K češčenju svetnikov spada notranje in hkrati zunanje priznavanje, občudovanje in poveličevanje velikih nadnaravnih božjih darov, ki so jih svetniki deležni – to je češčenje v ožjem pomenu -, in tudi priporočanje svetnikom in posnemanje njihovega zgleda. Vse to troje sestavlja češčenje svetnikov v širšem pomenu. Zaradi preglednosti bomo posebej govorili o češčenju v ožjem pomenu in posebej o priporočanju svetnikom, čeprav je to praktično redno združeno v enoto. Posnemanje svetnikov je neločljivo od občudujočega češčenja, tako da 2. vatikanski koncil pravi: »Češčenje svetnikov ni toliko v mnogoterosti zunanjih dejanj, ampak bolj v moči naše dejavne ljubezni, s katero v večje dobro nas samih in vse Cerkve iščemo ,v življenju svetnikov zgled, v občestvu z njimi skupno deležnost in v njihovi priprošnji pomoč’ (iz hvalospeva), (C 51, 1).
Razlika od češčenja, ki gre le Bogu
Potrebno je najprej, da se z vso jasnostjo zavemo, kako bistvena in velikanska je razlika med tistim češčenjem, ki gre edinole Bogu in ki se v teologiji imenuje »cultus latriae« (tudi »adoratio«), ter češčenjem svetnikov, kateremu pravimo v latinščini »cultus duliae« (od grške besede »dulos«, ki pomeni služabnik ali suženj). Svetnikom nikdar ne izkazujemo »božjega češčenja«, jih ne »molimo« in jih tudi ne smemo moliti, pač pa »molimo k« svetnikom, »molimo k« Materi božji, kar pomeni, da se zatekamo k njihovi priprošnji. »Molimo« samo Boga, se pravi, samo Boga priznavamo za edini prvi in neprenehni vir in temelj ter edini poslednji cilj vsega našega bitja in življenja. Celo o Devici Mariji velja, kar pravi sv. Ludovik Marija Grignion, eden največjih njenih častivcev: »Z vso Cerkvijo priznavam, da je Marija v primerjavi z Bogom popoln nič.« Zato tudi nje ne smemo »moliti« ali po božje častiti. Vsak poučen kristjan natančno ve, da bi si nakopal velik greh malikovanja, če bi kakega svetnika ali Marijo v resnici »molil«. Tudi, če vernik pred svetnikovo ali Marijino podobo kleče moli, se dobro zaveda, da ne moli ne svetnikov ne Marije, kaj šele njihovih podob; takšno klečanje je le zunanji izraz vernikovega notranjega priznavanja izrednih odlik in darov, s katerimi je Bog svetnika ali Marijo obsul zaradi Kristusovega zasluženja, in obenem živ poudarek notranje »molitve k« svetniku, to je priporočanja svetnikovi ali Marijini priprošnji pri Bogu. V liturgiji latinskega obreda je ta razlika izražena na zunaj s tem, da pred oltarjem, kjer je tabernakelj s Kristusovo navzočnostjo pod podobo evharističnega kruha, poklekujemo, kadar gremo mimo; pred podobami svetnikov in božje Matere pa se samo priklonimo.
Mariji gre zaradi njene edinstveno tesne povezanosti s Kristusom in z zgodovino odrešenja »višje češčenje« kakor angelom in svetnikom (»cultus hyperduliae«; od »hyper« = nad, višje).
2. vatikanski cerkveni zbor pravi: »To (višje) češčenje, kakršno je v Cerkvi vedno obstajalo, je sicer docela edinstveno, vendar se bistveno razlikuje od božjega češčenja, katerega izkazujemo tako učlovečeni Besedi kakor tudi Očetu in Svetemu Duhu, in katerega Mariji izkazovano češčenje kar najbolj pospešuje. Saj različne oblike pobožnosti do božje Matere, ki jih je Cerkev odobrila v okviru zdravega in pravovernega nauka, v skladu s časovnimi in krajevnimi razmerami ter primerno posebno naravi in značaju vernikov, dosegajo to, da ob češčenju Matere ljudje prav spoznavajo Sina, ga ljubijo, poveličujejo in spolnjujejo njegove zapovedi, kajti zaradi njega je vse (prim. Kol 1, 15-16) in v njem naj po sklepu večnega Očeta prebiva vsa polnost (Kol 1, 19)« (C 66).
Podobno velja za češčenje svetnikov: »Če je le pojmovano v polnejši luči vere, nikakor ne zmanjšuje božjega češčenja, ki ga skazujemo Bogu Očetu po Kristusu v Svetem Duhu, temveč nasprotno: še močneje ga bogati« (C 51, 1). Častiti svetnike pomeni poveličevati Boga zaradi njegove slave in milosti, ki se je uveljavila in razodela v svetosti in veličini svetnikov.
Ali je češčenje svetnikov res ostanek mnogoboštva?
Pred kakimi dvajsetimi leti so neredki verstveni zgodovinarji in za njimi še drugi radi ponavljali trditev, da češčenje svetnikov izvira iz poganstva in da je ostanek mnogoboštva. Nepristranski strokovnjaki tega danes nič več ne trdijo. Natančnejše raziskave so pokazale, kako skrbno je zlasti v prvih časih Cerkev pazila na to, da se v območju krsčanstva ni vtihotapilo prav nič takega, kar bi kakor koli skalilo strogo enoboštvo; Cerkev je tedaj posebno neizprosno odstranjala vse, kar bi moglo zastreti absolutno vzvišenost enega samega Boga nad vsemi stvarmi. Pač pa je bil, ko se je krščanstvo že bolj razširilo, v marsikaterem primeru ta ali oni svetniški – pa tudi Gospodov ali Marijin – praznik iz zelo razumljivih razlogov nastavljen na dan, katerega so bivši pogani, preden so se spreobrnili h krščanstvu, praznovali v čast poganskim božanstvom. Sploh se je krščanstvo pri vsej nepopustljivosti do slehernega politeizma in panteizma v marsičem prilagodilo okolju, v katero se je vraslo; obdržalo je neke materialne prvine in naravni simbolizem, ki pa ni bil poganski, temveč splošno človeški; izkoristilo je oblike in sredstva za izražanje religioznosti ter duševna razpoloženja, ki so človeški naravi skupna. Večkrat prihajajo zgodovinarji do napačnih sklepov zaradi tega, ker ostanejo preveč le pri vrhu in ne uvidijo razlike med odvisnostjo glede izvira in odvisnostjo glede prilagoditve. Protestant J. Jeremias je v luči pred nedavnim najdenih qumranskih in drugih rokopisov v obširnem delu posebno razločno pokazal na resnični izvor krščanskega češčenja svetnikov, zlasti v zvezi z njihovimi grobovi in relikvijami. Osvetlil je začetke tega češčenja v poznem judovstvu, ki je ostro odklanjalo poganstvo z vsem njegovim mnogoboštvom. Ta dejstva so bila doslej potisnjena na obrobje ali pa docela prezrta. Zdaj more vsakdo jasno videti, da krščansko češčenje svetnikov nikakor nima svojega izvora v mnogoboštvu in v poganskem češčenju božanskih herojev, marveč bolj nazaj: svoje korenine ima v poznemu judovstvu (prim. Jan 4, 5; Apd 7, 15. 16 itd.) in sploh v stari zavezi. Za kralja Heroda najdemo še posebno spoštljivost do grobov velikih očakov stare zaveze; Herod je biblične osebnosti počastil s posebnimi stavbami, na kar je Jezus naobrnil svoje besede o zidanju grobnic prerokom in o krašenju spomenikov pravičnim (Mt 29, 30; Lk 11, 48).
