»Trpeli ste po nedolžnem kot Kristus,« so svojemu prvemu župniku Danijelu Halasu rekli verniki župnije Velika Polana v Prekmurju, ko se je sredi julija 1942 vrnil med nje po sedmih mesecih zapora v Budimpešti pod obtožbo, da je sodeloval s komunisti. Prav ti pa so ga pred šestdesetimi leti – 16. marca 1945 umorili iz sovraštva do njegove zvestobe evangeliju. Mariborski škof Franc Kramberger je na pobudo prekmurskih duhovnikov leta 1998 začel škofijski postopek za razglasitev velikopolanskega župnika Danijela Halasa za krščanskega mučenca. Rimska kongregacija za zadeve svetnikov je 12. februarja 2000 izdala dopis, da se lahko začne postopek za beatifikacijo Danijela Halasa, ki je stekel z odlokom mariborskega škofa 10. avgusta 2000. Leta 2001 je bila urejena romarska pot, ki povezuje kraje, kjer je deloval božji služabnik Danijel Halas (Črensovci, Hotiza, Lendava, Velika Polana).
Danijel Halas se je rodil 24. junija 1908 v Črensovcih. Po končani osnovni šoli v domačem kraju je obiskoval gimnazijo v Murski Soboti in v Ljubljani, leta 1929 pa je vstopil v mariborsko bogoslovje in bil 9. julija 1933 v mariborski stolnici posvečen v duhovnika, naslednjo nedeljo je pel novo mašo v svoji rojstni župniji. Novomašni pridigar je bil domačin Jožef Klekl starejši, svetniška duša in odličen duhovni voditelj, ki je na Halasa zelo vplival. Danijel, za prijatelje Dani, je bil po novi maši pol leta kaplan v Ljutomeru, nato pa štiri leta v Lendavi, kjer so ga vsi spoštovali kot gorečega in modrega duhovnika. Bil je blag in razumevajoč služabnik božjega usmiljenja v spovednici, širitelj češčenja Jezusovega in Marijinega srca in kot odličen katehet velik prijatelj otrok. Na podlagi vseh teh odlik je bil 1. januarja 1939 imenovan za prvega župnika novoustanovljene župnije Velika Polana. Ko so Madžari med drugo svetovno vojno zasedli Prekmurje, je bil konec oktobra 1941 aretiran z obtožbo, da je sodeloval s slovenskimi komunisti in v budimpeštanskih zaporih je prebil sedem mesecev s prekmurskima duhovnikoma Ivanom Camplinom in Mihaelom Jeričem. Iz zapora je svojemu somboteljskemu škofu napisal soldo pismo, v katerem mu je pojasnil, da je vse “njegovo sodelovanje s komunisti” v tem, da jih ni hotel ovaditi. “Ali lahko duhovnik, ki je nekoga ovadil, računa na to, da bo sploh še kdo prišel k njemu po nasvet? Morda med verniki niti spovedancev ne bo imel več.”
Pisatelj Miško Kranjec (1908 – 1983), doma iz Velike Polane, je Danijela Halasa ovadil kot enega glavnih “begovcev”, pripadnikov bele garde v Prekmurju, čeprav je zgodovinsko dejstvo, da belogardizma v Prekmurju sploh ni bilo. Dobre štiri mesece po Kranjčevi ovadbi Pokrajinskemu komiteju KP Slovenije, je Martin Žalig, privrženec in učenec Miška Kranjca, “neko noč po novem letu 1945” v gomiliški šoli, župnija Turnišče, predlagal likvidacijo dekana Ivana Jeriča in župnika Danijela Halasa. Mladi komunisti so temu nasprotovali. “Povedali smo jasno, da se ves čas okupacije nista umazala s kakim sodelovanjem z okupatorjem, da nista nikdar Slovencev izdala. Halas je rajši šel v ječo, kakor da bi enega Slovenca izdal. Potem smo izjavili, da če se to zgodi, se bomo mi mlajši ločili od skupine.” To je Ivanu Jeriču povedal eden od tistih mladih. Jerič je razmišljal, s čim naj bi se pregrešil župnik Halas. “Nekoč mi je pripovedoval, da sta Miško Kranjec in Martin Žalig ustanavljala v Polani Društvo kmečkih fantov in deklet, on pa je članicam Marijine družbe prepovedal, da bi vstopale v to društvo, ker je brezversko. To je torej njegov greh!”
