Janez Skot Eriugena – teolog, filozof in pesnik

Janez Skot Eriugena - teolog, filozof in pesnikDanes želim spregovoriti o pomembnem mislecu krščanskega Zahoda, Janezu Skotu Eriugenu, čigar izvor je zavit v temo. Gotovo je doma z Irske, kjer se je rodil ob začetku 9. stoletja, ne vemo pa, kdaj je zapustil svoj otok, prečkal Rokavski preliv in tako v polnosti vstopil v kulturni svet okrog Karolingov, zlasti okrog Karla Plešastega v Franciji 9. stoletja. Kakor ne poznamo točne letnice njegovega rojstva, nam je neznano tudi leto njegove smrti, ki jo je treba po mnenju strokovnjakov postaviti v bližino leta 870.

Janez Skot Eriugena je bil patristično izobražen, iz prve roke, neposredno je poznal spise tako latinskih kot grških očetov. Med drugim so mu bila dobro znana dela Avguština, Ambrozija in Gregorija Velikega, velikih očetov krščanskega Zahoda, prav tako pa se je dobro spoznal na misel Origena, Gregorija Iz Nise, Janeza Krizostoma in drugih nič manj pomembnih krščanskih očetov Vzhoda. Bil je izjemen človek, saj je v tistem času obvladal tudi grški jezik. Posebno pozornost je namenjal sv. Maksimu Pričevalcu in predvsem Dioniziju Areopagitu. Pod tem psevdonimom se skriva cerkveni pisatelj iz 5. stol. iz Sirije, ves srednji vek in tudi Janez Skot Eriugena pa sta bila prepričana, da je ta avtor neposredni Pavlov učenec, o katerem govorijoApostolska dela (17,34). Skot Eriugena ga je, prepričan v apostolskost njegovih spisov, označil kot ‘božanskega pisatelja’ v najboljšem pomenu besede. Njegovi spisi so bili torej vrhunski vir za njegovo misel. Janez Skot je prevedel v latinščino njegova dela. Veliki srednjeveški teologi kot na primer Bonaventura so spoznali Dionizijeva dela prav v tem prevodu. Vse življenje se je posvečal poglabljanju in razvijanju njegove misli, ki jo je črpal iz omenjenih spisov, tako da je še danes težko ločiti, kje imamo opravka z mislijo Janeza Skota Eriugena in kje, nasprotno, samo predstavlja misel Psevdo-Dionizija.

Teologija Janeza Skota ni imela dosti sreče. Ne samo da so ob koncu karolinške dobe padla v pozabo njegova dela, tudi cenzura s strani cerkvene avtoritete je vrgla senco na njegovo podobo. V resnici Janez Skot zastopa koreniti platonizem, ki je včasih videti, kot da se bliža panteističnim pogledom, čeprav so bili njegovi osebni nameni vedno pravoverni. Od Janeza Skota Eriugena imamo ohranjenih kar nekaj del, med njimi velja omeniti še posebej razpravo “O razdelitvi narave” in “Razlage Dionizijeve Nebeške hierarhije“. V teh delih razvija spodbudne teološke in duhovne misli, ki bi lahko tudi sodobnim teologom nakazale zanimive poglobitve. Tukaj mislim na to, kar piše o dolžnosti izvajanja ustreznega razločevanja glede tega, kar se predstavlja kot auctoritas vera oziroma o zavzetem nadaljevanju iskanja resnice, dokler se ne doseže neko izkustvo v tihem češčenju Boga.

Naš avtor pravi: “Salus nostra ex fide inchoat: naše odrešenje se začne pri veri.” Torej ne moremo govoriti o Bogu z izhodišča svojih izmišljanj, ampak tega, kar Bog pove o sebi v Svetem pismu. Saj Bog govori samo resnico. Skot Eriugena je prepričan, da avtoriteta in razum ne moreta nikoli biti v nasprotju ena z drugim; prepričan je, da resnična vera in resnična filozofija sovpadata. S tega stališča piše: “Kakršnokoli avtoriteto, ki je ne potrjuje resnični razum, je treba imeti za slabotno … Samo tista avtoriteta je resnična, ki sovpada z resnico, odkrito v moči razuma, četudi bi šlo za avtoriteto, ki jo za korist bodočih rodov priporočajo in predajajo sveti očetje” (I, PL 122, 513BC). Zatorej opozarja: “Nobena avtoriteta naj te ne plaši ali te odtrga od tega, kar si spoznal po zaslugi pravilnega razumskega zrenja. Dejansko ni pristna avtoriteta nikoli protislovna s pravim razumom niti slednji ne more nikoli biti v protislovju s pravo avtoriteto. Eden in druga brez slehernega dvoma izhajata iz istega vira, to je iz božje modrosti” (I, PL 122, 511B). Tu vidimo pogumno trditev o veljavi razuma, ki temelji na gotovosti, da je resnična avtoriteta razumna, ker je Bog ustvarjalni razum.

