Januar
Mesec januar je dobil ime po rimskem bogu Janusu, varuhu mestnih vrat. Prvič je slovenska imena mesecev zapisal v škofjeloškem rokopisu leta 1466 neki Martin iz Loke. On imenuje januar Prosynicz, kar je v bistvu naš prosinec. Primož Trubar je natisnil prvi slovenski koledar leta 1557 in uporabil za januar izraz Prosimiz, to je prozimec z namigom na zimo. Isti izraz je uporabil v Bibliji leta 1584 Jurij Dalmatin. Okoli leta 1680 je Matija Kastelec zapisal Prosseniz - prosenec, za njim pa enako tudi leta 1711 oče Hipolit. Prosenec zato, ker so namesto pšeničnega poprtnika Slovenci v dneh od božiča do svetih Treh Kraljev dajali na mizo prosen kruh, pečen iz prosene moke. Anton Tomaž Linhart je leta 1791 uporabil v istem pomenu izraz posenz. Blaž Potočnik je predlagal v 19. stoletju ime lednik, a se ime ni udomačilo. Splošno danes za mesec januar uporabljamo ime prosinec, od glagola prosevati, ker sonce že proseva.
Na koledarjih je za vsak dan napisano vsaj eno ime svetnika ali svetnice, ki tisti dan goduje in po imenih svetnikov nosimo tudi mi svoja imena. To so naši zavetniki in priprošnjiki in v cerkvah so mnogi njihovi kipi in slike. Veliko je kmečkih priprošnjikov in poleg obredov v cerkvi so v zvezi z njihovimi godovi in
češčenjem nastali med ljudmi razni običaji in pregovori, ki se nanašajo na vreme, delo in letino.
Najbolj znana imena januarskih svetnikov in svetnic so: Marija, Božja mati (1. 1.), od treh kraljev - Gašper, Miha - Melhior (6. 1.), Pavel, puščavnik (15. 1.), Anton, puščavnik in opat (17. 1.), Fabijan in Sebastijan - Boštjan (20. 1.), Neža (21. 1.), Vincencij (22. 1.) in spreobrnjenje apostola Pavla (25. 1.).
Pregovori
* Makarij (2. 1.) jasen ali meglen, naznanja prav tako jesen.
* Če na tri kralje (6. 1.) jasen dan bo, za dolgo zimo hrani seno.
* Kralji (6. 1.) se vrnejo, zimo obrnejo.
* Če Pavel Pozimec (15. 1. - puščavnik z vranom) nebo razjasni, letina dobra gotovo sledi.
* Anton, puščavnik in opat (17. 1.), ne pusti ne orat, ne kopat.
* Če sveti Anton (17. 1.) z dežjem prihaja, še dolgo potem zemljo napaja.
* Ko se Fabijan (20. 1.) oznanja, sok v drevesih že poganja.
* Sveti Fabijan in sveti Boštjan (20. 1.) sok v drevju poženeta.
* Sveta Neža (21. 1.) kuram zadek odveže.
* Kakor okoli Vincenca (22. 1.) bilo, tako čez leto ostalo bo.
* Če Vinka (22. 1.) sonce peče, jeseni v sode vino teče.
* Če svetega Pavla (25. 1.) je dan oblačen, bo trebuh večkrat lačen.
* Kadar svetega Pavla (25. 1.) sneži ali deži, letina slaba in huda preti.
* Svetega Pavla (25. 1.) če jasno nebo, dobra bo let'na, že stari pojo.
* Prosinec mil, Bog se usmil'.
* Če v januarju drevje od mraza poka, jeseni s sadjem preobloženo stoka.
* Če plohe v prosincu jamejo dreti, žanjice poleti nimajo kaj žeti.
Običaji
V župnijski cerkvi je na dan svetih Treh kraljev ali dan prej blagoslovitev vode in soli. To blagoslovljeno ali ''žegnano'' ''trikraljevsko'' vodo potem ljudje na
domačijah hranijo za različne priložnosti, da z njo pokropijo ob priprošnji za srečo, zdravje ljudi in živine, ob hudi uri pri nevihtah in ko se človeku izteka zadnja ura življenja ali pa leži pokojnik na mrtvaškem odru.
