Imena: Marija, Maria, Mia, Mija, Micika, Micka, Maša, Maca, Mica, Manica, Manca, Marika, Maruša, Maruška, Mara, Mare, Maja, Manja, Mariška, Marlena, Manja, Meri, Mimi, Mimica, Mimka, Mirjana, Mirjam, Rija, Mariela, Marlis; Marij
Cerkve v Sloveniji/svetu: V Sloveniji je svetim Marijam posvečenih okrog 320 cerkva.
Marija je Kraljica, ker je mati našega Gospoda; kraljevsko veličastvo odseva s Sina nanjo – zato je Kraljica, ker je mati njega, ki je Kralj vseh kraljev. To versko prepričanje je izraženo v krščanski umetnosti že v najstarejših časih. Ne dolgo potem najdemo tudi zapisana pričevanja o tej veri. Sv. Efrem Sirski že v 4. stoletju na primer s poudarkom naslavlja Marijo z »Gospodarica« ali »Gospa«. V 5. in 6. stoletju imamo pri vzhodnih cerkvenih očetih veliko pričevanj o Marijinem kraljevskem dostojanstvu. Čudovita himma »Akathistos« iz 7. stoletja na primer vzklika: »Prepeval bom himno Materi Kraljici in se ji bom z radostjo približal, da bi v veselju poveličeval njena čuda.«
Latinski srednji vek, ki je marsikaj sprejel iz bizantinskih duhovnih zakladov, je Mariji dajal naslov Kraljica zelo pogosto. Tudi tri velike marijanske antifone, ki so tedaj nastale in jih še vedno molimo, se začenjajo s kraljevskim naslovom: »Pozdravljena, Kraljica«; »Raduj se, Kraljica nebeška«, »Zdrava, o nebes Kraljica«. Verni srednjega veka so se zavedali, da Marija v duhovnem kraljestvu nima takšne oblasti in
moči, kakršno ima Kristus. Je Kraljica, toda Kraljica usmiljenja (in seveda tudi Mati usmiljenja). Neki nabožen pisatelj je to lepo izrazil z besedami: »Vladarstvo preblažene Device se resnično, polnopravno in v pravem pomenu besede raztega na vse tisto, kar zadeva božje usmiljenje; Marija je torej v pravem pomenu Kraljica usmiljenja.«
Bog je Marijo od vekomaj izvolil, da bi bila mati njegovega učlovečenega Sina, kar je edinstvena naloga v celotnem stvarstvu. Marija je bila s tem vnaprej izvoljena, da bi imela delež pri kraljevanju svojega Sina. Papež Benedikt XIV. pravi: »Marija je prelepa Estera, katero je Kralj kraljev tako vzljubil, da ji je v rešenje njenega ljudstva podelil ne le polovico svojega kraljestva, marveč tako rekoč celoto svojega vladarstva in svoje oblasti.«
Marijino kraljestvo se uveljavlja na materinski način, zato je papež Pij XII. zaupal Mariji, ki jo imenujemo posebej tudi Kraljica miru, eno najvažnejših zadev človeškega rodu: tako krhek svetovni mir dosežen s tolikimi mukami. Z okrožnico »H Kraljici nebes« je leta 1954 uvedel praznik Marije Kraljice, ki ga zdaj obhajamo 22. avgusta – osmi dan po Marijinem vnebovzetju. Ta dan je primerno izbran, saj se je Marijino kraljevanje v polnosti in z vso učinkovitostjo začelo uresničevati šele od dneva njenega vnebovzetja.
Vir
Čudovite so po svoji veličastnosti prve krščanske cerkve, kolikor so se nam ohranile. A ne le po svoji lepoti, marveč še bolj po svoji globoki verski vsebini, ki je vsa osredotočena na poveličanega Kristusa, začetnika novega, odrešenega stvarstva. Znana nam je podoba »Pantokratorja«, to je »Vsevladarja« v bazilikah v Rimu in drugod: Kristus z vsemi kraljevskimi znamenji sedi na prestolu kot vladar vesoljstva. Takoj, ko stopimo v takšno baziliko in dvignemo pogled proti apsidi (polkrožen prostor okoli velikega oltarja), vidimo poveličanega Kristusa, upodobljenega na apsidnem oboku, odkoder obvladuje oltar in tako rekoč predseduje liturgiji. A že pred vstopom nas sprejme podoba Vsevladarja (Pantokrator), nameščena nad vhodom, v tako imenovanem timpanu, in nas pripravi na srečanje s Kristusom znotraj cerkve. Tako je na Zahodu.
V bizantinskih svetiščih na Vzhodu je mnogokrat nekoliko drugače. Namesto s samim Sinom se naš pogled sreča obenem z njegovo Materjo, upodobljeno nad oltarjem: Devica Marija, upodobljena v veličastvu, oblečena kot cesarica; pred svojimi prsmi nosi božje Dete in ga daje v češčenje krščanskemu ljudstvu. Marija torej nastopa tukaj kot Kraljica – vendar tako, da Kristus še vedno ostane središče vsega.
Izročilo Cerkve o Mariji-Kraljici
Marija je kraljica, ker je mati našega Gospoda; kraljevsko veličastvo odseva s Sina nanjo – zato je kraljica, ker je mati njega, ki je Kralj vseh kraljev. To stalno versko prepričanje je izraženo v krščanski upodabljajoči umetnosti že v najstarejših časih. Kraljevski diadem na Marijinem čelu je prvo pričevanje za vero kristjanov v njeno kraljestvo.