Na tihi petek, 16. marca 1945, se je Danijel Halas v večernih urah s kolesom vračal iz Lendave, kjer je bil po svoji uradni dolžnosti kot spovednik šolskih sester. Prijatelji na Hotizi so ga ustavljali, naj prenoči pri njih, ker ni varno hoditi ponoči. Na križišču z glavne ceste proti Polani so ga zgrabili štirje možje, dva pa sta stopila iz grmovja. Med surovim pretepanjem so ga odvlekli do Mure, ga tam na bregu ustrelili v glavo in truplo vrgli v reko. “Bil je oblečen v šal in dolgo suknjo, ki je bila takrat predpisana za duhovnike, in ki sta se zataknila za vejevje vrb ob vodi. Zato ga je brodar našel, sicer bi ga odneslo naprej na Hrvaško in morda nihče zanj ne bi vedel,” je v pogovoru za Ognjišče (11/2000) povedal Ivan Camplin, ki je štiri leta mlajši od Danijela Halasa. Na pogrebu, ki je bil 21. marca 1945 v Polani, je bilo izredno veliko ljudi, ki so bili ob novici o umoru priljubljenega duhovnika zgroženi. Žalni govor ob pogrebu, ki je bil župnikovo zmagoslavje, je imel lendavski kaplan Ivan Koren. Med množico vencev je bil eden z napisom: SLAVA MUČENIKU! “Kljub strahovanju so se na njegovem grobu kmalu začele prižigati lučke, ki so od vsega začetka prižigale svetlobo, v katero mora stopiti zelo zanimivi lik velikopolanskega župnika Danijela Halasa – mučenca,” je zapisal v svoji knjižici ob devetdesetletnici njegovega rojstva Franc Halas (Poti k Bogu, junij 1998). Od julija 2001 se verniki vsak 21. zbirajo v Polani k molitvi za Halasovo beatifikacijo. Ob 60-letnici njegove mučeniške smrti je bilo leto 2005 razglašeno za Halasovo leto.
– Kako globoko je v človekovo naravo vsajeno teženje po družinskem življenju. Blagoslovljena družina je vir neizmerne zemeljske sreče.
– Trpljenje pravičnih vedno več velja kakor trpljenje grešnikov. Ko gre za kakšne večje stvari, takrat Bog navadno izbere pravične za žrtev, da s svojim trpljenjem zaslužijo tiste velike stvari.
– Mi moramo ponesti svetu blagovest. Ne samo z besedo: dejanja, življenje mora biti kakor kvas, ki bo prekvasilo svet.
– Mladost in smrt – nekaj nezdružljivega. Velik je prepad med mladostjo, ko srce bije najbolj vroče, in med smrtjo, ko neha biti.
– Pot, ki vodi v večno življenje, ni lahka, temveč spolzka. Po njej ljudje padajo in mnogi obležijo – za večno. Veliko je odvisno od tega, kakšne čevlje si obujemo. Ti čevlji so naši poklici.
– Kakor vsaka rastlina najbolje uspeva v tisti zemlji, ki ji nudi pogoje, potrebne za njeno rast, tako tudi človek ne napreduje v vsakem poklicu, temveč ima samo en poklic, ki mu ga je Bog določil.
– Otroška pamet je kakor vosek, na katerem ostane vsak najmanjši vtis. Vse, kar sliši, si zapomni in to v njem ostane.
– Noben duhovnik ne mora vsaditi v rahla tla otroškega srca seme vere tako globoko in uspešno kakor mati. Nobeno duhovniško delo ne more dati toliko uspeha, kakor lahko storijo starši z dobrim zgledom in molitvijo.