Niti Sveto pismo po Eriugenu ne uide nujnemu obravnavanju z uporabo istega merila razločevanja. Čeprav Sveto pismo – tako trdi irski teolog in ponavlja razmišljanje, že navzoče pri Janezu Krizostomu – prihaja od Boga, ne bi bilo potrebno, ko bi človek ne bil grešil. Iz tega je treba sklepati, da je Bog dal Sveto pismo z vzgojnim namenom in po svojem ponižanju, da bi se človek mogel spomniti vsega, kar mu je bilo vtisnjeno v srce od trenutka njegovega ustvarjenja “po podobi in liku” (prim. 1 Mz 1,261 Mz 1,26
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

26 Bog je rekel: »Naredimo človeka po svoji podobi, nam sličnega; naj gospoduje ribam morja in pticam neba, živini in vsem zverem zemlje in vsej laznini, ki lazi po zemlji!« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
) in kar je pozabil zaradi izvirnega padca. Eriugena piše v Expositiones: “Ni bil človek ustvarjen za Sveto pismo, ki ga sploh ne bi potreboval, ko bi ne bil grešil, ampak je prej Sveto pismo – ki je prepleteno z naukom in znamenji – dano za človeka. Po njegovi zaslugi se lahko naša razumna narava približa skrivnostim pristnega čistega zrenja Boga” (II, PL 122, 146C). Beseda Svetega pisma očiščuje naš malce zaslepljeni razum in nam pomaga, da si prikličemo v spomin, kar kot božje podobe nosimo v srcu, a je žal ranjeno od greha.

Od tod izhaja tudi nekaj hermenevtičnih posledic glede načina razlaganja Svetega pisma, ki lahko še danes nakazujejo pravo pot za točno branje Svetega pisma. Gre pravzaprav za odkrivanje v svetem besedilu skritega pomena in to predpostavlja neko posebno notranje delovanje, po zaslugi katerega se razum napoti po zanesljivi poti k resnici. Tako delovanje je v ohranjanju stalne razpoložljivosti za spreobrnjenje. Da bi dospeli do globokega vpogleda v besedilo, je potrebno istočasno napredovati v spreobrnjenju srca in v pojmovni analizi svetopisemskih strani, pa naj bodo te kozmičnega, zgodovinskega ali doktrinalnega značaja. Dejansko lahko samo s pomočjo stalnega očiščevanja tako oči srca kot oči duha osvojimo točno razumevanje.

Ta neprehodna, zahtevna in presenetljiva pot, ki jo sestavljajo stalne zmage in relativizacije človeškega znanja, vodi razumno ustvarjenino vse do praga božanske Skrivnosti, kjer jo vsi pojmi obtožujejo njene lastne šibkosti in nesposobnosti ter ji zato nalagajo – s preprosto svobodno in prijetno silo resnice -, da mora vedno iti preko vsega tistega, kar neprestano osvaja. Priznanje Skrivnosti – v češčenju in tihoti -, ki se izlije v zedinjajoče občestvo, se zato razodeva kot edina pot za odnos z resnico, ki je, kolikor se le da, globoko notranja in obenem kar najbolj tankovestno spoštljiva do drugosti. Janez Skot, ki tudi pri tem uporablja besednjak, ki je drag krščanskemu izročilu grškega jezika, je to izkustvo, h kateremu težimo, poimenoval “theosis” ali poboženje s tako drznimi izjavami, da ga je bilo mogoče osumiti krivoverskega panteizma. Vsekakor pa ostaja močno čutenje spričo besedil, kakršno je naslednje, kjer se zateka k starodavni metafori staljenega železa in piše: “Kakor se je vse železo, ki je bilo prežarjeno, utekočinilo, tako da je bilo videti, kot da ostaja samo še ogenj, a vendar ostajata ločeni substanci enega in drugega, tako je treba sprejeti tudi, da bo po koncu tega sveta vsa narava, tako telesna kot tudi netelesna, razodevala samo Boga in vendar bo ostala celovita na tak način, da bo Bog lahko na neki način do-jet, čeprav bo ostal ne-dojemljiv; in se bo ustvarjenina sama spremenila v Boga po neizrekljivem čudežu” (V, PL 122, 451B).

V resnici je vsa teološka misel Janeza Skota kar najbolj očitno dokazovanje poskusa, da bi izrazil, kar je izrekljivo od neizrekljivega Boga, pri čemer se je opiral edinole na skrivnost Besede, ki je postala meso v Jezusu iz Nazareta. Številne metafore, ki jih uporablja, da bi z njimi naznačil to neizrekljivo resničnost, dokazujejo, kako se je zavedal popolne neustreznosti izrazov, s katerimi govorimo o teh rečeh. In vendar ostaja čar in tisto ozračje pristnega mističnega izkustva, ki se ga je mogoče le sem ter tja z roko dotakniti v njegovih besedilih. Dovolj je, da temu v potrditev navedemo stran iz dela De divisione naturae, ki gane v globini duha tudi nas, vernike 21. stoletja: “Ne smemo si želeti drugega razen veselja ob resnici, ki je Kristus; niti se izogibati drugega kot njegove odsotnosti. To bi morali imeti za edini razlog popolne in večne žalosti. Vzemi mi Kristusa in ne bo mi ostala nobena dobrina; in nič drugega me ne bo tako potolklo kot njegova odsotnost. Največja muka razumne ustvarjenine je, če se on odtegne ali je odsoten” (V, PL 122, 989a). To so besede, ki si jih lahko vzamemo za svoje in jih prevedemo v molitev njemu, ki je vse hrepenenje tudi našega srca.

Papež Benedikt XVI., 10. junija 2009.
Prevedel br. Miran Špelič OFM.
Vir