Ne dolgo potem najdemo tudi zapisana pričevanja o tej veri. Sv. Efrem Sirski v 4. stol. npr. s poudarkom naslavlja Marijo kot »Gospodarico« ali »Gospo«. Pri tem se sv. Efrem opira na pomen, ki ga ima deblo, iz katerega izhaja beseda »Marija« ali »Miriam«: gospa, gospodarica, vladarica. In dejansko so še danes razlagavci sv. pisma glede pomena »Marija« v bistvu istega mnenja, čeprav vidijo v izrazu »Marija« še več drugih pomenov, ki so jih Izraelci razbrali iz imena »Marija«, izhajajoč pri tem večkrat iz zelo preproste etimologije (razlage besednega debla). – Nekako ob istem času kakor sv. Efrem slavi sv. Gregor Nazianški Marijo kot »Mater Kralja vesoljstva« in s tem tudi že kot Kraljico.
Od 5. in 6. stol. naprej imamo pri vzhodnih cerkvenih očetih vse polno pričevanj, ki proslavljajo Marijino kraljevsko dostojanstvo. In medtem, ko latinska liturgija vsebuje le malo mest, ki bi pridevala Mariji naslov »Kraljica«, je v vzhodnih liturgijah veliko poveličevanja Marije kot »Vladarice«. Čudovita himna »Akathistos« iz 7. stol. npr. vzklika: »Prepeval bom himno Materi Kraljici in se ji bom z radostjo približal, da bi v veselju poveličeval njena čuda«. Marijo pozdravljajo kot Kraljico tudi vzhodni obredi krsta, bolniškega maziljenja, diakonskega, mašniškega in škofovskega posvečenja, sv. zakona itd.
Latinski srednji vek, ki je marsikaj sprejel iz bizantinskih duhovnih zakladov in tokov, je Mariji naslov »Kraljica« dajal izredno pogosto. Tudi tri velike marijanske antifone, ki so tedaj nastale, imajo v začetnem vzkliku kraljevski naslov: »Pozdravljena, Kraljica«; »Raduj se, Kraljica nebeška«; »Zdrava, o nebes Kraljica«. Verniki srednjega veka so se zavedali, da Marija v duhovnem kraljestvu nima takšne oblasti in moči, kakršno ima Kristus. Je kraljica, toda Kraljica usmiljenja (in seveda tudi Mati usmiljenja); njena oblast se namreč uveljavlja v usmiljenju, kar lepo izraža Psevdo-Albert Veliki z besedami: »Vladarstvo preblažene Device se resnično, polnopravno in v pravem pomenu razteza na vse tisto, kar zadeva božje usmiljenje; Marija je torej v pravem pomenu Kraljica usmiljenja«
Bog je Marijo od vekomaj izvolil, da bi bila mati njegovega učlovečenega Sina, kar je edinstvena naloga v celotnem stvarstvu. Marija je bila s tem vnaprej izvoljena, da bi imela delež pri kraljevanju svojega Sina. Papež Benedikt XIV. pravi: »Marija je prelepa Estera, katero je Kralj kraljev tako vzljubil, da ji je v rešenje njenega ljudstva podelil ne le polovico svojega kraljestva, marveč tako rekoč celoto svojega vladarstva in svoje oblasti.«
Temelji Marijinega kraljestva v sv. Pismu
Vse to, kar je Cerkev pridevala Mariji, je utemeljeno v sv. pismu. Na prvih straneh nove zaveze beremo, kako je nadangel Gabrijel pozdravil Marijo kot mater prihodnjega Kralja: »Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in bo kraljeval v hiši Jakobovi vekomaj in njegovemu kraljestvu ne bo konca« (Lk 1, 32). In Elizabeta, mati Janeza Krstnika, vidi v Mariji »mater svojega Gospoda« (Lk 1, 43), kar je v bistvu isto kakor »mater mesijanskega Kralja«. – Po svetopisemskem naziranju – ki ga najdemo sploh pri starih vzhodnih narodih, izrazito npr. pri Perzijcih – pripada materi kralja posebno častno in vplivno mesto. Kraljici-materi je na dvorih šlo prvo mesto za kraljem (prim. 3 Kralj 2, 19; Jer 13, 18; 29, 2). Zato je že s tega vidika popolnoma skladno s celotnim svetopisemskim gledanjem, če njej, ki je mati »Kralja kraljev in Gospoda gospodov« (Raz 19, 16), pripisujemo med vsemi stvarmi docela edinstveno dostojanstvo in moč v kraljestvu milosti.
To misel so kristjani že pred časom, ko jim je bilo mogoče postaviti veličastne bazilike, izražali v preprostih Marijinih podobah v katakombah prvih treh stoletij krščanstva. Takšna je npr. znamenita slika v katakombah sv. Priscile, pač že iz začetka 2. stol. Marija je prikazana, kako nudi svojega Sina, da se mu poklonijo Modri – in sama nosi pokrivalo, kakršno so nosile cesarice iz prve polovice 2. stol. Od efeškega koncila (431) dalje pa je že veliko podob, ki Marijo predstavljajo kot kraljico in vladarico, sedečo na kraljevskem prestolu, okrašeno s kraljevskimi maki, okronano z diademom, večkrat obdano z množico angelov.
Atanaziju, pisatelju iz 7. stol., je bilo treba le z besedami izraziti to, kar je vključeno v sv. pismu in v mnogih upodobitvah Device Marije. Marija je kot mati Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva, po Atanazijevem izražanju prejela kraljevsko dostojanstvo; kajti »tisti, ki je rojen iz Device, je kralj. Zaradi njega se tista, ki ga je spočela, v dobesednem pomenu imenuje kraljica, naša gospodovavka, božja mati. Zato pravimo, ko zremo nanjo: Ob tvoji desnici sedi kraljica, oblečena v zlata oblačila« (Sermo de Annunt.: PG 28, 938).
