Judita – vdova in svetopisemska žena

 

JuditaImena: Judita, Dita, Ditka, Juta, Juca, Juda, Judit, Judith,
Judita je junakinja stare zaveze in njena dela so opisana v Juditini knjigi. Spisana je bila v hebrejskem ali aramejskem jeziku. Ohranjena pa je le v prevodih. Sv. Hieronim jo je prevedel iz aramejskega jezika. Z gotovostjo lahko sklepamo, da ji je podlaga zgodovinsko dejanje žene, ki je s svojim pogumom, z zvijačo in drzno odločitvijo rešila judovsko mesto v veliki nevarnosti. Iz zgodbe izvemo, kako je asirski kralj Nabuhodonozor premagal Medijce in se potem maščeval nad tistimi ljudstvi, ki so mu v boju odrekli podporo. Med njimi so bili tudi Izraelci. To nalogo je opravljal vojskovodja Holofern. Znašel se je pred trdnjavo Betulijo.
Mesto se je hotelo že predati. Ko je bogata in lepa vdova Judita to slišala, je obljubila pomoč. V molitvi se je zatekla h Gospodu in ga prosila pomoči, nato pa je šla v Holofernov šotor. Pridobila si je njegovo naklonjenost in zaupanje, in ko se je opil in pijan zaspal, mu je z mečem odsekala glavo. S Holofernovo glavo v deklini torbi se je vrnila v Betulijo, v asirskem vojnem taboru pa je ob novici, da je Holofern obglavljen, nastala zmeda in njihova vojska se je razbežala. Čeprav so v knjigi osebe in kraji natančno imenovani, je danes nemogoče ugotoviti njihovo istovetnost. Tako omenjeni Nabuhodonozor ni Nebukadnezar II. babilonski kralj, temveč verjetneje asirski kralj Asurbanipal. Napaka je najbrž nastala pri prepisovanju.
Če pozorno beremo zgodbo, vidimo, da vsa svetloba v njej pada na eno osebo – na Judito. Odlikujejo jo bogaboječnost, zaupanje v božjo pomoč, pogum in hrabrost in naposled tudi velikodušnost, s katero je svoj bojni plen v Jeruzalemu darovala Gospodu kot zaobljubljeno daritev. Te lastnosti, zlasti njena čistost in duševna moč, so bile povod, da so Judito že zgodaj navajali kot Marijino predpodobo. V krščanski in svetni umetnosti jo srečujemo neštetokrat upodobljeno.
Goduje 10. decembra, ponekod 17. septembra.
Vir

Lokacija:
Asirija