Lokacija:

        Imena: Krispin, Krispina.
        "Kdor ima ljubezen v svojem srcu, ima vedno nekaj, kar lahko da," je zapisal sveti Avguštin in to se je v polni meri uresničilo v življenju svetnika, ki se ga danes spominjamo. Izučil se je za čevljarja in postal preprost kapucinski brat, zaradi svojega izredno dobrega in odprtega srca pa je bil vedno vesel. Radost je namreč sestra dobrote. Dobroti in veselju se je pridružila še modrost in ta ponižna duša je bil mnogim svetovalec v njihovih življenskih stiskah.
        To je bil sveti Krispin iz Viterba, enega najstarejših mest severno od Rima. Tam se je rodil 13. novembra 1668 preprostima, a zelo pobožnima zakoncema Fioretti. Pri krstu je dobil ime Peter. Deček je v šoli dobro napredoval in zanimal se je za pesnike. Njegov ljubljenec je bil Torquato Tasso in iz njegovega epa Osvobojeni Jeruzalem je znal Peter navajati najlepše odlomke. Še bolj kot pesništvo pa je vzljubil verske resnice. Pri materi se je naučil prisrčno ljubiti božjo mater Marijo, ki jo je imenoval "moja Gospa" in je hotel vedno biti njen najboljši otrok. Rad je krasil Marijine kipe in slike in najraje je imel Marijine cerkve. Zelo rad je stregel pri maši, a nikdar ni sprejel od duhovnikov nagrade za svojo službo. Preprosto se je zahvalil: "Moja Gospa mi je že plačala."
        Starši so ga dali v uk za čevljarja. Ko je opravljal svoje delo, je zraven prepeval, ljudem rad postregel in prenašal vse sitnosti svojih odjemalcev. Skirvaj se je pokoril in si pritrgoval v jedi, da je mogel deliti vbogajme zapuščenim revežem in bolnikom. Prav v tem je bil vir njegove vedrosti, saj je čutil, da njegovo dobroto hvalita "njegova Gospa" Marija in njen božji Sin.
        Pri petindvajsetih letih je prosil za sprejem v kapucinski red. Ker je bil izučen čevljar, so mu v samostanu dali ime Krispin – svetnik tega imena je namreč zavetnik čevljarjev. Brat Krispin pa je opravljel še razne druge službe: bil je vrtnar, strežnik bolnikov, kuhar in zbiralec miloščine po mestih, kjer je bil, najdlje v Orvietu. Povsod so ga imeli radi zaradi njegove vedrine. Veselil se je svojega uboštva, še bolj pa priložnosti, da je mogel komu v stiski ali zadregi pomagati. Njegova ljubezniva pozornost je veljala zlasti duševno zapuščenim revežem in grešnikom. Bil je presrečen, če jih je mogel spraviti z Bogom. Pri tem je bil rahločuten in obziren, nikdar vsiljiv. Meščani Orvieta so ga dobro poznali, ker je 45 let pobiral miloščino za svoj samostan in ubožne znance. Za vsak dar se je znal brat Krispin zahvaliti s kakšno duhovno uslugo. Kmalu so začeli prihajati tudi k njemu v samostan in ga prositi nasveta. Če ni našel pravega odgovora, je za hip šel pred tabernakelj in se od tam vrnil razsvetljen. Če je videl koga, ki je v cerkvi klepetal ali se premalo spoštlivo obnašal, je stopil k njemu in s prstom pokazal na oltar, spregovoril pa je samo: "On je tukaj!"
        Veselemu bratu Krispinu pa ni bilo življenje samo z rožicami postlano. Veliko grenkobe so mu pripravili redovni sobratje in predstojniki. Tudi pri nabiranju miloščine je slišal marsikatero trpko in žaljivo besedo, pa je vse sprejel z enako mirnostjo kot pohvalo.
        Na stara leta, ko je že težko hodil, so ga prestavili v Rim, kjer je bil spet ministrant kot v otroških letih. Kadar je bil prost, je hodil od oltarja do oltarja, včasih je pri katerem dlje obstal, zatopljen v molitev. Srečen smehljaj ni več izginil z njegovih ustnic. Ko je 19. maja 1750 umrl, star 82 let, je šel z istim blaženim smehljajem Bogu naproti.
        Cerkev ga časti kot svetnika in njegov spomin obhaja 21. maja.
Vir