Je pa v sv. pismu še druga misel, na podlagi katere so cerkveni očetje prišli do izrečne trditve, da je Marija Kraljica: Marija je bila tesno združena s svojim Sinom ob uri, ko je dovršil delo našega odrešenja in s tem dosegel gospostvo nad nami in nad vsem vesoljstvom; bila je ob Sinovi strani in se zedinjala z njegovim trpljenjem v tistem trenutku svetovne zgodovine, ko je Kristus človeštvo odkupil iz oblasti teme in si pridobil ime, ki je nad vsa imena (Flp 2, 9). Vloga, katero je Marija imela na Kalvariji pri delu naše odkupitve iz suženjstva greha in smrti, ji je zaslužila kraljevski naslov – to je kraljevsko trpljenje, ki po upodobljenosti s Kristusom pripravlja »povišanje«.
Kristusovega kraljevanja postanejo deležni v neki meri celo navadni Kristusovi učenci. Že v stari zavezi je rečeno: »Pravični žive na veke, v Gospodu je njih plačilo in skrb zanje pri Najvišjem. Zato bodo prejeli sijajno kraljestvo in krasno krono iz Gospodove roke« (Modr 5, 15 sl.). Sv. Jakob v novi zavezi govori: »Ali ni Bog za svet ubožnih izbral, da so bogati v veri in so dediči kraljestva, ki ga je obljubil tistim, ki ga ljubijo?« (Jak 2, 5). Jezus pa je dejal svojim najzvestejšim učencem: »Vi ste, kateri ste vztrajali z menoj v mojih preskušnjah, in jaz vam prepuščam kraljestvo, kakor ga je meni prepustil moj Oče« (Lk 22, 28 sl.). In ob drugi priložnosti: »Ne boj se, mala čreda, zakaj vaš Oče je sklenil, dati vam kraljestvo« (Lk 12, 32).
Duhovno kraljestvo je obljubljeno kot plačilo za troje kreposti: pravičnost, evangeljsko uboštvo in zvestobo. V Mariji so bile te tri lastnosti uresničene v takšni meri, da stopa Marija pred nas v vsej resničnosti kot »podoba Cerkve glede vere, ljubezni in popolnega zedinjenja s Kristusom« (C 63). Marija je kraljica vseh svetnikov, ker ima vse tiste poteze, ki se nanašajo v sv. pismu na deležnost vernikov pri božjem veličastvu in kraljevanju.
Marija je pravična v svetopisemskem pomenu, ker »živi iz vere«: to, kar Bog od nje pričakuje, hoče z vsemi močmi svoje duše. Če je Bog zanjo in v njej storil velike reči, je to zaradi tega, ker jo je določil, da bi tiste velike reči ona sama uresničevala. Marija je določena za to, da bi bila kraljica v zveličanje vsega človeštva. Saj po pojmovanju sv. pisma kraljestvo obstoji v prvi vrsti v tem, da bi zagotovilo srečo podrejenih. V Odrešenikovem imenu in njegovi moči naj bi Marija napravljala ljudi srečne. Skozi roke »soodrešujoče Kraljice« naj bi se milosti izlivale na ljudi, katere je odkupil njen Sin. Pod tem vidikom moramo umevati tisto potezo Marijinega »Magnifikat«, kjer je tako drzno rečeno: »Odslej me bodo blagrovali vsi rodovi« (Lk 1, 48). Kakor je očak Abraham postal oče obilnega potomstva, tako Marija ve, da bo tudi ona postala mati številnih rodov, da bo »v blagoslov« za druge, za »vse rodove na zemlji« (1 Mojz 12, 2. 3). – Glede Marijinega uboštva pravi znani biblicist p. Lagrange, da so Jezusovi blagri na gori le slika in odmev stanja Jezusove matere (prim. tudi 2 Kor 8, 9). – Marijina zvestoba se kaže skozi vse njeno življenje, a zlasti tedaj, ko »stoji« pod križem. Seveda je človeška zvestoba samo slaboten odmev prehitevajoče božje zvestobe (prim. Ps 110, 7; 5 Mojz 32, 4; 2 Tim 2. 13; 1 Pet 4. 19). A v Mariji je ta odmev edinstveno močan.
Odnos do Kristusovega kraljestva
Marijino kraljestvo čisto gotovo ni in ne more biti v tekmi s Kristusovim, marveč je vedno in povsod ravno v službi Kristusovemu kraljestvu in tistemu kraljestvu, ki ga bodo deležni ljudje. Vse Marijino veličastvo in vsa njena moč izvira edinole iz Kristusa in njegovega zasluženja. Zato ima izvrševanje Marijine kraljevske moči za cilj samo zmagoslavje Kristusovega kraljestva. Ne moremo pa reči, da je zato brez pomena: Kristusovemu kraljestvu namreč daje značaj prisrčnosti, ljubeznivosti in dobrotljivosti.
Kakor je Kristusovo kraljestvo najprej in neposredno le nadnaravno in duhovno, tako je tudi Marijino. Posredno pa ima vpliv tudi na naravni, časni red. Usmerjeno je na nadnaravni, duhovni namen; kolikor pa so naravne, časne stvarnosti pomembne tudi za nadnaravni, duhovni namen, se Marijino gospostvo nanaša tudi na naravne, časne reči.
