Jezusovo darovanje – Svečnica

Svečnica – praznik luči
Jezusovo darovanje - SvečnicaSvečnica, ki jo obhajamo drugega februarja, je pri nas zadnji dan božičnega časa.
Na Slovenskem je namreč še vedno lepa navada, da do tega dne domove krasijo božične smrečice, gotovo pa jaslice, ki pa jih je prav na svečnico treba razdreti, o čemer pojo tudi nekatere svečniške kolednice. Praznik, ki ima poganski izvor, je na Slovenskem že dolgo zasidran kot del cerkvenega leta, saj tega dne obhajamo spomin Marijinega očiščevanja, pa tudi njenega srečanja s Simeonom. Bogoslužno ime praznika je Jezusovo darovanje.
Ko je Marija štirideseti dan po rojstvu Odrešenika smela priti v tempelj, je tam srečala častitljivega starčka Simeona, ki je spoznal, da je dete v njenem naročju Mesija. Danes obhajamo svečnico predvsem kot praznik luči pred nastopom tako imenovanih svetnikov – pomladinov. Obhajamo jo v dneh, ko so dnevi že malenkost daljši in je že slutiti pomlad, ki prinaša več luči, po kateri so nekdaj hrepeneli vso dolgo zimo. Tako, kot je starček Simeon v templju v slovitem spevu spregovoril o “luči v razsvetljenje poganov”, je sveča v cerkvi na ta dan prispodoba Mesije, ki razsvetljuje človeštvo.
Sveča ima velik simbolni pomen; ponazarja prazničnost in razsvetljenje teme duha ter kristjana opominja, da mora biti otrok luči.
Vir

Svečnica – dan Bogu posvečenega življenja
V katoliški Cerkvi 2. februarja praznujemo praznik Jezusovega darovanja v templju, ki ga obhajamo štirideset dni po božiču, praznik pa je dobil tudi ime svečnica, ker na ta dan po stari navadi po cerkvah blagoslavljamo sveče. Redovnice in redovniki pa praznujejo dan Bogu posvečenega življenja. To je dan zahvale, molitve za svetost, premišljevanja in medsebojnega srečanja. . Redovniki bodo dan posvečenega življenja praznovali skupaj s škofi in drugimi verniki.
Dan posvečenega življenja ima trojen namen:
– hvaležnost za dar redovništva v posvečenem življenju, ki bogati in razveseljuje krščansko skupnost z mnogovrstnostjo svojih darov (karizem),
– da bi celotno Božje ljudstvo bolj spoznalo in cenilo posvečeno življenje,
– da bi skupaj slavili čudovita dela, ki jih je Gospod naredil v Bogu posvečenih osebah in da bi se še bolj živo zavedali, kako nenadomestljivo je njihovo poslanstvo v Cerkvi in v svetu.
Dan posvečenega življenja je uvedel papež Janez Pavel II. Posvečene osebe so poklicane k refleksiji ter k obnovitvi in potrditvi svoje posvetitve. Papež poudarja, naj ta dan »pomaga vsej Cerkvi, da bo bolj cenila pričevanje oseb, ki so se odločile, da bodo tesneje hodile za Jezusom«.
Vir

JEZUSOVO DAROVANJE ALI SVEČNICA (MARIJINO OČIŠČEVANJE)

Praznik »očiščevanja prebl. Device Marije« izhaja z Vzhoda. Romarica Silvija je že videla, kako so ga leta 386 obhajali v Jeruzalemu. Na Zahodu najdemo prvo pričevanje o tem prazniku, ki se imenuje tudi »Gospodovo darovanje« šele leta 542. Pozneje je na Zahodu zaradi obreda blagoslavljanja sveč prišlo v navado tudi ime »svečnica«.

Vzhodna Cerkev je ta praznik imela za nekako spremstvo Gospodovega razglašenja. Zato ga je obhajala 40. dan po 6. januarju, in sicer bolj izrazito kot Gospodov praznik, kakor na Zahodu, kjer je dan imel bolj marijanski poudarek. Vzhodna liturgija je obračala pozornost predvsem srečanju dveh svetih ljudi, zastopnikov bogovdanega dela Izraelcev, z Gospodom: Jezus pride, da bi spolnil voljo svojega Očeta; daruje se mu po rokah Marije in Jožefa in ob tej priložnosti se dogodi srečanje Gospodovega Maziljenca, obljubljenega Mesija, s starčkom Simeonom in prerokinjo Ano. Temu srečanju dajejo na Vzhodu tako močan poudarek, da ta praznik imenujejo »hypapanti« (srečanje).