Pri petih letih je Petra njegova pobožna mati posebej posvetila Mariji. Ni čudno, da je zato Marijo imenoval »druga mama« in »moja Gospa« in je že kot otrok gojil do nje tako prisrčno pobožnost in zvestobo, da so ga sosedje klicali il santorello, majhen svetnik. Bil je bistrega uma, v šoli se je že kmalu začel zanimati za pesnike, še bolj pa je bil navdušen nad verskimi resnicami in pobožnostjo do Matere Božje. Že kot otrok je rad krasil njene kipe in slike ter imel najrajši Marijine cerkve. Starši so ga dali v uk za čevljarskega mojstra; svoje delo je rad in z veseljem opravljal, s pesmijo na ustih in prijaznostjo do svojih strank. Ves čas pa se je ostro pokoril in si pritrgoval tudi pri hrani, da je lahko dajal miloščino zapuščenim revežem in bolnikom. S petindvajsetimi leti je zaprosil za sprejem v kapucinski red in prejel redovno ime Krispin, po zavetniku čevljarjev. V redovni skupnosti je opravljal različne službe: bil je vrtnar, kuhar, strežnik bolnikov in zbiralec miloščine. Zamenjal je več samostanov, najdlje pa je bil v Orvietu. Povsod so ga imeli radi, saj je bil vedno pripravljen pomagati, bil je vesele narave, nevsiljiv in pozoren do vseh. Imel je poseben čut za bližnjega v stiski, zato je veliko pomagal zlasti duševno zapuščenim revežem in grešnikom, pri tem pa bil vedno rahločuten in obziren, nikoli vsiljiv. Z dovoljenjem predstojnikov je obiskoval bolnike in skrbel za najdenčke. Kar 45 let je pobiral miloščino za samostan in reveže in bil pri tem tako spreten in moder, da so ga ljudje z veseljem sprejemali in se veselili srečanja z njim. Kmalu so ga začeli obiskovati in hoditi k njemu po nasvet tudi v samostan. Sprejemal je vse enako in bil do vseh enako pozoren: niso pa bili med temi obiskovalci samo preprosti ljudje; svetoval je tudi kardinalom in celo papežu. Bil je res moder človek; kadar je bil v zadregi in ni znal odgovoriti, se je opravičil in šel molit pred tabernakelj, kjer je vedno našel pravo rešitev. Kadar je v cerkvi videl, da se kdo ne vede dovolj spodobno, je pristopil k njemu, pokazal na oltar in preprosto opozoril: »On je tukaj!« Velikokrat je, kadar je slišal preveč površno ali pohujšljivo govorjenje, začel peti Marijine pesmi ali pripovedovati kakšne spodbudne, vesele zgodbe, da je pozornost ljudi obrnil k lepšim stvarem. Starost je preživel v samostanu v Rimu, kjer je stregel in ministriral pri mašah. V prostem času so ga velikokrat videli, kako hodi od oltarja do oltarja, kjer je prej stregel, se zahvaljuje za prejete milosti in ostaja zatopljen v molitev. Ohranjeni so njegovi »Reki in molitve«, pripisujejo pa mu tudi veliko čudežev.

Ime: Brat Krispin se je rodil kot Peter Fioretti. Ime Krispin pa ima za osnovo latinsko besedo »crispus«, ki pomeni »kodrolasec«, »človek bujnih las«.
Rodil se je 13. novembra 1668 v Viterbu v Italiji, umrl pa 19. maja 1750 v Rimu.
Družina: Bil je otrok preprostih, a zelo pobožnih staršev Ubalda in Marcije, vendar mu je oče kmalu umrl, mati pa se je kasneje poročila z njegovim bratom Frančiškom.
Zavetnik: Nima posebnega patronata, a glede na to, da se je izučil za čevljarja in nosil redovno ime po zavetniku čevljarjev, sv. Krispinu, lahko tudi njega prištevamo v ta krog.
Upodobitve: Upodobitve ga prikazujejo v značilni »drži« kapucinskega brata: bradatega, prijaznega sivolasega moža v rjavem habitu, s palico in culo. Pogosto je upodobljen z rožami ob Mariji.
Beatifikacija: Za blaženega ga je 7. septembra 1806 razglasil papež Pij VII., za svetnika pa 20. junija 1982 papež Janez Pavel II. To je bila prva razglasitev kakšnega svetnika v njegovem pontifikatu.
Goduje: 19. maja, prej 23. maja.
Vir

