blaženi Mihael Rua – duhovnik in redovnik

Mihael RuaBlaženi Mihael Rua – redovnik (1837 – 1910), vrhovni predstojnik salezijancev od 1888 do 1910
Prvi don Boskov naslednik v vodstvu salezijanske družbe Mihael Rua se je rodil v Turinu 9. junija 1837, v skromni delavski družini, kjer je bil zadnji od devetih otrok. Že kot otrok je začel zahajati v valdoški oratorij, obiskoval tamkajšnjo šolo in bil med prvimi don Boskovimi gojenci. Iz njegovih rok je 3. oktobra 1852 v preprosti kapeli svetega rožnega venca v kraju Becchi di Castelnuovo prejel talar, bil v skupini don Boskovih prvih tesnih sodelavcev in postavljal temelje salezijanski ustanovi.
Na večer 26. januarja 1854 je sodeloval na srečanju, ki je pomenilo začetek Družbe sv. Frančiška Saleškega. Tega dogodka se je spominjal: "Don Bosko nam je predložil, da naj bi z Božjo pomočjo in na priprošnjo sv. Frančiška Saleškega začeli izvajati praktične vaje v dobroti do bližnjega. Za to delo bi se pozneje obvezali z obljubo, in če bo primerno in mogoče tudi z zaobljubo Gospodu. Tistega večera so si tisti, ki so se obvezali za to delo, privzeli ime salezijanci."Naslednje leto je izpovedal prve zaobljube. V času študija teologije in zavzete priprave na duhovništvo je kot duhovni voditelj pomagal don Bosku v prazničnem oratoriju sv. Alojzija, ob prostih trenutkih pa je prepisoval njegove spise. Svojega učitelja je spremljal na njegovem prvem potovanju v Rim marca 1858. Še kot subdiakon je bil imenovan za duhovnega voditelja redovne skupnosti, ki se je začela 18. decembra 1859, ko se ji je priključilo prvih 14 članov; 29. julija 1860 je prejel duhovniško posvečenje.
    Leta 1863 je na turinski univerzi dosegel diplomo gimnazijskega učitelja. Priznani profesorji so mu ob tej priložnosti izrekali najboljše pohvale. Znani opat Peyron je dejal: "Če bi imel šest takšnih ljudi, kot je Rua, bi lahko ustanovil univerzo." Pred njim je bila obetavna kariera, a načrti Božje previdnosti so bili drugačni. V oktobru istega leta je postal ravnatelj zavoda Mirabello, prvega zavoda, ki ga je don Bosko odprl zunaj Turina. Dve leti kasneje 1865, ko je umrl Viktor Alasonatti, ekonom v valdoškem oratoriju, se je vrnil v Turin, da je prevzel njegovo službo. Od tega trenutka dalje se je začela uresničevati napoved, ki jo je ob srečanju z Ruom, ko je bil ta še otrok, izrekel don Bosko, da si bosta namreč vse delila na pol. Prevzel je skrb za disciplinarno in organizacijsko področje oratorija. V obdobjih don Boskove odsotnosti, ki je večkrat trajala tudi več mesecev, je bil odgovoren za poslovanje oratorija. Tudi na samega svetnika je njegovo sodelovanje naredilo globok vtis, tako da ga je pohvalil: "Če bi mi Gospod rekel: ‘Zamisli si mladeniča, okrašenega z vsemi krepostmi in sposobnostmi, ki bi si jih želel, prosi me zanj in ti ga bom poslal,’ si ne bi mogel predstavljati drugega kot don Ruo." Na drugem mestu: "Če bi na don Rui hotel najti mesto, kjer krepost ne bi bila razvita v polni meri, ne bi imel kam položiti prsta." Leta 1884 ga je papež Leon XIII. imenoval za don Boskovega namestnika; v letu 1888 mu je sledil v vodstvu Družbe. "Ko ustanovnika salezijancev ni bilo