Julij
Ime
Po starem rimskem koledarju, ki je imel deset mesecev, je bil julij peti mesec v letu. Leta 46 pred Kristusom je Julij Cezar izvedel koledarsko reformo, da je koledar imel 12 mesecev. Takrat so v tem julijanskem koledarju sedmi mesec poimenovali julij po Juliju Cezarju. Na Slovenskem škofjeloški rokopis v 15. stoletju že prinaša za julij ime maly serpan, to je mali srpan, ki ga uporabljamo še danes. Primož Trubar je zapisal samo ime srpan, a na Slovenskem so bila potem za julij v rabi še druga imena kot žetnjak, pšeničnik, senenec, Jakobov mesec, šentjakobnik, krstnik in v 19. stoletju še lepo ime srpnik.
Najbolj znani godovni dnevi v juliju pa so: obiskovanje Device Marije (2. 7.), Urh, škof (4. 7.), Ciril in Metod, slovanska apostola (5. 7.), karmelska Mati Božja (16. 7.), Aleš, spoznavalec (17. 7.), Marjeta, mučenka (20. 7.), Marija Magdalena, spokornica (22. 7.), Jakob st., apostol (25. 7.), Ana in Joahim, starša Device Marije (26. 7.), Marta, devica (29. 7.)
Pregovori
* Drugi dan malega srpana lepo, tudi še 40 dni bo tako; drugega srpana grdo, tudi še 40 dni bo mokro.
* Če Marija (2. 7.) z dežnikom prihaja, tudi z dežnikom odhaja (16. 7.).
* Ako do Urha (4. 7.) slišiš kukavico in Urh z Marjeto (20. 7.) kače pase, posevek dobro rase.
* Dež na Cirila in Metoda (5. 7.) orehe in kostanj ogloda.
* Aleš (17. 7.) soparen in suh, napravi za zimo si dober kožuh.
* Če je Marjete dan (20. 7.) deževen, lešnik tisto leto bo črveven.
* Sveta Marjeta (20. 7.) grom in strelo obeta.
* Sveta Magdalena (22. 7.) če deži, dolgo slabo vreme nam preti.
* Svetega Jakoba (25. 7.) jasno če je nebo, tudi za božič bo krasno ko ribje oko; oblačno ti zapriča odjugo božiča.
* Ako mravlje preko navade mravljišča znašajo, zgodnjo in hudo zimo oznanjajo.
Običaji
Julij velja za najtoplejši mesec v letu. To je mesec, ko je bilo včasih večina sena že pospravljenega, to je krme za živino, in tudi žita, pomembne sestavine hrane ljudem. Spravilo pridelkov je že od nekdaj bilo praznično opravilo. Potekalo je po določenem redu, vsak je vedel za svojo natančno odmerjeno vlogo pri delu. Prazničnost opravil je bila poudarjena tudi z lepšo obleko in boljšo hrano. Grabljice in žanjice so imele vedno lepša, živobarvna oblačila kot na primer plevice. Še pred petdesetimi leti je bila večina dela pri košnji, žetvi in mlatvi opravljena ročno, zato je to delo potekalo dalj časa kot poteka delo s stroji v današnjih dneh. Ljudje pa so ob tem za marsikak vesel in šaljiv pripetljaj prikrajšani.
Nekateri se spominjajo, koliko je bilo smeha, ko so sušili na travnikih ob Gradaščici pod Kršinami. Pred nočjo so dajali mrvo v kopice, da se je naslednji dan hitreje sušila. Pa so se fantje in dekleta v svoji mladostni neugnanosti malo pošalili. V Gradaščici so nabrali nekaj skal in jih podtaknili v sosedove kopice. Ko so naslednji dan te kopice prenašali v ograbek za en voz, so pa drožiči - imenovani "drogšči" - pokali in se zaradi večje teže nalomili. To je bilo smeha. Pa jim sosedova družba ni ostala dolžna in je poskrbela za nepričakovano šaljivo povračilo. Zamere pa ni bilo. "Drogšč" je bil manjši drog, malo debelejši in daljši od grabljišča in na enem koncu ošpičen, da je lažje šel pod kopico. Za prenos kopice sta morala biti dva drožiča in dve osebi, ki sta z drožičema kopico dvignili in prenesli. Na grajskem travniku, kjer je sedaj šola in stanovanjsko naselje, pa je bilo pri kopicah več strahu kot smeha. Pod kopicami so velikokrat našli kače, zato so bili tam pri razstiljanju kopic pazljivi. Pograjci poznajo rek, da po svetem Petru kače lezejo navzdol proti vodi. Košnja je bila dolgotrajno opravilo, posebno če je nagajalo vreme. Zato so bili veseli, ko so peljali domov zadnji voz sena in so šaljivo rekli, da "babo peljejo". S tem so povedali, da je košnje konec. Zadnji voz je vedno moral biti velik, da bo prihodnje leto obilna košnja in veliko sena.