"Veseli kapucinski brat" ali "Utelešeno frančiškovsko veselje" 
Sv. Krišpin Fioretti je povsod, kjer je bil ali v samostanu ali zunaj samostana, prinašal veselje.
Naš svetnik je zagledal luč sveta 13. nov. 1668 v Viterbeu, starem mestecu Italije. Pri krstu je dobil ime Peter. Njegovi starši so bili revni pobožni obrtniki. Mati ga je naučila pobožno moliti in ga je vadila v krepostih. Ko je bil star 5 let, ga je peljala na božjo pot in ga tam darovala Mariji. Rekla je otroku: “Glej, tam je tvoja mati in gospa. Glej, da jo boš vedno ljubil in častil kot svojo mater in gospo.”Navadila ga je, da se je postil vsako soboto njej v čast in da je z drobižem, ki ga je dobil občasno od strica, kupoval rože za Marijin oltar.

Stric ga je dal v šolo k jezuitom. Ko je končal tečaj slovnice, se je začel pri njem učiti čevljarstva. Stric je bil z njim zadovoljen, le to mu ni šlo v glavo, da se fant toliko posti. Končno se je stric vdal češ: “Bolje da imam suhega svetnika kot debelega potepuha.” Za vse, kar je zaslužil, je kupil rože za Marijin oltar. Rad je stregel pri maši, toda ni hotel sprejeti nobene nagrade. Branil se je: “O saj me je že Marija nagradila.” Peter je ostal pri stricu do svojega 25. leta. Bil je marljiv, pošten, vesel fant.

V samostanu
Peter je že dolgo poznal kapucine. Bral je celo njihovo Vodilo in ga nosil pri sebi. Zavestno se je odločil za poklic brata laika, ker je hotel posnemati bl. Feliksa Kantalicijskega. Končno se je odločil za vstop v ta red, potem ko je pri procesiji videl kapucinske novince; zdelo se mu je, da vidi angele.
Najprej je moral premagati oviro, kjer jo je najmanj pričakoval: s strani matere. Ker je bil sin edinec, hčerka pa je bila že zrela za poroko, se je mati bala, da bo ostala sama, zato je bila proti temu, da vstopi v samostan, zlasti ne kot brat laik, ko ima vendar šole. Peter je premagal materin odpor in njene solze rekoč: “Mama, koliko obrazov pa imate? Ali se ne spomnite, da ste me darovali Mariji?” Mati mu je odgovorila: “No, pa le pojdi služit Mariji.” Pozneje ko je bil brat Krišpin v Orvietu, je podpiral svojo mater in sestro, ki se ni poročila, po dobrih ljudeh.

Nekega dne se je Peter predstavil provincialu in ga prosil za sprejem v red. Toda ob pogledu na njegovo slabotno postavo sta provincial in magister imela pomisleke. Sprejeli so ga na preizkušnjo, da vidijo, koliko zmore. Nekaj dni je moral po cel dan z lopato kopati na vrtu, potem je šel z bratom na zbirco. Ko je dokazal, da precej zmore in kos o videli njegovo vzorno vedenje, so ga sprejeli. Dobil je ime Krišpin, gotovo po svetniku sv. Krišpinu, zavetniku čevljarjev; vendar sam ni nikoli v samostanu opravljal čevljarskih del, ker so videli, da je zmožen tudi težjega dela.
Bil je tako zgleden novinec, da se ga je samostanska družina še mnogo let spominjala kot najbolj vzornega novinca. Po končanem noviciatu je solzan od veselja napravil zaobljube.
Potem so ga poslali peš v samostan v Tolfi za pomočnika bratu kuharju. Nato je bil bolničar v Rimu; iz zdravstvenih razlogov so ga premestili v Albano, kjer je bil 6 let kuhar. Takoj si je postavil v kuhinji Marijin oltarček. Tu je imel veliko dela, saj je sem prihajalo mnogo gostov: teologi, pesniki, plemenitaši, visoki državni in cerkveni dostojanstveniki. Vsi so cenili in spoštovali brata Krišpina. Ta popularnost ni izvirala samo od tega, ker je bil izredno vljuden, prijazen, duhovit, poln humorja in ker je znal recitirati Tassijeve oktave – tudi sam je bil pesnik – ampak še bolj iz njegove čudežne pomoči, ki so jo bili mnogi deležni. Beli so priče, kako je tolikim pomagal k dušnemu in telesnemu zdravju. Brat Krišpin je zbiral suho sadje, suhe fige, gobe, suho cvetje z njegovega Marijinega oltarja, molil nad vsem tem in prosil Marijo, naj to blagoslovi, nato je delil bolnikom. Mnogi so ozdraveli ali pa jim je bilo boljše. Če so se mu nato zahvaljevali, jim je govoril: “Mariji se zahvalite. Moja Marija več ve in zmore, kot vsi rimski zdravniki skupaj.” Ljudje so mu v hvalećnosti prinašali sveže cvetje za njegovo Marijo. Celo Klemen XI. mu je prinašal sveče in se mu priporočal v molitev. 