Vsaka resnično kraljevska oblast se nanaša na blagor skupnosti. Pri svetnem kraljestvu gre za časno blaginjo, pri duhovnem (nadnaravnem) za nadnaravni, večni blagor. Kralj naj bi bil predstavnik in utelešenje skupne blaginje, katero s svojo dejavnostjo uresničuje in je njeno poosebljenje. Seveda ta ideal nikdar in nikjer ni uresničen v polnosti, razen pri Kristusu. Kristus je res utelešenje skupnega blagra božjih otrok. Kristus nam je skupna dobrina, ponujena v delež vsem, ki zajemajo milost in slavo iz njega, v katerem »prebiva vsa polnost božanstva telesno« (Kol 2, 9) in ki je »poln milosti in resnice« (Jan 1, 14. 16). Vse je žrtvoval za. svoje »podložnike« (poklicane, da bi s Kristusom kraljevali – prim. C 7, 5; 36, 1); v korist skupnosti je žrtvoval tudi to, kar je imel najbolj osebnega – svoje življenje. Vsaka njegova stopinja, vsak dih, vsaka beseda – vse je bilo za to skupnost. In temu občestvu Kristus neprestano vlada z delitvijo milosti, kar je izvrševanje njegove kraljevske oblasti, ki podeljuje življenje in ga usmerja k polnosti. Kristus podeljuje milost vedno v korist celotne Cerkve, za njeno graditev (prim. 1 Kor 12, 6; Ef 4, 16) in prek nje za blagor in zveličanje vsega sveta; nikoli ne zgolj posamezniku kot posamezniku, marveč vedno za skupni blagor, od česar pa ima seveda korist tudi posameznik. Skupaj s Kristusovim je tudi Marijino kraljestvo vse naravnano na uveljavljanje milosti v članih božjega ljudstva. Med Marijo in Kristusom je bila od vsega začetka skladnost sodb, misli in čustev; težnje obeh so bile in so še vedno posvečene skupnemu blagru Cerkve in človeštva.
Če rečemo, da je Marija »Kraljica nebes« (DS 3913-3917), hočemo s tem reči, da ima Marija v odrešitvenem božjem načrtu in tudi v zgodovinskem razvijanju tega načrta (skupaj s Kristusom in v odvisnosti od njega) prav posebno mesto. In ko ji pripisujemo v redu nadnaravnega življenja »kraljevsko« oblast in moč, je to treba razumeti v sicer nekoliko podobnem, vendar pa drugačnem pomenu, kakor je to pri Kristusovem »kraljestvu«. Vsa Marijina veličina in moč je namreč bistveno odvisna od Kristusa in je le deležnost pri Kristusovem kraljestvu. Vse, kar moremo velikega reči v tem oziru o Mariji, je le odsev Kristusa, Kralja vesoljstva. Tisto, kar ji pripada kot resnično njej lastno, je njena moč priprošnje, njenega »sredništva«, ki pa se seveda bistveno razlikuje od Kristusovega sredništva in je po svojem bistvu sredništvo priprošnje. In dostaviti je treba, da je to »Marijino kraljestvo bistveno materinsko ter se nanaša na podeljevanje dobrot«, izprošenih od Boga (Pij XII., v radijski poslanici 1946).
»Proseča vsemogočnost« in pomen praznika Marije Kraljice
Po svoji materi Kristus nad vso Cerkvijo uveljavlja vladarstvo svojega dobrotnega usmiljenja. Od efeškega koncila naprej se pri cerkvenih očetih pojavlja za Marijo naslov »proseča vsemogočnost«. Carigrajski patriarh sv. German se v začetku 8. stol. obrača na Marijo z besedami: »Nihče ne doseže zveličanja razen po tebi, o najsvetejša! Nihče se ne osvobodi zla razen po tebi, o neomadeževana! Nikomur se ne podeli dar milosti razen po tebi!« (PG 98, 379). Veliki pesnik Dante (prev. A. Gradnik) je izrazil isto misel z besedami:
Gospa, mogočna in take si miline,
da kdor, želeč si milost, te ne zove,
ravna željam polet brez kril v višine.
(Božanska komedija, Raj 33, 14.)
Ker se Marijino kraljestvo uveljavlja na materinski način, zato je papež Pij XII. zaupal Mariji, ki jo imenujemo posebej tudi »Kraljico miru«, brez dvoma eno najvažnejših zadev človeškega rodu: tako krhki svetovni mir, ki je bil po drugi svetovni vojni dosežen le z velikimi mukami in dokaj nepopolno. Z okrožnico »Ad coeli Reginam« (H Kraljici nebes) z dne 11. oktobra 1954 je uvedel novo liturgično slovesnost, ki naj se praznuje zadnjega dne v maju: praznik Marije Kraljice. Na ta dan naj bi vsako leto obnovili posvečenje človeškega rodu prebl. Devici. »Na njej je namreč utemeljeno veliko upanje, da bo vzšla srečna doba, ko bosta vladala krščanski mir in zmagovitost vere.« Odmev teh besed je obhajilni spev, izbran za sv. mašo v čast Mariji Kraljici: »Vzvišena Kraljica svetá, Marija, vedno Devica, posreduj nam mir in zveličanje, ti, ki si rodila Kristusa Gospoda, vseh Odrešenika«.
»Ki je tebe, Devica, v nebesih kronal«
Po preureditvi liturgičnega koledarja po koncilskih smernicah je bil god Marije Kraljice prenesen z 31. maja na 22. avgust, torej na osmi dan po Marijinem vnebovzetju. Gotovo je to primerno. Saj se je Marijino kraljevanje v polnosti in z vso učinkovitostjo začelo uresničevati šele od dneva njenega vnebovzetja, ko je – seveda v podobi povedano – sedla na desnico Kralja vseh kraljev. Tedaj »jo je Gospod povišal za Kraljico vesoljstva, da bi bila v polnejši meri upodobljena po svojem Sinu, Gospodu gospodov (prim. Raz 19, 16) in zmagovalcu nad grehom in smrtjo« (C59).