Na predvečer Treh kraljev je še tretji božični večer. Takrat ob večernem zvonjenju na domačijah pokade in z "žegnano" vodo pokrope vse prostore v hiši in gospodarskih poslopjih. Vrstni red je različen. Nekateri prično obred v hiši pri jaslicah in potem tudi tam končajo, spet drugi prično obred pri najbolj oddaljenem poslopju in ga končajo v hiši pri jaslicah. Kjer se drže stare tradicije, pri tem sodeluje vsa družina. Eden moli rožni venec naprej, drugi odgovarjajo, ob tem nekdo nosi žerjavico s kadilom - to so listi cvetnonedeljske butare z iglicami brina ali smreke, drugi pa z blagoslovljeno vodo in smrekovo vejico pokropi prostore. Ko obidejo vsa poslopja in prostore v hiši, stresejo žerjavico v štedilnik ali peč, pri jaslicah v hiši pa končajo molitev, ko izmolijo vse tri dele rožnega venca. Za nošenje žerjavice s kadilom uporabljajo različno staro posodo, staro golido, star likalnik in te posode potem spravijo za prihodnje leto. Nekateri pa pri tem obredu že uporabljajo lepe male kadilnice, ki so jih kupili prav za ta namen.
Na dan svetih Treh kraljev dobi vsak družinski član ''trikraljevski'' kruh, ki so ga shranili še od svetega večera. Nekatere gospodinje ga narežejo na kocke, druge pa na kose, drobtine pa dajo kokošim. Tega kruha so deležne tudi vse domače živali. Na Polhograjskem pravijo, da ta kruh nima posebnega imena, vedo pa, da ga drugod imenujejo poprtnik.
Tako je na dan svetih Treh Kraljev zaključeno božično praznovanje, jaslice pa ostanejo do svečnice (2. 2.).
17. januarja goduje sveti Anton, puščavnik in opat. Navadno je upodobljen v meniški obleki - kuti, v roki drži palico z enim ali dvema zvončkoma. Z zvoncema naj bi v puščavi odganjal skušnjave hudobnega duha, ki ga simbolizira prašiček poleg njega. Ljudje pa imajo Antona s prašičkom za zavetnika pri reji prašičev.
Posebno praznovanje je na dan svetega Antona na Prapročah. Njegov kip stoji v praproški cerkvi na desnem stranskem oltarju, upodobljen pa je v sliki tudi na praproškem banderu. Čeprav je kip tega svetnika tudi v briški cerkvi celo na glavnem oltarju, pa je uveljavljeno le romanje k svetemu Antonu na Praproče s
prošnjo, da bi ta izprosil ljudem zlasti srečo pri reji prašičev in tudi druge živine. Zakaj je tako, ni vedel nihče pojasniti. Verjetno pa je to že stara tradicija. Red
službe božje v pograjskih cerkvah za vse leto, kakor je bil v navadi leta 1758, navaja, da je 17. januarja duhovno opravilo v cerkvi na Prapročah pri oltarju
sv. Antona in tudi, če pride sveti Anton na nedeljo, je zaradi posebne miloščine svinjskega mesa maša na Prapročah ob 7. uri. Ta zapis dokazuje, da je bilo pred 250 leti v navadi to darovanje, a je pozneje nekako prenehalo.
Še izpred druge svetovne vojne se pa nekateri spominjajo drugačnega običaja. Marija Košir, Ferjanova mama (r. 1921) pomni pripovedovanje svoje mame Katarine Dolinar (r. 1893), da so iz domačega svinjaka nesli mladega pujska na Praproče, ga tam na dražbi prodali, denar pa darovali v čast sv. Antonu cerkvi.
Podobne spomine ima Jožefa Založnik, Jurjeva mama (r. 1924) s Praproč, da so ljudje prinesli mlade pujske, jih na dražbi prodali, denar pa darovali cerkvi.