Višji predstojniki so menili, da je to vsesplošno češčenje nevarno za dušo br. Krišpina in so zahtevali njegovo premestitev, tako tudi sam generalni minister, Avguštin iz Latisane.
V vsakem samostanu, kjer je br. Krišpin bival, si je takoj postavil Marijin oltarček, tako je bilo v Tofi, Rimu ali Albanu. Seve niso smele manjkati sveče in sveže cvetje.
Nekega dne je prinesel neki znameniti teolog br. Krišpinu dve sveči. Brat je bil tega zelo vesel. Ko je pa brat odšel v vrt po zelenjavo, je teolog za šalo vzel sveči in se skril za vrati. Ko se je br. Krišpin vrnil, je takoj opazil in vprašal: “A kje sta sveči?” Zresni se in vzdihne: “Moja dobra mama. Neki dan so ti vzeli cvetje, danes sveče. Ti si predobra. Nekega dne ti bodo vzeli še božje Dete iz naročja. A ti nič ne rečeđ. Tisočkrat ti rečem; Ti si predobra.”
Leta 1700 je postal vrtnar v Monterotondu. Njegova prva skrb je bila, da je napravil v vrtu kapelico iz vej in stare rogožine. Bratje so ga dražili, da bo veter kmalu vse skupaj odnesel. Brat je preprosto odgovoril: “Prej se bo zrušel tisti hrib kot ta kapelica, saj Marija zapoveduje vetru in celemu nebu.”Pred kapelico je rad metal zrnje, ali nadrobil kruha, da so priletele ptice in pele Mariji. Želel je naj vse stvari hvalijo Marijo.
Ljudje so hitro odkrili v br. Krišpinu čudodelnika in se prihajali od blizu in daleč, se priporočali v molitev in prosili za nasvete. Spet je bilo zanj konec tihote, zatišja, maru. Zopet so ga prestavili.