Že takoj v prvem in najstarejšem pristnem in docela verodostojnem, iz srede 2. stol. izvirajočem poročilu o izrečnem in zavestnem češčenju svetnikov pri kristjanih se srečamo tudi s popolnoma nedvoumnim razlikovanjem med češčenjem svetnikov in tistim češčenjem, ki gre samo Bogu. Vse, kar imajo svetniki velikega na sebi, izvira po docela nedvoumnem naziranju prvih kristjanov samo iz Kristusa; niti sledu ni najti o tem, da bi jim svetniki veljali za nekake polbogove ali celo bogove; niti sledu ni o tem, da bi svetnike postavljali na isto raven kakor edinega odrešenika, Kristusa. – 23. februarja 155 je sežgan na grmadi umrl mučeniške smrti Polikarp, škof iz Smirne v Mali Aziji. V poročilu o njegovem mučeništvu je rečeno, da je Jud Niketa prokonzula nagovarjal, »naj (kristjanom) ne izroči njegovega (Polikarpovega) trupla, češ ,da ne zapuste Križanega in ne začno tega po božje častiti’. Tako so rekli, ker so (Niketa) podpihovali in silili Judje, ki so oprezovali, ko smo ga (= ostanke njegovega trupla) hoteli vzeti iz ognja. Pač ne vedo, da nikdar ne moremo zapustiti Kristusa, ki je trpel za odrešenje vseh, ki so na svetu odrešeni, nedolžni za grešnike, in da ne moremo nikogar drugega po božje častiti. Njega, ki je božji Sin, molimo; mučence pa primerno ljubimo kot učence in posnemovavce Gospodove, ker so bili svojemu Kralju in Učitelju neprekosljivo vdani«.
Ali pa so vsaj pozneje, ko so zaradi spremenjenih razmer začele vstopati v Cerkev velike množice nekdanjih poganov, vdrle v češčenje svetnikov prvine poganskega mnogoboštva? Na to vprašanje nam dobro odgovarja odlomek iz pisma, ki ga je l. 404 duhovniku Ripariju pisal sv. Hieronim. Obrača se zoper prezbiterja Vigilancija, ki je zašel v verske zmote.
»Praviš, da Vigilancij… zopet odpira svoja smrdljiva usta, bljuva ogabno gnilobo na ostanke svetih mučencev in nas, ki se zanje potegujemo, zmerja s pepelarji in malikovavci, ker častimo kosti umrlih ljudi. Nesrečni človek, da bi potoke solz nad njim pretočil! … Mi ne častimo po božje in ne molimo — ne rečem ostankov mučencev, marveč — niti ne sonca in lune ne angelov ne nadangelov ne kerubov ne serafov ne katerega koli imena, ki se imenuje na tem svetu in na prihodnjem, da ne bi služili bolj stvari ko Stvarniku, ki je blagoslovljen na veke. Častimo pa ostanke mučencev, da molimo njega, ki so mučenci njegovi. Častimo služabnike, da se čast izkazana služabnikom, pretaka na Gospoda«.
Nekaj let pozneje poudarja sv. Avguštin, da kristjani mučencem nikdar ne postavljajo templjev in jim nikoli ne darujejo kake daritve. »Kajti ne oni, marveč njihov Bog je za nas Bog. Seveda častimo kraje njihovega spomina kot kraje svetih, božjih ljudi, ki so se bojevali za resnico prav do žrtvovanja svojega telesa v prid spoznavanja prave vere, ko so dokazovali zmotnost in izmišljenost krivih ver… Ali je kak kristjan kdaj slišal kakega ob oltarju stoječega duhovnika — čeprav je oltar v božjo čast in v priznavanje božjega veličastva postavljen nad telesom mučenca — govoriti pri molitvi: ,Darujem ta dar tebi, Peter ali Pavel ali Ciprijan?’ Zakaj na krajih njihovega spomina se daruje daritev Bogu, ki jih je napravil za ljudi in za mučence in jih glede na čast pridružil svetim angelom v nebesih, tako da se s takim obhajanjem z ene strani zahvaljujemo resničnemu Bogu za njihove zmage, z druge strani pa z obnavljanjem njihovega spomina ob klicanju božje pomoči spodbujamo k teženju po takšnih vencih in palmah zmage. Naj torej pobožni kristjani na krajih mučencev izražajo kakršnokoli češčenje, vedno gre le za izkazovanje velike spoštljivosti do spominskih krajev, nikdar pa ne za bogoslužna opravila ali daritve, ki bi bile darovane rajnim, kakor da bi bili bogovi«.
Če večkrat govorimo o evharistični daritvi (maši) »v čast in spomin« tega ali onega svetnika ali Matere božje, mislimo pri tem – kakor izrečno poudarja tridentinski cerkveni zbor – le na zahvaljevanje Bogu za zmago, ki so jo svetniki v moči Kristusove kalvarijske daritve pridobili v boju zoper Bogu nasprotne sile, in na priporočanje molitvi svetnikov, da bi mašna daritev v nas dosegla polnost svojih zveličavnih učinkov.