Tudi Jernej Malovrh (r. 1941) z Malega Vrha je povedal, da so kmetje prinesli kakega prašička, ga na dražbi prodali po nekoliko nižji ceni revnejšim družinam, denar pa darovali cerkvi.
V zadnjem času pa spet uvajajo običaj darovanja suhega svinjskega mesa, ki ga po maši na dražbi prodajo, kar ne pomeni le denarni prispevek za cerkev, ampak tudi prijetno srečanje ljudi na Prapročah.
Sploh pa je bil dan svetega Antona, puščavnika, pravi vaški praznik za Prapročane. Mnogi Prapročani, ki so živeli drugod ali pa tudi drugi, so za ta dan prišli na Praproče. Ker so večinoma hodili peš, so nekateri sorodniki, znanci ali prijatelji prišli že na predvečer, da so se lahko več pogovorili, tam prespali, bili naslednji dan pri maši v praproški cerkvi, bili še na kosilu, popoldne pa so se vračali. Takrat je morala biti na mizi špehovka, suhe klobase, za kosilo juha od suhega mesa z rižem in meso s prikuho. Iz bližnjih krajev so mlajši šli po maši domov, starejši pa so se radi ustavili pri znancih na malici, moški so večkrat zahajali k Cpinu na šilce
žganja, ženske pa k Lebnu na čaj. Velikokrat je bil na ta dan mraz in sneg, zato sta se žganje in čaj kar prilegla. Celo v Polhovem Gradcu pri Slavcu vedo povedati, da je pokojna mama nekatere, ki so se vračali od maše s Praproč in se tam ustavili, ta dan pogostila, ker so molili za srečo pri reji prašičev. Res so si ljudje naredili praznik, saj so poznali pregovor: Anton, puščavnik in opat, ne pusti ne orat', ne sejat'. Kadar pa je bil ta dan mrzel in snežen, tega tudi ne bi mogli, čeprav bi hoteli zunaj delati.
Ljudem pa je v zvezi s svetim Antonom najbolj v spominu tako imenovani ''božji denar'', ''božji d'nar'' ali tudi ''božji gnar''. Po vseh naseljih polhograjske fare se ljudje spominjajo, da je dal prodajalec živali za rejo pujskov ali goveje živine in konj kupcu ''božji denar''. Ta pa ga je potem nesel ali na Praproče k svetemu Antonu ali pa ga je dal kar v puščico pri fari. Gutnikovi na Zavrhu so povedali, da gre z živaljo vred od hiše tudi ''božji denar'', ki ga kupec goveda ali konj da pri fari v puščico. Selanova mama s Sela je vedela, da je za ''božji denar'' dal nekaj denarja prodajalec živali, prav toliko pa je moral dodati kupec in to dati v cerkev na Praproče ali pa v kakšno drugo cerkev za srečo pri reji živali. Jurjeva mama na Prapročah pa je povedala drugo različico. ''Božji denar'' za ''ubogajme'' v čast svetemu Antonu za srečo; pri reji kupljenih prašičkov je dal kupec prodajalcu in je ta nesel denar v cerkev. Pri prodaji goveda ali konja pa je prodajalec dal ''božji denar'' kupcu in je ta največkrat to nesel v farno cerkev.
Sveti Boštjan, zavetnik proti kugi, ki goduje 20. 1., ima kip na desnem oltarju v cerkvi svetega Lovrenca na Gori in v desnem oltarju na Prapročah, rezbarsko je upodobljen v Petrovi cerkvi na oltarčku iz leta 1638 in za njim slikarsko v freski na levi strani slavoločne stene.
Sveta Neža goduje 21. januarja. Njeno življenje in latinsko ime sta vplivali na zavetništvo, ki ga je dobila. Upodobljena je z belim jagnjetom v naročju, kar je simbol njene deviške čistosti. Slovencem je postala predvsem varuhinja ovac, zavetnica pastirjev in ovčarjev. Ovčarstvo pa je bilo tudi na Polhograjskem. Njeni kipi stoje v cerkvi v Polhovem Gradcu, v cerkvi na Setniku, v Petrovi cerkvi v Dvoru in v freski tudi tam. Kakšnega posebnega običaja za ta dan na Polhograjskem nisem zasledila.