Pri molitvi rožnega venca govorimo tudi o Marijinem »kronanju«. Gre za govorjenje v podobi, ki pa izraža globoko duhovno, nadnaravno resnico. »Krona« (ali »venec«) je bila že od nekdaj simbol zmagoslavja, moči, veličastva in blažene radosti. Tako tudi v sv. pismu stare in nove zaveze. Ko psalmist premišljuje o lepoti stvarstva, katerega vrhunec in gospodar je človek, mu privre iz srca vzklik hvaležnosti do Stvarnika: »Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji… Človeka si s slavo in častjo ovenčal; dal si mu oblast nad deli svojih rok in vse si podvrgel njegovim nogam« (Ps 8, 1. 6. 7). V polnem pomenu je bil pri tem mišljen prihodnji Odrešenik. Zato pravi sv. Pavel: »Jezusa vidimo zaradi smrtnega trpljenja s slavo in častjo venčanega (kronanega)« (Hebr 2, 9). In isti apostol govori ob koncu življenja o samem sebi: »Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil. Odslej mi je pripravljena krona pravice, ki mi jo bo dal oni dan Gospod; pa ne le meni, ampak tudi vsem, ki v ljubezni pričakujejo njegov prihod« (2 Tim 4, 7. 8).
Zlasti pogosto govori o »vencu« knjiga Razodetja: »Bodi zvest do smrti in dal ti bom venec življenja« (2, 10; prim. 3. 11. 6, 2 itd.). V zamaknjenju vidi sv. Janez, kako dvanajsteri starešine, zastopniki stare in nove zaveze, oblečeni v bela oblačila, ki so simbol poveličanja, in z »zlatimi venci« na glavah gredo in polože »svoje vence pred prestol« Vsemogočnega, ki je edini vir in delivec vse »slave in časti in moči« (4, 4-11) in ki je tudi Kristusu dal »venec in je šel kot zmagovavec in da zmaga« (6, 2) v odrešitvenem boju, v katerem je po božjih načrtih imela poleg Kristusa in z njim prav posebno vlogo ravno Mesijeva mati in ki je vsem ljudem omogočil »svobodo poveličanih božjih otrok« (Rimlj 8, 21).
V nebesih kronana Kraljica vesoljstva je obenem Mati Cerkve in duhovna mati slehernega od njenih udov. V povezanosti s svojim poveličanim Sinom, ki je Emanuel, »Bog z nami«, nam je tudi Marija neizrekljivo blizu – če se le sami ne oddaljimo od nje. Je tudi Kraljica našega srca, vsakogar od nas, ki pred pogledom najlepše med ženami občuti to, kar je Paul Claudel (izg. Pol Klodel) doživljal in izrazil v nepozabni pesmi:
Poldne zvoni…
Poldne zvoni. Cerkev odprta je. Vstopil bom.
Iskreno Ti, Mati, povem, da zdaj molil ne bom.
Ne nosim darov, ne prosim daril – oprosti besedam –
prišel le zato sem, da v Te se zagledam,
da gledam Te, gledam, ves srečen,
ker tukaj si Ti,
ker jaz sem Tvoj sin in blizu sva si.
Pred cerkvijo pustil sem svoje skrbi,
da bom s Teboj – za trenutek –
pod soncem Tvojih oči;
naj brez besedi do Tvojih oči
pogled moj se vije,
ko puščam,
naj svoje zapoje srce melodije.
Ker Ti si edina Najlepša –
Ti nedotaknjena,
milosti polna,
od greha neskončno odmaknjena;
ker – iskreno povem –
ker venomer tukaj si,
ker Marija si,
sploh – ker si, ker si!!
O Mati Marija –
tisočkrat hvala Ti, hvala Ti!
Poldne zvoni…
Kraljica miru
Sv. pismo stare zaveze uporablja za »mir« hebrejsko besedo »šalom«. Po svojem deblu ima ta beseda tako bogat pomen, da v grškem prevodu stare zaveze, v septuaginti, stoji nad 20 različnih izrazov. »Šalom«, »mir« v smislu svetopisemskega izražanja ni le odsotnost vojne in sporov (čeprav seveda tudi to), marveč nekaj neprimerno bogatejšega: mir je popolna harmonija znotraj človeškega občestva, osnovanega na pravem, osrečujočem redu in prešinjenega z božjim blagoslovom, tako da je vsem članom tega občestva omogočena neovirana, resnično svobodna rast k vsemu, kar spopolnjuje človeka. Beseda »šalom« pomeni starozaveznim prerokom povzetek vseh dobrin odrešenja, tisto, kar se bo docela uresničilo s prihodom Mesija v »dopolnitvi časov« (prim. 1 Kor 10, 11), za kar pa si mora človek, oprt na božje milosti, tudi sam neprestano prizadevati.
Vsebina »miru« je v novi zavezi še dopolnjena in poglobljena. »Mir« je učinek tistega odrešenja, katerega prinaša Mesija v času izpolnitve nekdanjih božjih obljub. Mir je obenem znamenje Mesijevega prihoda (Lk 1, 79; 2, 14; Mr 5, 34). Veselo oznanilo o odrešenju je »evangelij miru« (Ef 6, 15), ki ga Kristus podarja svojim (Jan 14, 27; 16, 33). Bog je »Bog miru« (Rimlj 15, 33; 16, 20; 1 Kor 14, 33) in vzpostavlja ta mir po svojem Sinu (Apd 10, 36; Flp 1, 2; Kol 1, 20). Ta mir zajema celotnega človeka z dušo in telesom; tako je mir nekaj vzporednega z bogatim svetopisemskim pojmom »življenja« (Rimlj 8, 6; prim. 2 Pet 3, 14). Skratka: mir je za božje kraljestvo, ki ga je prinesel Kristus, bistveno stanje (Rimlj 14, 17; 1 Kor 7, 15; Ef 4, 3; 2 Tim 2, 22; Jak 3, 18), ki napravlja, da so ljudje v pravem, osrečujočem odnosu do Boga in že s tem tudi v bratovski slogi med seboj. To omogoča Kristus, ki je v svoji osebi »naš mir« (Ef 2, 14), ko vsem ljudem brez razlike omogoča v enem Duhu dostop k Očetu (Ef 2, 18; prim. Lk 19, 38; Apd 10, 36).