Tudi pri žetvi je zadnji snop veljal za "babo" in je moral biti velik, da bo prihodnje leto žetev bogata. Ko je bila njiva ječmena ali pšenice požeta in snopi povezani, so otroci po strnišču pobirali ostanke klasja. Naredili so šopke, da so jih pozimi nastavljali pticam za hrano. Po žetvi so nekatere njive preorali in kot drugi posevek vsejali ajdo, ki jim je dajala moko za žgance in kruh. Na Belici pri Rahnetu poznajo rek: "Aleš (17. 7.), mal polež, pol pa pejt ajdo sjet!" Pod ječmenom ali celo pod
pšenico so imeli nekateri vsejano korenje. Ti so morali strnišče opleti najkasneje do sv. Lovrenca (10. 8.), ker drugače Lovrenc prižene konja, da popase korenje (Selo) ali pa korenje konj pohodi (Setnik) ali pa bo zrasel le korenček in ne koren. Pšenično strnišče so največkrat preorali in vsejali repo v Jakobovem tednu ali vsaj do Porcijunkule (2. 8.). Vsaka setev je morala biti opravljena pravočasno, da so lahko pričakovali dober pridelek. Ljudje poznajo tudi pregovor: "Jakobova ajda (25. 7.) in Ožboltova repa (5. 8.) je malokdaj lepa", ker je za njuno setev že pozno.
Za košnjo in žetvijo je prišla na vrsto mlatev. Svojevrstna je bila ob tem pesem cepcev, posebno če so mlatili "v štirih". Ta pesem se je slišala po vasi tudi do tri tedne. Ljudje vedo povedati, kakšen glas in ritem se je slišal, če je mlatil eden, dva ali štirje mlatiči. Zelo dolgočasno se je z daljšimi časovnimi presledki slišalo enega samega: ''Pok, pok, pok …'' Če sta mlatila dva, je bilo slišati: "Pika pok, pika pok, pika pok …" Štirje mlatiči pa so dajali drugačen ritem: "Pika poka, pika poka, pika poka …" Mlatiči so bili moški in tudi ženske. Velikokrat so se selili od kmetije do kmetije, če tam ni bilo dovolj domačih ljudi za to delo. Za mlatiče je morala biti na mizi boljša hrana, posebno štruklji. Na Prapročah so s šopom rož dali znak, da so pri hiši mlatev končali. Takrat so skozi lino na podu, kjer so mlatili, dali
šop rumenih rož, ki navadno rastejo po sečeh ob vrtovih. Tako so povedali pri Jurjevih, a imena rož ne vedo. Mlatiči so za svoje delo dobili plačilo in ob koncu "likofa" še hlebec belega kruha ali celo pogačo za domov. Podobno so dobili mlatiči na Brišah in Setniku.
Omlačeno slamo so povezali v velike otepe. Ko pa so bile hiše še krite s slamo, so dolgo slamo za škopo poravnavali v škopnike. Za škopnike so navadno snope le otepali in ne mlatili s cepci, da se slama ni poškodovala. Največkrat so za škopnike sejali rž, ki je imela daljšo slamo ali pa rž in pšenico skupaj. Rženo slamo so zlasti uporabljali za izdelavo kit in obrob pri strehah. Škopnikov zaradi drugačne kritine streh ne rabijo več, jih ne delajo, tudi krovcev slamnatih streh ni več in zaradi žetve s kombajni tudi mlatičev ni več.
Res so si ljudje delo zelo olajšali in skrajšali z uporabo različnih strojev. Pri košnji uporabljajo kosilnice, pri sušenju in spravilu sena obračalnike in nakladalke, pri žetvi pa že kar kombajne. Za mlatev so najprej uporabljali ročne mlatilnice, potem "gepeljne", ki jih je gonila živina. Že pred drugo svetovno vojno so v Zalogu uporabljali električno mlatilnico z elektriko iz Jurjeve žage. S kombajnom je žetev in mlatev zelo hitro opravljena, vprašljiva pa je vlažnost zrnja. Mlinarji že na otip poznajo kvalitetno suho žito, ki bo dalo dobro moko, oprhnjenega in plesnivega žita pa še živali ne marajo. Žal tudi na Polhograjskem v sedanjem času sejejo zelo malo žita, tako mlajši ne poznajo in ne ločijo različne vrste žita ne v rasti in ne v zrnju. Škoda!
Sveti Urh, škof, goduje 4. julija. Pri nas ga navadno upodabljajo kot škofa z ribo v roki. Legenda pripoveduje, da je škofa Urha nekoč obiskal škof Konrad. Večerjala sta in se za mizo še dolgo v noč pomenkovala ter tam učakala petkovo jutro. Tedaj prihiti s pismom sel bavarskega vojvode in škof Urh mu podari kurje bedro, ki je na mizi bilo še od četrtkove večerje. Ta ga je vzel in potem pri vojvodi škofa zatožil, da ob petkih škof Urh je meso. V dokaz je hotel pokazati v torbi shranjeno bedro. A glej, bedro se je spremenilo in sel je iz svoje torbe potegnil ribo.