– Bog je vsakemu človeku dal starše, da ga varujejo, branijo, hranijo in vzgajajo. Oče in mati morata biti otrokom močna opora. To bosta, če bosta sama dovolj krepostna in dobro vzgojena.
– Človek po svoji naravi z vso silo beži pred trpljenjem, toda z ravno tako hitrostjo beži trpljenje za človekom, celo hitreje, da ga dohiti. Ni mogoče pobegniti.
Vir
Danijel Halas, slovenski rimskokatoliški duhovnik in mučenec, se je rodil 24. junija 1908 v Črenšovcih. Umrl je 16. marca 1945 na Hotizi.
Po končani osnovni šoli v domačem kraju je obiskoval državno gimnazijo v Murski Soboti. V začetku je v šolo hodil peš, nakar je bil sprejet med gojence salezijanskega dijaškega zavoda Martinišče. Ker pa so višje razrede ukinili, je gimnazijo z maturo končal v Ljubljani. Nato je vstopil v mariborsko bogoslovje in leta 1933 mu je škof Ivan Jožef Tomažič podelil mašniško posvečenje, 9. julija 1933 pa ga posvetil v duhovnika. Novo mašo je daroval že 16. julija v domači župnijski cerkvi Povišanja svetega Križa v Črenšovcih. Za pridigarja si je izbral upokojenega župnika Jožefa Klekla st., urednika in izdajatelja katoliškega verskega tiska, narodnega buditelja in duhovnega voditelja prekmurskih Slovencev. Potem je do novega leta deloval kot kaplan v Ljutomeru, s 1. januarjem 1934 pa je bil imenovan za drugega kaplana v Lendavi. Pastoralnega dela se je Halas lotil zelo zavzeto, saj je vodil Marijino družbo, vzpodbujal k češčenju Srca Jezusovega in nebeške matere Marije, madžarskim vernikom je priskrbel tisk v njihovem jeziku, med počitnicami pa se v Sombotelu celo izpopolnjeval v znanju madžarskega jezika. S 1. januarjem 1939 je postal prvi župnik v novoustanovljeni župniji Velika Polana, kjer je takoj poskrbel za duhovno življenje svojih faranov.
Toda oktobra leta 1941 je pristal v zaporu v Budimpešti skupaj s še dvema duhovnikoma, Ivanom Camplinom in Mihaelom Jeričem. Danijela Halasa so namreč tedaj aretirali pod obtožbo, da je podpiral komuniste. Po devetih mesecih so mu prestajanje kazni začasno prekinili in vrnil se je med svoje vernike ter nadaljeval pastoralno delo. Glede na to, da se je že kot bogoslovec zelo zanimal za domači verski tisk, je nekaj časa tudi urejal Novine in Marijin list. Prav tako je verski tisk razširjal, tako v Lendavi kot v Veliki Polani, ter od hiše do hiše predstavljal različne publikacije. Sicer pa je pisal tudi sam in ti zapisi so bili leta 2002 zbrani v knjigi Pšenično zrno iz Polane. Halasa je sombotelski škof imenoval še za spovednika redovnic v Lendavi. 16. marca 1945 je tako župnik Danijel Halas odšel na pastoralno pot v Lendavo. Toda ko se je v poznih večernih urah vračal proti domu, so ga na Hotizi zaustavili uniformirani možje, ga odvedli do Mure, ustrelili in skupaj s kolesom odvrgli v reko Muro. Truplo je tri dni kasneje v Muri opazil mlinar iz Kota pri Lendavi. Pokopali so ga 21. marca na pokopališču v Veliki Polani. Verniki so grob ves čas lepo oskrbovali, saj so bili prepričani, da je njihov župnik svetniško živel in umrl mučeniške smrti. Leta 2002 se je začel škofijski postopek za ugotovitev mučeništva Božjega služabnika Danijela Halasa. Obenem s postopkom se odvija tudi bogato molitveno življenje, saj se verniki zbirajo na mesečnih molitvenih shodih, romajo na Halasov grob in po njegovi romarski poti ter se mu priporočajo. Ob 60-letnici njegove mučeniške smrti je bilo leto 2005 razglašeno za Halasovo leto.