Tudi med vernimi protestanti je bilo še nedavno razširjeno mnenje, da katoličani po božje ali vsaj skoraj po božje časte zlasti Marijo, s češčenjem svetnikov pa vsaj na nedovoljen način zastirajo Kristusa in pomen njegovega sredništva. Zdaj ti predsodki izginjajo. Znano je o poznejšem kardinalu J. H. Newmanu, kako je pred l. 1845 kot anglikanec mislil, da se je katoliška Cerkev glede češčenja Matere božje in svetnikov dala okužiti od prvin poganstva. Ko pa je nedolgo pred svojim spreobrnjenjem bral spise sv. Alfonza, pri katerem je češčenje Matere božje posebno toplo in izrazito, je spoznal, kako zelo se je motil. Zapisal je: »To vem zdaj čisto natančno in nisem prej vedel, da katoliška Cerkev ne dovoljuje nobene podobe, tvarne ali netvarne, nobenega dogmatičnega simbola, nobenega obreda, nobenega zakramenta, nobenega svetnika, niti ne same prebl. Device, da bi se postavila med dušo in njenega Stvarnika. V vseh stvareh si stojita nasproti iz obličja v obličje ,solus cum solo’ (sam s samim). On edini je Stvarnik, on edini Odrešenik, pred Njegovimi svetimi očmi gremo v smrt, v gledanju Njega je naša večna blaženost«.
Resnični temelj in začetek češčenja svetnikov
Odločilni temelji češčenja svetnikov so vsebovani v božjem razodetju. Že v sv. pismu stare zaveze slavi Sirahova knjiga (44-50) kreposti izraelskih svetniških osebnosti podobno kakor v novi zavezi pismo Hebrejcem, ki zlasti poudarja junaško vero in potrpežljivost svetih očakov in prerokov. češčenje angelov sv. pismo obeh zavez izrečno priporoča. V 2 Mojz 23, 20 sl. je zapisano: »Glej angela pošiljam pred teboj, da te obvaruje na potu in te pripelje v kraj, ki sem ga pripravil. Pazi nanj in poslušaj njegov glas; ne upiraj se mu; kajti ne bo odpustil vaše krivde, ker je moje ime v njem« (prim. 1 Mojz 19, 1; Joz 5, 13; Dan 8, 15; 10, 4 sl; Tob 12 sl). V novi zavezi Kristus sam naroča, naj imamo spoštovanje do angelov varuhov: »Glejte, da ne boste zaničevali katerega teh malih; zakaj povem vam, da njih angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 18, 10; prim. Lk 2, 9; Apd 12, 7; Raz 6, 11; 7,1).
Kar velja o angelih, velja tudi o svetnikih v nebesih; saj so svetniki podobno kakor angeli z Bogom najtesneje zedinjeni in v svetem občestvu z njimi »vedno gledajo Očetovo obličje«. O Bogu je rečeno, da bo častil tiste, ki njega časte (1 Kralj 2, 30; Ps 8, 6). Razen tega Kristus – in za njim apostoli – z vso spoštljivostjo govori o izraelskih prednikih: o Mojzesu (Mt 23, 3. 4; Mr 7, 10; 10, 3; Jan 5, 45, 46) in Davidu (Mt 22, 42. 43); o velikih očakih, to je o Abrahamu, Izaku in Jakobu (Mt 8, 11; 22, 32; Lk 16, 31; Rimlj 4; Gal 3); pa tudi o Noetu in drugih (prim. 2 Pet 3, 5).
Navdihnjena božja beseda nam dalje prikazuje tesno povezanost med nebesi in zemljo, med zmagoslavno Cerkvijo zveličanih in potujočo Cerkvijo na zemlji. Ko sv. Pavel govori o vzvišenosti krščanskega bogoslužja, pravi, da smo se z udeležbo pri njem »približali gori Sionu in mestu živega Boga, nebeškemu Jeruzalemu in tisočem angelov, svečanem zboru in zboru prvorojencev, ki so zapisani v nebesih, in Bogu, sodniku vseh, in dušam pravičnih, … ki so dosegli popolnost, in sredniku nove zaveze, Jezusu« (Hebr 12, 22-24). Sv. pismo večkrat govori o dostojanstvu in časti, ki gre ljudem, kateri so tesno povezani s Kristusom; v svetnikih se razodeva Bog sam; božja svetost sama prihaja v njih do veljave in sijaja; odsev božjega veličastva žari na njih (Rimlj 2, 7. 10; 8, 29; Ef 1, 17. 18; Kol 3; 4). Že svetim ljudem, ki so še »na poti« in je torej njihova svetost še vedno v nevarnosti, naj po nauku sv. Pavla izkazujemo spoštovanje in čast (Rimlj 12, 10; 1 Kor 12, 23; 1 Tim 5, 17). Koliko bolj se naša spoštljivost in češčenje spodobi v odnosu do posebnih Kristusovih in božjih prijateljev tedaj, ko so že dosegli svojo nepreklicno dovršitev. Odrekati to svetnikom, v katerih je »Bog zaigral najlepšo melodijo svoje vsemogočnosti in dobrote« (K. Adam), bi pomenilo omalovaževati in prezirati čudovita božja dela. Častiti svetnike se pravi poveličevati božjo ljubezen in usmiljenje, ki se na svetnikih bolj kakor kje drugje izkazuje kot ustvarjalna moč (Ps 67, 36; 76, 15); občudovaje priznavati veličino svetnikov in se jim priporočati, se pravi slaviti učinkovitost Kristusovega sredništva. K. Adam pravi: »Božje veličastvo je tako vse prešinjajoče in ustvarjalno, da ne sije le na obličju Edinorojenega, ampak tudi na obrazu vseh tistih, ki so v njem postali božji otroci, z neugasljivim sijajem, torej tudi na obličju blaženih. Zato jih ljubimo kakor tisočere rosne kapljice, v katerih odseva sončni zar. Častimo jih, ker se v njih srečamo z Bogom«. Svetniki vedno kažejo nad sebe, na Boga in na edinega srednika v polnem pomenu, na Kristusa. Ko jih častimo, se radujemo veličastva njegovega odrešilnega dela (prim. Raz 19, 5-10).