Nam najbližja upodobitev svetega Urha je v podružnični cerkvi na gričku med Zaklancem in Podolnico.
Sveti Ciril in Metod, slovanska apostola, godujeta 5. julija. V svojem misijonskem delu med Slovani sta se zavzemala za uporabo narodnega jezika pri pouku in bogoslužju ter za domačo duhovščino. Katoliška in pravoslavna Cerkev upravičeno častita oba sveta brata. Izredno ju je častil tudi blaženi Anton Martin Slomšek. Za pospeševanje edinosti s pravoslavnimi kristjani je ustanovil posebno Bratovščino svetega Cirila in Metoda, ki se je razvila v še delujoče Apostolstvo svetega Cirila in Metoda. Bratovščina sv. Cirila in Metoda je morala biti poznana in delujoča tudi na Polhograjskem, saj je še v začetku devetdesetih let 20. stoletja dala v Polhovem Gradcu za mašo v čast sv. Cirilu in Metodu sedaj že pokojna Prapročanka.
Od leta 1961 sta sv. Ciril in Metod glavna zavetnika ljubljanske nadškofije.
God karmelske Matere Božje je 16. julija. Za vso Cerkev ni obvezen. Kristjane naj spodbuja k hvaležnosti za božje dobrote, dosežene po Marijini priprošnji. Karmel je gora v Palestini (v današnjem Izraelu), kjer je delovala ustanova posebej Mariji posvečenih puščavnikov. V stoletjih je polagoma nastal zelo razvejan red karmeličanov. Med nje sodi red karmeličank, ki imajo na Slovenskem svojo hišo v Sori pri Medvodah in v Mirni Peči, kjer sedaj živi in dela Korošcova z Briš, Karmen Kucler.
Na slikah in podobicah prepoznamo karmelsko Mater Božjo, ker na eni roki drži Dete, v drugi pa ima škapulir, prav tako drži škapulir tudi Dete. Značilno je, da so škapulirje nosili pod obleko pripadniki karmeličanskih redov in tudi člani svetnih bratovščin. Škapulir sestavljata dva trakova, ki na konceh povezujeta dva
koščka blaga v približni velikosti kakih 12 cm krat 10 cm, od katerih se eden nosi na prsih in ima natisnjeno kako nabožno podobico, drugi pa na hrbtu.
Sveti Aleš, spoznavalec, skrivnostni spokornik, goduje 17. julija.
Legenda pripoveduje o svetem Alešu, da je na poročni dan zapustil mlado ženo in starše ter skrivaj izginil od doma. Potem se je 17 let potikal po Siriji in Mezopotamiji ter se končno ves spremenjen vrnil v očetovo hišo v Rim. Nihče ga ni spoznal in iz usmiljenja so ga sprejeli v hišo. Zaničevan in zasramovan od služinčadi je 17 let živel na pogradu pod stopnicami v domači hiši. Šele ob njegovi smrti se je razodelo, kdo je.
Kot svojega zavetnika ga časte berači, romarji, izdelovalci pasov. Pri nas je znan kot varuh in zavetnik zoper potres, a mu ni posvečena nobena cerkev.
Sveta Marjeta, mučenka, goduje 20. julija.
V našem jeziku pomeni biser, zato je poznano ime Biserka, tudi Marina. Po legendi naj bi bila hčerka poganskega svečenika v Antiohiji. Ko je očetu povedala, da jo je dojilja vzgojila v krščanski veri, jo je zasovražil. Mučili so jo in vrgli v ječo, kjer jo je strašil hudič v podobi zmaja. Umrla je mučeniške smrti.
Časte jo kot zaščitnico rokodelcev, popotnikov, zlasti pa velja za veliko priprošnjico kmetov, ko se v vročih poletnih dneh bliža nevihta. Nevihta naj bi bila tisti zmaj, ki ga ima v upodobitvah sv. Marjeta na verigi in ga včasih spusti z nje. Kot priprošnjico jo časte v skupini "štirinajstih pomočnikov v sili".
Kar 46 cerkva na Slovenskem nosi njeno ime. Svetnica je na Polhograjskem upodobljena na freski iz 16. stoletja in oltarčku iz leta 1644 pod desno lopo v cerkvi sv. Petra v Dvoru.
Sveta Marija Magdalena, spokornica, goduje 22. julija.
Ta ljudska svetnica je imela v svoji deželi ime Marija, kar v našem jeziku pomeni gospodarica. Bila je doma v ribiškem mestecu Magdala na zahodnem bregu Genezereškega jezera.
Evangelisti Marko, Matej in Janez jo navajajo za pričo Gospodovega vstajenja.