Spreobrnjenje svetega Pavla za 25. januar pa je upodobljeno v Petrovi cerkvi v Dvoru kar dvakrat; v reliefni rezbariji na stranskem oltarčku iz leta 1644 in za oltarčkom v kakih sto let starejši freski.
Vir
Na koledarjih je za vsak dan napisano vsaj eno ime svetnika ali svetnice, ki tisti dan goduje in po imenih svetnikov nosimo tudi mi svoja imena. To so naši zavetniki in priprošnjiki in v cerkvah so mnogi njihovi kipi in slike. Veliko je kmečkih priprošnjikov in poleg obredov v cerkvi so v zvezi z njihovimi godovi in
češčenjem nastali med ljudmi razni običaji in pregovori, ki se nanašajo na vreme, delo in letino.
Najbolj znana imena januarskih svetnikov in svetnic so: Marija, Božja mati (1. 1.), od treh kraljev - Gašper, Miha - Melhior (6. 1.), Pavel, puščavnik (15. 1.), Anton, puščavnik in opat (17. 1.), Fabijan in Sebastijan - Boštjan (20. 1.), Neža (21. 1.), Vincencij (22. 1.) in spreobrnjenje apostola Pavla (25. 1.).
Pregovori
* Makarij (2. 1.) jasen ali meglen, naznanja prav tako jesen.
* Če na tri kralje (6. 1.) jasen dan bo, za dolgo zimo hrani seno.
* Kralji (6. 1.) se vrnejo, zimo obrnejo.
* Če Pavel Pozimec (15. 1. - puščavnik z vranom) nebo razjasni, letina dobra gotovo sledi.
* Anton, puščavnik in opat (17. 1.), ne pusti ne orat, ne kopat.
* Če sveti Anton (17. 1.) z dežjem prihaja, še dolgo potem zemljo napaja.
* Ko se Fabijan (20. 1.) oznanja, sok v drevesih že poganja.
* Sveti Fabijan in sveti Boštjan (20. 1.) sok v drevju poženeta.
* Sveta Neža (21. 1.) kuram zadek odveže.
* Kakor okoli Vincenca (22. 1.) bilo, tako čez leto ostalo bo.
* Če Vinka (22. 1.) sonce peče, jeseni v sode vino teče.
* Če svetega Pavla (25. 1.) je dan oblačen, bo trebuh večkrat lačen.
* Kadar svetega Pavla (25. 1.) sneži ali deži, letina slaba in huda preti.
* Svetega Pavla (25. 1.) če jasno nebo, dobra bo let'na, že stari pojo.
* Prosinec mil, Bog se usmil'.
* Če v januarju drevje od mraza poka, jeseni s sadjem preobloženo stoka.
* Če plohe v prosincu jamejo dreti, žanjice poleti nimajo kaj žeti.
Običaji
V župnijski cerkvi je na dan svetih Treh kraljev ali dan prej blagoslovitev vode in soli. To blagoslovljeno ali ''žegnano'' ''trikraljevsko'' vodo potem ljudje na
domačijah hranijo za različne priložnosti, da z njo pokropijo ob priprošnji za srečo, zdravje ljudi in živine, ob hudi uri pri nevihtah in ko se človeku izteka zadnja ura življenja ali pa leži pokojnik na mrtvaškem odru.