več, so nekateri dobro misleči in celo Leon XIII. dvomili o bodočnosti njegove Družbe in mislili, da bo v kratkem razpadla" (Wirth II., 15). Toda don Rua se je resno lotil dela. Glavno nalogo vseh salezijancev je videl v uresničevanju don Boskovih načel; sam ga je posnemal tudi v zunanjem ravnanju. Sklical in vodil je sedem generalnih zborov, na katerih je bila sprejeta vrsta odredb. Obiskal je številne dežele in salezijanske skupnosti ter na ta način utrjeval edinost ustanov in zvestobo ustanovitelju; povsod se je, poleg s salezijanci in sestrami, srečeval s sotrudniki in javnimi oblastmi. Salezijanskim ustanovam je v svojem času dal nove razsežnosti in ponudil vrsto dodatnih dejavnosti za mlade. V njegovem času so se praznični oratoriji obogatili s socialnimi krožki. Poklicne šole so dobile neoporečne didaktične teoretično-praktične programe, še preden je država s svojo zakonodajo posegla na to področje. Vrsti šol s klasičnim programom je dodal nove, kjer so se mladi usposabljali za tehnične in trgovske poklice.
Mihael RuaKako pomemben delež je imel pri uveljavljanju salezijanske karizme v Cerkvi, nam govorijo statistični podatki o številu ustanov.
Ob don Boskovi smrti je salezijanska družba imela 64 zavodov v Evropi in Ameriki. V 22 letih vodstva je don Rua njihovo število povečal na 341, pri čemer je v nekaterih državah njihovo število samo povečal, drugod pa salezijansko navzočnost sploh začel. Prve skupine je poslal v Švico (1889), Kolumbijo (1890), Belgijo, Alžirijo in Palestino (1891) ter Mehiko (1892); v Venezuelo, na Portugalsko in v Peru (1894), Avstro-Ogrsko, Tunizijo in Bolivijo (1895), Egipt, Južno Afriko, Paragvaj in Severno Ameriko (1896) ter El Salvador (1897); na Antilsko otočje (1898), v Turčijo (1903), Indijo in na Kitajsko (1906); v letih 1907-08 pa še v Mozambik, Kostariko, Honduras in Panamo. V njegovem času so salezijanci začeli delovati med Indijanci Kivaros v Ekvadorju in Bororos v Braziliji. Vsega skupaj je v misijone poslal 30 skupin salezijancev in hčera Marije Pomočnice, od teh je najmanjša odprava štela 5, največja pa 295 članov.
Kot vrhovni predstojnik je Mihael Rua posebno skrb namenjal salezijanskim sotrudnikom in sotrudnicam, ki si jih je don Bosko zamislil kot redovnike v svetu. Ureditev Cerkve v tem času ni omogočala, da bi bila zamisel v polnosti uresničena. Vsekakor pa je don Rua poudarjal, da sotrudnik ni samo simpatizer ali dobrotnik, temveč pravi član salezijanske družine, ki živi v svojem okolju in deluje po načelih salezijanskega pedagoškega duha. Od 3.000 se je v njegovem času število sotrudnikov povzpelo na 300.000. Začeli so se povezovati na svetovni ravni in skupaj načrtovati svoje delo. Prvi mednarodni kongres sotrudnikov je bil v Bologni leta 1895; o njegovem delu je poročalo 60 novinarjev raznih evropskih listov. Leta 1900 je bil kongres v Buenos Airesu, 1903 v Turinu, 1906 v Limi in Milanu. Na kongresu v Bologni je sodeloval tudi zastopnik slovenskih sotrudnikov katehet Janez Smrekar, ki je v svojem nastopu posredoval pozdrave ljubljanskega škofa Jakoba Missie in povabil salezijance, da čimprej pridejo na Slovensko in odprejo prvi zavod.
