blaženi Peter Pettinaio – tretjerednik

Peter PettinaioImena: Pierre, Peter, Pero, Perica, Peran, Perko, Peterček, Petja, Petko, Petra, …
Ni znan zanesljiv datum njegovega rojstva. Po življenjepisu, napisanem okoli leta 1330, to je kakšnih 40 let po njegovi smrti, naj bi se rodil v domovini znanega vina chiantija, v Kampaniji. Družina pa se je kmalu preselila v bližnjo Sieno, kjer je Peter potem živel vse svoje življenje. To potrjuje mestni odlok iz leta 1329, s katerim so uvedli praznik v njegovo čast. Pridevek Pettinaio (lat. Pectinarius) pove, da je bil obrtnik in da je izdeloval glavnike za mikanje lana.
Po značaju je bil razburljiv in norčav. Zato je bila njegova mladost dokaj neurejena in neresna. Niso znani razlogi in nagibi, zakaj se je spreobrnil. Bil je poročen, obrtnik po poklicu in dejaven v dobrodelnosti. Predstavlja zgled laiške svetosti v Italiji 13. stoletja, ki jo je navdihovala frančiškanska duhovnost. Z ženo sta se odločila za deviško življenje.
Življenjepis poroča, da je bil kot obrtnik zelo pošten, da je svoje izdelke prodajal po pravšnji ceni in s tem delal hudo konkurenco drugim obrtnikom. Zato je hodil na trg šele po sončnem zahodu, ko so bili prodajalci raznega blaga že maloštevilni.
Kot član tretjega reda sv. Frančiška se je zavzeto udeleževal bogoslužja in veliko molil. Skrbel je tudi za reveže in bolnike. Ko je prodal svoje imetje, se je naselil v skromnem stanovanju blizu mestnih vrat. Zavzeto krščansko pričevanje mu je pridobilo srca meščanov, zato so mu zaupali pomembne naloge na področju zakonitosti, javne dobrodelnosti in komunalnih prispevkov za različne bogoslužne namene.
  Ob Petru se je zbral krog enako mislečih trgovcev, obrtnikov, pravnikov, ki so pobirali miloščino in jo potem razdeljevali bolnikom in siromašnim. Njegovo molitveno življenje so spremljali tudi mistični pojavi. Zelo je častil božjo Mater in po takratni navadi sodeloval v številnih romanjih v Rim, Piso, Assisi, La Verno. Proti koncu življenja je po hudi bolezni dobil dovoljenje, da se je smel naseliti v frančiškanskem samostanu, kjer je veliko noči prebil v molitvi.
  Dali so mu tudi pridevek Molčeči. Imel je dar, da je govoril le o stvareh, pri katerih je poznal vzrok. Znal je tudi brati misli srca. Sienski frančiškani so mu zato radi pošiljali novince, ki so preživljali dvome in skušnjave, da bi jim pomagal, kako priti do spoznanja o lastni poklicanosti.
Po smrti so ga kot svetnika častili Sienčani in frančiškani. Rimska kongregacija za obrede je to dovolila leta 1802. V frančiškanskem martirologiju je kot dan njegove smrti omenjen 4. december. Slikajo ga kot moža s prstom na ustih, kar naj bi pomenilo, da je govoril šele potem, ko je neko zadevo spoznal.
Vir