Pobiralec miloščine v Orvietu
Brata Krišpina so premestili v najbolj oddaljeni in najbolj skriti in zabiti samostan v provinci, v Orvieto. Ko je prišel, je mislil, da bo vsaj tu ostal skrit. Vendar si je tudi tu takoj pridobil simpatijo in spoštovanje ljudstva zaradi načina življenja, zaradi svojega dajanja. Veliko je bil med ljudmi: ko je bil pri maši, poslušal pridige, se udeleževal pogrebov in raznih pobožnih vaj v raznih cerkvah. Poznal je vse, vsi pa njega. O življenju v kraju ni nikoli govoril v samostanu z brati. Sploh je bil z njimi bolj redkobeseden. Hotel je verjetno imeti vsaj v samostanu mir, gojiti zbranost. Sicer pa je stanoval v hospiciju, da je imel bliže. V Orvietu je ostal in pobiral miloščino 38 let.
Preden je šel iz samostana je zapel Zdrava morska zvezda, potem se je podal z rožnim vencem v roki po kraju. Zbirca ni trajala dolgo. Ostalo mu je časa za obisk bolnikov in jetnikov.
Vsak dan se je zanimal pri kuharju, česa potrebuje za tisti dan. Brat Krišpin ni hotel prinesti v samostan več, ko je bilo potrebno za majhno samostansko družino. Zato se je mnogokrat zahvaljeval za ponujeno: “Hvala za danes, pa drugič!”
Brat Krišpin je mnogo več dajal kot sprejemal. Dnevno je obiskoval bolnike na domu in v bolnišnici in jih tolažil; dnevno je šel k jetnikom in jim vlival poguma, zanje je rad tudi posredoval. Spravljal je sprte družine, iskal delavce, obrtnike za razna dela, podpiral uboge družine, si prizadeval za spreobrnjenje preklinjevalcev, oderuških delodajalcev. 
V času lakote je dobival pomoč od blizu in daleč. Pošiljal mu jo je npr. jezuitski general, vladarji, škofje, plemiške družine.
Brat Krišpin je bil “učen brat laik”, ne le, ker je hodil v šolo, ampak ker je tudi veliko bral, premišljeval, rad poslušal pridige. Imel je tako dober spomin, da je lahko dobesedno ponovil pridigo. Po okoliških vaseh je zbiral otroke in kmete in jih učil verske resnice.
Veliko so ga hodili vpraševat za nasvete. Verjetno se v Orvietu ni zgodilo nič pomembnejšega brez njegovega sodelovanja. Celo škof ga je prosil, naj gre k redovnim sestram in odpravi pri njih kakšno razvado. Ni se bal dati nasveta tudi teologom. Tako je apostolskemu pridigarju p. Mihaelangelu iz Reggio Emilije rekel: “Dragi oče, le če bomo ljubili Boga z vsem srcem, se bomo zveličali.”
Omeniti moramo, da je rad uporabljal aforizme, to je kratke reke, pregovore, vzklike. Neki ćivljenjepis jih navaja preko 100. Iz njih odseva globoka verska in življenjska modrost. Toliko jih je ponavljal, da so nekateri kar ponarodeli. Nekateri so se rimali. Tudi ti so tvorili del njegovega apostolata. Ti reki so bili dvakrat natisnjeni.
Brat Krišpin je rad pisal pisma župnikom, sestram, bratom, dobrotnikom. Ohranjenih je 553 pisem. Iz njih veje globoka vera, Zaupanje v Boga in Marijo, spoštovanje do bližnjega in hvaležnost. Nobeno pismo, ki ga je prejel, ni ostalo neodgovorjeno. V vsakem pismu priporoča molitev, zaupanje v Marijo.
Kot vsak človek je tudi brat Krišpin imel nasprotnike v svetu, ki so ga ogovarjali, blatili, mu nastavljali zanke. Pa tudi v samostanu jih je moral slišati, češ da preveč razdaja ubogim, da je preveč zunaj in manjka pri skupnih vajah, da daje vodo v vino itn.

Zaton njegovega živeljenja
Življenje brata Krišpina je bilo dolgo, polno in sveto. Vedno je bil pripravljen delati za skupnost. Ko je pa prišlo njegovo 80. leto, je čutil, da nima več moči; povrh je imel močan revmatizem in težave z želodcem. Pozimi l. 1748 se mu je zdravstveno stanje še poslabšalo. Prepričan je bil, da mora umreti v Rimu, potem ko bo prejel popolni odpustek svetega leta 1750.”Potihoma” je zapustil Orvieto 13. maja 1748.
Skoro istočasno kot sam je prišel v Rim tudi glas o njegovi svetosti in čudežni moči. Spet je bil obtežen z obiski, tako da je nekoč rekel: “Kako vendar to, da imajo vsi brata Krišpina radi, vendar nima nihče tiste ljubezni, ki bi mu privoščila mir!”
Ko je zadnji dve leti obnemogel, je vse dopoldne stregel pri mašah, popoldne pa, kolikor ni bilo obiskov, je najraje ostajal v molitvi v kakšnem kotu cerkve.
Zadnja bolezen, ki je zadela brata Krišpina, je bila pljučnica. Bilo je to 13. maja 1750. Bali so se, da bo takoj umrl, on pa je zatrdil, da še ne, kajti treba je še lepo obhajati praznik bl. Feliksa. Pogosto je ponavaljal besede: “Moj Bog in moje vse. V nebesa, da, v nebesa!” Njegov pogled je bil nenehno uperjen na Križanega ali pa na Marijo, njegovo “dobro mater”.
Umrl je 19. maja 1750.
Ves Rim, tudi vse plemiške družine, so se hotele posloviti od “svetnika”.
Njegov svetniški proces je bil upočasnjen, ker je že stopil v veljavo odlog Urbana VIII. , da se smejo začeti svetniški procesi šele 50 let po smrti kandidata. Kljub temu je bil Krišpin razglašen za blaženega že l. 1806; zaradi nekega velikega njegovega čudeža pa l. 1982 za svetnika.
Vir

Binkošti so petdeseti dan po veliki noči, tako rekoč »zlata velika noč«. Zato v bogoslužju še enkrat beremo evangelij velikonočnega praznika. Kristus je vstal in živi. Smrt nima več moči. Prestrašenim apostolom prinaša mir in podarja odpuščanje. Izhodišče je sicer žalostno, brezupno. Apostoli so pobiti. Vrata so od znotraj zaklenjena, verjetno tudi okna.