Kljub želji, da bi v celoti ohranjal don Boskovo dediščino, je moral, včasih z očitnim premagovanjem, sprejeti nekatere ukrepe osrednjega vodstva Cerkve in jih prenesti v salezijanske ustanove. Po letu 1901 je bilo salezijanskim predstojnikom prepovedano spovedovanje članov njihovih skupnosti, kar je za Ruo pomenilo oddaljevanje od enega temeljnih vzgojnih korakov. V letu 1906 je sveti sedež popolnoma ločil vodstvo salezijancev in hčera Marije Pomočnice, kar je razumel kot ponovno poseganje v ureditev, ki jo je vpeljal don Bosko.
Zaradi natančnega in doslednega izpolnjevanja predpisov so ga imenovali "živo pravilo". V nasprotju z don Boskom, pri katerem je bilo vse izredno, je don Rua postal velik zaradi svoje urejenosti, zaradi neke vrste "kulta redovnega pravila", vendar svetosti ni bilo mogoče prikriti, saj se je kazala na vsakem koraku. Njegova Pisma sobratom, ki so bila objavljena v letu 1910, ostajajo trajen spomenik zvestobe duhu ustanovitelja. Ko so bile v polnem teku priprave na njegovo zlato mašo, je začel vidno ugašati; umrl je 6. aprila 1910. Istega leta je izšel prvi zvezek njegovega življenjepisa izpod peresa Elizeja Battaglia z naslovom Velikan dobrote (Un sovrano della bontŕ). Leta 1922 so začeli škofijski postopek za beatifikacijo. Papež Pij XII. je 26. junija 1953 podpisal dekret o junaški stopnji njegovih kreposti, 29. oktobra 1972 pa ga je papež Pavel VI. razglasil za blaženega. Papež je ob tem dejal: "Zakaj je don Rua postal blaženi? Ker je bil don Boskov naslednik, nadaljevalec njegovega dela, ker je iz njegovega zgleda napravil šolo, iz njegovega osebnega dela razširjeno ustanovo, iz njegovega življenja zgodovino, iz njegovih pravil duha, iz njegove svetosti zgled. Iz izvira je napravil strugo in veletok… Čudovita rodovitnost salezijanske družine, najbolj značilna pojava prejšnjega in sedanjega stoletja, se je v don Bosku začela, v don Rui nadaljevala… Vse to z božjo milostjo in s herojskim odgovorom nanjo" (navaja SalV 1973, št. 1, 4).
Mihael Rua in Slovenci
Mihael RuaDon Ruovi stiki s Slovenci in slovenskim ozemljem so bili raznovrstni in so trajali ves čas, ko je bil vrhovni predstojnik. V njegovem času so se na Slovenskem začele pojavljati prve zamisli za prenos salezijanskega dela na Slovensko, skupina zavzetih in uglednih sotrudnikov pa je začela pripravljati potrebne korake za uresničitev takšnega načrta. Po don Boskovi smrti je vzpostavil stike s slovenskimi sotrudniki. Cerkveni list Zgodnja danica je objavljal odgovore na njihova pisma in zahvale za poslane darove. 26. maja 1888 se je kanoniku Luki Jeranu zahvalil za darove, pismu priložil don Boskove relikvije ter pri tem pripisal: "Kar nas tiče, bodemo tudi nadalje z našimi mladenči vred molili za Vas in za vse Vam drage. Naše molitve se bodo dvigale v nebesa, kjer, kakor upamo, naš preljubljeni oče don Bosko prejema povračilo za svojo gorečo ljubezen. On bode svoje priprošnje zedinjal z našimi molitvami za Vas, in Marija Pomočnica ne bode odrekla svoje soprošnje njemu, ki ga je tako očitno varovala in blagoslavljala, dokler je na zemlji živel" (ZD 1888, 182). Sotrudniki so svoje prispevke pošiljali za misijone, šole, salezijanski tisk in na izrecno prošnjo, ki je bila objavljena v italijanskem Salezijanskem vestniku, tudi za ustanove v določenem kraju. Leta 1892 in 1893 so na ta način zbirali prispevke za cerkev Jezusovega srca v Londonu. Ko so se v letu 1896 slovenski sotrudniki začeli uradno zbirati in imeti predvsem za praznik sv. Frančiška Saleškega v januarju ter maja ob prazniku Marije Pomočnice letne konference, jim je Rua pošiljal spodbudna pisma ter nakazoval možnosti delovanja po don Boskovih načelih v prid mladih. V njegovem času so bile objavljene prve brošure v slovenščini, ki so salezijanske sotrudnike seznanjale z zgodovino združenja ter z možnostmi sodelovanja s salezijanci. Leta 1908 je v Turinu izšla brošura Salezijanski sotrudniki.