Ob upoštevanju tako bogatega pomena, ki ga ima beseda »mir«, lahko razumemo, zakaj sv. Pavel kar v desetih pismih (vseh skupaj jih je 14) uporablja »mir« kot pozdravno besedo skupaj z besedo »milost«. »Milost in mir!« Ali čutimo, kaj vse pomeni prvi pozdrav od mrtvih vstalega, poveličanega Kristusa svojim apostolom: »Mir vam bodi?« – »Mir vam bodi! Jaz sem; ne bojte se!« (Lk 24, 36). Sv. Janez poroča, da je vstali Gospod ta pozdrav ponovil: »Mir vam bodi!« In po teh besedah je vanje dihnil in jim rekel: »Prejmite Svetega Duha; katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani« (Jan 20, 19-23). Apostoli naj ponesejo Kristusov velikonočni mir, sad zmage nad grehom in smrtjo po vsem svetu – odpuščajo naj grehe, temeljni vir človeškega nemira.
Vendar pa ta mir ni le božji dar, marveč je hkrati tudi človekova naloga: Kristusovi učenci in udje so poklicani k temu, da bi bili »mirotvorci« (Mt 5, 9), da trajno iščejo miru (1 Pet 3, 11) in da s tem »pospešujejo prihod božjega dne« (2 Pet 3, 12), s katerim bo prišlo »prerojenje sveta, ko bo Sin človekov sedel na prestol svojega veličastva« (Mt 19, 28). Kot mati kneza miru (Iz 9, 6) in kot sodelavka pri našem odrešenju je Marija velikodušno prispevala in še vedno prispeva k obnovitvi miru človeštva z Bogom, s tem pa tudi k miru in spravi ljudi med seboj. »Po Mariji je stopil mir iz nebes na svet,« pravi sv. Albert Veliki. Kot srednica vseh milosti (seveda v popolni odvisnosti od Kristusovega sredništva) ima Marija moč prinašati ljudem mir vesti s tem, da jim izprosi osvobojenja od greha, ki zastruplja ne le človekovo razmerje do Boga, ampak tudi odnose ljudi med seboj. Brezmadežna Devica pomaga k zmagi nad strastmi in skušnjavami, ki človeka stalno ogrožajo, hoteč mu skaliti tisto globoko harmonijo z Bogom, iz katere priteka najčistejša človekova notranja sreča in ki je obenem najplodovitejši temelj prizadevanj za mir med narodi in za to, »da bi družina ljudi in zgodovina te družine postali bolj zares človeški« (CS 40, 3).
Temeljna celica človeške družbe je družina. In ravno od Marije prihaja najboljše poroštvo za mir v družinah. Če ima v družinah Marija častno mesto, če kličejo njeno ime in resno skušajo posnemati njene kreposti, potem v družine ne bodo prodrli tisti pogubni bacili, ki spodjedajo korenine medsebojnega razumevanja in močne, potrpežljive medsebojne ljubezni in tistega blagodejnega reda, brez katerega ni miru. V družinah, kjer cvete resnična pobožnost do Marije, ki je »mati lepe ljubezni, strahu in spoznanja in svetega upanja« (Sir 24, 24 vulg.), ne bo razuzdanosti ali nezvestobe; ne bo napuha in tudi ne neovladanega uveljavljanja samega sebe na račun drugih; ne bo mehkužnosti in odpora zoper sleherno žrtev; ne bo sovraštva in nesloge.
Mariji je brez dvoma pri srcu tudi mir med narodi. Koliko strahovitega gmotnega in nravnega gorja, ki ga povzročajo vojne, bi nikoli ne bilo, če bi se narodi in, če bi se človeška občestva zatekala k skupni Materi, če bi se vladajoči in vladani ozirali na Marijine kreposti in na življenjski način častili deviško mater vesoljnega Odrešenika, o katerem je prerok že osem stoletij pred njegovim prihodom govoril kot o našem »miru« (Mih 5, 5). Mnogokje zlasti pod tem vidikom, kot pomirjevavko in odstranjevavko vojn, verniki Marijo radi imenujejo »kraljico miru«. Pod naslovom Kraljice miru Cerkev k Mariji z zaupanjem dviga svoje molitve že dolga stoletja in ji posveča cerkve in oltarje, podobe in praznike. – Marijo kot posebno priprošnjico za mir omenja sloveča, zelo priljubljena himna »Ave, maris stella«. V njeni drugi kitici je (v prevodu dr. Fr. Lukmana) prošnja:
»Ti, ki si sprejela
Gabrijelov ,Ave’,
Eve ime obrni!
v miru nas utrdi!«
Obstoj te himne se da dokazati že za 9. stol. Zato ne more biti njen avtor sv. Bernard (u. 1153). Tej Marijini himni je lasten zlasti čar čudovite preprostosti. Prav do danes spada med najbolj priljubljene latinske cerkvene pesmi. In čeprav je po obliki tako preprosta, da ne potrebuje nobene razlage, je vendar polna globokih misli in v najkrajši obliki povzema ves nauk o Mariji, obenem pa vključuje v sebi vso toplino otroškega zaupanja v dobroto in mogočnost »Morske zvezde«.
