blažena Julijana iz Norwicha – rekluza in mistikinja

Julijana iz Norwicha - rekluza in mistikinjaJulijana (1343 – 1416), katere pravo ime ni znano, je živela kot anahoreta (oblika puščavniškega življenja v mestu ali naselju, ko so se anahorete dale zazidati v popolnoma zaprto celico, ki se je ponavadi držala cerkve ali samostana in iz katere so smele iti le v primeru težje bolezni – za hrano je skrbela služabnica, celica pa je imela tudi dve okni, eno je gledalo na oltar, da je tako lahko spremljala svete maše, drugo okno pa je gledalo na ulico ali v drug prostor, da je tako anahoreta lahko sprejemala obiskovalce, ki so prihajali k anahoretam na duhovne posvete).

Ko je bila Julijana stara 30 let je imela izkušnjo umiranja in je v tem času imela nekaj videnj, ki so ji popolnoma spremenili življenje. Ta videnja je kasneje opisala v dveh besedilih in sicer v dolgem in kratkem besedilu.
Vir

Dragi bratje on sestre!

Še vedno se z veseljem spominjam apostolskega potovanja v Združeno kraljestvo letos septembra. Anglija je dežela, ki je rodila toliko slavnih osebnosti, ki so s svojim pričevanjem in naukom okrasile zgodovino Cerkve. Ena teh, ki jo časti tako katoliška Cerkev kot anglikanska skupnost, je mistikinja Julijana iz Norwicha, o kateri želim spregovoriti danes.

Življenje v celici
Podatki o njenem življenju, ki so nam na voljo – čeprav jih ni veliko –, so vzeti predvsem iz knjige, v kateri je ta plemenita in pobožna žena zbrala vsebino svojih videnj, z naslovom Razodetja božanske ljubezni.Vemo, da je živela od leta 1342 do okoli leta 1430, v času preizkušenj tako za Cerkev, ki jo je cepil razkol ob vrnitvi papeža iz Avignona v Rim, kakor tudi za ljudstvo, ki je prenašalo posledice dolgotrajne vojne med angleškim in francoskim kraljestvom. Bog pa tudi v časih preizkušnje ne neha prebujati osebnosti, kot je bila Julijana iz Norwicha, da ljudi spet privede k miru, ljubezni in veselju.
Kot nam pripoveduje sama, jo je maja leta 1373, verjetno 13. v mesecu, nenadoma zadela zelo huda bolezen, ko je bilo videti, da bo v treh dneh umrla. Potem ko ji je duhovnik na smrtni postelji pokazal Križanega, se Julijani ni le v hipu vrnilo zdravje, ampak je tudi prejela tistih šestnajst razodetij, ki jih je kasneje zapisala in jih razložila v svoji knjigi Razodetja božanske ljubezni. In prav Gospod ji je petnajst let po teh izrednih dogodkih razkril pomen teh videnj. »Bi rada vedela, kaj je mislil tvoj Gospod, in spoznala smisel tega razodetja? Dobro vedi: ljubezen je to, kar je s tem mislil on. Kdo ti to razodeva? Ljubezen. Zakaj ti to razodeva? Zaradi ljubezni … Tako se boš naučila, da naš Gospod pomeni ljubezen« (Giuliana di Norwich, Il libro delle rivelazioni, pogl. 86, Milano 1997, str. 320).
Po navdihu božanske ljubezni je Julijana sprejela korenito odločitev. Podobno samotarkam iz starega veka si je izbrala življenje v celici blizu cerkve, posvečene sv. Julijanu v mestu Norwich, tedaj pomembnem mestnem središču blizu Londona. Morda si je privzela ime Julijana prav zaradi tega svetnika, ki mu je bila posvečena cerkev, pri kateri je živela toliko let, vse do smrti. Lahko bi nas presenetila in nas celo spravila v nelagoden položaj njena odločitev, da živi kot »rekluza«, kot se je tedaj reklo. A ni bila edina, ki se je odločila za kaj takega. V tistih stoletjih si je občutno število žena izbralo tak način življenja, tako da so sprejele zanje posebej izdelano vodilo, kot na primer tisto, ki ga je sestavil sv. Elred iz Rievaulxa. Samotarke ali »rekluze« so se v svoji celici posvečale molitvi, premišljevanju in študiju. Tako so zorele v pretanjenem človeškem in verskem čutenju, zaradi česar jih je ljudstvo zelo spoštovalo. Ljudje vseh starosti in stanov, ki so potrebovali nasvetov in tolažbe, so jih pobožno iskali. Ni šlo torej za individualistično odločitev; prav zaradi te bližine z Gospodom je v njej dozorela tudi sposobnost, da je bila mnogim svetovalka in da je pomagala tolikim, ki so doživljali težave v življenju.