Na Zahodu je praznik ozko naslonjen na praznik Gospodovega rojstva in posveča pozornost bolj obredu očiščevanja, kateremu se je Marija podvrgla po tedanji judovski postavi (3 Mojz 12, 2-83 Mojz 12, 2-8
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

2 »Povej Izraelovim sinovom: ‚Žena, ki spočne in porodi dečka, bo sedem dni nečista, kakor je nečista v dnevih svojega mesečnega očiščevanja! 3 Osmi dan naj se obreže meso njegove prednje kožice. 4 Potem naj ostane še triintrideset dni v očiščevanju svoje krvi: nič svetega naj se ne dotika in naj ne hodi v svetišče, dokler se ne dopolnijo dnevi njenega očiščevanja. 5 Ako porodi deklico, bo nečista dva tedna kakor ob svojem mesečnem očiščevanju. Potem naj ostane še šestinšestdeset dni v očiščevanju svoje krvi. 6 Ko se dopolnijo dnevi njenega očiščevanja, bodisi pri sinu ali pri hčeri, naj prinese duhovniku o vhodu v shodni šotor enoletno jagnje za žgalno daritev in mladega goloba ali grlico za daritev za greh. 7 Ta naj to daruje pred Gospodom, da jo spravi, in bo očiščena svojega krvotoka. To je postava o porodnici dečka in deklice. 8 Če pa njena roka ne premore jagnjeta, naj vzame dve grlici ali dva mlada goloba, enega za žgalno daritev in drugega za daritev za greh; duhovnik naj jo spravi in bo čista.‘« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Vsaka judovska mati je po porodu veljala za levitsko (ali obredno) nečisto, in sicer skozi 40 dni, ako je rodila dečka, in 80 dni, ako je rodila deklico. V tem času ni smela stopiti v tempelj in se ničesar svetega dotakniti. – Ker je Marija Jezusa spočela in rodila deviško, bi je samo po sebi obred očiščevanja ne obvezoval. Zakaj se mu je kljub temu brez pomislekov podvrgla, lepo razlaga sv. Bernard: »Danes obhajamo očiščevanje preblažene Device Marije, ko se je po Mojzesovi postavi spolnil štirideseti dan po Gospodovem rojstvu. V Mojzesovi postavi je pisano: Žena, ki spočne in porodi dečka, bo sedem dni nečista. Osmi dan naj dečka obrežejo. Potem triintrideset dni ostane v očiščevanju in ne hodi v svetišče. Ko se ti dnevi dopolnijo, naj sina prinese Gospodu. Mar se ti ne zdi, da bi Marija tem predpisom po pravici lahko ugovarjala: ,čemu je meni treba očiščevanja? Zakaj naj ne hodim v tempelj, ko je moje telo brez pripomoči moža postalo tempelj Svetega Duha? Zakaj naj bi v tempelj ne stopila jaz, ki sem Gospoda templja rodila? Pri tem spočetju, pri tem rojstvu se ni zgodilo nič nečistega, nič nedovoljenega, nič, kar bi bilo očiščevanja potrebno. Saj je to dete vir čistosti; prišlo je nas grehov očiščevat. Zakaj naj se podvržem postavnemu očiščevanju, saj sem vendar prav po tem brezmadežnem rojstvu postala najčistejša´. Preblažena Devica, zares nimaš vzroka za očiščevanje – tebi očiščevanja ni treba! – Je pa morebiti tvojemu Sinu bilo treba obreze? Ker pa je on sam hotel postati kakor vsak drug deček, zato bodi tudi ti med ženami kakor ena izmed njih. Hotel je, da ga obrežejo; mar naj bi ne bil želel še bolj, da ga postaviš pred Gospoda? – Svojega Sina torej, sveta Devica, prinesi in blagoslovljeni sad svojega telesa pred Gospoda postavi! V spravo za nas vse daruj sveti, Bogu prijetni dar! Bog Oče bo ta novi dar, to predragoceno klavno daritev gotovo rad in povsem sprejel, saj o njem sam pravi: ,Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje’ (Lk 3, 22Lk 3, 22
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

22 in nadenj je prišel Sveti Duh v telesni podobi kakor golob; in iz nebes se je začul glas: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
).«

Marija se tudi tukaj, kakor vedno, izkazuje za »Gospodovo deklo«. Saj je vse življenje neprekosljivo zvesto hodila za njim, ki je o sebi mogel reči: »Moja jed je, da izvršujem voljo tistega, ki me je poslal, in da dovršim njegovo delo« (Jan 4, 34Jan 4, 34
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

34 Jezus jim reče: »Moja jed je, da izvršujem voljo tistega, ki me je poslal, in da dovršim njegovo delo. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Brez besed uči preblažena Devica tudi nas, da moramo hoditi po poti spolnjevanja božje postave, hoditi v tihoti in molku, če to Bog hoče – samo tako bomo tudi mi mogli svetu dajati Kristusa. Napačno je mišljenje tistih, ki trdijo, da je važno samo to, kar človek nosi svojem srcu – zunanjosti in razni verski predpisi pa da nimajo nikakega pomena.