V krščanskem izročilu najdemo prve izrazite sledove češčenja sredi 2. stol. Nanašalo se je najprej na mučence in na apostole ter kmalu za tem na preroke. V mučencih so prvi kristjani videli uresničen najvišji vzor svetosti, najizrazitejšo upodobitev po Kristusu in združitev s Kristusom v njegovi zmagi nad močjo greha in smrti, v njegovem prehodu v poveličano življenje pri Očetu. Mučenec se v grščini imenuje »martys« (v množini »martyres«), to je »pričevavec«, ker je s prelitjem lastne krvi dal najvišje pričevanje ljubezni do Kristusa. Tako je postal poseben Kristusov prijatelj, kar najpopolneje upodobljen po njem, ki je dal svoje življenje za svoje prijatelje (Jan 15, 13. 14) in je »zvesta priča« (Raz 1. 5) odrešujoče božje ljubezni do človeštva. Ker so prvi kristjani mučeniško smrt pojmovali v tesni zvezi s Kristusovo smrtjo in njegovim vstajenjem, jim je mučeništvo pomenilo očiščenje od sleherne krivde in kazni, zato pa neposreden vstop v nebesa in neomajno gotovost večne blaženosti v neminljivi združenosti s Kristusom. Tudi pozneje to prepričanje nikoli ni zamrlo. 2. vatikanski cerkveni zbor ugotavlja: »O apostolih in Kristusovih mučencih, ki so s prelitjem svoje krvi dali navišje pričevanje vere in ljubezni, je Cerkev vedno verovala, da so v Kristusu tesneje združeni z nami; in obenem z bl. Devico Marijo ter s svetimi angeli jih je častila s posebno gorečnostjo in se pobožno priporočala pomoči njihove priprošnje« (C 50, 1). Z največjo skrbnostjo so prvi kristjani zbirali relikvije mučencev, postavljali nad njimi oltarje – na Vzhodu že v 2., na zahodu v 3. stoletju _ in pozneje cerkve ter so v »radosti in veselju« (Martirij sv. Polikarpa) skupno obhajali obletnico njihove smrti. Cerkve nad grobovi mučencev so se imenovale grško »martyria« (pričevanja), latinsko »memoriae« (spomini). Pri evharističnem bogoslužju so v spodbudo navzočim brali opis mučeništva. Škofje so urejali sezname mučeniških praznikov; tako je že zelo zgodaj nastajal krščanski koledar.
Češčenje nemučencev in prvotni način razglašanja za svetnike
Od 4. stoletja dalje se da dokazati tudi češčenje nemučencev. Po dobi krvavega preganjanja se je Cerkev od začetka obotavljala, da bi se tudi nemučencem, umrlim v sluhu svetosti, javno izkazovalo češčenje. Vendar pa tisto češčenje, ki so ga najprej na Vzhodu začeli izkazovati sv. Antonu in drugim velikim osebnostim meništva, na zahodu pa sv. Martinu iz Toursa in za njim še drugim, ni moglo ostati omejeno zgolj na zasebno pobožnost. Kmalu je nastalo splošno prepričanje, da obstojita dve vrsti mučencev: Eni pričujejo za vstalega Kristusa (Apd 1, 8. 22; 2, 32 itd.) in s tem za božjo ljubezen z mučeniško smrtjo; drugi pa pričujejo za istega Kristusa z askezo, devištvom in apostolsko ljubeznijo. Sv. Izidor Seviljski (u. 636) piše: »Eni pred očmi vseh pričujejo s svojim smrtnim trpljenjem, drugi pričujejo za Boga s skritimi krepostmi svoje duše. Mnogi so se ustavljali naklepom hudobnega duha; niso se dali premagati mesenemu poželenju in so se tako darovali vsemogočnemu Bogu, da so postali božje priče, ko je Cerkev imela mir, kakor bi bili postali priče s svojo krvjo, če bi bili morali trpeti preganjanje.« Antifona za druge večernice v čast sv. Martinu ima podobno misel: »O blaženi škof, ki je z vsem srcem ljubil Kristusa… Čeprav mu življenja ni vzel preganjavčev meč, vendar ni zgubil palme mučeništva!« Aleksandrijski škof Dionizij Veliki (u. 264/65) je zapisal o kristjanih, ki so umrli, ko so stregli za kugo bolnim: »Tako velike časti so deležni, da njihova smrt, ki jo je povzročila njihova velika pobožnost in njihova močna vera, v nobenem pogledu ne zaostaja za smrtjo mučencev«. Beseda »confessor« (spoznavavec), ki je prvotno v latinščini pomenila isto, kar grška beseda »martys«, in ki so jo uporabljali posebno za označevanje kristjanov, ki so pred sodiščem ali celo na natezalnici pričevali za Kristusa, a potem le niso bili usmrčeni, je v 4. stol. postala častni naslov tistih nemučencev, katerih svetost je Cerkev izrečno priznala in dovoljevala tudi javno češčenje.
Slovesna potrditev javnega češčenja je dala spoznavavcu, devici ali vdovi (ženi) – to sta dva druga »stanova«, ki so ju razlikovali pri svetnikih – tisto, kar je bilo tedaj v navadi pri vsakem priznanem mučencu: nad njegovim grobom se je smela obhajati evharistična daritev. Takšna slovesna potrditev se je pokazala v tem, da so kosti novega svetnika dvignili in pokopali (položili) pod kakim oltarjem.
Prenos kosti, s čimer je bilo kakemu v sluhu svetosti umrlemu kristjanu priznana čast oltarja, je skozi več stoletij pomenil nekako isto, kar pozneje slovesna razglasitev za svetnika. Vendar bi danes, ko so pojmi po času dolgotrajnega razvoja ostro razmejeni, takšnega božjega služabnika, ki mu je bila z omenjenim prenosom ostankov priznana čast oltarja, nič več ne imenovali »svetnika«, ampak »blaženega«.
Duhovne koristi češčenja svetnikov
To češčenje nam prinaša veliko duhovno korist že zaradi tega, ker usmerja našo pozornost na naš zadnji, večni cilj, iz katerega zajema luč in moč tudi naše zemeljsko delo in zemeljsko prizadevanje za plemenito človečnost (prim. C 40, 2). Spodbuja nas, da svetnike v svojem življenju posnemamo, zvesteje hodimo za Kristusom in sami postajamo vsaj do neke mere svetniki (prim. Hebr 11, 40). Hkrati nas to dejavno opozarja na resnico, da moremo svoj cilj dosegati le v zvezi s celotno Cerkvijo kot Kristusovim skrivnostnim telesom in božjim ljudstvom, s tistim, ki je še na poti, in obenem s tistim, ki je že na cilju svojega potovanja. Nekrščanski in pravemu verskemu življenju pogubni individualizem se ob češčenju svetnikov umika pravemu čutu za skupnost, za celotno »občestvo svetnikov«, ki je tako močno in dejavno živelo v zavesti prvih kristjanov.
