blaženi Teodoro Illera de Olmo in tovariši – duhovniki, redovniki, redovnice in laiki, mučenci

10. novembra 2018 je v Barceloni potekala beatifikacija 16 mučencev, ki so bili umorjeni v času preganjanja v Kataloniji med letoma 1936 in 1937. Slovesno sveto mašo v baziliki Svete Družine je vodil kardinal Angelo Becciu, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. V homiliji je poudaril, da so novi blaženi »z močjo svojega trpljenja znamenje tiste največje ljubezni, ki zajema vsako drugo vrednost.«

Med novimi blaženimi je devet redovnikov, štiri redovnice in trije laiki. To so: p. Teodoro Illera in osem sobratov iz kongregacije Sv. Petra v vezeh; s. Andrea Solans in dve sosestri iz kongregacije sester kapucink Matere Božjega Pastirja; s. Carlotta della Visitación Duque iz kongregacije frančiškank Svetih Src ter trije laiki: Eliseo Moradillo, Gregorio Díez, vdovec, in njegova sestra Camila Díez. Ti predstavljajo le majhen delež več kot 900 vernikov, ki so bili umorjeni v enem izmed najbolj krvavih obdobij preganjanja kristjanov v sodobni Evropi. Takoj po koncu vojne so katalonski škofje v spomin nanje dali napisati posebno posvetilo v križnem hodniku barcelonske katedrale. Pretresljivo je dejstvo, da so bili trije laiki umorjeni prav zato, ker so na svoj dom sprejeli redovnike.

Od leta 1931 in predvsem leta 1934 so se redovne skupnosti soočale z velikimi težavami pri opravljanju običajnih pastoralnih in vzgojnih dejavnosti zaradi politike republikanske vlade, ki je bila nasprotna veri. Posebej v Barceloni je prišlo do zelo nasilnega preganjanja kristjanov, med katerim so bile požgane in uničene cerkve, samostani in šole, veliko število duhovnikov in redovnikov pa je bilo umorjenih. Že samo dejstvo, da so bili posvečeni, je zadostovalo, da so bili obsojeni na smrt. Tudi laiki, ki so jim pomagali ali jih spremljali, so bili umorjeni.

Kardinal Becciu je v homiliji spomnil, da nas novi blaženi vabijo, da bi pomislili na mnoge vernike po svetu, ki so tudi danes preganjani – na prikrit, silovit način, saj se zaradi pomanjkanja verske svobode ne morejo braniti. Pri tem se je navezal na besede iz Pisma Rimljanom, kjer apostol Pavel zapiše, da nas »nič ne bo ločilo od Božje ljubezni, ki je v Jezusu Kristusu, našem Gospodu. Nič, ne smrt, ne skrivnostne sile sveta, ne prihodnost, ne nobena stvar (prim. Rim 8,38-39). Bog je namreč poslal svojega edinega Sina na Svet in ta Sin je dal svoje življenje za nas; takšna ljubezen se ne bo nikoli končala. Močnejša je od vsake druge stvari in ohranja v večnem življenju tiste, ki so tako ljubili Boga, da so zanj dali življenje. Režimi preganjanja minejo, slava mučencev pa ostane.«

Kardinal se je nato navezal še na Jezusove besede v evangeliju, ki dobro povzame življenje novih blaženih: »“Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi veliko sadu.” (Jn 12,24) Da bi obrodilo sad, mora pšenično zrno umreti. Ti naši bratje in sestre, ki so bili danes razglašeni za blažene, so bili v vsaki svoji izbiri “zrno”, saj so sprejeli, da so vsak dan počasi umirali, ko so se darovali v službi evangelija, vse do zadnjega junaškega dejanja. Rodovitnost vsakega oznanila in služenja Cerkvi se meri v razpoložljivosti za to, da smo pšenično zrno, ki pade v zemljo, kakor Jezus, ki je obrodil veliko sadu, ko je umrl. Povzdignjen iz zemlje, priteguje vse človeštvo k Očetu.

Tudi danes, v tej naši razdrobljeni družbi, ki je zaznamovana z razdeljenostmi in zaprtostmi, je tisti, ki želi rasti in biti koristen bližnjemu in družbi, poklican pričevati logiko pšeničnega zrna. Jezus nam ne pravi, naj izgubimo materialno življenje, da bi imeli duhovno življenje, ampak naj živimo kot dar in v ljubezni do drugih. Le tisti, ki popolnoma daruje samega sebe iz ljubezni, obrodi sad in se odpira za resnično življenje. Jezus pa nam v evangeliju prav tako pravi: “Če kdo meni služi, naj hodi za menoj.” (v. 26) Služenje je torej prava pot hoje za Jezusom.«

Prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov je homilijo v Barceloni sklenil z željo, da bi nam beatifikacija 16 novih mučencev pomagala poživiti vero, naše krščansko pričevanje in naše življenje. Spomnil je, da so psalmistove besede, ki so bile prebrane med sveto mašo, za nas zapisane s krvjo naših blaženih: »Slavil bom Gospoda v vsakem času. Iskal sem Gospoda in me je uslišal, vseh mojih strahov me je rešil.« (Ps 33) »Naj bo tako tudi za nas,« je še dodal kardinal Becciu in se priporočil priprošnji novih mučencev: »Blaženi Teodoro Illera de Olmo in 15 tovarišev mučencev, prosite za nas.«
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Vir