Vir
Proces ugotavljanja mučeništva božjega služabnika Danijela Halasa se je uradno pričel 29. maja 2002 s prisego članov škofijske komisije pred mariborskim škofom ordinarijem dr. Francem Krambergerjem. Februarja 2014 je bil sklenjen škofijski postopek, soboški škof dr. Peter Štumpf je po svečanem bogoslužju zapečatil dve skrinji dokumentov, ki so bili poslani kongregaciji za zadeve svetnikov v Rimu. Ker gre pri Danijelu Halasu za postopek mučeništva, za beatifikacijo ni potreben čudež, ker se že mučeniška smrt šteje za izraz popolnosti krščanskega življenja, ki ga je izkazal božji služabnik s tem, da je dal svoje življenje iz ljubezni do Kristusa. In Danijelovi morilci so sovražili vero in cerkev.
Kdo je bil torej Danijel Halas in kakšno mučeniško smrt so mu namenili njegovi rablji?
Danijel Halas je bil rojen 24. junija 1908 v Črensovcih. Po gimnaziji v Murski Soboti in Ljubljani je leta 1929 stopil v mariborsko bogoslovje in bil 9. junija 1933 v mariborski stolnici posvečen v duhovnika. Pol leta je kaplanoval v Ljutomeru, zatem pa pet let v Lendavi. Prvega januarja 1939 je postal prvi župnik v novoustanovljeni župniji Velika Polana. Jeseni 1941 so ga z obtožbo, da je sodeloval s slovenskimi komunisti, madžarski fašisti zaprli skupaj še z dvema duhovnikoma, Ivanom Camplinom in Mihaelom Jeričem. “Če bi bil duhovnik ovaduh, le kdo bi si potem še upal k njemu po nasvet ali celo k osebni zakramentalni spovedi,” je Danijel Halas zapisal v pismu sombotelskemu škofu po tem, ko so ga madžarski fašisti po devetih mesecih spustili in budipeštanskih zaporov. Njegov greh je bil, da komunistov in svojih faranov ni hotel izdajati okupatorskim oblastem.
Po vrnitvi v svojo velikopolansko župnijo je nadaljeval z duhovniškim delom, ljudem pa služil tudi na druge načine. Ker je bil v vojni skusil dva ognja, fašizem in komunizem, je v pridigah pa tudi v glasilih Novine, Marijin list in Kalendar Srca Jezusovoga; vernike opozarjal na nevarnost komunizma in naj se ne včlanjujejo v Društvo kmečkih fantov in deklet, ki ga je vodila tamkajšnja komunistična celica na čelu z pisateljem Miškom Kranjcem. S tem si je podpisal smrtno obsodbo, kajti februarja 1945 je na pobudo komunističnega aktivista Martina Žalika padla odločitev o njegov likvidaciji.
Bil je petek, 16. Marca 1945, ko se je v večernih urah iz Lendave, kjer je spovedoval šolske sestre, s kolesom podal proti domači župniji. Mimogrede se je ustavil še na Hotizi pri tamkajšnjem župniku Matiji Balažicu. Ta ga je rotil, naj prespi pri njih, a ga Halas ni poslušal in se odpeljal proti Veliki Polani. Njegovo iznakaženo truplo so čez tri dni našli v reki Muri.
Njegova mučeniška smrt pa ni ostala brez prič. Morilce v vojaških uniformah je pri okrutni raboti skrit v grmovju opazoval kmet Ivan Jorkis. Ko so ga gnali na morišče, so med pretepanjem vrtali vanj, Zakaj noče sodelovati z njimi. “Obljubil sem zvestobo Bogu in nikomur drugemu,”je odvrnil. Hudo pretepenega so na bregu Mure pokončali s štirimi streli iz neposredne bližine; dva sta ga zadela pod oči, dva nad njimi. Zadnji del glave mu je odtrgalo. Vrgli so ga v reko, za njim pa še kolo. Marijino svetinjico, ki jo je imel na vratu, so zatolkli v meso na prsih. Skrivnost mučeniške smrti Danijela Halasa je bila razkrita leta 1985, ko je argentinsko emigrantsko glasilo Tabor objavilo pričevanje kmeta Ivana Jorkisa. Morilce je poznal, bili so domači aktivisti OF, brata Cvetko, brata Tompa, Nace Horvat, Nace Špilak in Jože Tompa, ki pa naj ne bi bil v sorodu z omenjenima bratoma. Slednji naj bi na smrtni postelji duhovniku priznal, da je on ustrelil Danijela Halasa.