Duhovno korist imamo od češčenja svetnikov tudi zaradi tega, ker se v Cerkvi moč milosti kaže posebno pri svetnikih. Nekateri udje Cerkve postanejo že v tem življenju tako sveti, da čisto jasno tukaj ni bila samo človeška moč in zgolj naravno prizadevanje, marveč prst božji, pričujočnost Svetega Duha, delovanje Duha poveličanega Kristusa. »V življenju tistih, ki so sicer deležni naše človeške narave, a se popolneje spremenijo v Kristusovo podobo (prim. 2 Kor 3, 18), razodeva Bog na živ način svojo navzočnost in svoj obraz. V njih nam on sam govori in nam daje znamenje svojega kraljestva, ki dobiva za nas močno privlačnost, ko imamo nad seboj tolik oblak prič (prim. Hebr 12, 1) in takšna pričevanja za resničnost evangelija« (C 50, 2).
Koliko je bilo v Cerkvi ljudi in jih je še danes, ki po naravi niso ne modri ne mogočni ne imenitni, prej »nespametni«, slabotni in zaničevani (gl. 1 Kor 1, 25-31), ki pa so se z zvestim sodelovanjem z božjo milostjo vendarle dvignili do visoke svetosti, do veličine, ob kateri jasno začutimo, »kako neizmerna je velikost božje moči do nas vernikov, kakšno je delo silne njegovi moči, ki ga je storil v Kristusu« (Ef 1, 19). Ob pogledu na svetnike bo veren človek vzkliknil s sv. Avguštinom: »Če so zmogli ti in ti, zakaj ne bi tudi jaz?« Češčenje svetnikov, ki se mu nujno pridružuje tudi posnemanje svetnikov v njihovi velikodušni hoji za Kristusom, je ob misli na velike boje svetnikov na njihovi poti navzgor dostikrat močnejša spodbuda k zvestobi v zares krščanskem življenju kakor cela množina najbolj gorečih pridig. Lepo je govoril o tem kardinal J. H. Newman: »Kako malodušen postane človek na stezi samopremagovanja… Boj neprestano. Če bi bil sam, kako bi vzdržal? Boj z mesom, zdaj pa še s svetom, katerega člani se pri svoji izbiri pogubne poti med seboj zmagoslavno pozdravljajo! Kako bi v osamljenosti človek mogel sam potovati po čisto drugi poti?… Nobena stvar ne more duha bolj dvigniti kakor zavest, da nismo sami, da smo udje velikega in zmagovitega občestva… Vrsto zvestih božjih služabnikov zre pred seboj, ki nanje kaže sv. Pavel (Hebr 12, 1) in se ne čuti več žalostnega, kakor da bi bil sam.«
2. vatikanski koncil pravi: »Ko zremo na življenje tistih, ki so zvesto hodili za Kristusom, nam je to nova pobuda, da iščemo prihodnjega mesta (prim. Hebr 13, 14 in 11, 10). Obenem se s tem učimo kar najbolj varne poti, po kateri bomo skozi nestalnosti tega sveta v skladu z vsakomur lastnim stanom in položajem mogli dospeti do popolnega zedinjenja s Kristusom, to je do svetosti« (C 50, 2).
Liturgično češčenje svetnikov
Občudojoča in poveličujoča pobožnost do svetnikov bi mogla postati površna in plitva, če bi se ji ne pridružilo liturgično češčenje, kakor ga Cerkev izkazuje svetnikom in po njih Gospodu samemu.
Praznike svetnikov je Cerkev že od prvih časov redno obhajala na njihov smrtni dan, ko se je izvršilo njihovo srečanje s Kristusom in s tem polnost deležnosti pri njegovem poveličanem življenju. To srečanje svetnikov s Kristusom obhaja potujoča Cerkev še danes vedno z evharističnim slavjem, pri katerem se vključi v Kristusovo velikonočno skrivnost in se tudi sama sreča z Gospodom, s tem pa hkrati z vso nebeško Cerkvijo. Pri evharistični daritvi prihajamo v tesen življenjski stik s poveličanim Kristusom in z odrešilno močjo njegove vstajenjske skrivnosti, prek tega pa tudi s svetniki, ki so sedaj že nepreklicno za »vedno z Gospodom« (1 Tes 4, 17). To daje krščanskemu praznovanju svetniških godov globok pomen: »spominjanje« svetnikov ni le golo psihološko spominjanje nečesa preteklega; tisto, česar se spominjamo, postane v zvezi z navzočnostjo poveličanega Gospoda in njegovega Duha resnično navzoče, čeprav je dostopno le očem vere.
Liturgija postavlja »trpljenje« (passio, pri čemer je mišljeno – kakor pri Kristusu – zmagovito trpljenje) mučencev z ene strani v odnos do Kristusovega »trpljenja«, z druge strani pa do naše daritvene predanosti pri obhajanju evharistije, ko se po notranje zedinimo z velikonočno skrivnostjo Kristusove smrti in vstajenja. Vzhodni Sirci svetniške godove praznujejo le na petke – očividno zato, ker gledajo (najprej mučenca, nato pa) vsakega svetnika v njegovi življenjski daritvi (tj. smrti) združenega s Kristusovo smrtno žrtvijo kot prehodom k poveličanju. Obhajanje svetniških praznikov torej ponazarja in seveda tudi uresničuje temeljno dogajanje sleherne liturgije: srečanje s Kristusom in po Kristusu pristop k Očetu. Zato imajo svetniški prazniki po pravici trdno mesto v liturgiji; ob vsem še tako upravičenem in potrebnem poudarjanju »Gospodovega leta« bi torej svetniških praznikov nikakor ne smeli podcenjevati – saj bi s tem pravzaprav postavljali v senco Gospodovo velikonočno skrivnost, iz katere zajemajo svetniki vso svojo veličino. Ravno v obhajanju evharistije se potujoča Cerkev najgloblje zedinja s Kristusom, ko se srečuje s poveličanim Kristusom samim, hkrati pa se nujno čuti zedinjena s tisiimi, ki so že v slavi in ki se je v njihovi svetosti in poveličanju moč Kristusove smrti in vstajenja uveljavila v takšnem sijaju.