Na Slovenskem ji je posvečenih 52 cerkva. Upodabljajo jo s posodico z mazilnim oljem, pod križem, kot spokornico z razpuščenimi lasmi, s knjigo, s Križanim, z
bičem in mrtvaško glavo.
V polhograjski župnijski cerkvi je na levem stranskem oltarju Jernej Trnovec v kamnu upodobil Marijo Magdaleno z mrtvaško glavo v rokah, v praproški cerkvi sv. Jurija pa je upodobljena v osrednjem delu levega oltarja.
Sveti Jakob starejši, apostol, goduje 25. julija. Pridevek starejši je dobil zato, da so ga razlikovali od Jakoba mlajšega (3. 5.), ki je bil kasneje poklican med apostole. Bil je prvi mučenec med apostoli. Ko so Arabci v sedmem stoletju osvojili Jeruzalem, so kosti sv. Jakoba prenesli v Santiago de Compostela na severozahodu Španije, kjer je še danes sloveča božja pot. Tja so romali tudi naši predniki, priporočali so se mu zlasti za dobro letino in lepo vreme. Tako je postal kmečki svetnik in zavetnik romarjev.
Papež Kalist II. je leta 1122 uvedel "Jakobovo leto" v Komposteli. V letu 2000 je bilo že stosedemnajstič, ko je god sv. Jakoba (25. julij) prišel na nedeljo. Za Jakobovo sveto leto 2000 je bilo v Komposteli romanje in srečanje mladih iz vse Evrope, kjer jim je o pomenu vere v človekovem življenju govoril tudi ljubljanski nadškof
dr. Franc Rode.
Sv. Jakoba st. upodabljajo s knjigo ali zvitkom kot oznanjevalca evangelija in apostola, z romarskim klobukom, s školjko, z dolgo palico, s popotno torbo in z bučo (steklenico).
Na Slovenskem mu je posvečenih 67 cerkva. Pri nas je upodobljen v cerkvi sv. Petra v Dvoru na desni strani glavnega oltarja in na Brišah v zgornjem delu levega oltarja, kjer ima zvitek v roki in za vratom nakazan romarski klobuk.
Po tem poletnem svetniku ljudje imenujejo zgodnjo vrsto jabolk - jakobčki in hrušk - jakopovke ali šentjakobšce, a tudi nekateri kraji nosijo njegovo ime.
Sveta Ana in Joahim, Marijina starša, godujeta 26. julija.
Oba svetnika sta bila kraljevega, Davidovega rodu. Ana pomeni v hebrejščini ''milost, ljubezen, molitev''. Po dolgih letih molitve doma in na polju, med delom in počitkom, sta Ana in Joahim na stara leta le dobila svojega otroka Marijo. Deklico Marijo sta imela pri sebi le tri leta, potem sta jo izročila varstvu duhovnikov.
Vernikom je Ana postala simbol materinstva in Joahim očetovstva. Njun spomin se na skupen dan, 26. julija, obhaja od leta 1969 dalje.
Sveto Ano upodabljajo, ko razlaga Mariji sveto pismo ali s knjigo v roki. Ponekod je prikazana kot Ana ''Samotretja'', ko objema hčer Marijo, Mater Božjo in Dete Jezusa. Za zavetnico jo imajo ljudje številnih poklicev, priporočajo se ji za blagoslov otrok, za srečen porod in za srečno zadnjo uro.
Na Slovenskem je sv. Ani posvečenih 55 cerkva, nekatere so božjepotne. Nam najbližja cerkev sv. Ane je na Butajnovi, kjer je glavni oltar iz leta 1846 delo polhograjskega rezbarja Simona Rupnika. V osrednji niši so zanimivo upodobljeni sv. Ana z Marijo in Joahim, ki ima v rokah značilno dolgo palico z majhno vevnico ali lopatko na koncu. Na steni prezbiterija te cerkve pa je celo majhna kamnita plastika s sv. Ano Samotretjo.
V polhograjski župnijski cerkvi je zelo lepa upodobitev Marije deklice in njenih staršev na novem daritvenem oltarju iz leta 1994, v dvorski cerkvi sv. Petra pa je zlat oltarček sv. Ane iz leta 1643.
Sveta Marta, sestra Lazarja in Marije iz Betanije goduje 29. julija.
Ime izhaja iz aramejskega imena z nekdanjim pomenom "gospa, gospodinja". Nudila je gostoljubje Jezusu. Je zavetnica popotnikom, romarjem in revežem.
Njeni simboli so šop ključev ob predpasniku in kuhinjski pribor - kuhalnica ali kotliček z blagoslovljeno vodo in kropilom (kropilo - aspergl), ko je z njim krotila in odganjala zmaja.
Čeprav je njeno ime na Slovenskem kar priljubljeno, ji je posvečena le kapucinska cerkev, podružnica župnije v Kopru.
Sveti Ignacij Lojolski, utemeljitelj jezuitskega reda, goduje 31. julija.
Upodobljen je na desnem oltarju v polhograjski župnijski cerkvi.
