blaženi Ladislav Bukowinski – duhovnik

blaženi Ladislav Bukowinski - duhovnik V Kazahstanu je bil 11. septembra 2016 za blaženega razglašen Ladislav Bukowinski. Obred beatifikacije v Karagandi je kot papežev predstavnik vodil kardinal Angelo Amato: »Gre za duhovnika, resnično izjemnega v vrlinah in apostolatu. Sv. Janez Pavel II., ki ga je osebno poznal, ga je imenoval junaški pričevalec vere in zagovornik tistih, ki trpijo zaradi preganjanj. Za papeža Frančiška pa je bil don Ladislav neutruden apostol evangelija in pastir v skladu s Kristusovim srcem.«

Skrivni apostol vere
Ladislav se je rodil 22. decembra 1904 blizu Kijeva na področju današnje Ukrajine. Njegovi starši so bili poljski katoličani. Družina se je kmalu preselila na Poljsko. Ladislav je duhovniško posvečenje prejel v Krakovu leta 1931. Njegovo pastoralno poslanstvo, predvsem v obdobju druge svetovne vojne, je bilo skrb za bolne, uboge in odrinjene na rob. Večkrat je bil zaprt in obsojen na prisilna dela. V delovnih taboriščih je preživel več kot trinajst let. Leta 1955 je Ladislav postal sovjetski državljan in leto zatem je dobil dovoljenje, da se je lahko gibal po celotnem ozemlju Sovjetske zveze. Tako je bil dvajset let skrivni apostol vere. Pomagal je katoličanom različnih obredov in narodnosti. Umrl je 3. septembra 1974 v Karagandi v Kazahstanu. Njegov grob je takoj po smrti postal kraj številnih romanj.

Globoka, trdna in neomajna vera
V času verskega preganjanja, polnem telesnega in moralnega trpljenja, je don Bukowinski našel varen pristan v veri v Boga in njegovo previdnost: »Njegova vera je bila globoka, trdna, neomajna, kakor Abramova.« Sam je pripovedoval o svojem dialogu, ki se je odvil leta 1940, medtem ko je bil zaprt, z ateističnim sodnikom: »Ta ga je, ko je dvignil glavo izza časopisa, vprašal: ‘Kaj delate tam?’. Don Bukowinski: ‘Molim k Bogu.’ Sodnik, ki je sunkovito vstal, je zarjovel: ‘Tu je prepovedano moliti k Bogu.’ Don Bukowinski: ‘Pomirite se. V prihodnje bom molil tako, da tega ne boste opazili.’« Ladislav se je po vsakem obdobju jetništva vrnil oslabel, a duhovno prenovljen, je zatrdil kardinal Amato.

Taborišče je zanj postalo prižnica
Priče so enoglasne, da je tudi v jetništvu živel kot duhovnik. Veliko je molil. Njegov rožni venec je bil narejen iz kroglic kruha, povezanih z vrvico, in križa, izdelanega iz železne žice. S seboj je vedno nosil kipec Marije. Med obhajanjem praznikov je navkljub prepovedi prepeval Marijine hvalnice. Neki frančiškan se spominja, kako ga je novi blaženi vsak dan med potjo na prisilno delo v rudnik prosil, naj mu pripoveduje o zgodbi Frančiška Asiškega, svetnika ponižnosti in vere. Taborišče je zanj postalo prižnica, s katere je vzgajal za Božjo ljubezen in spravo z bližnjim. Pogosto je ponavljal: »Vera podira zidove.«

blaženi Ladislav Bukowinski - duhovnik»Ostal bom tu«
Leta 1955, ko je bil Ladislav že dlje časa v Kazahstanu, kamor je bil deportiran, je imel priložnost, da bi se vrnil k domačim v domovino, a je zavrnil. »Ostal bom tu,« je dejal, »ker moram tu vernikom prinašati duhovno tolažbo. Na Poljskem je veliko duhovnikov, tu pa jih ni.« Tako je takrat postal potujoči misijonar na kazahstanskem ozemlju. Njegovo delo je bilo spovedovanje, obhajanje svete maše, krščevanje, poučevanje katekizma. Bil je mož upanja sredi ponižanega in zatiranega ljudstva. Prepričan je bil o prerodu Cerkve na Vzhodu in o vrnitvi Rusije h Kristusu. Ladislav je bil tudi nadvse pogumen. Nekega dne v Karagandi je medtem, ko je maševal, prišla milica in njemu prepovedala nadaljevati, vernikom pa ukazala, da odidejo. Ko se je milica oddaljila, je novi blaženi vernikom dejal: »Ne smem obhajati maše in vi bi na njihov ukaz morali oditi. Toda jaz bom vseeno maševal. Kdor želi oditi, naj odide, kdor želi ostati, naj ostane.« Odšel ni nihče. Ker ni bilo strah njega – je zatrdila neka priča – se tudi mi nismo bali.

»Moja sreča je v sreči drugih«
Ob neki priložnosti je Ladislav zapisal: »Moja sreča je v sreči drugih.« Sporočilo, ki nam ga zapušča, je torej sporočilo veselja, bratstva in upanja. Ponavlja nam besede sv. Pavla: »Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? …Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost, ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu« (Rim 8,35.38-39Rim 8,35.38-39
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

35 Kdo nas bo ločil od ljubezni Kristusove? Nadloga ali stiska ali preganjanje? Ali lakota ali nagota ali nevarnost ali meč? – 38 Zakaj prepričan sem, da nas ne smrt ne življenje ne angeli ne poglavarstva ne sedanjost ne prihodnost ne moči 39 ne visokost ne globokost ne kaka druga stvar ne bo mogla ločiti od ljubezni božje, ki je v Kristusu Jezusu, Gospodu našem. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Svetniki, kot zaključi kardinal Amato, nas vedno vabijo k vedrini in zaupanju v Božjo previdnost.
Vir