Nepojasnjeno je ostalo vprašanje, kdo je bil naročnik njegove usmrtitve. Partizanska aktivistka in sodelavka Udbe Ela Urlih Atena je izjavila, da so »partizani svoje likvidacije skrivali«! Je bil za Danijela Halasa, ki je bil menda naklonjen partizanskemu gibanju, usoden njegov sokrajan pisatelj Miško Kranjec, ki ni skrival svojega sovražnega odnosa do cerkve in katoliških duhovnikov. Ga je partijskim organom ovadil kot enega glavnih prekmurskih belogardistov, Martin Žalig pa predlagal likvidacijo. Prekmurski teolog dr. Vinko Škafar, škofijski postulator postopka za beatifikacijo božjega služabnika Danijela Halasa, je v Družini 26. avgusta 2004 zapisal, »da se naj zve, kako je Miško Kranjec preko vosovca in obveščevalca Daneta Šumenjaka Mirana Pokrajinskemu komiteju KPS ovadil sokrajana in župnika Halasa kot belogardista«. Kranjčeve ovadbe duhovnikov Halasa, Jeriča in Camplina izpričujejo njegovo »domačo vaško maščevalnost«, same likvidacije pa so bile izvršene v duhu Kidričevega pisma Ivanu Mačku Matiji, da je treba »neusmiljeno uničevati belo gardo…postreliti vse duhovnike!«
Vir
Pred sto leti, 24. junija 1908, se je v Halasovi družini v Črenšovcih rodil otrok, ki so ga naslednji dan krstili na ime Danijel. Postal je duhovnik in je zavzeto deloval kot kaplan v Ljutomeru in v Lendavi ter kot župnik v Veliki Polani. 16. marca 1945 je prestal mučeniško smrt na Hotizi pri reki Muri. 10. avgusta 2000 je mariborski škof dr. Franc Kramberger izdal odlok o začetku postopka za razglasitev župnika Danijela Halasa za blaženega. Danijela Halasa sedaj smemo imenovati božji služabnik. To je naziv, ki je dodeljen kandidatom za svetništvo.
Duhovniški svet murskosoboške škofije je 14. novembra 2007 sklenil, da bo leto 2008 v murskosoboški škofiji »Halasovo leto«, ker bo 24. junija 2008 minilo sto let od rojstva Božjega služabnika. Halasovo leto se je slovesno začelo v nedeljo, 13. januarja 2008, v stolnici v Murski Soboti, osrednja slovesnost je bila 25. junija 2008 v Črenšovcih, sklep leta pa bo na nedeljo Jezusovega krsta 2009.
Božji služabnik Danijel Halas je bil podarjen dobrim krščanskim staršem Martinu in Katarini r. Horvat iz Črensovec. Krščen je bil dan po rojstvu, 25. junija 1908 v črensovski župnijski cerkvi Povišanja Svetega Križa. Po osnovni šoli v domačem kraju je obiskoval gimnazijo v Murski Soboti in stanoval v dijaškem zavodu Martinišče, ki so ga vodili duhovniki salezijanci. Ker so višje razrede ukinili, je gimnazijo končal v Ljubljani in tam maturiral. Vstopil je v mariborsko bogoslovje in leta 1933 ga je škof Tomažič posvetil v duhovnika. Novo mašo je daroval 16. julija v domači župnijski cerkvi. Za pridigarja si je izbral upokojenega župnika Jožefa Klekla st., urednika in izdajatelja katoliškega verskega tiska, narodnega buditelja in duhovnega voditelja prekmurskih Slovencev, ki je živel v Črensovcih in bil dober znanec in podpornik Halasove družine.