Vir
Po starem rimskem koledarju, ki je imel deset mesecev, je bil julij peti mesec v letu. Leta 46 pred Kristusom je Julij Cezar izvedel koledarsko reformo, da je koledar imel 12 mesecev. Takrat so v tem julijanskem koledarju sedmi mesec poimenovali julij po Juliju Cezarju. Na Slovenskem škofjeloški rokopis v 15. stoletju že prinaša za julij ime maly serpan, to je mali srpan, ki ga uporabljamo še danes. Primož Trubar je zapisal samo ime srpan, a na Slovenskem so bila potem za julij v rabi še druga imena kot žetnjak, pšeničnik, senenec, Jakobov mesec, šentjakobnik, krstnik in v 19. stoletju še lepo ime srpnik.
Najbolj znani godovni dnevi v juliju pa so: obiskovanje Device Marije (2. 7.), Urh, škof (4. 7.), Ciril in Metod, slovanska apostola (5. 7.), karmelska Mati Božja (16. 7.), Aleš, spoznavalec (17. 7.), Marjeta, mučenka (20. 7.), Marija Magdalena, spokornica (22. 7.), Jakob st., apostol (25. 7.), Ana in Joahim, starša Device Marije (26. 7.), Marta, devica (29. 7.)
Pregovori
* Drugi dan malega srpana lepo, tudi še 40 dni bo tako; drugega srpana grdo, tudi še 40 dni bo mokro.
* Če Marija (2. 7.) z dežnikom prihaja, tudi z dežnikom odhaja (16. 7.).
* Ako do Urha (4. 7.) slišiš kukavico in Urh z Marjeto (20. 7.) kače pase, posevek dobro rase.
* Dež na Cirila in Metoda (5. 7.) orehe in kostanj ogloda.
* Aleš (17. 7.) soparen in suh, napravi za zimo si dober kožuh.
* Če je Marjete dan (20. 7.) deževen, lešnik tisto leto bo črveven.
* Sveta Marjeta (20. 7.) grom in strelo obeta.
* Sveta Magdalena (22. 7.) če deži, dolgo slabo vreme nam preti.
* Svetega Jakoba (25. 7.) jasno če je nebo, tudi za božič bo krasno ko ribje oko; oblačno ti zapriča odjugo božiča.
* Ako mravlje preko navade mravljišča znašajo, zgodnjo in hudo zimo oznanjajo.
Običaji
Julij velja za najtoplejši mesec v letu. To je mesec, ko je bilo včasih večina sena že pospravljenega, to je krme za živino, in tudi žita, pomembne sestavine hrane ljudem. Spravilo pridelkov je že od nekdaj bilo praznično opravilo. Potekalo je po določenem redu, vsak je vedel za svojo natančno odmerjeno vlogo pri delu. Prazničnost opravil je bila poudarjena tudi z lepšo obleko in boljšo hrano. Grabljice in žanjice so imele vedno lepša, živobarvna oblačila kot na primer plevice. Še pred petdesetimi leti je bila večina dela pri košnji, žetvi in mlatvi opravljena ročno, zato je to delo potekalo dalj časa kot poteka delo s stroji v današnjih dneh. Ljudje pa so ob tem za marsikak vesel in šaljiv pripetljaj prikrajšani.
Nekateri se spominjajo, koliko je bilo smeha, ko so sušili na travnikih ob Gradaščici pod Kršinami. Pred nočjo so dajali mrvo v kopice, da se je naslednji dan hitreje sušila. Pa so se fantje in dekleta v svoji mladostni neugnanosti malo pošalili. V Gradaščici so nabrali nekaj skal in jih podtaknili v sosedove kopice. Ko so naslednji dan te kopice prenašali v ograbek za en voz, so pa drožiči - imenovani "drogšči" - pokali in se zaradi večje teže nalomili. To je bilo smeha. Pa jim sosedova družba ni ostala dolžna in je poskrbela za nepričakovano šaljivo povračilo. Zamere pa ni bilo. "Drogšč" je bil manjši drog, malo debelejši in daljši od grabljišča in na enem koncu ošpičen, da je lažje šel pod kopico. Za prenos kopice sta morala biti dva drožiča in dve osebi, ki sta z drožičema kopico dvignili in prenesli. Na grajskem travniku, kjer je sedaj šola in stanovanjsko naselje, pa je bilo pri kopicah več strahu kot smeha. Pod kopicami so velikokrat našli kače, zato so bili tam pri razstiljanju kopic pazljivi. Pograjci poznajo rek, da po svetem Petru kače lezejo navzdol proti vodi. Košnja je bila dolgotrajno opravilo, posebno če je nagajalo vreme. Zato so bili veseli, ko so peljali domov zadnji voz sena in so šaljivo rekli, da "babo peljejo". S tem so povedali, da je košnje konec. Zadnji voz je vedno moral biti velik, da bo prihodnje leto obilna košnja in veliko sena.
