Jezusov krst

Jezusov krstPred prenovljenim bogoslužjem je bil praznik Jezusovega krsta skoraj neopazen. Nekoliko ga je sicer omenjalo bogoslužje praznika Gospodovega razglašenja, vendar se je sam spomin nanj obhajal osem dni kasneje, na delavnik, 13. januarja.
Pokoncilska prenova je dala prazniku pomen, ki mu ga pripisuje Sveto pismo. Za božičem in Gospodovim razglašenjem je zdaj praznik Jezusovega krsta tretji božični praznik, ki ga obhajamo na nedeljo po Gospodovem razglašenju.
O Jezusovem krstu poročajo vsi prvi trije evangelisti kot začetnem dogodku Jezusovega javnega delovanja. (prim. Mt 3,13-17Mt 3,13-17
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Jezusov krst ; 13 Takrat pride Jezus iz Galileje k Jordanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti. 14 Janez pa mu je branil in rekel: »Meni je treba, da me ti krstiš, pa hodiš ti k meni?« 15 Jezus mu je odgovoril: »Pusti zdaj; zakaj spodobi se nama, da tako spolniva vso pravico.« Tedaj mu je pustil. 16 Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode; in glej, odprla so se mu nebesa in videl je božjega Duha, ki se je kakor golob spuščal navzdol in prihajal nadenj; 17 in glej, iz nebes se je začul glas: »Ta je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje.« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; Mr 1,16-11Mr 1,16-11
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; Lk 3,21-22Lk 3,21-22
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Jezusov krst ; 21 Ko je vse ljudstvo prejemalo krst in je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo: 22 in nadenj je prišel Sveti Duh v telesni podobi kakor golob; in iz nebes se je začul glas: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Jezus je sam o sebi vedel, da je tisti Božji služabnik, o katerem je bilo napovedano, da bo naložil nase grehe mnogih (prim. Iz 53). Ko je prišel od Očeta določen čas se je, čeprav je bil brez greha, uvrstil med grešnike, ki so od Janeza Krstnika prejemali krst pokore. Kakor vedno in v vseh stvareh je hotel tudi s prejemom Janezovega krsta izpolniti Očetovo voljo. Kot Jagnje, ki odjemlje grehe sveta (prim. Jn l, 29), je hotel nepokorščino in napuh prvega Adamovega greha in greha vseh Adamovih potomcev popraviti s ponižnostjo in pokorščino.

Jezusov krst v Jordanu je že naznanjal in pripravljal njegov dokončni odrešitveni krst, to se pravi smrt na križu (prim. Lk 12, 50Lk 12, 50
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

50 Biti pa moram krščen s krstom in kako bridko mi je, dokler se ne izvrši. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). S krstom je Jezus tako rekoč uradno potrjen v svoji odrešenjski službi. Oče in Sveti Duh sta poroka da je res božji Sin in ga predstavita svetu, da  bi svet sprejel njegovo oznanilo. Tako se zgodovina odrešenja uresničuje v Kristusu s sodelovanjem Svete Trojice. S krstom je Jezus začel delo našega odrešenja. S krstom tudi mi postanemo deležni tega njegovega odrešenja. Tudi za nas je krst sam po sebi le začetek in izhodišče našega poslanstva, kakor je bil za Jezusa njegov krst. Ves teži za dosego polnosti življenja v Kristusu.

S praznikom Kristusovega krsta se liturgično konča božični čas. Ima pa božični značaj tudi še praznik Jezusovega darovanja (svečnica), ki je na 2. februar postavljen zato, ker se takrat izteka štirideset dni po božiču. V naši ljudski zavesti in pobožnosti je pravzaprav šele takrat pravi sklep božičnega časa. Zato navadno šele takrat pospravimo jaslice in nehamo peti božične pesmi.

Vir: France Oražem; Leto Kristusove skrivnosti 83

***

Jezusov krstVsak oče se razveseli moškega potomca. V patriarhalni družbi je sin upanje, da rod ne bo izumrl. V moškega potomca se prenesejo vsa pričakovanja, posebno če je prvorojenec, kaj šele, če je edinec. Ne le mati, ampak tudi oče skrbno bedi nad njim, ga iz dneva v dan vodi v umetnost življenja, mu razkriva skrivnosti rodovine in pazi, da se mu ne bi zgodilo kaj hudega.
»Lepi stari časi!« bi morda kdo pripomnil. Res je. Večina bi pritrdila, da se je mnogo teh starodavnih navad in uvajanj v življenje izgubilo. In kaj nam ostane, ko te stvari pokopljemo? Posameznik, ki ne ve, od kod je prišel in kam je usmerjeno njegovo življenje. Zato se danes srečujemo z generacijami, ki so izgubljene, ker nimajo korenin in zato ne zmorejo nadaljevati zgodovine na temeljih svojih prednikov.
Praznik Jezusovega krsta nam razodeva Očeta, ki se veseli svojega Sina. Oče je prenesel svoje poslanstvo na Sina preden je ta prišel na svet in je sedaj ponosen, da je Sin začel dosledno izpolnjevati nalogo, ki mu je bila zaupana. Zato lahko s ponosom reče: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«
Poznam očete, ki z velikim ponosom govorijo o svojih otrocih, še prav posebej o svojih sinovih. Njihov obraz zažari v neki posebni svetlobi, besede so premišljene in na pravem mestu, kot da prihajajo iz prostranstva, kjer je vse urejeno in se ni bati kakšnega spodrsljaja. Od kod jim ta modrost, ki jo prenašajo na svoje otroke? Je v ozadju močna tradicija? Imajo morda drugačen odnos do dediščine svojih prednikov? So morda bili sami deležni modrosti svojih očetov in sedaj delijo bogato izkušnjo s svojimi otroki? V ozadju je verjetno vse našteto, še prav posebej pa želja, da bi bili njihovi otroci srečni in zadovoljni, k čemur zgoraj naštete stvari vodijo. Ko temu dodamo še Božji blagoslov, dobijo temelji pravo trdnost.
Današnja nedelja izpostavi krst kot zakrament, ki nam odpira neslutene možnosti polnega življenja. Tukaj ne gre za Janezovo oblivanje z vodo in simbolično zunanje znamenje, da se človek želi spremeniti. Mi smo prejeli Jezusov krst v moči Božjega Duha, ki nas dejansko postavi v drugačno stanje, kjer je polno, smiselno življenje možno.
Voda umiva, očiščuje in prenavlja na ravni fizičnega bivanja, v zakramentu pa dobi moč, da človeka postavi v svet nadnaravnega. Brez tega zadnjega cilja je človek izgubljen, prisiljen živeti iz dneva v dan. Ko postavimo svoje življenje na te temelje, se zavemo poslanstva, ki nam je bilo izročeno, pred nami se odpre novo prostranstvo in zaslišimo Očetov glas: »Ta je moj ljubljeni otrok, nad katerim imam veselje.«
župnik Branko Balažic
Vir