Ni dvoma, da zgolj zunanje spolnjevanje verskih predpisov pred Bogom nima nobene vrednosti. Če človek na zunaj dela eno, v srcu pa zavestno in hote misli nekaj čisto drugega, je to hlimba, o kateri je Gospod dejal: »To ljudstvo me časti z ustnicami, njih srce pa je daleč od mene.« Toda človek je ne le duhovno, ampak hkrati in neločljivo tudi telesno bitje in mora že zato tudi na zunanji način Boga priznavati za prvi vzrok in zadnji namen svojega življenja. Kdor načelno zanemarja ali celo prezira zakonite cerkvene predpise in navodila in sploh zunanje izraze vernosti ter pripadnosti h Kristusovi Cerkvi, ta se bo redno kaj kmalu »izpraznil« tudi v svoji notranji vernosti – vera bo nehala urejati njegovo življenje in bo postala mrtva. Od tod je le korak do odkritega odpada od Kristusa.

Vero, ki naj rodi sadove, je treba tako rekoč utelesiti. Kjer tega ni, tam obstoji sum, da vernost sploh ni pristna in globoka, pa naj bodo besede o »ponotranjenju« še tako lepe. Sklicevanje na Jezusov boj zoper formalizem in legalizem (golo spolnjevanje predpisov, brez notranje prepričanosti) farizejev in pismoukov je tukaj prazno. Kdor pazljivo bere evangelije, bo presenečen ugotovil, kako Kristus skozi vse življenje zvesto izpolnjuje starozavezno postavo, katere ni prišel razvezovat, ampak dopolnjevat.

J. H. Newman, ki mu ni mogoče očitati, da nima razumevanja za »notranjost« in globoko iskrenost glede vernosti, je zato že v svoji anglikanski dobi leta 1831 dejal: »Nekakšne abstraktnosti vernosti ni. Če se je ljudstvo odločilo za to, da bi božje češčenje izvrševali na »duhovni« način, kakor to imenujejo, potem končno nima dejansko nobenega božjega češčenja več. To se pogosto zgodi, in vsakdo bo to vedel iz lastne skušnje … V naših dneh bi še posebno morali biti na straži pred tistimi, ki bi nas radi zapeljali, da bi pustili ob strani svoje forme; tako upajo, da bomo za trajno sploh opustili naše krščansko upanje.« – Malo pozneje (leta 1834) je zapisal: »Verska znamenja in navade niti od daleč niso brez pomena, marveč imajo po svojem bistvu zmožnost, da vtisnejo našemu spominjanju in predstavljanju velike resnice razodetja. Niti od daleč niso praznoverne, saj jih sv. pismo samo v načelu izrečno odobrava.« Leta 1838 je, še vedno kot anglikanec, govoril: »Ljudje, ki prezirajo dostojanstvenost in lepoto v bogočastju, da bi tem bolj duhovno molili, pozabljajo, da je Bog stvarnik vseh reči, vidnih in nevidnih; da je gospod tako našega telesa kakor naše duše, da mora biti češčen tako javno kakor skrivno. Stvarnik tega sveta ni nihče drug kakor Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa; ni dveh bogov, eden bog snovi in drugi duha, eden postave in drugi evangelija; en Bog je, in on je gospodar vsega, kar smo in kar imamo. In zato mora biti vse, kar delamo, pečateno z njegovim pečatom in znamenjem. – Začeti moramo seveda s srcem, kajti »iz srca« prihaja vse dobro in hudo (Mt 15, 10Mt 15, 10
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Nauk o čistem in nečistem 10 In poklical je k sebi ljudstvo in mu rekel: Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
sl.), a če s srcem začnemo, ne smemo pri tem ostati. Ne smemo pustiti mimo vidnega sveta, kakor, da bi izviral od hudobnega duha. Naša naloga je, da ga spremenimo v nebeško kraljestvo; napraviti moramo nebeško kraljestvo vidno na zemlji.«

Evangelist Luka, iz katerega je vzet evangelij današnje maše, že prej poroča o tem, kako so se starši Janeza Krstnika natančno držali postave; zdaj pa poroča še o Mariji in Jožefu, kako sta Jezusa čez 40 dni po njegovem rojstvu darovala v templju. V spomin na čudežno rešitev judovskih prvorojencev v Egiptu je bil izraelski prvorojenec posebna božja lastnina in bi se bil moral posvetiti službi v templju. Ker pa je bil za to službo določen Levijev rod, je ostal kot spomin na to dolžnost po postavi ukazan običaj, da so vsakega prvorojenca v templju Bogu darovali in ga nato odkupili za pet srebrnih seklov.