Tudi pri žetvi je zadnji snop veljal za "babo" in je moral biti velik, da bo prihodnje leto žetev bogata. Ko je bila njiva ječmena ali pšenice požeta in snopi povezani, so otroci po strnišču pobirali ostanke klasja. Naredili so šopke, da so jih pozimi nastavljali pticam za hrano. Po žetvi so nekatere njive preorali in kot drugi posevek vsejali ajdo, ki jim je dajala moko za žgance in kruh. Na Belici pri Rahnetu poznajo rek: "Aleš (17. 7.), mal polež, pol pa pejt ajdo sjet!" Pod ječmenom ali celo pod
pšenico so imeli nekateri vsejano korenje. Ti so morali strnišče opleti najkasneje do sv. Lovrenca (10. 8.), ker drugače Lovrenc prižene konja, da popase korenje (Selo) ali pa korenje konj pohodi (Setnik) ali pa bo zrasel le korenček in ne koren. Pšenično strnišče so največkrat preorali in vsejali repo v Jakobovem tednu ali vsaj do Porcijunkule (2. 8.). Vsaka setev je morala biti opravljena pravočasno, da so lahko pričakovali dober pridelek. Ljudje poznajo tudi pregovor: "Jakobova ajda (25. 7.) in Ožboltova repa (5. 8.) je malokdaj lepa", ker je za njuno setev že pozno.
Za košnjo in žetvijo je prišla na vrsto mlatev. Svojevrstna je bila ob tem pesem cepcev, posebno če so mlatili "v štirih". Ta pesem se je slišala po vasi tudi do tri tedne. Ljudje vedo povedati, kakšen glas in ritem se je slišal, če je mlatil eden, dva ali štirje mlatiči. Zelo dolgočasno se je z daljšimi časovnimi presledki slišalo enega samega: ''Pok, pok, pok …'' Če sta mlatila dva, je bilo slišati: "Pika pok, pika pok, pika pok …" Štirje mlatiči pa so dajali drugačen ritem: "Pika poka, pika poka, pika poka …" Mlatiči so bili moški in tudi ženske. Velikokrat so se selili od kmetije do kmetije, če tam ni bilo dovolj domačih ljudi za to delo. Za mlatiče je morala biti na mizi boljša hrana, posebno štruklji. Na Prapročah so s šopom rož dali znak, da so pri hiši mlatev končali. Takrat so skozi lino na podu, kjer so mlatili, dali
šop rumenih rož, ki navadno rastejo po sečeh ob vrtovih. Tako so povedali pri Jurjevih, a imena rož ne vedo. Mlatiči so za svoje delo dobili plačilo in ob koncu "likofa" še hlebec belega kruha ali celo pogačo za domov. Podobno so dobili mlatiči na Brišah in Setniku.
Omlačeno slamo so povezali v velike otepe. Ko pa so bile hiše še krite s slamo, so dolgo slamo za škopo poravnavali v škopnike. Za škopnike so navadno snope le otepali in ne mlatili s cepci, da se slama ni poškodovala. Največkrat so za škopnike sejali rž, ki je imela daljšo slamo ali pa rž in pšenico skupaj. Rženo slamo so zlasti uporabljali za izdelavo kit in obrob pri strehah. Škopnikov zaradi drugačne kritine streh ne rabijo več, jih ne delajo, tudi krovcev slamnatih streh ni več in zaradi žetve s kombajni tudi mlatičev ni več.
Res so si ljudje delo zelo olajšali in skrajšali z uporabo različnih strojev. Pri košnji uporabljajo kosilnice, pri sušenju in spravilu sena obračalnike in nakladalke, pri žetvi pa že kar kombajne. Za mlatev so najprej uporabljali ročne mlatilnice, potem "gepeljne", ki jih je gonila živina. Že pred drugo svetovno vojno so v Zalogu uporabljali električno mlatilnico z elektriko iz Jurjeve žage. S kombajnom je žetev in mlatev zelo hitro opravljena, vprašljiva pa je vlažnost zrnja. Mlinarji že na otip poznajo kvalitetno suho žito, ki bo dalo dobro moko, oprhnjenega in plesnivega žita pa še živali ne marajo. Žal tudi na Polhograjskem v sedanjem času sejejo zelo malo žita, tako mlajši ne poznajo in ne ločijo različne vrste žita ne v rasti in ne v zrnju. Škoda!
Sveti Urh, škof, goduje 4. julija. Pri nas ga navadno upodabljajo kot škofa z ribo v roki. Legenda pripoveduje, da je škofa Urha nekoč obiskal škof Konrad. Večerjala sta in se za mizo še dolgo v noč pomenkovala ter tam učakala petkovo jutro. Tedaj prihiti s pismom sel bavarskega vojvode in škof Urh mu podari kurje bedro, ki je na mizi bilo še od četrtkove večerje. Ta ga je vzel in potem pri vojvodi škofa zatožil, da ob petkih škof Urh je meso. V dokaz je hotel pokazati v torbi shranjeno bedro. A glej, bedro se je spremenilo in sel je iz svoje torbe potegnil ribo.
