blaženi Teodor (Jurij) Romža – škof in mučenec

Teodor Jurij RomzaOtroštvo
Jurij Romža se je rodil 14.aprila leta 1911 v ukrajinskem obmejnem mestecu  Welykyj Bytschkiw (Veliki Bičkiv) na reki Tisi. Mestece se nahaja v jugozahodni Ukrajini, jugovzhodno od mesta Mukačevo. V času, ko se je Jurij rodil je mestece štelo kakih 6000 ljudi. Polovica meščanov so bili Rusini, ena četrtina Madžari in ena četrtina Nemci. Odrasel je v grkokatoliški rusinski družini Pavla Romže, ki je bil uslužbenec železnice. Materi je bilo ime Marija. Bil je pobožen in nadarjen fant in je obiskoval gimnazijo v mestu Hust. Z vsem srcem je želel postati duhovnik. Bil je dober prijatelj. Ukvarjal se je z gimnastiko in bil vedno med najboljšimi dijaki. Užival je sloves najpopularnejšega dijaka v mestu. V nogometu mu ni bilo enakega. Njegova odločitev, da postane duhovnik, je izzvala veliko začudenje.

Študent, duhovnik, škof
Leta 1930 ga je njegov škof poslal na študij v Rim, v kolegij Germanicum et Hungaricum. Od leta 1934 je živel v Russicumu, kjer je na Božič leta 1936 prejel duhovniško posvečenje. Bil je župnik v revni župniji Berezovo, kjer je živel skromno kot župljani. Pogosto je imel samo en obrok dnevno. Bil je zadovoljen in vesel. Nikoli ni potožil, rad je pomagal. Postal je ugleden pastoralni delavec. Leta 1939 je postal tudi profesor filozofije za duhovnike v Užgorodu, 24. septembra leta 1944 pa je bil posvečen v škofa v katedrali v Užgorodu. Njegovo geslo je bilo iz 18. psalma: “Ljubim te, Gospod, moja moč,  Gospod, moja skala, moja trdnjava, moj osvoboditelj.” Apostolski administrator škofije Mukačevo pa je bil samo tri leta.

Ni se hotel odreči Rimski cerkvi
Mesec dni po njegovem škofijskem posvečenju je Zakarpatske kraje okupirala ruska vojska. Mladi škof je zavrnil ponudbo, naj se odreče svoji katoliški veri in podvrže Moskovskem patriarhatu. “Raje umrem, kakor da bi izdal pravo vero.” Zato so se oblastniki odločili, da ga odstranijo. Takrat je imel 33 let. Spomladi leta 1946 je V Lavovu izvedena priključitev grkokatoliške v pravoslavno Cerkev. Pričel se je odkrit pregon zakarpatskih grkokatoličanov. Odpor duhovnikov in vernikov proti nasilnemu vključevanju v pravoslavje je bil močan. Nepremičnine katoliške Cerkve, vključno s cerkvami in župnišči so bile odvzete. Škofu so odvzeli tudi avto, zato je potoval z vprežnim vozom. Ustanovljeno je bilo tudi “Zakarpatsko bratstvo za vrnitev grkokatolikov v Rusko pravoslavno Cerkev.”  Od 5. junija leta 1946 so začeli škofa Romžo še močneje nagovarjati naj prestopi v pravoslavje. Obtoževali so ga, da je madžarski kolaborant, separatist in da se ukvarja z antisovjetsko dejavnostjo ter protipravoslavno propagando. Branili so mu obiskovanje cerkva, predavanja na šolah in semeniščih.
Ko so sovjetske enote 24. marca leta 1947 grkokatoliške menihe bazilijance pregnale iz njihovega samostana Mikola v Užgorodu, je blaženi škof v Moskvko poslal protestno noto. Končna priključitev k Moskovskem patriarhatu bi se moralo zgoditi leta 1949. Največja ovira za uresničitev tega cilja je bil škof. Medtem, ko so vse grkokatoliške škofe v danes zahodni Ukrajini aretirali in zaprli, so v primeru škofa Romže ukrepali veliko nasilneje.

Jurij Teodor RomžaPretepen in zastrupljen
Ko se je nekega dne na kmečkem vozu vračal iz kraja Lavki v Užgorod, so iz nekega tovornega vozila na voz streljali v nameri, da bi ga ubili. Z železnimi palicami so pobili kočijaža, dva bogoslovca pa sta utrpela lažje poškodbe. Škof  Teodor je bil s poškodbami glave in dvojnim zlomom čeljusti nezavesten odpeljan v bolnišnico v Mukačevo. Težko ranjen je bil tudi njegov spremljevalec Danijel Bačinski. Ko se je škofu stanje že začelo izboljševati, ga je sobarica preoblečena v medicinsko sestro ubila z injekcijo ciankalija. “O, Jezus!” so bile zadnje besede ubitega. Zločin je izvedla tajna policija. Pokopan je bil 4. novembra v katedrali v Užgorodu. Krsta s truplom škofa je zazidana v eno izmed bočnih niš v kripti. Mnogi verniki niso mogli priti na pogreb svojega škofa, saj so sovjeti onemogočili običajne prometne povezave.

Ni se vedelo niti za njegov grob
Februarja leta 1949 je bila katedrala predana pravoslavnim. Od takrat se je trdilo, da je tajna policija pokopala škofa Romžo na neznanem kraju. Ko je bila leta 1991 katedrala vrnjena grkokatoličanom, so odkrili posmrtne ostanke škofa mučenca. Dejstvo mučeništva je leta 1996 v svojih spominih potrdil nekdanji častnik tajne policije, Sudoplatov. Danes semenišče v Užgorodu nosi njegovo ime. Na kraju mučeništva je postavljen spomenik. 27. junija leta 2001 ga je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženega.
Vir

Lokacija:
[mappress mapid=”25″]