Ko je bil po Marijinih rokah Jezus darovan, sta mu po navdihnjenju Svetega Duha prišla nasproti starček Simeon in prerokinja Ana, ki sta svoja stara leta oba preživljala v »pričakovanju tolažbe Izraelove« (Lk 2, 25Lk 2, 25
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

25 In glej, bil je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ in je pričakoval Izraelove tolažbe in Sveti Duh je bil z njim. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
), »v postu in molitvi noč in dan« (Lk 2, 37Lk 2, 37
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

37 je bila vdova do štiriinosemdesetih let; ni zapuščala templja, ampak je s postom in molitvijo Bogu služila noč in dan. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). O Simeonu je povedano, da je vzel Jezusa v naročje (Lk 2, 28Lk 2, 28
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

28 ga je tudi on vzel v naročje, zahvalil Boga in rekel: Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Modri so božje dete samo gledali, starček Simeon pa Jezusa nosi v svojem naročju. Sv. Irenej pravi k temu mestu: »Ko človek nese in drži v rokah ter objema njega, Sina božjega, ki je postal otrok, prejme on sam milost, da je sprejet za božjega otroka.«

A v kakšne daljine predirajo že ugašajoče oči vidca Simeona! Tudi Marija mora pogledati tja: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu se bo nasprotovalo – in tvojo lastno dušo bo presunil meč – da se razodenejo misli iz mnogih src« (Lk 2, 34-35Lk 2, 34-35
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

34 In Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu se bo nasprotovalo – 35 pa tudi tvojo lastno dušo bo presunil meč – da se razodenejo misli iz mnogih src.« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Kako mora biti v tem trenutku Mariji pri srcu! Sv. Ambrozij pravi: »Vsem bo ta luč svetila. Toda samo tisti jo bodo mogli dojeti, ki nosijo hrepenenje po jasnosti večne luči.« Biti bodo morali novi ljudje. A biti »nov človek« pomeni toliko, kolikor biti izpostavljen nasprotovanju, nositi »Gospodovo breme«, biti pripravljen na mnoge bridkosti, pridružiti se Odrešeniku v njegovem trpljenju, ki je po božjih načrtih edina pot k zveličanju. Iz Simeonovih ust je prišla beseda, ki pove, da je Marija potisnjena v negotovost in navidezno protislovje dveh obljub, tako da ostane razpeta med oznanilo angela: -»Tvoj sin bo velik,« in Simeonovo oznanilo: »Tvojo lastno dušo bo presunil meč bolečin.« Že tedaj se začenja temni sprevod Marijinih materinskih bolečin, ki jo bodo vodile vedno globlje v božje temine trpljenja, dokler ne bo pod križem kronana kot kraljica mučencev.

Kljub temu in zaradi tega še bolj velja detetu na Marijinih rokah klic: »Luč v razsvetljenje narodov!« In Marija se vsa posveti največji nalogi, kar jih je: širjenju Kristusove luči v temi sveta. Na besede starčka Simeona se naslanja starodavni bogoslužni običaj blagoslavljanja sveč, ki se razvije v procesijo s svečami. O tem obredu poroča že romarica Silvija v svojem znanem spisu iz konca 4. stol. Poročilo se nanaša na Jeruzalem. Za Rim imamo poročilo o tem obredu in o procesiji iz ene cerkve v drugo iz časa papeža Sergija I. (687-692). Pomen tega obreda je jedrnato izražen v tretji prošnji blagoslova sveč: »Gospod Jezus Kristus, prava luč, ki razsvetljuješ vsakega človeka, ki pride na ta svet… kakor te luči, z vidnim ognjem prižgane, preganjajo nočne temine, tako naj bodo tudi naša srca razsvetljena z nevidnim ognjem, to je, z lučjo Svetega Duha, in brez sleherne grešne slepote, da bomo mogli gledati z očiščenim duhovnim očesom, kar ti je všeč in našemu zveličanju v korist, ter da bomo tako po temnih nevarnostih tega sveta zaslužili priti k neminljivi svetlobi.«

Dr. A. Strle

Vir = Leto svetnikov