Vse kroži okoli lastnih težav, ljudje tožijo nad slabimi časi in hudobnim svetom. Včasih je bilo lepše in boljše. Danes je hudo. Prihodnost je negotova. Kdo ne pozna takšnih časov v osebnem življenju, v svojem narodu in tudi v Cerkvi? To so trenutki globoke potrtosti. Nobena luč ne zasije, temnemu predoru ni videti konca.

Tedaj pride Jezus. Vstali Gospod stopi v sredo učencev. Ne ovirajo ga zaprta vrata in okna. Tudi grob ga ne oklepa več. Kar se je zgodilo na veliko noč, se dogaja vse do danes in tudi danes. Vedno nova presenečanje in preobrati. Kar se je zdelo mrtvo, oživi. V brezizhodnosti se odpre nova pot.

Ta preobrat se imenuje »upanje«. Kristus nam tudi danes podarja novo upanje. Vedno znova je prihajalo do »novih binkošti«, ki so prebudile in prenovile posameznike, družbo in Cerkev. Blaženi Janez XXIII., dobri papež, je leta 1963 (pred skoraj 50 leti) z napovedjo koncila prebudil novo upanje in zaželel, da bi »Bog v naših časih obnovil čudeže kakor na prve binkošti«. Kristjani naj bi tudi danes molili tako kakor tedaj: »O Božji Duh, v Jezusovem imenu poslan od Očeta, podpiraj in nezmotljivo vodi Cerkev, razlij na vesoljni zbor polnost svojih darov … Obnovi v naših časih čudeže kakor na prve binkošti in daj, da sveta Cerkev, združena v skupni goreči molitvi okoli Marije, Jezusove matere, in pod Petrovim vodstvom, razširi kraljestvo božjega Odrešenika, ki je kraljestvo resnice, pravice, ljubezni in miru.«

Na binkoštni dan se Kristusova velika noč dopolni z izlitjem Svetega Duha, ki se razodene in podari kot božja oseba. Sveti Duh, ki ga Kristus, glava, razliva v ude svojega skrivnostnega telesa, zida, oživlja in posvečuje Cerkev. Na binkošti se dokončno razodene Sveta Trojica. Vzhodna liturgija poje: »Videli smo resnično luč, prejeli smo nebeškega Duha, našli smo resnično vero: molímo nedeljivo Trojico, ki nas je rešila!«

Binkoštnega dogodka, ki nam ga opisujejo Apostolska dela, sploh ne razumemo, če nimamo stalno pred očmi, da je Sveti Duh, ki se spusti na Cerkev, Duh Jezusa Kristusa in Boga Očeta. Z drugimi besedami: je Duh njune medsebojne ljubezni, ki stori, da sta oba popolnoma drug v drugem. Ta njuna ljubezen ima hkrati svoj sad, tretjo osebo v Bogu. Kot oddaljeno prispodobo o tem imamo v stvarstvu zlasti tole: zakonska ljubezen med možem in ženo je onkraj sebe rodovitna v otroku; vsak otrok je telesni dokaz dovršene ljubezni: je »eno telo« svojih staršev.

Ko ga Oče obudi od mrtvih, Jezus vdihne Cerkvi Duha svoje edinosti z Očetom. Na veliko noč vdihne Svetega Duha tako rekoč v tihoti zaklenjene dvorane zadnje večerje za tihoto osebnega odpuščanja grehov. Na binkošti podari Svetega Duha v slišnem viharju in vidnem ognju pred svetovno javnostjo in zanjo. Cerkev ima namreč obe razsežnosti: deluje v skritosti in v očitnosti. »Cerkev nadaljuje svoje romanje med preganjanji sveta in tolažbami Boga« (sv. Avguštin). Na to njeno poslanstvo je opozoril tudi papež Benedikt XVI. med pravkar končanim obiskom na Portugalskem (na fotografiji). Na pomen poslušnosti Svetemu Duhu ter na tolažbo in mir, ki izvirata iz trdne vere v Kristusa.
Anton Štrukelj