častitljivi božji služabnik Vilijem Janauschek – duhovnik

Vilijem Janauschek Junaške kreposti so bile priznane tudi Božjemu služabniku Williamu Janauschku, avstrijskemu duhovniku iz Kongregacije presvetega Odrešenika, ki je živel in deloval med leti 1859 in 1929 na Dunaju.
Vir

V krščanski trgovski družini na Dunaju so dobili že osmega otročiča. Oče je bil ne le pošten katoliški mož, ampak tudi spreten v trgovini. Blagoslov božji se je poznal pri vsem njegovem delu. Mati, vzorna in skrbna gospodinja, je z besedo in zgledom navajala vse svoje otročiče za versko življenje. Vsakega otroka je že v nežnih letih vodila v cerkev redemptoristov, tako tudi najmlajšega, Viljema, ki ga je nazivala Vili. »Kaj meniš, Franci,« je rekla možu, ko je bil Vili šele dve leti star, »ali je že dovolj velik, da bi ga vzela s seboj v cerkev?« »Zakaj ne, Marija! Kar vzemi ga s seboj; mislim, da se bo dovolj mirno zadržal.«
Mati prime fantička za roko in pravi: »Pojdi, Vili, greva v cerkev. Boš videl vse polno luči; pa lepo bodo peli, pa orgle bodo bučale!« In plavokodrasti Vilček je drobil ob materini roki v bližnjo cerkev, kjer je bilo že polno vernikov. Vse mu je bilo novo, vse je občudoval; napenjal je ušesa, ko so zadonele orgle in so odmevali glasovi cerkvenega zbora po prostornem svetišču. Predvsem mu je pa v oči padla lepota monštrance. Ni se mogel premagati, da ne bi vprašal: »Mama, kaj je pa to, ko se tako sveti?« »Tam v sredi je Jezus sam; ampak v podobi belega ‘kruhka! Le poglej! Takole se udari na prsi z desno rokco, ko bodo zvončkali, zraven pa reci: »Moj Jezus, tebi živim, moj Jezus, tvoj sem živ in mrtev!« Kmalu nato je zapel zvonček. In res! Otročiček gleda zdaj k oltarju, zdaj na mamico — pa jo posnema. Drobno dlan položi na srčece in izgovarja, kolikor si je zapomnil: »Jezus — tebi’ živim, Jezus, tvoj sem živ in mrtev!«
Seveda vztrajati dalj časa v istem položaju in venomer gledati na oltar, tega Vilko ni prenesél. Postajal je truden in zato nemiren in nepotrpežljiv. Kar se obrne stara žena vsa nevoljna proti materi: »Kaj vam pride na misel, da jemljete tako majhnega otroka s seboj v cerkev; saj vidite, da motite pobožnost drugih. To je nezaslišano!« Gospa Marija vzame Vilkota v naročje in koj zapusti cerkev, ko je bila služba božja pri kraju.
Drugo nedeljo je Vili zopet prosil, da bi smel iti z mamo k službi božji. »Le ostani doma; si še premajhen,« ga potolaži mama. Žalosten skoči deček k oknu, pogleda v nebo, potrka na svoj srček in zakliče: »Jezus, tebi živim, Jezus, tvoj sem živ in mrtev!« —
Vilko je napredoval. Čez leta je postal redovnik-redemptorist. Umrl je v duhu svetosti 1. 1926. Ime njegovo je dobro znano: Pater Viljem Janaušek (Janauschek). Osem let je počivalo njegovo truplo v preprostem grobu. Ker je pa bilo mnogo oseb uslišanih, ki so se bile priporočile njegovi priprošnji, je cerkvena gosposka ukrenila, da so se njegovi zemeljski ostanki v ‘slovesnem sprevodu prenesli na kraj njegovega nekdanjega delovanja. K sprevodu so prišli škofje, odlični duhovniki in redovniki, častniki in vojaštvo in nepregledna množica drugih ljudi. Sprevod se je pomikal po isti poti, koder je nekoč mati peljala Vilkota prvič v cerkev. Kdo bi si bil kdaj mislil, da bodo tega dečka tako slavili?! Kako je to prišlo? Prvi zdihljaj, ki ga je po navodilu pobožne matere ponavljal od zgodnjih otroških ‘let, mu je bilo geslo za vse življenje in delovanje: Jezus, tebi živim, Jezus, tebi umrjem, Jezus, tvoj sem živ in mrtev! Amen
Vir.