Večjo vlogo kakor posamezni svetniki ima pri obhajanju evharistije celota svetnikov. Saj svetnik še posebno »ni otok«; njegova svetost ni nekaj ločenega od drugih svetnikov, marveč je tesno povezana z vsem Kristusovim skrivnostnim telesom. Zato Cerkev v svoji liturgiji izkazuje češčenje vsem svetnikom in ne le nekaterim izmed njih. Spominja se jih vseh skupaj ne le na praznik vseh svetnikov, ampak tudi pri vsaki maši, kjer se v redu rimske maše do desetkrat, tudi v samem jedru mašnega obreda, izrečno spominjamo ali prosimo »vse svetnike«. To za liturgijo nikakor ni nekaj postranskega. Ko Cerkev daruje evharistično daritev, se vselej zaveda, da jo daruje v zedinjenju »najprej s častitljivo vedno Devico Marijo«, pa tudi s svetimi apostoli, mučenci in z vsemi svetniki (C 50, 1. 4). Saj so svetniki tisti, ki skupaj z angeli (Iz 6, 1-6; Raz 4, 8) obdajajo božji prestol in stalno obhajajo nebeško liturgijo in večno »daritev hvale« skupaj s Kristusom. Naša zemeljska liturgija pa je odsev in odmev te nebeške liturgije in pride ravno s svojo povezanostjo s svetniki do svoje polnosti, zajete iz poveličanega Kristusa.
2. vatikanski koncil izrečno uči, da Cerkev »s svetniškimi godovi oznanja velikonočno skrivnost v svetnikih, ki so s Kristusom trpeli in so z njim poveličani«; obenem »postavlja pred vernike njihov zgled, ki naj jih po Kristusu potegne k Očetu; po njihovem zasluženju tudi prosi božjih darov« (B 104). Koncil hkrati naglaša, da nas češčenje svetnikov – zlasti liturgično – povezuje tudi s Kristusom samim, v katerem ima enota celotne Cerkve, zemeljske in nebeške, svoje korenine: »Spomina svetnikov ne obhajamo le zaradi njihovega zgleda, ampak še bolj zato, da bi se z izvrševanjem bratovske ljubezni okrepila enota vse Cerkve v Duhu (prim. Ef 4, 1-6). Kajti kakor nas krščanska medsebojna združenost potnikov privede bliže Kristusu, tako nas povezanost s svetniki združuje s Kristusom. Iz njega kakor iz studenca in glave priteka vsa milost in življenje samega božjega ljudstva… Vsako naše iskreno pričevanje ljubezni, ki ga skazujemo nebeščanom, po svoji naravi teži h Kristusu in ima svoj cilj v njem, ki je ,krona vseh svetnikov\ in po njem k Bogu, ki je čudovit v svojih svetnikih in v njih poveličan« (C 50, 3).
Še danes velja določba, da naj se evharistična daritev opravlja na oltarju (nepremičen ali premičen), v katerega plošči morajo biti vdelani sveti ostanki mučencev, katerih smrt je bila v povezanosti s Kristusovo smrtjo zmaga, kakor je bila zmaga tudi Kristusova smrt sama. Na grobovih mučencev, svojih velikih bratov, so mlade cerkvene občine obnavljale svojo gorečnost in svoje zaupanje, ko so obhajale dan njihove krvave žrtve kot obletnico njihovega »rojstnega dneva«, to je dneva mučeniške smrti in s tem rojstva za nebesa. »Dies natalis« (rojstni dan), to je odslej stalna označba za ta dan. Nad grobom mučencev so darovali Kristusovo kri, katera je mučencem podelila moč za najvišje pričevanje ljubezni – za mučeniško smrt. Ko je zavladal mir, so takšno pričevanje ljubezni videli v askezi, v devištvu in v apostolski ljubezni. Ideal svetosti so vedno videli v krvavi ali nekrvavi daritvi lastnega življenja v živi povezanosti s Kristusovo daritvijo. Zato je tudi za praznovanje nemučencev obhajanje evharistične daritve nekaj bistvenega: iz nje so svetniki črpali moč za sveto življenje; ob njej se potujoča Cerkev povezuje s Kristusom in hkrati z njegovimi že dovršenimi udi.
Povabilo jutranjic v duhovnih dnevnicah v čast svetnikom se glasi: »Kralja apostolov, kralja mučencev, kralja spoznavavcev, devic… pridite, molimo!« Vsak svetniški praznik je pravzaprav Kristusov praznik. Na praznik vseh svetnikov Cerkev vabi: »Kralja kraljev, Gospoda, pridite, molimo. On je krona vseh svetnikov!« Tako se vse naše praznovanje preliva v občestvo izvoljencev, ki v blaženosti poveličujejo svojega Odrešenika in Gospoda in se mu zahvaljujejo za neizrekljive darove. Po Kristusu pa se v Svetem Duhu obračamo na »Očeta, vsemogočnega večnega Boga, ki je slavljen v zboru svetih in ki z venčanjem njih zaslug venča svoja darila«.
Češčenje svetnikov se je z neprestanim »dotokom« vedno novih svetnikov v zgodovini krščanstva kdaj preveč razbohotilo. Vendar je zlasti osrednje vodstvo Cerkve vedno spet poskrbelo za to, da vsaj v »uradnem« bogoslužju svetniško češčenje nikoli ni moglo prekriti resničnih hranilnih tal in studenca vse veličine svetnikov: Kristusove skrivnosti, se pravi Kristusovega odrešilnega dela, ki se v bogoslužju ponavzočuje in uveljavlja svojo nadnaravno preoblikujočo moč. Ako češčenje svetnikov ohrani pravo mesto in pravo mero, kakor je to uresničeno v rimski liturgiji, tedaj Kristusove skrivnosti ne postavlja v senco, marveč jo v njenem sijaju in moči kar najlepše razodeva. Zato pa je svetniško češčenje tudi dejansko imelo in ima še tudi danes zelo močan in blagodejen vpliv na resnično pokristjanjenje vsega človeškega življenja, kar moremo razbrati že iz naših osebnih imen, večkrat tudi iz imen naših krajev in dežel, koledarskih časov in praznikov, iz umetnin in slovstva, predvsem pa iz močnega trajnega vpliva, ki ga uveljavljajo svetniki sami s svojimi spisi, ustanovami in svojim zgledom.
Vse liturgično leto ima namen, da nas upodobi po Kristusu, nas pritegne v območje Kristusovega odrešenja, predvsem v območje Kristusove smrti in poveličanja, da bomo deležni milosti, potokov živih voda, ki pritekajo iz Kristusovega osrčja (Jan 7, 38). V ritmu potekanja časov se uresničuje naša neprestana rast, da bi učlovečena božja Beseda dosegla svojo »polnost«, da bi »celotni Kristus« dosegel svojo polno doraslost (gl. Ef 4, 10-16). Kristusa si ne moremo misliti brez udov njegovega skrivnostnega telesa; kajti ti udje so razlog za njegovo poslanstvo. S svojim trpljenjem si je Kristus »zaslužil«, da bi bil njihova glava. V udih se razširja globoko Kristusovo življenje, katerega skrivnost se od tedaj razvija do skrajnih mej sveta in zgodovine.
