Februar
Ime tega meseca izvira iz rimske besede februatio, ki pomeni očiščenje. To je simbolično pomenilo očiščenje od zlih duhov zime. V starem rimskem koledarju je bil to zadnji mesec, zato so mu v prestopnih letih dodajali prestopni dan, kar je v bistvu ostalo v veljavi do danes.
Kako je s slovenskimi imeni za mesec februar?
Martin iz Loke je leta 1466 imenoval februar Setstzann - sečan. Ta izraz se je z malimi spremembami ohranil do danes. V Novi Krainski Pratici leta 1775 je ime
svičan, Fran Metelko ga je v Novi Pratiki leta 1824 dokončno spremenil v svečan. Blaž Potočnik je svečan skušal preimenovati v talnik, a se ni prijelo. Če so prvotno slovensko ime sečan izvajali od glagola sekati, se zdi, da izvira izraz svečan od sveč, ki v tem mesecu od kapa visijo.
Med ljudmi so v februarju najbolj znani dnevi in imena naslednjih svetnikov in svetnic: svečnica (2. 2.), Blaž (3. 2.), Agata (5. 2.), Doroteja (6. 2.), Apolonija (9. 2.), Valentin (14. 2.) in Matija (24. 2.).
Pregovori
* Če je svečnica (2. 2.) zelena, velika noč bo snežena.
* Na svečnico (2. 2.) sneži, se vigred že glasi.
* Če na svečnico (2. 2.) dežuje, kmal' pomlad se oglasuje.
* Če na svečnico (2. 2.) jasno zdani, zima rada še dolgo trpi.
* Če je svečnica (2. 2.) preveč moče dobila, bo zemlja med letom malo pila.
* Kolikor škrjanček prej žgoli, toliko po svečnici (2. 2.) molči.
* Če na svečnico (2. 2.) prej od strehe kot od sveče kane, še hujša zima, a dobra letina nastane.
* Če na svečnico (2. 2.) prej od voščene sveče kot od ledene kane, bo kmalu pomlad; če pa prej od ledene kot od voščene, bo še dolga zima in gre medved nazaj spat.
* Svečnice (2. 2.) dan, zima van. ''To je laž'', reče Blaž (3. 2.).
* Na svečnico (2. 2.) in Blaževo (3. 2.) lepo, veliko v jeseni vina bo!
* Odnaša rada sneg nam Doroteja (6. 2.), če pa ne najde ga, ga rajši še nareja!
* Če Polona (9. 2.) v soncu odtaja, v mokrem poletju gob ostaja.
* Februarski Valentin (14. 2.) prinese ključe od korenin.
* Če svetega Petra stol (22. 2.) mrazi, zima še dolgo trpi.
* Kakršno je vreme svetega Petra stola dan (22. 2.), tako bo potem še mesec dan.
* Če je na Petrovo (22. 2.) jazbec pred luknjo na soncu kdaj, gre potem za štiri tedne rad nazaj.
* Kadar Matija (24. 2.) zmrzuje, še štirideset dni mraza prerokuje.
Običaji
Svečnica - ime tega praznika izhaja iz obredja v cerkvi, ne pove pa njegove vsebine. Ljudje vedo povedati, da je tedaj blagoslovitev sveč, da je praznik sveč, praznik luči, manj pa, da je spomin na Marijino očiščevanje in srečanje Simeona z Mesijem. V ljudskih običajih in cerkvenem obredju so v uporabi različne sveče, od tiste največje velikonočne do manjših na oltarjih, od krstne, obhajilne do mrliške sveče doma, od tistih, ki jih prižigamo pred milostnimi podobami do sveč mrtvim v spomin. Vse so simbol našim prošnjam.
Blagoslovitev sveč za cerkveno obredje in sveč vernikov je na svečnico pred mašnim opravilom. Verniki prižgo sveče, duhovnik zmoli molitev blagoslova, pokropi sveče z blagoslovljeno vodo ter jih pokadi s kadilom. Sveči, blagoslovljeni na svečnico, ljudje pripisujejo posebno moč, zato jo imajo doma spravljeno in vedno pri roki, da jo prižgejo pri umirajočem. Nekateri prižgejo to svečo tudi ob hudi uri, da bi sveti plamen odgnal grozeče oblake, odvrnil strelo in točo, prižgejo jo tudi ob nevarnosti poplave.