V nagovoru »Maris stella« (= morska zvezda) se skriva eden izmed pomenov, ki ga razlagavci pripisujejo imenu »Marija«. Izraelci sami so v različnih dobah temu imenu pripisovali različne pomene. V stari dobi so Hebrejci ime Mojzesove in Aronove sestre prerokinje Mirjam (ali Marije) spravljali v zvezo s hebrejskim glagolom, ki pomeni »videti«. Označevali so jo s tem imenom kot »tisto, ki stori, da vidimo«. Izidor Seviljski (u. 636) piše: »Marija pomeni toliko kakor razsvetljevavka ali morska zvezda; kajti rodila je luč sveta.«1 (Ethimol. 10: PL 82, 289). Marijo torej imenujemo »Morsko zvezdo« predvsem zato, ker nam prava pobožnost do nje odpre oči za resnične vrednote, za pravo razvrstitev vrednot, za katere se v življenju trudimo. To pa je za mir v globokem pomenu besede nekaj odločilnega.
»Funda nos in pace = v miru nas utrdi« je prošnja za globoko utemeljen, neporušen, trajen mir. Tudi drugače obstoji mnogo molitev in spevov, ki govore o Mariji kot Kraljici miru in priprošnjici za mir.
Pravzaprav imajo že razni drugi prazniki svoje korenine in svoj začetek ravno v pričakovanih ali pa že doseženih dobrotah, ki jih je Cerkev prejela od Kraljice miru v pogledu na dragoceno dobrino miru. To velja npr. tudi za praznik obiskanja Marije Device, še bolj za praznik Pomočnice kristjanov, praznik Marijinega imena in rožnovenske Matere božje. A razen tega je nastal še poseben praznik prav pod imenom Kraljice miru. Tak praznik zasledimo v Španiji že v 11. stoletju v spomin na pomiritev bojev med Mavri in kristjani. V Franciji pa je za časa tridesetletne vojne v 17. stol. praznik Kraljice miru bil nastavljen na 9. julij.
Pobožnost do Marije Kraljice miru se je na novo poživila za časa prve svetovne vojne. Veliko je v ta namen storil papež Benedikt XV. Izvoljen je bil za papeža prav tedaj, ko se je razplamenela prva svetovna vojna. Že pred njim je papež Leon XIII. povezal pobožnost rožnega venca s prošnjo za mir. Benedikt XV. sam je ves čas svojega papeževanja z vsemi močmi delal na tem, da bi narodi prenehali z medsebojnim sovraštvom in pobijanjem. Svoja neutrudljiva prizadevanja za mir je posvetil Mariji, Kraljici miru, h kateri se je z vso gorečnostjo zatekal in govoril vernikom o njej ob vsaki priložnosti. 8. sept. 1914 je Marijo posebej slavil kot zarjo miru, ker je bila zato rojena, da bi postala mati Njega, po katerem je Oče hotel vzpostaviti vesoljno spravo človeštva z Bogom in tudi med seboj. 1. novembra istega leta je papež izdal posebno okrožnico o Mariji kot materi kneza miru, na katero naj se Cerkev vsega sveta obrača za dosego tako velike dobrine, kakor je mir. Vsako priliko je papež uporabil, da je v zvezi s prizadevanji za mir govoril tudi o Kraljici miru. 5. maja 1917 pa je odredil, naj se v lavretanske litanije Matere božje vstavi vzklik: »Kraljica miru, prosi za nas!« Podobno so se za mir med narodi zatekali k Mariji poznejši papeži: Pij XI., ki je – pravijo – umrl z vzdihljajem: »Mir, mir, mir!« Podobno Pij XII. in naslednji papeži.
Izmed cerkva, ki so posvečene »Kraljici miru«, naj omenimo veličastno, 93 m dolgo, 23 m široko in pri kupoli 64 m visoko iz zaobljube sezidano svetišče v mestu Caravaggio sredi italijanske Lombardije. Ko je v prvi polovici 15. stol. divjala vojna med Milanom in Benetkami, je preprosta žena Ivana de Vecchi (izg. Veki) z ognjevitim nastopom pri obeh straneh dosegla, da so se začeli zatekati k Mariji, Kraljici miru. Obenem so se zaobljubili, da bodo v zahvalo za Marijino pomoč sezidali njej v čast cerkev in skupno delali pokoro. Vojna je ugasnila. Razen tega je na koncilu v Florenci bilo sklenjeno zedinjenje med vzhodno in zahodno Cerkvijo.
V Sloveniji je bila posvečena Mariji, Kraljici miru, romarska cerkvica na prijaznem hribu Kureščku nad Želimljem pri Ljubljani. Slika na cerkvenem stropu je predstavljala, kako se dva sprta plemenitaša spet spravita med seboj. V znamenje sprave sta sezidala to cerkev. V njej je bil sedež bratovščine v čast Mariji, Kraljici miru, ki je zelo zacvetela in se razširila skoraj po vsej Sloveniji. Med drugo svetovno vojno je bila cerkev zelo poškodovana, tako da so milostno Marijino podobo umaknili in je zdaj v župnijski cerkvi v Želimljem.