Na predvečer Treh kraljev je še tretji božični večer. Takrat ob večernem zvonjenju na domačijah pokade in z "žegnano" vodo pokrope vse prostore v hiši in gospodarskih poslopjih. Vrstni red je različen. Nekateri prično obred v hiši pri jaslicah in potem tudi tam končajo, spet drugi prično obred pri najbolj oddaljenem poslopju in ga končajo v hiši pri jaslicah. Kjer se drže stare tradicije, pri tem sodeluje vsa družina. Eden moli rožni venec naprej, drugi odgovarjajo, ob tem nekdo nosi žerjavico s kadilom - to so listi cvetnonedeljske butare z iglicami brina ali smreke, drugi pa z blagoslovljeno vodo in smrekovo vejico pokropi prostore. Ko obidejo vsa poslopja in prostore v hiši, stresejo žerjavico v štedilnik ali peč, pri jaslicah v hiši pa končajo molitev, ko izmolijo vse tri dele rožnega venca. Za nošenje žerjavice s kadilom uporabljajo različno staro posodo, staro golido, star likalnik in te posode potem spravijo za prihodnje leto. Nekateri pa pri tem obredu že uporabljajo lepe male kadilnice, ki so jih kupili prav za ta namen.
Na dan svetih Treh kraljev dobi vsak družinski član ''trikraljevski'' kruh, ki so ga shranili še od svetega večera. Nekatere gospodinje ga narežejo na kocke, druge pa na kose, drobtine pa dajo kokošim. Tega kruha so deležne tudi vse domače živali. Na Polhograjskem pravijo, da ta kruh nima posebnega imena, vedo pa, da ga drugod imenujejo poprtnik.
Tako je na dan svetih Treh Kraljev zaključeno božično praznovanje, jaslice pa ostanejo do svečnice (2. 2.).
17. januarja goduje sveti Anton, puščavnik in opat. Navadno je upodobljen v meniški obleki - kuti, v roki drži palico z enim ali dvema zvončkoma. Z zvoncema naj bi v puščavi odganjal skušnjave hudobnega duha, ki ga simbolizira prašiček poleg njega. Ljudje pa imajo Antona s prašičkom za zavetnika pri reji prašičev.
Posebno praznovanje je na dan svetega Antona na Prapročah. Njegov kip stoji v praproški cerkvi na desnem stranskem oltarju, upodobljen pa je v sliki tudi na praproškem banderu. Čeprav je kip tega svetnika tudi v briški cerkvi celo na glavnem oltarju, pa je uveljavljeno le romanje k svetemu Antonu na Praproče s
prošnjo, da bi ta izprosil ljudem zlasti srečo pri reji prašičev in tudi druge živine. Zakaj je tako, ni vedel nihče pojasniti. Verjetno pa je to že stara tradicija. Red
službe božje v pograjskih cerkvah za vse leto, kakor je bil v navadi leta 1758, navaja, da je 17. januarja duhovno opravilo v cerkvi na Prapročah pri oltarju
sv. Antona in tudi, če pride sveti Anton na nedeljo, je zaradi posebne miloščine svinjskega mesa maša na Prapročah ob 7. uri. Ta zapis dokazuje, da je bilo pred 250 leti v navadi to darovanje, a je pozneje nekako prenehalo.
Še izpred druge svetovne vojne se pa nekateri spominjajo drugačnega običaja. Marija Košir, Ferjanova mama (r. 1921) pomni pripovedovanje svoje mame Katarine Dolinar (r. 1893), da so iz domačega svinjaka nesli mladega pujska na Praproče, ga tam na dražbi prodali, denar pa darovali v čast sv. Antonu cerkvi.
Podobne spomine ima Jožefa Založnik, Jurjeva mama (r. 1924) s Praproč, da so ljudje prinesli mlade pujske, jih na dražbi prodali, denar pa darovali cerkvi.
Tudi Jernej Malovrh (r. 1941) z Malega Vrha je povedal, da so kmetje prinesli kakega prašička, ga na dražbi prodali po nekoliko nižji ceni revnejšim družinam, denar pa darovali cerkvi.
V zadnjem času pa spet uvajajo običaj darovanja suhega svinjskega mesa, ki ga po maši na dražbi prodajo, kar ne pomeni le denarni prispevek za cerkev, ampak tudi prijetno srečanje ljudi na Prapročah.