Nam najbližja upodobitev svetega Urha je v podružnični cerkvi na gričku med Zaklancem in Podolnico.
Sveti Ciril in Metod, slovanska apostola, godujeta 5. julija. V svojem misijonskem delu med Slovani sta se zavzemala za uporabo narodnega jezika pri pouku in bogoslužju ter za domačo duhovščino. Katoliška in pravoslavna Cerkev upravičeno častita oba sveta brata. Izredno ju je častil tudi blaženi Anton Martin Slomšek. Za pospeševanje edinosti s pravoslavnimi kristjani je ustanovil posebno Bratovščino svetega Cirila in Metoda, ki se je razvila v še delujoče Apostolstvo svetega Cirila in Metoda. Bratovščina sv. Cirila in Metoda je morala biti poznana in delujoča tudi na Polhograjskem, saj je še v začetku devetdesetih let 20. stoletja dala v Polhovem Gradcu za mašo v čast sv. Cirilu in Metodu sedaj že pokojna Prapročanka.
Od leta 1961 sta sv. Ciril in Metod glavna zavetnika ljubljanske nadškofije.
God karmelske Matere Božje je 16. julija. Za vso Cerkev ni obvezen. Kristjane naj spodbuja k hvaležnosti za božje dobrote, dosežene po Marijini priprošnji. Karmel je gora v Palestini (v današnjem Izraelu), kjer je delovala ustanova posebej Mariji posvečenih puščavnikov. V stoletjih je polagoma nastal zelo razvejan red karmeličanov. Med nje sodi red karmeličank, ki imajo na Slovenskem svojo hišo v Sori pri Medvodah in v Mirni Peči, kjer sedaj živi in dela Korošcova z Briš, Karmen Kucler.
Na slikah in podobicah prepoznamo karmelsko Mater Božjo, ker na eni roki drži Dete, v drugi pa ima škapulir, prav tako drži škapulir tudi Dete. Značilno je, da so škapulirje nosili pod obleko pripadniki karmeličanskih redov in tudi člani svetnih bratovščin. Škapulir sestavljata dva trakova, ki na konceh povezujeta dva
koščka blaga v približni velikosti kakih 12 cm krat 10 cm, od katerih se eden nosi na prsih in ima natisnjeno kako nabožno podobico, drugi pa na hrbtu.
Sveti Aleš, spoznavalec, skrivnostni spokornik, goduje 17. julija.
Legenda pripoveduje o svetem Alešu, da je na poročni dan zapustil mlado ženo in starše ter skrivaj izginil od doma. Potem se je 17 let potikal po Siriji in Mezopotamiji ter se končno ves spremenjen vrnil v očetovo hišo v Rim. Nihče ga ni spoznal in iz usmiljenja so ga sprejeli v hišo. Zaničevan in zasramovan od služinčadi je 17 let živel na pogradu pod stopnicami v domači hiši. Šele ob njegovi smrti se je razodelo, kdo je.
Kot svojega zavetnika ga časte berači, romarji, izdelovalci pasov. Pri nas je znan kot varuh in zavetnik zoper potres, a mu ni posvečena nobena cerkev.
Sveta Marjeta, mučenka, goduje 20. julija.
V našem jeziku pomeni biser, zato je poznano ime Biserka, tudi Marina. Po legendi naj bi bila hčerka poganskega svečenika v Antiohiji. Ko je očetu povedala, da jo je dojilja vzgojila v krščanski veri, jo je zasovražil. Mučili so jo in vrgli v ječo, kjer jo je strašil hudič v podobi zmaja. Umrla je mučeniške smrti.
Časte jo kot zaščitnico rokodelcev, popotnikov, zlasti pa velja za veliko priprošnjico kmetov, ko se v vročih poletnih dneh bliža nevihta. Nevihta naj bi bila tisti zmaj, ki ga ima v upodobitvah sv. Marjeta na verigi in ga včasih spusti z nje. Kot priprošnjico jo časte v skupini "štirinajstih pomočnikov v sili".
Kar 46 cerkva na Slovenskem nosi njeno ime. Svetnica je na Polhograjskem upodobljena na freski iz 16. stoletja in oltarčku iz leta 1644 pod desno lopo v cerkvi sv. Petra v Dvoru.
Sveta Marija Magdalena, spokornica, goduje 22. julija.
Ta ljudska svetnica je imela v svoji deželi ime Marija, kar v našem jeziku pomeni gospodarica. Bila je doma v ribiškem mestecu Magdala na zahodnem bregu Genezereškega jezera.
Evangelisti Marko, Matej in Janez jo navajajo za pričo Gospodovega vstajenja.