Ekumenizem in češčenje svetnikov
Da je odklanjanje češčenja svetnikov neutemeljeno in hkrati krščanskemu življenju škodljivo, to danes polagoma spoznavajo tudi neredki člani reformiranih Cerkva in cerkvenih skupnosti, ki so nastale v 16. stol. Saj so neko češčenje (občudovanje in posnemanje) svetnikov prvi reformatorji, posebno Luter, vsaj dopuščali, čeprav so priporočanje svetniškim priprošnjam odklanjali, češ da sv. pismo pozna samo Kristusovo sredništvo.
M. Thurian, znani teolog reformirane Cerkve in član redovniške skupnosti v Taizeju, se sicer v nekem pogledu še pritožuje nad »pretiranim« češčenjem Matere božje in svetnikov v katoliški Cerkvi. A hkrati opozarja na tisto napako, ki se je uveljavila v območju protestantizma in ki gre ravno v nasprotno smer: nič več ne upošteva resničnega mesta, ki ga ima Marija v sv. pismu, ki v »Magnificat« sama napoveduje, da jo bodo odslej blagrovali vsi rodovi zemlje.
In potem govori M. Thurian ne le o Mariji kot kraljici vseh svetnikov, ampak tudi o češčenju, ki gre svetnikom samim: Potrebno je – pravi – v reformirano teologijo uvesti poglavje o Mariji; to poglavje naj osvetli naše pojmovanje učlovečenja in milosti. Toda poleg tega se mora tisto mesto, katerega naj Marija – z apostoli in svetniki – zavzema s svojo navzočnostjo in pričevanjem v Cerkvi, razodevati tudi v pobožnosti in liturgiji. »Cerkev, ki prezira občestvo svetnikov, vseh svetnikov, sedanjih in preteklih, tukaj in drugod, taka Cerkev je v nevarnosti, da se izgubi v individualizmu in v sektaštvu. Duša, ki se giblje le v srcu presv. Trojice in v svetopisemski zgodovini, ne pa v Cerkvi in v pričevanju vseh dob, bo poznala samo individualistično in togo pobožnost. Cerkev, ki se ne obnavlja v stiku z življenjem svetnikov in z izročilom, postane sektaška in se odreže od velikega organizma kristjanov in od vseh bogastev, ki ga ta organizem vsebuje… Spominjanje svetnikov v Cerkvi je oblika popolne ljubezni. Ni mogoče ljubiti Boga samo v njem samem; treba ga je ljubiti tudi v naših bratih, v Cerkvi, v njegovih svetnikih. Če smo razumeli globoki smisel občestva svetnikov kot naše resnično zedinjenje z vsemi tistimi, ki so v Kristusu, in sicer iz vseh stoletij in iz vseh krajev, potem moramo na to ljubezen do naših bratov gledati kot na nekaj, kar objema vse svetnike našega izročila.«
M. Thurian izrečno poudarja, da more češčenje svetnikov, če ni odtrgano od povezanosti s Kristusom in s celotnim občestvom svetnikov, voditi le do tesnejše zveze s Kristusom: »Vsi ti nas vodijo in nas podpirajo v vsakdanjem boju. Ko nje ljubimo, ljubimo v njih Kristusa, čigar popolno podobo odsevajo deloma. ,Bodite moji posnemovavci, kakor sem jaz Kristusov’ (1 Kor 11, 1). Posnemati Pavla in Marijo pomeni posnemati Kristusa, pomeni dojeti enega od vidikov Kristusove osebe, ki se v njima razodeva, in ga obrniti nase. Spominjanje svetnikov v Cerkvi je ljubezen do Kristusa ter posnemanje Jezusa Kristusa in tudi dejanje hvaležnosti za darove, ki se razodevajo v svetnikih, za moč Kristusovega vstajenja, ki se uveljavlja v našem prerojenju. – Tako je Marija navzoča v Cerkvi na čelu vseh svetnikov kot božja mati in kot prva kristjana zato, da bi jo ljubili in da bi nas tako vodila k hoji za Kristusom; da jo blagrujemo bolj kot vse žene in da nas tako vodi k poveličevanju Boga: ,Moja duša poveličuje Gospoda’…« V najnovejšem času se znotraj protestantizma dejansko prizadevajo, da bi misel na svetnike in spominjanje svetnikov spet močno pritegnili v versko življenje. Podrobnejši študij začetkov protestantizma danes znova odkriva, da so neko obliko češčenja svetnikov prvi reformatorji dejansko imeli za možno in koristno. Tako zdaj med protestanti nastopa smer, ki skuša spraviti spomin svetnikov v bogoslužne tekste in obnoviti tudi svetniške praznike kot »svetniške dneve«. – Svetniški prazniki so po nastopu reformacije šele polagoma bolj in bolj izginjali, najbolj temeljito v območju kalvinizma, tako da je ostal le še praznik vseh svetnikov 1. novembra, a še to samo med luteranci v Skandinaviji in v Ameriki. Razen tega so se kot krajevni »svetniški dnevi« ponekod skozi stoletja ohranili ostanki, ki nas spominjajo na nekdanje praznike apostolov in evangelistov ter Janeza Krstnika; ohranili so se tudi spomini na tri stare Marijine praznike (Marijino darovanje, oznanjenje in vnebovzetje), čeprav kdaj pod drugim imenom. Nekateri teh praznikov so bili zdaj v območju nemškega evangeličanstva v neki obliki spet izrečno obnovljeni, vsaj tam, kjer njihovi stari sledovi še niso docela izginili. Razen tega so se v neredkih luteranskih svetiščih iz časa pred reformacijo prav do danes ohranile podobe svetnikov na oltarjih in stenah. Le kalvinci so jih temeljito odstranili.