Do novega leta je deloval kot kaplan v Ljutomeru, nato pa ga je škof poslal v Lendavo. Ob župniku, kasnejšem dekanu in generalnem vikarju Ivanu Jeriču, in župniku Štefanu Bakanu se je uvajal v pastoralno delo. Vodil je Marijino družbo, vzpodbujal k češčenju Srca Jezusovega in nebeške matere Marije. Madžarskim vernikom je priskrbel verski tisk v njihovem jeziku. V počitnicah je odšel v Sombotel in se izpopolnjeval v znanju madžarskega jezika, da bi bolj uspešno oznanjal evangelij. Bil je zelo priljubljen. Verniki so ga spoštovali in sledili njegovim navodilom.
Leta 1939 je postal župnik župnije Velika Polana. Tudi tam je nadaljeval zavzeto in uspešno pastoralno delo. Pospeševal je češčenje Srca Jezusovega, Marijino češčenje. Vodil je dekliško in fantovsko Marijino družbo, ki sta bili mladim v oporo pri ohranjanju vere. Skrbel je za verski tisk, pa tudi za kulturno življenje v župniji, saj je prirejal oz. pomagal pri uprizarjanju iger. Sodeloval je tudi pri verskem tisku. Krajši čas je nadomeščal urednika mesečnika Marijin list in tednika Novine. Sicer je pa tudi sam pisal. Njegovi spisi so zbrani in natisnjeni v knjigi Pšenično zrno iz Polane.
Kmalu po njegovem prihodu v Veliko Polano se je začela druga svetovna vojna, med katero je bil zaprt v Budimpešti. Po devetih mesecih so mu začasno prekinili prestajanje kazni. Vrnil se je med svoje vernike, čeprav je škof že imel napisan dekret, da bi ga prestavil na madžarsko župnijo. Ko pa je zvedel, s kakšnim navdušenjem so ga sprejeli polanski verniki, je dekret uničil. Takoj po aretaciji so verniki podpisovali prošnje za njegovo izpustitev. Prošnje so podpisali tudi madžarski verniki iz Lendave. Po prihodu iz zapora je Halas nadaljeval svoje pastoralno delo.
Župnikov brat Štefan, ki je živel v Ljubljani, ga je vabil, naj pride k njemu, kjer bo na varnem. Danijel Halas mu je v pismu 28. februarja 1945 odgovoril: »Nihče se ne misli izseljevati, ampak bomo tukaj počakali in narodu stali ob strani. Kar se ima zgoditi – naj se zgodi! V Boga popolnoma zaupam!«
16. marca 1945 je župnik Danijel Halas odšel na pastoralno pot v Lendavo. Škof ga je namreč imenoval za spovednika redovnic v Lendavi. Ko se je v poznih večernih urah vračal proti domu, so ga na Hotizi zaustavili uniformirani možje, ga odvedli do Mure in ustrelili. Njegovo telo so vrgli v Muro, prav tako kolo. Čez tri dni je Marija Kocet iz Kota pri Lendavi v vodi opazila truplo. Ko so ga dvignili iz vode, je prepoznala župnika Halasa.
Pogreb je bil 21. marca v Veliki Polani ob veliki udeležbi vernikov iz vse okolice. Na grob so položili veliko vencev. Enega je spletla tudi družina Žerdin iz Žižkov in na trak napisala: Slava mučeniku. Verniki in duhovniki so bili že takrat prepričani, da je župnik Danijel Halas umrl mučeniške smrti.
Zbranega je veliko gradiva o življenju in delu tega duhovnika, zaslišanih je bilo čez 60 prič. Postopek je v sklepni fazi.
Vzporedno s postopkom se odvija bogato molitveno življenje. Verniki se zbirajo na mesečnih molitvenih shodih, romajo na Halasov grob in po njegovi romarski poti ter se mu priporočajo.
