Jezusova presveta kri – opuščeni praznik

Kristusova kriPo besedi Svetega pisma (Raz 1,5Raz 1,5
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

5 in od Jezusa Kristusa, ki je zvesta priča, prvorojeni izmed umrlih in vladar nad kralji zemlje. Njemu, ki nas ljubi in nas je opral naših grehov s svojo krvjo Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
in 5,9) nas je Jezus opral naših grehov s svojo krvjo. Tako smo zdaj vsi odkupljeni z dragoceno krvjo Kristusa, nedolžnega in brezmadežnega Jagnjeta (1 Pt 1,191 Pt 1,19
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

19 marveč z dragoceno krvjo Kristusa kot nedolžnega in brezmadežnega Jagnjeta. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Cerkveni očetje mnogokrat pišejo o neskončni vrednosti Jezusove krvi, ki ji v zvezi z drugo božjo osebo gre božje češčenje. Po besedi sv. Tomaža Akvinskega more te krvi »ena sama kapljica ves svet oprati grehov madeža«.
Češčenje presvete krvi je bilo v Cerkvi vedno živo. Izrecne pobožnosti do nje so se razširile posebno po križarskih vojnah, ko so verniki z Zahoda prinašali domov kot relikvije predmete, ki jih je mogla kdaj namakati resnična Jezusova kri. Veliko spoštovanje so v srednjem in novem veku izkazovali tudi relikvijam, ki samo posredno spominjajo na božjo kri. To so bile relikvije, nastale po poročilih,da se je pokazala kri na oskrunjeni posvečeni hostiji, križu ali Odrešenikovi podobi. Okrog leta 240 naj bi v mestu Bejrut Jezusovo podobo hudobni ljudje prebadali z žeblji in sulico, s podobe pa je pritekla kri in voda. Delček to podobe je bil shranjen v Radovljici in tja priklical trume romarjev. Krvavenje s križa je bilo podlaga za romanja v Peravo pri Beljaku. Nekateri romarski kraji so dobili celo ime po sveti krvi (Heiligenblut). V takih primerih ne gre za kri, ki je pritekla iz Jezusovega živega telesa. Legendarnih čudežev na teh krajih Cerkev navadno ni preiskovala, ni pa ovirala ljudskih pobožnosti, ki so izvirale iz prave vere.
Nov polet je dobilo češčenje žive Jezusove krvi v 19. stoletju. Sv. Vincenc Marija Strambi (1745-1824), škof v Civitavecchiji nad Rimom, je s spominjanjem na Jezusovo rešnjo kri, prelito na križu, spreobrnil mnogo grešnikov. Njegovo misel je z apostolsko vnemo uporabljal sv. Gašper del Bufalo (1780-1837) in z njo obnavljal opešano vernost v rimskem okolišu. Že od svoje nove maše (1808) je najrajši govoril o človeški rešitvi po presveti krvi in leta 1815 s tem naslovom ustanovil posebno redovno družino. Leta 1834 se ji je pridružila še ženska veja častilk presvete krvi. Ko je papež Pij IX. opazil zveličavne sadove teh ustanov, je po svoji vrnitvi v Rim leta 1849 uvedel za vso Cerkev praznik presvete krvi. Obhajali so ga na prvo nedeljo v juliju, sv. Pij X. pa je leta 1913 praznik prestavil na 1. julij. Papež Janez XXIII. se je sam rad spominjal človeškega odrešenja po božji krvi, preliti iz usmiljene božje ljubezni do grešnikov. Za vso Cerkev je potrdil in priporočil litanije presvete krvi.
Presveta Rešnja kriZakaj je kljub temu nova ureditev bogoslužnega koledarja opustila praznik 1. julija?

Preprosto zato, ker Cerkev želi, da vsa praznovanja čim tesneje navezujemo na živo Jezusovo osebo, ki je za nas vir božjega življenja v dušah. Popoln smisel češčenja presvete krvi dosegamo v Cerkvi na več načinov. Že med praznovanjem svetega tridnevja do Jezusovega vstajenja z živo vero obnavljamo spomin na Jezusovo kri, ki jo je prelil na Oljski gori, ob bičanju, pri kronanju s trnjem, na križevem potu in pri križanju do trenutka, ko je iz prebodene Jezusove strani pritekla kri in voda. S tem je Zveličar, božje jagnje, utrdil novo zavezo v svoji krvi in po vstajenju postal vir življenja po svoji besedi: Kdor jé moje meso – kruh življenja – in pije mojo kri, ima večno življenje v sebi (Jan 6,54Jan 6,54
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

54 Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom poslednji dan obudil. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Ta misel je temelj posebnega praznika svetega Rešnjega telesa in Rešnje krvi. In še o praznovanju povišanja sv. Križa (14. septembra) se nam vnovič razodeva zmagoslavna moč Jezusove krvi, prelite na križu. Vsa ta praznovanja nas opozarjajo na popolnost božjega odrešenja po učlovečenem Bogu, ki je prelil svojo kri iz ljubezni do nas, na kar nas opozarja praznik Jezusovega Srca. Ob tolikšnem praznovanju polne skrivnosti našega odrešenja nam poseben praznik presvete krvi ne dodaja nič novega in more zato odpasti. Že od drugod vemo, da je Kristusova kri zaslužila božje češčenje, prav pa je, da to vero vedno povezujemo s Kristusom, ki je vir božjega življenja v dušah. Češčenja božje krvi Cerkev s tem ni opustila in mašne molitve »v čast Jezusovi krvi« so še naprej v Rimskem misalu.
Vir