  Po letu 1894, ko je katehet Janez Smrekar začel pošiljati v italijanske zavode kandidate za salezijansko družbo slovenske in nemške narodnosti s slovenskega ozemlja, je vodstvo redovne skupnosti z naklonjenostjo spremljalo Smrekarjevo delo, mu dajalo večje ugodnosti pri plačevanju mesečnin in ga nasploh podpiralo. Don Rua je za osrednji zavod, kjer so se vzgajali Slovenci, določil zavod v Lombriascu, mnogi pa so imeli možnost pridobivanja izobrazbe tudi v drugih zavodih v severni Italiji (predvsem Valsalice in Ivreja) in v Švici (Lugano). 
V njegovem času so se začela in dokončala pogajanja za ustanovitev prvega zavoda na Slovenskem, pri čemer je don Rua sprejemal pobude, ki mu jih je dajalo Društvo za zgradbo zavetišča in vzgojevališča v Ljubljani. Ponavadi je kot zastopnik vrhovnega vodstva Družbe nastopal beneški inšpektor Mojzes Veronesi. Sredi novembra 1901 je za novoustanovljeni zavod na Rakovniku imenoval prvo skupino salezijancev (ravnatelja Simona Visintainerja ter klerika Jožeta Mezeta in Ivana Perovška). Ivan Perovšek se je še v poznih letih spominjal, da ga je z Mezetom vrhovni predstojnik Mihael Rua pred imenovanjem poklical k sebi in jima dejal: "Vidva bosta dva stebra salezijanskega delovanja med Slovenci." Ob drugi priložnosti, ko je Perovšek izrazil željo, da bi šel v misijone, mu je Rua dejal: "Tvoji misijoni bodo na Balkanu."
  Zaradi povečanega števila zavodov in boljših možnosti povezovanja je vrhovni predstojnik Mihael Rua 14. oktobra 1905 ustanovil avstrijsko inšpektorijo Angelov varuhov ter vanjo vključil zavode v Ljubljani, na Dunaju, v Oswiecimu in Daszawi. Za prvega inšpektorja je imenoval dotedanjega ravnatelja v Oswiecimu Emanuela Manassera. V letu 1907 se je inšpektor Emanuel Manassero odločil, da bo za poljske študente filozofije in novince odprl nov zavod na Radni. Grad in manjše posestvo je salezijancem ponudil katehet Janez Smrekar. Ker sam ni bil sposoben poravnati celoten dolg, mu je pomagal don Rua in s tem omogočil, da je Radna postala drugi salezijanski zavod na Slovenskem ter več desetletij kovnica salezijanskih poklicev. V njegovem času so se začela pogajanja za sprejem zavoda v Veržeju. Tu je bil glavna gonilna sila mariborski teološki profesor dr. Franc Kovačič ter veržejska družina Pušenjak, ki je s svojim imetjem dala osnovo za postavitev Marijanišča. Salezijanci so se v veržejski zavod naselili jeseni leta 1912.