Sveti Blaž, škof in mučenec (3. 2.), je zavetnik zoper bolezni v grlu in spada tudi med 14 pomočnikov v sili. Sprva so si verniki na njegov god sami pokladali na vrat sveče, blagoslovljene na svečnico. Ljudsko šego pa je Cerkev sprejela v svoj obrednik. Tako duhovnik na Blaževo po maši podeljuje vernikom Blažev blagoslov, Blažev ''žegen'' in jim ob tem podrži dvoje prekrižanih sveč pri vratu. Slavcova gospodinja, Kristina Osredkar (r. 1953) je celo povedala besedilo, ki ga v farni cerkvi ob tem govori duhovnik: "Na priprošnjo svetega Blaža, škofa in mučenca, naj Vas obvaruje Gospod vseh bolezni v grlu in vsakega drugega zla v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen". Sprejem tega blagoslova pred izrednim kipom svetega Blaža na glavnem oltarju, je za vernike res impresivno. Škoda, da svetnik na oltarju nima več dveh velikih sveč v roki.
Sveta Doroteja, mučenica (6. 2.), je upodobljena s košarico rož in jabolk v levici in palmovo vejico v desnici. Častijo jo kot zavetnico nevest in cvetličarjev, velja za priprošnjico vsem tistim, ki trpe zaradi krivičnih obdolžitev. Njeno češčenje je izraz ljudskega zaupanja v Božjo pomoč po svetniški priprošnji. Po zapisu Marijana Slabeta je sveta Doroteja upodobljena v Petrovi cerkvi v Dvoru na freski in pred njo na levem oltarčku iz leta 1638.
Sveta Agata, mučenka (5. 2.), njeno ime pomeni v našem jeziku ''Dobra''. Časte jo kot zavetnico zvonarjev, tkalcev in pastiric. Verniki se ji priporočajo, da bi jih obvarovala ognja, potresa, nevihte, lakote, nesreč in grdega vremena. Na glavnem oltarju v farni cerkvi je prikazana tako, da nosi svoje deviške prsi na krožniku. Po Maroltovem zapisu je upodobljena v Petrovi cerkvi v Dvoru slikarsko na freski in na oltarčku iz leta 1638 kiparsko.
Sveta Apolonija, mučenka (9. 2.). Legenda pravi, da so ji z udarci po čeljustih izbili zobe, druga pa pravi, da so ji s kleščami populili zob za zobom. Zato je zavetnica zob in glave ter jo upodabljajo s kleščami v rokah. Sveti Poloni se priporočajo, kadar koga bole zobje. Kipa svete Apolonije stojita na levem oltarju v briški cerkvi in na Prapročah tudi na levem oltarju.
Sveti Valentin, duhovnik in mučenec (14. 2.), je prištet med štirinajstere pomočnike v sili. Upodabljajo ga z otrokom, ki mu v krču zvit leži pred nogami, ker je po prvi legendi ozdravil božjastnega sina nekega pogana, po drugi pa je vrnil vid slepi deklici. Priporočajo mu zlasti otroke, ki jih lomi krč in božjastnike, velja tudi za zavetnika živine. Marsikje ta dan živine ne vpregajo, da se ji ne solze oči. V zadnjih desetih letih se je tudi k nam pod vplivom Zahoda razširilo Valentinovo kot praznik mladih ljudi, zlasti zaročencev. Za to so poskrbele trgovine z vabljivo pripravljenimi zavitki. Sveti Valentin je v Petrovi cerkvi v Dvoru glavni patron na stranskem oltarju iz leta 1714, na Podrebri je med drugimi njegov kip na levem stranskem oltarju iz leta 1652 in na Polhograjski Gori je na desnem stranskem oltarju iz leta 1671.
Svetega Petra stol (22. 2.) nas spominja mnogih verskih resnic. Stol svetega Petra, to je službeni sedež, s katerega naj bi po pripovedi prvak apostolov kot rimski
škof učil krščansko občino. Je prvi sedež vesoljni Cerkvi in vsak rimski škof je naslednik svetega Petra, prvega papeža. Na Prapročah ljudje vedo, da ima v cerkvi ena izmed tabel na obodu prižnice reliefno upodobljen sedež modrosti. To pomeni, da je upodobljen svetega Petra stol, s katerega je učil in vodil Cerkev. Druge take upodobitve na Polhograjskem ne poznamo.
Sveti Matija, apostol (24. 2., Bogdan), je namesto izdajalca Juda Iškarijota dvanajsti izvoljeni apostol še pred prihodom Svetega Duha. Umrl je mučeniške smrti, kamenjali so ga in mu nazadnje odsekali glavo. Zato ga upodabljajo s sekiro (''žatlako'', ''malarinom'') v roki. Prav zaradi sekire ga tesarji in mesarji časte kot svojega zavetnika. V orjaškem kipu je upodobljen na glavnem oltarju svetega Petra v Dvoru.