Sploh pa je bil dan svetega Antona, puščavnika, pravi vaški praznik za Prapročane. Mnogi Prapročani, ki so živeli drugod ali pa tudi drugi, so za ta dan prišli na Praproče. Ker so večinoma hodili peš, so nekateri sorodniki, znanci ali prijatelji prišli že na predvečer, da so se lahko več pogovorili, tam prespali, bili naslednji dan pri maši v praproški cerkvi, bili še na kosilu, popoldne pa so se vračali. Takrat je morala biti na mizi špehovka, suhe klobase, za kosilo juha od suhega mesa z rižem in meso s prikuho. Iz bližnjih krajev so mlajši šli po maši domov, starejši pa so se radi ustavili pri znancih na malici, moški so večkrat zahajali k Cpinu na šilce
žganja, ženske pa k Lebnu na čaj. Velikokrat je bil na ta dan mraz in sneg, zato sta se žganje in čaj kar prilegla. Celo v Polhovem Gradcu pri Slavcu vedo povedati, da je pokojna mama nekatere, ki so se vračali od maše s Praproč in se tam ustavili, ta dan pogostila, ker so molili za srečo pri reji prašičev. Res so si ljudje naredili praznik, saj so poznali pregovor: Anton, puščavnik in opat, ne pusti ne orat', ne sejat'. Kadar pa je bil ta dan mrzel in snežen, tega tudi ne bi mogli, čeprav bi hoteli zunaj delati.
Ljudem pa je v zvezi s svetim Antonom najbolj v spominu tako imenovani ''božji denar'', ''božji d'nar'' ali tudi ''božji gnar''. Po vseh naseljih polhograjske fare se ljudje spominjajo, da je dal prodajalec živali za rejo pujskov ali goveje živine in konj kupcu ''božji denar''. Ta pa ga je potem nesel ali na Praproče k svetemu Antonu ali pa ga je dal kar v puščico pri fari. Gutnikovi na Zavrhu so povedali, da gre z živaljo vred od hiše tudi ''božji denar'', ki ga kupec goveda ali konj da pri fari v puščico. Selanova mama s Sela je vedela, da je za ''božji denar'' dal nekaj denarja prodajalec živali, prav toliko pa je moral dodati kupec in to dati v cerkev na Praproče ali pa v kakšno drugo cerkev za srečo pri reji živali. Jurjeva mama na Prapročah pa je povedala drugo različico. ''Božji denar'' za ''ubogajme'' v čast svetemu Antonu za srečo; pri reji kupljenih prašičkov je dal kupec prodajalcu in je ta nesel denar v cerkev. Pri prodaji goveda ali konja pa je prodajalec dal ''božji denar'' kupcu in je ta največkrat to nesel v farno cerkev.
Sveti Boštjan, zavetnik proti kugi, ki goduje 20. 1., ima kip na desnem oltarju v cerkvi svetega Lovrenca na Gori in v desnem oltarju na Prapročah, rezbarsko je upodobljen v Petrovi cerkvi na oltarčku iz leta 1638 in za njim slikarsko v freski na levi strani slavoločne stene.
Sveta Neža goduje 21. januarja. Njeno življenje in latinsko ime sta vplivali na zavetništvo, ki ga je dobila. Upodobljena je z belim jagnjetom v naročju, kar je simbol njene deviške čistosti. Slovencem je postala predvsem varuhinja ovac, zavetnica pastirjev in ovčarjev. Ovčarstvo pa je bilo tudi na Polhograjskem. Njeni kipi stoje v cerkvi v Polhovem Gradcu, v cerkvi na Setniku, v Petrovi cerkvi v Dvoru in v freski tudi tam. Kakšnega posebnega običaja za ta dan na Polhograjskem nisem zasledila.
Spreobrnjenje svetega Pavla za 25. januar pa je upodobljeno v Petrovi cerkvi v Dvoru kar dvakrat; v reliefni rezbariji na stranskem oltarčku iz leta 1644 in za oltarčkom v kakih sto let starejši freski.
Vir