti, ki jih je zapustil. Z gorečo molitvijo in zatajevanjem jih je premagal. Tako je trideset let prebil kot puščavnik. Kakor sv. Frančišek je tudi Konrad posebno rad imel živali, zlasti ptice, s katerimi se je prijazno pogovarjal. Zato ga upodabljajo kot tretjerednika, okrog njega pa polno ptic, ki mu pojo.
Umrl je 19. februarja 1351 in na ta dan goduje.
Vir

Po kako čudnih poteh Bog kliče ljudi, da hodijo za njim! Pri današnjem godovnjaku se je v božji klic spremenila lahkomiselnost, ki jo je zagrešil v svoji lovski vnemi. Kesanje je moralo biti zares globoko in volja silno močna, da je v svojem sklepu vztrajal.
Konrad (Italijani mu pravijo Corrado) je bil doma iz Piacenze v severni Italiji. Izhajal je ugledne plemiške družine in odločil se je za vojaško službo. Oženil se je in z ženo sta živela v skladnem zakonu, vendar le malo časa. Konrad je zelo rad hodil na lov. Nekoč se mu je divjad, ki so jo gonili psi, skrila v gosto grmovje. Da bi jo prepodil, je zažgal goščavo. Strasten lovec ni pomislil, da utegne nastati velik požar. Močan veter je razširil ogenj po vsem gozdu. Ko je Konrad to videl, je zbežal in se skril v mestu. Že tedaj so bile v Italiji predvidene zelo stroge kazni za tiste, ki bi zakrivili gozdni požar. Meščani in mestni stražarji so pohiteli iz mesta, da bi prijeli požigalca. Zgrabili so nekega revnega človeka, ki so ga srečali v bližini pogorišča. Čeprav je zatrjeval, da ni on zažgal gozda, ga niso izpustili. Po tedanji navadi so ga zasliševali in izsilili od njega priznanje s tem, da so ga mučili na natezalnici. Ko je v mukah priznal, da je res gozd zažgal, so ga obsodili na smrt.
Ko je to zvedel Konrad, se mu je zbudila vest. Šel je k mestnemu poglavarju in mu priznal, da je gozd zgorel po njegovi krivdi in da je pripravljen škodo poravnati. Toda njegova vest s tem še ni bila pomirjena. Sklenil je, da bo dal svetu slovo in začel spokorniško življenje. Svoj sklep je razodel ženi in prodala sta svoje imetje, poplačala škodo, ki jo je bil povzročil požar, preostali denar razdelila samostanom in revežem ter šla v samostan: žena h klarisam, Konrada pa so sprejeli tretjeredniki sv. Frančiška. Ko je oblekel spokorniško raševino, mu je bilo kakšnih petindvajset let.
Pri tretjerednikih v Piacenzi je ostal malo časa. Odpravil se je na spokorno romanje v Rim, od tam pa je odšel na Sicilijo in v mestu Noto na jugovzhodni obali tega otoka negoval bolnike in skrbel za reveže. Naposled se je odločil za popolno samoto. Na griču, ki je po njem dobil ime Hrib sv. Konrada, je našel votlino, v kateri je živel kot puščavnik do smrti. Živel je samo od miloščine, ki jo je pobiral enkrat na teden, a še te je polovico razdal ubogim. Največ časa je prebil v molitvi. Večkrat so ga mučile skušnjave in obujali so se mu spomini na udobno življenje, ki ga je živel v domačem mestu kot ugleden in premožen plemič. Skušnjave je premagoval s postom in s spokornostjo.
Tako je kot puščavnik prebil trideset let. Podobno kot sveti Frančišek Asiški je tudi Konrad imel rad živali, posebno ptice, s katerimi se je prijazno pogovarjal. Zato ga tudi upodabljajo kot tretjerednika, obdanega od številnih ptic, ki mu pojo. Časte ga kot zavetnika lovcev. Umrl je 19. februarja 1351 v svoji votlini pri mestu Noto, pokopali pa so ga v mestni cerkvi sv. Nikolaja.
Ime Konrad sodi med tista imena, ki so na Slovenskem bolj redka. Ime izhaja iz nemščine in po naše pomeni ‘drzni svetovalec’. Nemci pravijo Konradu tudi Kurt, Italijani pa Corrado.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.