S tem pa spet nočemo reči, da je pri katoličanih v pogledu na češčenje svetnikov obstajalo vedno kar najbolj vzorno stanje. Priznati je treba, da je pred nastopom reformacije med krščanskim ljudstvom bilo glede priporočanja svetnikom in Materi božji v navadi marsikaj, kar je v resnici postavljalo v senco edino Kristusovo sredništvo. Preveč bohotna in neredko zelo nekristocentrična pobožnost do svetnikov, združena s splošno pozunanjenostjo verskega življenja, se je razgretim glavam reformatorjev in njihovi razdraženi verski občutljivosti v tedanjem splošnem vretju kaj lahko zazdela res kot izrodek pravilnega razmerja do Boga in kakor odpad od čistega evangelija. Predvsem je bilo v zavesti mnogih vernikov prekrito – čeprav v nauku nikakor ne zanikano – tisto, kar je v skrivnosti občestva svetnikov najgloblje: da so namreč svetniki izžarevanje Kristusove polnosti, opozorilo in poroštvo, da se je v Kristusu začelo tudi naše poveličanje; da se v svetnikih razodeva moč Kristusove milosti, ki sicer tako skrito vlada v dušah in v Cerkvi. Vodstvo Cerkve je bilo v poznem srednjem veku polagoma v resnici preveč zapadlo posvetnosti in nekakšni utrujenosti in je zato med verniki premalo odpravljalo pomanjkljivosti glede češčenja svetnikov, čeprav so od Cerkve potrjene in predpisane učne in ljudske knjige še naprej dajale neokrnjeno vsebino evangelija. Če bi bile pomanjkljivosti v češčenju svetnikov pravočasno odpravljene in če bi bile odstranjene še nekatere druge napake, bi pač ne prišlo do tako usodne razcepitve med zahodnimi kristjani, kakršna je nastala v začetku 16. stoletja, pa tudi ne do tako ostrega odklanjanja svetniškega češčenja pri mnogih protestantih. Luter in drugi reformatorji, ki so tako zelo naglašali božjo veličino in Kristusovo sredništvo, bi bili ob nauku, kakršnega je pol stoletja pozneje podal tridentinski koncil, in ob praktičnih reformah, ki jih je zahteval in sprožil, vse lažje uvideli, da pobožnost do svetnikov ne zakriva Kristusa.
Tridentinski koncil je v 25. seji nasproti praktičnim skrivitvam in tudi teoretičnim zmotam postavil prave temelje svetniškega in tudi Marijinega češčenja in obenem priporočanju njihovi priprošnji. Hkrati je naročil, naj se odpravijo vse zlorabe; naglasil je, da pri tem češčenju ne sme biti »nič neurejenega, nič neprimernega, nič nesvetega, nič nedostojnega. Kajti ,hiši božji se spodobi svetost’«. Le škoda, da je koncil prišel prepozno – razkola, ki se je bil že preveč ukoreninil, ni mogel odstraniti. 2. vatikanski koncil češčenje svetnikov izrečno odobrava in toplo priporoča. »Hkrati pa v svoji pastirski skrbi opominja vse odgovorne, naj si prizadevajo, da odpravijo ali popravijo, če so se tu in tam vgnezdile kake zlorabe, pretiravanja ali pomanjkljivosti, in naj vse obnovijo v polnejšo Kristusovo in božjo slavo« (C 51, 1).
Zelo napačni bi bili naši pogledi, če bi z gorečim in tako utemeljenim hrepenenjem po čimprejšnjem zedinjenju vseh kristjanov v smislu Jezusove velikoduhovniške molitve združevali misel, da bomo uresničenje zedinjenja pospešili z oslabljenjem ali celo s popolno opustitvijo češčenja svetnikov in Matere božje. S takšnim ravnanjem bi dosegli ravno nasprotno od tistega, kar bi hoteli in morali doseči. Najprej bi to pomenilo, da smo zgubili spred oči vzhodne kristjane. Ti po besedah koncila »v veličastnih himnah slavijo Marijo, vedno Devico, ki jo je efeški vesoljni zbor v skladu z naukom svetega pisma slovesno razglasil za sveto božjo Mater, da bi bil Kristus priznan za resničnega božjega Sina in Sina človekovega. Zelo tudi častijo mnoge svetnike, med njimi očete vesoljne Cerkve« (E 15, 2). Drugič pa bi z zapostavljanjem in slabitvijo češčenja svetnikov in Matere božje postavljali v senco ravno tisto, kar nas kristjane najbolj povezuje, in bi spodkopavali prave korenine in temelje edinosti: svojo povezanost s Kristusom, tisto povezanost, ki vse božje otroke in Kristusove učence napravlja za eno telo in eno družino. Ta združuje ne le ude potujoče Cerkve na zemlji, marveč tudi ude zmagoslavne nebeške Cerkve, ki so že dosegli popolno in neuničljivo povezanost s Kristusom in po njem s troedinim Bogom. Poleg tega je treba upoštevati tudi velik pomen češčenja svetnikov za poglabljanje in rast ravno tistega, kar je »duša vsega ekumenskega gibanja«, in to je »spreobrnjenje srca in svetost življenja skupaj z zasebnimi in javnimi molitvami za edinost kristjanov« (E 8, 1).
O glavnih vzrokih, zakaj je v kakem času ali območju krščanstva češčenje svetnikov in versko zanimanje za svetnike polagoma začelo pojemati, je mogoče različno soditi, pravi W. Nigg; ni pa mogoče – tako nadaljuje – tajiti, da je tak pojav za krščanstvo vedno pomenil obubožanje in hudo izgubo, ki je ni bilo mogoče izravnati.
Če bi za nas obledeli liki »Gospodovih učencev in posnemovavcev, ki so bili svojemu Kralju in Učitelju neprekosljivo vdani« (Martirij sv. Polikarpa), bi hkrati s tem obledel tudi lik Jezusa Kristusa, za katerega svetniki pričujejo (prim. C 50, 2). Kako bi kaj takega moglo pospeševati zedinjenje kristjanov? Če bi začelo toniti v senco in pozabo češčenje svetnikov, bi se skrili za oblake svetli in topli žarki Kristusove svetosti same. Srca premnogih kristjanov bi prav zato ostala v hladnosti samozadovoljstva in poprečnosti, namesto da bi ob velikanih svetosti čutila in spoznavala, kako zgrešeno je, če se ne usmerjajo velikodušno na pot Kristusovih osmerih blagrov in s tem k tistemu, brez česar edinost kristjanov in tudi edinost človeštva in mir na svetu nista mogoča. Stemnitev veličastnega sveta svetnikov – tako meni W. Nigg – bi bilo nekaj tragično usodnega brez primere; današnjemu krščanstvu mora spet priti v zavest, da poznavanje svetnikov in živ stik z njimi pomeni neizmerno notranjo obogatitev.
Po svetnikih se nam približa in na nas deluje »nedoumljivo bogastvo Kristusovo« (Ef 3, 8) z vsem tistim, kar edino je resnično počelo edinosti (prim. E 2, 2).
Vir = Leto svetnikov