Prvi obisk na Slovenskem
Mihael RuaBlaženi Mihael Rua je slovenske kraje obiskal dvakrat. Prvič je bil v Ljubljani na povabilo ravnatelja rakovniškega zavoda Angela Festa 1. in 2. junija 1904 ter sodeloval pri polaganju temeljnega kamna za cerkev Marije Pomočnice na Rakovniku. Ob tej priložnosti se je srečal z ljubljanskim škofom dr. Antonom Bonaventurom Jegličem in predstavniki javnih oblasti. Blagoslovil je križ, ki je bil postavljen na mesto velikega oltarja načrtovanega svetišča, in podpisal spominsko listino, ki je bila položena v temeljni kamen. Skupaj z listino so v temelj položili več kosov denarja iz leta 1904, spominske svetinje ter fotografije cesarja Franca Jožefa I., papeža Pija X., škofa dr. Jegliča in don Rue. Slovesnosti se je udeležilo veliko ljudi, mnogi so poslali čestitke, velik odmev pa je dogodek imel tudi v tisku. Brzojavko so poslali papež Pij X., krški škof dr. Anton Mahnič in nadvojvoda Franc Ferdinand, pokrovitelj Društva za zgradbo zavetišča in vzgojevališča.
Drugi obisk na Slovenskem
Drugič se je na Slovenskem ustavil februarja 1908, ko je bil na poti v Palestino. 10. in 11. februarja je obiskal Rakovnik, kjer se je srečal s cerkvenimi in mestnimi oblastmi. [el je pozdravit župana Ivana Hribarja in deželnega predsednika barona Teodorja Schwarza. Posebno pozornost je namenil sotrudnikom ter se jim na različne načine zahvalil za podporo, ki so jo dajali salezijanskim ustanovam. Srečal se je tudi z mladinskim sodnikom Franom Milčinskim in mu dal posebno priznanje za njegovo zavzemanje v prid mladine ter za naklonjenost zavodu na Rakovniku. Na poti v Zagreb se je 13. in 14. februarja ustavil še na Radni, kjer se je srečal s študenti in okoliškim prebivalstvom.

Oba obiska na Slovenskem sta med ljudmi vzbudila veliko pozornosti in simpatije, kar je prineslo večjo naklonjenost tudi salezijanskemu delu. To se je še bolj izrazito pokazalo ob Ruovi smrti v letu 1910. Spominske članke mu je namenilo več listov (npr. Novi čas iz Gorice, Zarja); Slovenec je o njem pisal dvakrat. "Don Rua je bil eden tistih redkih mož, ki nimajo nobenih nasprotnikov; ni bil genij, ki sezida velika dela, a tudi veliko poruši, vžiga plamene ljubezni, a razvnema prav toliko sovraštva, rajni don Rua je, kakor njegov prednik don Bosko, spadal v vrsto svetniških značajev, ki store dobro s skromnostjo, vztrajnostjo in milobo. In tako je ponižni duhovnik vodil eno največjih socialno koristnih priprav v naši dobi, salezijansko družbo, in jo povzdignil na tako visoko stopnjo, na kakršni še ni bila. /…/ In res: svet mož in mož ljudstva, to je, kar označuje velikega rajnika, ki za njim ves kulturni svet, kolikor ni zatopljen v duha dobičkolovstva in uživanja, odkritosrčno žaluje." Tako je Slovenec pisal 9. aprila 1910. Tisk je ob isti priložnosti obširneje predstavil salezijansko delo po svetu in na Slovenskem ter pri tem poudarjal zasluge, ki jih je za razvoj vzgojnih ustanov imel vrhovni predstojnik Mihael Rua. Pri tem so časnikarji posebej dodajali, da mu je priznanje dala tudi italijanska, sicer liberalno usmerjena vlada. V salezijanskem zavodu na Rakovniku je 13. aprila mašo zadušnico opravil ljubljanski kanonik dr. Ferdinand Čekal.
Bogdan Kolar, In memoriam II, Ljubljana 1997

Vir