Vir
Kako je s slovenskimi imeni za mesec februar?
Martin iz Loke je leta 1466 imenoval februar Setstzann - sečan. Ta izraz se je z malimi spremembami ohranil do danes. V Novi Krainski Pratici leta 1775 je ime
svičan, Fran Metelko ga je v Novi Pratiki leta 1824 dokončno spremenil v svečan. Blaž Potočnik je svečan skušal preimenovati v talnik, a se ni prijelo. Če so prvotno slovensko ime sečan izvajali od glagola sekati, se zdi, da izvira izraz svečan od sveč, ki v tem mesecu od kapa visijo.
Med ljudmi so v februarju najbolj znani dnevi in imena naslednjih svetnikov in svetnic: svečnica (2. 2.), Blaž (3. 2.), Agata (5. 2.), Doroteja (6. 2.), Apolonija (9. 2.), Valentin (14. 2.) in Matija (24. 2.).
Pregovori
* Če je svečnica (2. 2.) zelena, velika noč bo snežena.
* Na svečnico (2. 2.) sneži, se vigred že glasi.
* Če na svečnico (2. 2.) dežuje, kmal' pomlad se oglasuje.
* Če na svečnico (2. 2.) jasno zdani, zima rada še dolgo trpi.
* Če je svečnica (2. 2.) preveč moče dobila, bo zemlja med letom malo pila.
* Kolikor škrjanček prej žgoli, toliko po svečnici (2. 2.) molči.
* Če na svečnico (2. 2.) prej od strehe kot od sveče kane, še hujša zima, a dobra letina nastane.
* Če na svečnico (2. 2.) prej od voščene sveče kot od ledene kane, bo kmalu pomlad; če pa prej od ledene kot od voščene, bo še dolga zima in gre medved nazaj spat.
* Svečnice (2. 2.) dan, zima van. ''To je laž'', reče Blaž (3. 2.).
* Na svečnico (2. 2.) in Blaževo (3. 2.) lepo, veliko v jeseni vina bo!
* Odnaša rada sneg nam Doroteja (6. 2.), če pa ne najde ga, ga rajši še nareja!
* Če Polona (9. 2.) v soncu odtaja, v mokrem poletju gob ostaja.
* Februarski Valentin (14. 2.) prinese ključe od korenin.
* Če svetega Petra stol (22. 2.) mrazi, zima še dolgo trpi.
* Kakršno je vreme svetega Petra stola dan (22. 2.), tako bo potem še mesec dan.
* Če je na Petrovo (22. 2.) jazbec pred luknjo na soncu kdaj, gre potem za štiri tedne rad nazaj.
* Kadar Matija (24. 2.) zmrzuje, še štirideset dni mraza prerokuje.
Običaji
Svečnica - ime tega praznika izhaja iz obredja v cerkvi, ne pove pa njegove vsebine. Ljudje vedo povedati, da je tedaj blagoslovitev sveč, da je praznik sveč, praznik luči, manj pa, da je spomin na Marijino očiščevanje in srečanje Simeona z Mesijem. V ljudskih običajih in cerkvenem obredju so v uporabi različne sveče, od tiste največje velikonočne do manjših na oltarjih, od krstne, obhajilne do mrliške sveče doma, od tistih, ki jih prižigamo pred milostnimi podobami do sveč mrtvim v spomin. Vse so simbol našim prošnjam.
Blagoslovitev sveč za cerkveno obredje in sveč vernikov je na svečnico pred mašnim opravilom. Verniki prižgo sveče, duhovnik zmoli molitev blagoslova, pokropi sveče z blagoslovljeno vodo ter jih pokadi s kadilom. Sveči, blagoslovljeni na svečnico, ljudje pripisujejo posebno moč, zato jo imajo doma spravljeno in vedno pri roki, da jo prižgejo pri umirajočem. Nekateri prižgejo to svečo tudi ob hudi uri, da bi sveti plamen odgnal grozeče oblake, odvrnil strelo in točo, prižgejo jo tudi ob nevarnosti poplave.
