blaženi Marcel Callo – laik in mučenec

Marcel CalloPodobne vrednote, ki jih med našim narodom pooseblja božji služabnik Lojze Grozde, ki ga bomo kmalu lahko častili na naših oltarjih, odlikujejo tudi blaženega Marcela Calla: mladost, dejavno živeto krščanstvo in mučeništvo za vero. Odraščal je v verni delavski družini. Bil je srečen otrok, voditeljski tip in perfekcionist. Sedem let je ministriral in postal član »evharističnih križarjev«, kar je pustilo velik pečat na njegovi duhovnosti, saj je bila evharistija ves čas v središču njegovega življenja. Drugo, kar ga je posebej zaznamovalo, pa je bilo skavtsko gibanje, ki se mu je pridružil leta 1933. Imel je izvrsten smisel za humor, rad je imel šport. Po končanem osnovnem šolanju v domačem kraju se je, verjetno tudi zaradi tega, da je lahko pomagal domači družini, zaposlil kot tiskarski vajenec. Krut svet delavstva je v Marcelu, napol otroku, še bolj utrdil vrednote, za katere se je zavzemal: redno je prejemal zakrament svete spovedi, se vsak dan udeleževal svete maše in pridno pomagal domačim. Pot njegovega laiškega apostolata pa se je začela, ko se je pridružil francoski delavski mladini, organizirani v društvu JOC (žosisti). Kmalu je postal vodja skupine in poslej je bil njegov cilj, da bi k Cerkvi in zakramentom pripeljal čim več mladih. Papež Janez Pavel II. ga je takole označil: »Bil je mlad in v sebi je imel izkušnjo moderne laiške Cerkve v dveh različnih mladinskih gibanjih. Bil je usposobljen in zavzet za služenje mladim.« Star dvajset let se je zaljubil v Margerito Derniaux. Kljub nagovarjanju sodelavcev je Marcel ostal spoštljiv do nje. Večkrat je dejal, da se ne misli igrati s srcem ženske, ker je njegova ljubezen čista in plemenita. Če je čakal do 20. leta starosti, da je našel pravo dekle, je to samo zato, ker je želel najti pravo ljubezen. Dejal je: »Potrebno je najprej obvladati svoje srce, preden ga podariš drugemu!« Po letu in pol sta se Marcel in Margerita zaročila. Skupaj sta tudi molila ter redno obiskovala sv. mašo in prejemala sv. obhajilo. 8. marca 1943 so Nemci zasedli tudi zahodno Francijo in mesto Rennes. Mnogo Marcelovih rojakov so nacisti odpeljali na prisilno delo v nemške vojaške tovarne. Marcel se jim je prostovoljno pridružil, da bi pričal za Kristusa. Dobro leto je delal v tovarni orožja v Zella-Mehlisu. 19. aprila 1944 so ga zaradi njegove vere, »ker je bil preveč katoliški«, aretirali in odpeljali v avstrijsko koncentracijsko taborišče Mauthausen. Tu je skoraj vse leto trpel zaradi različnih bolezni. Kljub slabosti je opogumljal tovariše z besedami: »V molitvi bomo našli svojo moč!« Za posledicami trpinčenja je umrl na god sv. Jožefa leta 1945.

Ime: Ime Marcel izhaja iz latinskega imena Marcellus in je manjšalnica imena Marcus, Marko, v prvotnem pomenu »pripadajoč bogu vojne Marsu«.
Rodil se je 6. decembra 1921 v Rennesu v Franciji, umrl pa 19. marca 1945 v Mauthausnu v Avstriji. 
Družina: Bil je drugi izmed devetih otrok delavske družine Marije Jožefe Felicite in Marcela Callo.
Zavetnik: Nima posebnega patronata, je pa prvi blaženi iz vrst skavtov.
Upodobitve: Ohranjene fotografije kažejo mladeniča urejenega videza, nasmejanega in prijetnega obraza z okroglimi očali in lasmi počesanimi nazaj.
Beatifikacija: Za blaženega ga je 4. oktobra 1987 razglasil papež Janez Pavel II.
Goduje: 19. marca, v škofiji Linz pa 19. aprila.
Vir