blaženi Oglerij – opat

OglerijOglerij je že s petnajstimi leti vstopil v cistercijansko opatijo v bližini domačega kraja, kjer je potem preživel vse svoje meniško življenje. Dragoceni so zlasti njegovi ohranjeni spisi, bogati ne samo po svoji duhovni vsebini, pač pa so tudi prave literarne umetnine. Poleg pobožnosti do Marije, Jezusa in evharistije je njegovo življenje zaznamovalo predvsem delo za mir, kar je kmalu postalo njegova posebna življenjska naloga.
Ime: je galskega izvora, pomeni pa »bralec spisov«.
Rodil se je okrog leta 1136 v mestu Trino v Piemontu v Italiji, umrl pa 10. septembra 1214 v Lucediu, prav tako v Italiji.
Družina: Rodil se je v plemiški družini.
Sodobniki: sv. Bernard, papeži Evgen III., Celestin III., Inocenc III., bl. opat Peter II., njegov prednik; cesarja Friderik Barbarosa in Oton IV., bl. Umberto III. Savojski, sv. Albert Jeruzalemski.
Zavetnik: nima posebnega patronata.
Skupnost: Cistercijani so reformirana veja benediktinskega reda, ki jo je utemeljil sv. Robert, največ pa je k širjenju in organizaciji reda prispeval sv. Bernard. Ime imajo po matični opatiji Citeaux v Franciji. Samostanski red je razdeljen na tri enake dele molitve, dela in počitka (ora et labora, moli in delaj). Pri nas delujejo cistercijani v Stični.
Opatija: Cistercijanska opatija v Lucediu je bila ustanovljena 21. marca 1124, razpuščena pa leta 1784. Oglerij je leta 1205 postal dvanajsti opat in je opatijo vodil v času njenega največjega razcveta do smrti leta 1214.
Kreposti: Oglerij je bil velik Marijin častilec in bil vseskozi tesno povezan z njo. Rad je molil, delal in študiral. Do sebe je bil neusmiljeno strog, do sobratov pa blag in obziren. Bil je mož miru, saj je velikokrat uspešno posredoval v različnih sporih in vojnah. Njegova posebna skrb so bili ubogi in reveži.
OglerijDela: Znani so njegovi spisi v slavo in obrambo Marijinega brezmadežnega spočetja, ohranjenih pa je tudi njegovih petnajst govorov o Gospodovih besedah pri zadnji večerji.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot opata v cistercijanski obleki, večkrat so pod njegovimi nogami premagani hudobni duhovi, saj naj bi iz neke skupine obsedenih ljudi nekoč izgnal legijo hudobnih duhov.
Češčenje: Njegovo češčenje se je razširilo takoj ob smrti, potrdil pa ga je papež Pij IX. 8. aprila 1875.
Grob: Pokopali so ga v opatijski cerkvi v Lucediu, leta 1792 pa so njegove relikvije prenesli v posebno kapelo v farni cerkvi v Trinu, kjer so izpostavljene v češčenje.
Goduje: 10. septembra.
Misel: »O lepota nebes, sladkost raja, veselje Boga! O slava angelov, dom svetnikov, dragulj devic! O moja Gospa, ki napravljaš srečnega tistega, ki te ljubi! Kdo mi bo dal, da bom prišel k tebi, k tebi, moja rešitev, moja krona!« 
Goduje 10. septembra.
Vir