Vir
Božji služabnik Danijel Halas se je rodil 24. junija 1908, krščen pa je bil dan po rojstvu, 25. junija 1908 v črenšovski župnijski cerkvi Povišanja sv. Križa. Po osnovni šoli v domačem kraju je gimnazijo najprej obiskoval v Murski Soboti, nato pa v Ljubljani, kjer je tudi maturiral. Vstopil je v mariborsko bogoslovje in leta 1933 ga je škof Jožef Tomažič (1876-1949) posvetil v duhovnika. Novo mašo je 16. julija 1933 daroval v domači župnijski cerkvi. Za pridigarja si je izbral upokojenega župnika Jožefa Klekla st. (1874-1948), urednika in izdajatelja katoliškega verskega tiska, narodnega buditelja in duhovnega voditelja prekmurskih Slovencev, ki je živel v Črenšovcih in je bil dober znanec ter podpornik Halasove družine.
Po posvečenju je do novega leta deloval kot kaplan v Ljutomeru, nato pa ga je škof poslal v Lendavo. Tam je vodil Marijino družbo. Madžarskim vernikom je verski tisk preskrbel v materinem jeziku.
Leta 1939 je postal župnik župnije Velika Polana. Tam je nadaljeval zavzeto in uspešno pastoralno delo. Vodil je dekliško in fantovsko Marijino družbo, ki sta bili mladim v oporo pri ohranjanju vere. Skrbel je za verski tisk, pa tudi za kulturno življenje v župniji, saj je prirejal in pomagal pri uprizarjanju iger. Nekaj časa je nadomeščal urednika mesečnika Marijin list in tednika Novine. Tudi sam je pisal. Njegovi spisi so zbrani in natisnjeni v knjigi Pšenično zrno iz Polane.
Bil je blag in razumevajoč spovednik, zavzemal se je za češčenje Jezusovega in Marijinega srca in kot odličen katehet je bil velik prijatelj otrok.
Kmalu po njegovem prihodu v Veliko Polano se je začela druga svetovna vojna. Madžarska okupatorska oblast je Danijela Halasa oktobra 1941 aretirala por obtožbo, da je podpiral komuniste. Njegova podpora je bila v tem, da komunistov, svojih faranov, ni hotel izdajati madžarskim oblastem. Obsodili so ga na leto in pol zapora. Bil je zaprt v Budimpešti. Z njim sta bila obsojena in zaprta še dva druga slovenska duhovnika, Ivan Camplin in Mihael Jerič. Po devetih mesecih so Halasa izpustili. Vrnil se je med vernike in zavzeto nadaljeval pastoralno delo.
V njegovi župniji je delovala tudi komunistična celica. Halas je mlade opozarjal, naj ne vstopajo v Društvo kmečkih fantov in deklet, ki si ga vodili domači komunisti. Tudi starše je s prižnice javno opozarjal, naj otrokom ne dovolijo, da bi postali člani omenjenega društva, ker bo v tem primeru v nevarnosti njihova vera. V pridigah je pogosto govoril o nevarnosti komunizma.
Halas je večkrat izjavil, da živi med dvema ognjema. Na eni strani so bili madžarski okupatorji, na drugi pa domači komunisti. Na partizanskem sestanku v Gomilicah v začetku leta 1945 je komunistični aktivist Martin Žalik predlagal likvidacijo župnika Halasa. Temu predlogu je večina prisotnih nasprotovala. Poveljnik partizanske čete Franček Majcen je povedal, da partizani likvidirajo samo izdajalce.
Župnikov brat Štefan, ki je živel v Ljubljani, ga je vabil, naj pride k njemu, kjer bi bil na varnem. Danijel Halas mu je v pismu odgovoril: “Nihče se ne misli izseljevati, ampak bomo tukaj počakali in narodu stali ob strani. Kar se ima zgoditi – naj se zgodi! V Boga popolnoma zaupam!”