***

S praznikom treh kraljev smo zaključili božično praznovanje in vesel sem, da se vas je toliko zbralo pri maši zvečer in da ste otroci mislili na svoje vrstnike, ki umirajo, ker nimajo dovolj hrane. Kako pomembno je, da znamo v določenih dnevih odložiti svoje navajene obveznosti in posvetiti urico časa Bogu. Nekateri tega niso mogli zaradi službe, nekateri pa tudi pomislili niso na to možnost, morda jih bo ta beseda v prihodnje spomnila. Dobro vem, da tisto, kar žrtvujemo iz ljubezni do Boga v njem tisočkrat pridobimo.
Nedelja po treh kraljih je praznik Jezusovega krsta. Obenem se to nedeljo spominjamo Jezusovega prvega čudeža v Kani galilejski, ko je na svatbi spremenil vodo v vino, ker je zmanjkalo vina za goste. Ta dogodek nam govori o Jezusovi tenkočutnosti za stiske in potrebe malega človeka in to po posredovanju Marije njegove in naše matere. Za nas je to nauk, kako naj ravnamo v stiskah in težavah. Da se obrnemo na nebeško mater in Jezusa s prošnjo. Prošnja je vedno potrebna, ker odpira naše zavedanje Boga. Čeprav Bog že naprej ve, kaj potrebujemo in kaj je dobro.

JEZUSOV IN NAŠ KRST.

Jezusov krstKo je Janez Krstnik oblil z vodo Jezusa, so se odprla nebesa in zaslišal se je Očetov glas, sveti Duh pa se je nad Jezusom prikazal v podobi goloba. Za Jezusa je to začetek oznanjevanja odrešenja, ki je trajalo tri leta, da se je izvršilo s smrtjo in vstajenjem ter po prihodu svetega Duha nadaljevalo v Cerkvi v kateri danes mi to odrešenje uresničujemo. V proces smo se vključili s krstom, ko so se tudi nad nami odprla nebesa in Oče je vsakega med nami poklical: »Ta je moj ljubljeni sin, zelo sem ga vesel!«. Od trenutka krsta naprej smo otroci Boga Očeta, bratje in sestre Sina Jezusa in maziljenci sv. Duha.

NAŠE POSLANSTVO.

S krstom smo prejeli trojno poslanstvo kot sodelavci odrešenja

Duhovniško poslanstvo   uresničujemo pri vsakdanji molitvi in daritvi svete maše, kjer z duhovnikom darujemo Bogu svoje življenj, delo trpljenje in veselje. To je izmenjava življenja med Bogom in nami, ki najgloblje sega v naše bivanje, saj z darovanjem Bogu omogočimo delovanje v naš prid. Kajti s tem, ko nam je Bog dal svobodno voljo, mu mi lahko preprečimo delovanje v našem življenju, če mu z darovanjem ne dovolimo vstopa vanj. To se zgodi takrat, ko zanemarimo in zavržemo možnost izmenjave, ki jo je Bog zapovedal: »Posvečuj Gospodov dan!«. Ne zaradi sebe, ampak zaradi nas, ker nas pozna in ve za našo šibkost.

Preroško poslanstvo – uresničujemo z razbiranjem božjih sporočil in posredovanjem teh v svoje okolje. Tu so navdihi, opozorila, znamenja in vsa tista najbolj notranja doživetja odnosa z Bogom, ki so največkrat namenjena samo nam, včasih pa tudi bližnjim. Nekateri svetniki so ta razodetja dobili za vso Cerkev in ves svet. To poslanstvo se lahko uresničuje le v tesnem in iskrenem odnosu z Bogom. Bogoslužno leto nas na različne načine želi z doživljanjem posameznih obdobij  vključiti v skrivnost odrešenja.

Kraljevsko – vodstveno poslanstvo – uresničujemo s pričevanjem, to je življenjem po božjih zapovedih in uresničevanjem zgleda Jezusa v svojem življenju. V najodličnejši meri živimo to poslanstvo v družini z uresničevanjem obljub, danih pri krstu. Verjetno bo to eno najtežjih vprašanj, ko se bomo srečali z Očetom ob koncu življenja, kako smo družino oblikovali v veri.
Vir

***

Bratje kapucini o Jezusovem krstu