Mati mnogih
blažena Julijana iz Norwicha - rekluza in mistikinjaVemo, da je tudi Julijana pogosto sprejemala obiske, kakor nam izpričuje avtobiografija še ene goreče kristjane tistega časa, Margery Kempe, ki je prišla v Norwich leta 1413, da bi dobila kako spodbudo za svojo duhovno pot. Prav zato so Julijano že za časa njenega življenja klicali, kakor je napisano na njenem sarkofagu: »Mati Julijana«; postala je mati mnogim.

Ljudje, ki se umaknejo, da bi živeli v družbi z Bogom, prav zaradi te odločitve pridobijo izjemno sočutje za bolečine in slabosti drugih. Božje prijateljice in prijatelji imajo na voljo modrost, ki je svet, od katerega so se oddaljili, nima, in jo prijazno delijo s tistimi, ki trkajo na njihova vrata. Z občudovanjem in hvaležnostjo mislim na ženske in moške klavzurne samostane, ki so danes bolj kot kdajkoli oaze miru in upanja, dragocen zaklad za vso Cerkev, zlasti s tem, ko nas spominjajo na prvo mesto, ki ga ima Bog, in na pomen, ki ga ima za napredovanje v veri nenehna in silna molitev.

Razodetja božanske ljubezni
Prav v samoti, ki jo naseljuje Bog, je Julijana iz Norwicha spisala Razodetja božanske ljubezni, ki so prišla do nas v dveh redakcijah, eni krajši, verjetno starejši, in drugi daljši. Ta knjiga vsebuje sporočilo optimizma, ki temelji na gotovosti, da nas Bog ljubi in da nas varuje njegova Previdnost. V tej knjigi beremo naslednje presenetljive besede: »S popolno gotovostjo sem videla, … da nas je Bog ljubil, še preden nas je ustvaril, in to z ljubeznijo, ki ni nikoli ugasnila in ne bo nikoli izginila. In v tej ljubezni je naredil vsa svoja dela in v tej ljubezni je storil, da so vse stvari nam v korist in v tej ljubezni naše življenje traja večno … V tej ljubezni imamo svoj začetek in vse to bomo v Bogu brez konca gledali« (Il libro delle rivelazioni, pogl. 86, str. 320).

Tema božanske ljubezni se pogosto pojavlja v videnjih Julijane iz Norwicha, ki se z nekako drznostjo ne obotavlja, da bi je ne primerjala tudi z materinsko ljubeznijo. To je eno najbolj značilnih sporočil njene mistične teologije. Nežnost, skrbnost in milina božje dobrote do nas so tako velike, da nas, romarje na zemlji, spominjajo na ljubezen matere do otrok. Dejansko so tudi svetopisemski preroki včasih uporabili to govorico, ki spominja na nežnost, silovitost in vseobsežnost božje ljubezni, ki se razodeva v stvarstvu in v vsej zgodovini odrešenja ter ima vrh v učlovečenju Sina. Bog pa vedno presega vsako človeško ljubezen, kakor pravi prerok Izaija: »Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim« (Iz 49,15). Julijana iz Norwicha je razumela sporočilo, ki je bistveno za duhovno življenje: Bog je ljubezen in le kadar se popolnoma in s popolnim zaupanjem odpremo tej ljubezni in pustimo, da ta ljubezen postane edino vodilo življenja, se vse spremeni, najdemo pravi mir in pravo veselje in smo sposobni to tudi širiti okrog sebe.
Vse bo dobro

Rad bi poudaril še nekaj. Katekizem katoliške Cerkve podaja besede Julijane iz Norwicha, ko razlaga stališče katoliške vere glede nečesa, kar je vedno izziv za vse vernike (prim. št. 304–314). Če je Bog čez vse dober in moder, zakaj obstaja zlo in trpljenje nedolžnih? Tudi svetniki, zlasti svetniki so si zastavljali to vprašanje. Razsvetljeni z vero nam dajejo odgovor, ki odpre naše srce za zaupanje in upanje: v skrivnostnih načrtih Previdnosti zna Bog tudi iz zla potegniti še večje dobro, kakor je zapisala Julijana iz Norwicha: »Od božje milosti sem se naučila, da moram ostati trdna v veri in da moram torej neomajno in popolnoma verovati, da se bo vse končalo v dobrem …« (Il libro delle rivelazioni, pogl. 32, str. 173).

Da, dragi bratje in sestre, božje obljube so vedno večje od naših pričakovanj. Če Bogu, njegovi neizmerni ljubezni izročimo najčistejša in najgloblja hrepenenja svojega srca, ne bomo nikoli razočarani. »Vse bo dobro,« – »vse se bo obrnilo v dobro,« to je slednjič sporočilo, ki nam ga podaja Julijana iz Norwicha in vam ga danes posredujem tudi jaz. Hvala.

Papež Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 1. decembra 2010.
Prevedel br. Miran Špelič
Vir