Na Slovenskem ji je posvečenih 52 cerkva. Upodabljajo jo s posodico z mazilnim oljem, pod križem, kot spokornico z razpuščenimi lasmi, s knjigo, s Križanim, z
bičem in mrtvaško glavo.
V polhograjski župnijski cerkvi je na levem stranskem oltarju Jernej Trnovec v kamnu upodobil Marijo Magdaleno z mrtvaško glavo v rokah, v praproški cerkvi sv. Jurija pa je upodobljena v osrednjem delu levega oltarja.
Sveti Jakob starejši, apostol, goduje 25. julija. Pridevek starejši je dobil zato, da so ga razlikovali od Jakoba mlajšega (3. 5.), ki je bil kasneje poklican med apostole. Bil je prvi mučenec med apostoli. Ko so Arabci v sedmem stoletju osvojili Jeruzalem, so kosti sv. Jakoba prenesli v Santiago de Compostela na severozahodu Španije, kjer je še danes sloveča božja pot. Tja so romali tudi naši predniki, priporočali so se mu zlasti za dobro letino in lepo vreme. Tako je postal kmečki svetnik in zavetnik romarjev.
Papež Kalist II. je leta 1122 uvedel "Jakobovo leto" v Komposteli. V letu 2000 je bilo že stosedemnajstič, ko je god sv. Jakoba (25. julij) prišel na nedeljo. Za Jakobovo sveto leto 2000 je bilo v Komposteli romanje in srečanje mladih iz vse Evrope, kjer jim je o pomenu vere v človekovem življenju govoril tudi ljubljanski nadškof
dr. Franc Rode.
Sv. Jakoba st. upodabljajo s knjigo ali zvitkom kot oznanjevalca evangelija in apostola, z romarskim klobukom, s školjko, z dolgo palico, s popotno torbo in z bučo (steklenico).
Na Slovenskem mu je posvečenih 67 cerkva. Pri nas je upodobljen v cerkvi sv. Petra v Dvoru na desni strani glavnega oltarja in na Brišah v zgornjem delu levega oltarja, kjer ima zvitek v roki in za vratom nakazan romarski klobuk.
Po tem poletnem svetniku ljudje imenujejo zgodnjo vrsto jabolk - jakobčki in hrušk - jakopovke ali šentjakobšce, a tudi nekateri kraji nosijo njegovo ime.
Sveta Ana in Joahim, Marijina starša, godujeta 26. julija.
Oba svetnika sta bila kraljevega, Davidovega rodu. Ana pomeni v hebrejščini ''milost, ljubezen, molitev''. Po dolgih letih molitve doma in na polju, med delom in počitkom, sta Ana in Joahim na stara leta le dobila svojega otroka Marijo. Deklico Marijo sta imela pri sebi le tri leta, potem sta jo izročila varstvu duhovnikov.
Vernikom je Ana postala simbol materinstva in Joahim očetovstva. Njun spomin se na skupen dan, 26. julija, obhaja od leta 1969 dalje.
Sveto Ano upodabljajo, ko razlaga Mariji sveto pismo ali s knjigo v roki. Ponekod je prikazana kot Ana ''Samotretja'', ko objema hčer Marijo, Mater Božjo in Dete Jezusa. Za zavetnico jo imajo ljudje številnih poklicev, priporočajo se ji za blagoslov otrok, za srečen porod in za srečno zadnjo uro.
Na Slovenskem je sv. Ani posvečenih 55 cerkva, nekatere so božjepotne. Nam najbližja cerkev sv. Ane je na Butajnovi, kjer je glavni oltar iz leta 1846 delo polhograjskega rezbarja Simona Rupnika. V osrednji niši so zanimivo upodobljeni sv. Ana z Marijo in Joahim, ki ima v rokah značilno dolgo palico z majhno vevnico ali lopatko na koncu. Na steni prezbiterija te cerkve pa je celo majhna kamnita plastika s sv. Ano Samotretjo.
V polhograjski župnijski cerkvi je zelo lepa upodobitev Marije deklice in njenih staršev na novem daritvenem oltarju iz leta 1994, v dvorski cerkvi sv. Petra pa je zlat oltarček sv. Ane iz leta 1643.
Sveta Marta, sestra Lazarja in Marije iz Betanije goduje 29. julija.
Ime izhaja iz aramejskega imena z nekdanjim pomenom "gospa, gospodinja". Nudila je gostoljubje Jezusu. Je zavetnica popotnikom, romarjem in revežem.
Njeni simboli so šop ključev ob predpasniku in kuhinjski pribor - kuhalnica ali kotliček z blagoslovljeno vodo in kropilom (kropilo - aspergl), ko je z njim krotila in odganjala zmaja.
Čeprav je njeno ime na Slovenskem kar priljubljeno, ji je posvečena le kapucinska cerkev, podružnica župnije v Kopru.
Sveti Ignacij Lojolski, utemeljitelj jezuitskega reda, goduje 31. julija.
Upodobljen je na desnem oltarju v polhograjski župnijski cerkvi.
Vir