Blaženi, mučenci in svetniki

Jezuiti svetniki nas jezuite spominjajo na pravega duha Družbe Jezusove in nas vabijo, da sledimo zgledu tistih, ki so dejavno odgovorili na milost poklica. Podobno vsak svetnik vabi in nagovarja vse kristjane. Drugi vatikanski koncil je poudaril pričevalno vlogo svetnikov: “Bog nam na najbolj živ način kaže svojo prisotnost in svojo podobo v življenju tistih naših sopotnikov, ki so najbolj preoblikovani v Kristusovo podobo.”

Koncil s tem razloži, da Cerkev posameznike razglasi za svetnike, ker so bili popolnoma preoblikovani v podobo Kristusa. V takšnih osebah nam Bog daje čutiti njegovo navzočnost, po njih nam govori in nas uči, kako naj nadaljujemo poslanstvo njegovega Sina.

Značilnost svetnikov je njihova svetost. V današnjem času pa smo bolj navajeni na češčenje znanih osebnosti iz filma, glasbe, športa in morda celo religioznega življenja. Ugled svetosti, ki so jo deležni svetniki pa je nekaj drugega. Tudi ljudje, ki svetnike poznajo le površno, prepoznajo v njih nekaj nenavadnega, nekaj kar se ne da primerjati z lastnostmi slavnih ljudi.

Svetniki imajo težko razložljivo, toda lahko prepoznavno jasnost. Pogled nanje razodeva drobec Božjega. V njih zaslutimo iste vrline, drže in načine ravnanja, ki jih je Bog razodel v Jezusu Kristusu, Božjem sinu, ki je postal človek. Ljudje globoke vere občudujejo svetnike, ker jih ti spominjajo na Božje obljube in njegovo navzočnost. Ljudje brez vere, ali s šibko vero, pa se včasih ob njih počutijo nelagodno, ker jih opominjajo, kakšno naj bi bilo njihovo življenje.

Svetniška jasnost je na nek način zakramentalna, saj vsak zakrament razodeva Boga. V svetnikih in po njih nam Bog “daje čutiti svojo dobroto, oživlja zanimanje, udejanja usmiljenje, da spoznati svojo moč (vendar vedno v ljubezni), in nam s svojo milostjo omogoča, da se ljudje odločamo za nove poti v življenju,” kot pravi pater Paoli Molinari, jezuit, ki je odgovoren za procese razglasitve bodočih svetnikov.

“To nas pripelje do najgloblje in pristne značilnosti v življenju svetih in s tem tudi svetih jezuitov. Bili so Jezusovi tovariši v najbolj polnem pomenu besede: ljudje, ki so se na klic Večnega Kralja (Duhovne vaje 91-98) Njemu dali popolnoma na razpolago in so s svojo globoko življenjsko odločitvijo dali prednost temu, kar je Kristus izbral zase, ko v naše odrešenje postal človek,” je dejal pater Molinari.

“Govorimo o Družbi Jezusovi, ki je začela živeti in rasti v moči Božjega klica posameznikom. Ta poklic je resničen, čeprav skrivnosten. Po njem se Gospod Jezus še vedno dotika človeškega duha, privlači ljudi k sebi in jih dela za svoje. Da odgovorijo klicu, se mu pustijo oblikovati. Takšni so z Jezusom enih misli, ene poti, enega duha, iste ljubezni v slavo Očeta, in s tem deležni Njegovega poslanstva in njegove zavzetosti za človeka, ko želijo, iščejo za druge samo dobro z darovanjem samega sebe.”

“Toda kar je bilo zame dobiček, to sem zaradi Kristusa začel imeti za izgubo. Še več, za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda. Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi si prislužil Kristusa in se znašel v njem, in to ne s svojo pravičnostjo, ki izvira iz postave, ampak s pravičnostjo, ki je po veri v Kristusa, se pravi s pravičnostjo, ki je iz Boga in sloni na veri, da bi spoznal njega in moč njegovega vstajenja ter delež pri njegovem trpljenju, pri tem pa postajam podoben njegovi smrti, da kako pridem do vstajenja od mrtvih.” (Fil 3.7-11)

Če bi se v naši veri osvobodili pretežno sebičnega, koristolovskega pristopa k svetnikom in bi v njih dejansko gledali vzorno utelešeno znamenje razodevajočega se Boga – Ljubezni, potem bi tudi naša vera v svetnike lahko kljubovala sodobni proti svetniški miselnosti. Ob svetnikih bi začutili takšno pozitivnost življenja, kakršno je občutil Reinhold Schneider: “Ob močni, pobožni osebnosti se lahko ranjeni, raztrgani človek spet zbere, nekako ozdravi; če se ji le tesno in z dobrohotnim srcem približa: ne tako, da postane njen suženj, marveč, da se poenoti z njeno ozdravljajočo močjo ter skuša postati trden kot ona.”

Svetniki so torej za nas znamenja in nikakor modeli. Če hočemo biti v svoji službi pristni, moramo iti svojo pot. Drugega lahko spoštujemo, se od njega učimo, toda ne smemo ga posnemati. Kar so storili veliki svetniki, nas sicer vzpodbuja, ker nam nazorno kaže veličino in svetost, toda ne pomeni za nas model, ki bi ga morali posnemati. Vsakdo nosi v sebi nekaj posebnega, enkratnega. To, kar napravi s svojimi močmi in v svoji svobodi, je lahko skromno, toda edino veljavno. Njegova naloga ni, da ponavlja že storjeno, pa četudi bi bilo zelo vzvišeno.
Vir