Močno je bilo razširjeno češčenje Kraljice miru v Ljubljani v 18. in naslednjem stoletju. V uršulinski cerkvi je še danes v zadnjem stranskem oltarju na levi (ženski) strani stara podoba Kraljice miru. Prinesli so jo semkaj iz samostana dne 6. aprila 1738. Že prva leta je bilo pri tem oltarju opravljenih na tisoče maš. Podoba je že tedaj veljala za milostno. To se pravi: Verniki so prepričani, da Bog tukaj po Marijini priprošnji deli posebne milosti. Uršulinski samostan je hranil zapisnik o premnogih uslišanjih pred to podobo. Tudi Luka Jeran (1818-1896), ki je napisal sedem knjig Šmarnic, je pisal o teh uslišanjih. Ljubljančani so radi hodili sem prosit Marijo pomoči. Luka Jeran pravi, da so med seboj govorili: »Gremo k nunam pri Kraljici miru pomoči iskat in ji svoje potrebe potožit.«
Češčenje Marije, Kraljice miru, ni danes prav nič izgubilo svoje važnosti. Ravno nasprotno! Velikanski napredek tehnike, posebno v zadnjem času, je dal človeku v roke tolikšno moč, da bi uporaba uničevalnih sredstev, ki so na razpolago, mogla za človeštvo pomeniti naravnost samomor. Če pomislimo na človeško nagnjenost k sebičnosti, potem jasno vidimo, da zgolj naravna prizadevanja za odpravljanje vedno znova nastajajočih netišč medsebojnega nerazumevanja in sporov med narodi – prav tako tudi v družinah in med posamezniki – nikakor niso zadostna. Mir ni le človeška, marveč tudi božja zadeva. Zato pa je papež Pavel VI., ki si podobno kakor njegov predhodnik Janez XIII., toliko prizadeva za mir med narodi, poleg vsega drugega za oktobrsko pobožnost l. 1969 izdal posebno pismo, v katerem ves katoliški svet poziva, naj se zatekamo k Materi božji, Kraljici miru. Med drugim pravi:
»Samo Bog more dati človeškim naporom za vzpostavitev miru prodoren in trden uspeh. Božje darove pa si izprosimo z gorečo in stanovitno molitvijo, s katero postanemo sposobni, da sprejmemo dar miru… Kako bi se torej pri prizadevanju za tako važno zadevo ne hoteli opirati na neprecenljivo moč priprošnje bl. Device Marije, Jezusove matere, ki je po trditvi evangelija »našla milost pri Bogu« (Lk 1, 30)? Evangelij nam pove, kako zelo je bila Marija pozorna na stiske ljudi in kako pripravljena je bila pomagati. V Kani Galilejski je brez pomišljanja nastopila kot priprošnjica, da bi tako poskrbela za veselje vaščanov, povabljenih na ženitnino (Jan 2, 15). Kako da se ne bi izkazala za priprošnjico pri doseganju tako odličnega daru, kakor je mir, če jo bomo prosili z iskrenim srcem? Drugi vatikanski cerkveni zbor pripominja, da se Marija pri svojem Sinu še naprej zavzema za svoje otroke, ki še potujejo tukaj na zemlji (prim. C 62). Njo, ki je iskreno in preprosto rekla: ,Vina nimajo’, je Kristus velikodušno uslišal. Kako, da se ne bi izkazal enako radodarnega, če gre za prošnjo: ,Miru nimajo!«
Pri tem – pravi papež – moramo še upoštevati dejstvo, da življenje tesnega stika z Marijo človeku zelo mnogo pripomore k temu, da bolje spozna in bolj ljubi Kristusa, ob čigar rojstvu je bil oznanjen mir (Lk 2, 14) in ki je ljudem slovesno razglasil: »Blagor njim, ki se trudijo za mir, zakaj ti bodo otroci božji« (Mt 5, 9).
Vir =Leto svetnikov
Spomin blažene Device Marije Kraljice, ki je rodila Božjega Sina, kneza miru, katerega kraljestva ne bo konec in jo krščansko ljudstvo pozdravlja kot Kraljico sveta in Mater usmiljenja.
Vir
ž
Teden dni po prazniku Marijinega vnebovzetja se spominjamo Marije kot Kraljice. V lavretanskih litanijah je kar nekaj vzklikov, ki Marijo nazivajo kot kraljico. Zadnji vzklik je Kraljica miru. Leta 1954 je ta praznik uvedel papež Pij XII.
Tudi v častitljivih skrivnostih rožnega venca zasledimo, da je Jezus svojo Mater “v nebesih kronal”. Sprva so ta praznik praznovali 31. maja, danes je to praznik Marijinega obiskanja.
Po drugem vatikanskem koncilu se praznuje teden dni po Marijinem vnebovzetju, ki predstavlja četrto častitljivo skrivnost. Marijino kraljevanje se je namreč v polnosti začelo šele po prihodu v nebesa. Tedaj je v polnosti postala kraljica nebes in zemlje. Ker je v nebesa vzeta, je deležna tudi kraljevanja svojega Sina, piše portal pridi.com.
Izročilo Cerkve je Mariji že vseskozi dajalo naslov »Kraljica«. Imenovalo jo je tudi: Gospodarica, Vladarica, Cesarica … Skrivnosti Marijinega kronanja se spominjamo tudi pri rožnem vencu, ko molimo desetko: ki je tebe Devica v nebesih kronal. Marija je sicer Kraljica, vendar bolj Kraljica (oz. Mati) usmiljenja, kar ponavljamo v molitvi Zdrava Marija, milosti polna. V srednjem veku so nastale tri priljubljene antifone, ki Mariji dajejo naslov Kraljica: Pozdravljena, Kraljica; Raduj se, Kraljica nebeška; Zdrava, o nebes Kraljica.
Teološko gledano Marijino kraljevsko dostojanstvo izhaja iz njenega božjega materinstva. Oče je skrb za ta svet zaupal svojemu Sinu, Jezusu Kristusu, ki mu zato pravimo Kristus Kralj vesoljstva. Potemtakem smemo Marijo imenovati Kraljica.
Vir