Sveti Blaž, škof in mučenec (3. 2.), je zavetnik zoper bolezni v grlu in spada tudi med 14 pomočnikov v sili. Sprva so si verniki na njegov god sami pokladali na vrat sveče, blagoslovljene na svečnico. Ljudsko šego pa je Cerkev sprejela v svoj obrednik. Tako duhovnik na Blaževo po maši podeljuje vernikom Blažev blagoslov, Blažev ''žegen'' in jim ob tem podrži dvoje prekrižanih sveč pri vratu. Slavcova gospodinja, Kristina Osredkar (r. 1953) je celo povedala besedilo, ki ga v farni cerkvi ob tem govori duhovnik: "Na priprošnjo svetega Blaža, škofa in mučenca, naj Vas obvaruje Gospod vseh bolezni v grlu in vsakega drugega zla v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen". Sprejem tega blagoslova pred izrednim kipom svetega Blaža na glavnem oltarju, je za vernike res impresivno. Škoda, da svetnik na oltarju nima več dveh velikih sveč v roki.
Sveta Doroteja, mučenica (6. 2.), je upodobljena s košarico rož in jabolk v levici in palmovo vejico v desnici. Častijo jo kot zavetnico nevest in cvetličarjev, velja za priprošnjico vsem tistim, ki trpe zaradi krivičnih obdolžitev. Njeno češčenje je izraz ljudskega zaupanja v Božjo pomoč po svetniški priprošnji. Po zapisu Marijana Slabeta je sveta Doroteja upodobljena v Petrovi cerkvi v Dvoru na freski in pred njo na levem oltarčku iz leta 1638.
Sveta Agata, mučenka (5. 2.), njeno ime pomeni v našem jeziku ''Dobra''. Časte jo kot zavetnico zvonarjev, tkalcev in pastiric. Verniki se ji priporočajo, da bi jih obvarovala ognja, potresa, nevihte, lakote, nesreč in grdega vremena. Na glavnem oltarju v farni cerkvi je prikazana tako, da nosi svoje deviške prsi na krožniku. Po Maroltovem zapisu je upodobljena v Petrovi cerkvi v Dvoru slikarsko na freski in na oltarčku iz leta 1638 kiparsko.
Sveta Apolonija, mučenka (9. 2.). Legenda pravi, da so ji z udarci po čeljustih izbili zobe, druga pa pravi, da so ji s kleščami populili zob za zobom. Zato je zavetnica zob in glave ter jo upodabljajo s kleščami v rokah. Sveti Poloni se priporočajo, kadar koga bole zobje. Kipa svete Apolonije stojita na levem oltarju v briški cerkvi in na Prapročah tudi na levem oltarju.
Sveti Valentin, duhovnik in mučenec (14. 2.), je prištet med štirinajstere pomočnike v sili. Upodabljajo ga z otrokom, ki mu v krču zvit leži pred nogami, ker je po prvi legendi ozdravil božjastnega sina nekega pogana, po drugi pa je vrnil vid slepi deklici. Priporočajo mu zlasti otroke, ki jih lomi krč in božjastnike, velja tudi za zavetnika živine. Marsikje ta dan živine ne vpregajo, da se ji ne solze oči. V zadnjih desetih letih se je tudi k nam pod vplivom Zahoda razširilo Valentinovo kot praznik mladih ljudi, zlasti zaročencev. Za to so poskrbele trgovine z vabljivo pripravljenimi zavitki. Sveti Valentin je v Petrovi cerkvi v Dvoru glavni patron na stranskem oltarju iz leta 1714, na Podrebri je med drugimi njegov kip na levem stranskem oltarju iz leta 1652 in na Polhograjski Gori je na desnem stranskem oltarju iz leta 1671.
Svetega Petra stol (22. 2.) nas spominja mnogih verskih resnic. Stol svetega Petra, to je službeni sedež, s katerega naj bi po pripovedi prvak apostolov kot rimski
škof učil krščansko občino. Je prvi sedež vesoljni Cerkvi in vsak rimski škof je naslednik svetega Petra, prvega papeža. Na Prapročah ljudje vedo, da ima v cerkvi ena izmed tabel na obodu prižnice reliefno upodobljen sedež modrosti. To pomeni, da je upodobljen svetega Petra stol, s katerega je učil in vodil Cerkev. Druge take upodobitve na Polhograjskem ne poznamo.
Sveti Matija, apostol (24. 2., Bogdan), je namesto izdajalca Juda Iškarijota dvanajsti izvoljeni apostol še pred prihodom Svetega Duha. Umrl je mučeniške smrti, kamenjali so ga in mu nazadnje odsekali glavo. Zato ga upodabljajo s sekiro (''žatlako'', ''malarinom'') v roki. Prav zaradi sekire ga tesarji in mesarji časte kot svojega zavetnika. V orjaškem kipu je upodobljen na glavnem oltarju svetega Petra v Dvoru.
Vir