Župnik Danijel Halas je 16. marca 1945 odšel na pastoralno pot v Lendavo. Škof ga je namreč imenoval za spovednika redovnic v Lendavi. Ko se je v poznih večernih urah vračal proti domu, so ga na Hotizi zaustavili uniformirani možje, ga odvedli do Mure in ustrelili. Njegovo telo so vrgli v Muro, prav tako kolo. Čez tri dni je Marija Kocvet iz Kota pri Lendavi v vodi opazila truplo. Ko so ga dvignili iz vode, je v njem prepoznala župnika Halasa.
Pogreb je ob veliki udeležbi vernikov iz vse okolice potekal 21. marca 1945 v Veliki Polani. Na grob so položili veliko vencev. Enega je spletla tudi družina Žerdin in na trak napisala Slava mučeniku. Verniki in duhovniki so bili že takrat prepričani, da je župnik Halas umrl mučeniške smrti.
Po padcu komunističnega režima so duhovniki lendavske dekanije na mariborskega škofa dr. Franca Krambergerja naslovili pobudo, da bi se začel beatifikacijski postopek za župnika Halasa. To so naredili v prepričanju, da je Danijel Halas živel svetniško življenje in umrl kot mučenec.
Zbranega je veliko gradiva o življenju in delu Danijela Halasa, zaslišanih je bilo čez 60 prič. Postopek beatifikacije je v sklepni fazi.
Vzporedno s postopkom se odvija bogato molitveno življenje. Verniki se zbirajo na mesečnih molitvenih shodih, romajo na Halasov grob in po njegovi romarski poti ter se mu priporočajo.
Molitev za beatifikacijo Božjega služabnika Danijela Halasa:
Vsemogočni Bog, po tvoji dobroti je bil duhovnik Danijel Halas zavzet voditelj tvojega ljudstva in junaški pričevalec vere do smrti.
Daj, da bomo po njegovem zgledu rasli v živi veri, trdnem upanju in goreči ljubezni do tebe in bližnjega, posebej do duhovno in telesno ranjenih.
Poveličaj ga pred vesoljno Cerkvijo, da ga bomo častili na oltarju. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.
Oče naš.., Zdrava Marija.., Slava Očetu..
Nekaj misli Božjega služabnika Danijela Halasa:
– V domači cerkvi se oznanja Božja beseda in kdor Božjo besedo redno posluša, v njem ostane vera živa, močna in vera v njem raste. Kakor pa več Božje besede ne posluša, začne vera pešati. Če na ogenj ne mečeš drv, začne ugašati.
– Poleg duhovništva je družina druga velika posrednica Božje milosti. Krščanske družine so granitni kamni, ki sestavljajo Cerkev.
– Človek je zato na svetu, da se pripravi na večno življenje. Če tega ne dosežemo, smo največji reveži na veke, čeprav bi tu na zemlji bili milijonarji.
– Ta pot je trnjeva in vodi na Kalvarijo. Po njej vodim svoje najboljše prijatelje in jih pripeljem v večno blaženost.
– V teh težkih časih bomo mogoče morali celo z največjimi žrtvami in z mučeništvom dokazati svoje katoliško prepričanje.
– Kristus je rešil svet s trpljenjem . Duhovniki nadaljujejo Kristusovo delo.
– Poleg Stvarnika so starši po naravi prvi lastniki in zaradi tega prvi vzgojitelji svojih otrok. To svojo sveto starševsko pravico so imeli starši že prej, preden je nastala prva država in prva šola na svetu.
– Starši, dokler je čas, pazite na svoje otroke, kaj berejo, kam hodijo, s kom se družijo. Drevo je potrebno ravnati in privezati k opori, dokler je mlado.
– Trpljenje pravičnih zmeraj več velja kakor trpljenje grešnikov. Ko gre za kakšne večje stvari, takrat Bog navadno izbere pravične za žrtev, da s svojim trpljenjem zaslužijo tiste velike stvari.
– Duhovništvo je najbolj vzvišena služba na svetu, ker je postavljeno od samega Boga, da namesto Njega, ki je neviden, vodi ljudi k Njemu v večno domovino.
– Mladina, ki je telesno in duhovno zdrava, dozori v poštene in dobre ljudi, v korist in veselje svoji družini, prijateljem, skupnosti, vsemu ljudstvu.
Vir