Mihael Nakašima (1583–1628) je precej let živel kot laik, preden je postal jezuitski brat. Ko je bilo krščanstvo na Japonskem preganjano, je dvema jezuitoma ponudil gostoljubje. Na svoj dom je tudi sprejemal ljudi, da so tam lahko prejemali zakramente in svetovanje. Ko so ga oblasti prijele, je pretrpel strašno mučenje, vendar je ostal stanoviten v svoji veri. Rodil se je staršem, ki niso bili kristjani, a je bil že pri enajstih letih krščen. Pozneje je naredil zasebno zaobljubo čistosti in živel globoko molitveno in spokorno življenje.
Odlok proti tujim misijonarjem je preprečil jezuitom, da bi obdržali svoje skupnosti. Mihael je takrat povabil patra de Baezo, naj živi v njegovi hiši. Jezuit je tam ostal 12 let. Po njegovi smrti je Mihael zavetje ponudil še enemu jezuitu. Ponoči je v svojo hišo vodil kristjane, da bi tam lahko prejeli zakramente in pri jezuitskem patru dobili kakšen nasvet ali spodbudo. Leta 1627 je bil Mihael sprejet v Družbo Jezusovo. Oblasti so bile do njega nezaupljive, zato so mu za eno leto odredile hišni pripor, vendar je še naprej mirno živel v vsej gorečnosti.
Miru pa je bilo konec, ko ni želel dati lesa za predvideno usmrtitev na grmadi, kar je bila navada v Nagasakiju. Zbiralcu lesa, ki je 3. septembra prišel do njegove hiše, je dejal, da ne želi sodelovati pri krivičnem ubijanju Božjih služabnikov. Njegov odgovor so prenesli guvernerju, ki je odredil, da Mihaela priprejo in dajo v zapor. Njegovo premoženje je bilo zaplenjeno. Jezuitski brat je moral prestati strašno mučenje, s katerim so ga hoteli pripraviti, da bi zatajil svojo vero. Najprej so ga slekli in pretepali s palicami. Nato so zaporniški pazniki uporabili mučenje z vodo: zavezali so mu usta, mu z lijakom v nosnici vlivali velike količine vode in nato skakali na njegov napihnjen trebuh. Ko so to mučenje večkrat ponovili, so ga odpeljali k žvepleni vodi v Unzen, kjer so za ugaslim vulkanom v kraterjih ostali tolmuni vroče vode. Najprej so na njem ponovili mučenje z vodo, in ga nato potapljali v vedno globlji tolmun, dokler mu ni vroča voda segala do vratu. Ko so ga potegnili ven, se ni mogel več obdržati na nogah. Njegovo telo je bilo ena sama rana, ponekod so se videle gole kosti. Čez noč s ga pustili zunaj na mrzlem decembrskem zraku in se vrnili naslednje jutro. Ker ni mogel več hoditi so prinašali vročo vodo in ga polivali z njo. Dve uri je še prestajal to mučenje, ne da bi rekel karkoli drugega kot Jezusovo in Marijino ime. Po dveh urah je umrl, na dan, ko se kristjani spominjamo rojstva Odrešenika, ki ga on ni hotel zatajiti.
Vir
V mestu Unzen (na Japonskem), blaženi Mihael Nakašima, redovnik in mučenec iz Družbe Jezusove, ki je bil kot katehist, zaradi vere v Kristusa, potopljen v vrelo vodo in dosegel venec mučeništva.
Vir