Junij
Ime meseca je povzeto po stari rimski boginji Juno, ženi najvišjega rimskega božanstva Jupitra. Slovenska imena za mesec junij so se pogosto menjavala. Martin iz Loke govori o bobovem cvetu - Bobouczwett. Primož Trubar uvaja Rosshenzuit - rožencvet. Še v času protestantizma se poleg imena rožencvet pojavi ime
prašnik in velnik, a najbolj pogosto je le ostalo ime rožencvet, le da so ga različno razlagali, eni od rži - rženi cvet, drugi od rož - cvetlic. Pojavilo se je še ime senšek in senovjek ter rožnik. Ime rožnik se je dokončno ustalilo, ko ga je uporabil leta 1848 dr. Janez Bleiweiss v svojih Novicah.
V tem mesecu so najbolj znani godovniki sv. Medard, škof (8. 6.), sv. Vid, mučenec (15. 6.), rojstvo Janeza Krstnika, mučenec (24. 6.), sv. Ema Krška, slovenska kneginja, (27. 6.), sv. Peter in Pavel, apostola (29. 6.). Pomemben državni praznik pa je dan državnosti 25. junija.
Pregovori
* Če rožnika sonce pripeka in vmes pohleven dežek rosi, ni treba se bati nam teka, obilno nam zemlja rodi.
* Rožnika mrzlo deževanje, slabo za vino in panje.
* Če gostuje rad vihar, milo toži čebelar.
* Kakršno vreme je rožnika (junija) bilo, bo tudi grudna (decembra) se ponovilo.
* Kakršno vreme na Medarda (8. 6.) kane, tako ves mesec ostane.
* Če na Medarda (8. 6.) je vreme lepo, najlenejši kosec pospravlja pod streho suho seno.
* Če se Medard (8. 6.) kislo drži, do konca meseca ni sončnih dni.
* Vid (15. 6.) dežja ne daj, da bo dobre žetve kaj.
* Če kres (24. 6.) deži, orehov ni.
* Ako se kukovica dolgo po kresu (24. 6.) oglaša, draginjo in glad v deželo prinaša.
* Če dežuje na sv. Ladislava (27. 6.), dež še dolgo zemljo napaja.
* Sveti Peter in Pavel (29. 6.) lep, brez dežnika greš lahko daleč po svet.
* Če sta Peter in Pavel (29. 6.) jasna, bo letina krasna.
Običaji
Binkošti so praznik prihoda Svetega Duha. Že v prvih stoletjih krščanstva so Svetega Duha upodabljali v obliki goloba. Zelo nazorno je Cerkev vernikom predstavljala ta prihod s spuščanjem goloba izpod stropa cerkva. Čeprav o tem v ljudskem izročilu na Polhograjskem ni ohranjenih pripovedi, so pa o tem še žive narečne šale. Pomembnost praznika kaže že to, da so ga praznovali na binkoštno nedeljo in binkoštni ponedeljek. Velikokrat je bilo v župniji na ta dan prvo sveto obhajilo otrok. Mnogi ljudje pa so šli tudi na romanja. Na ta dan so prišle na mizo boljše jedi ali so vsaj za ta dan spekli boljši kruh. Nekateri vedo povedati o
vraži in veri, da ima binkoštna rosa pred sončnim vzhodom zdravilno in lepotilno moč, da umivanje z binkoštno pšenično roso odpravlja pege na obrazu in prispeva k splošnemu zdravemu počutju. O umivanju z binkoštno roso so znane tudi šale. Zelje, vsajeno na binkoštno soboto, se na vsaki skali prime.
Sveti Medard, škof, goduje 8. junija. Pri nas in tudi v drugih deželah slovi kot zavetnik koscev. Ljudje so ga radi vpletali v vremenske napovedi, čeprav njegovo
življenje nima nobene zveze s slovesom vremenjaka. V otroških letih je veliko časa prebil z živino na paši.
Upodabljajo ga kot škofa v mašnem plašču in s palico, ki deli miloščino. Časte ga kot zavetnika kmetov - koscev, pivovarjev in jetnikov, v priprošnji pa se k njemu zatekajo za dež, lepo vreme, za dobro košnjo, za rodovitnost polj in vinogradov.
Sveti Anton Padovanski, cerkveni učitelj, goduje 13. junija. Njegove relikvije so v velikih časteh v cerkvi sv. Antona v Padovi. Današnjo svetniško priljubljenost je dosegel zlasti v času baroka v 17. stoletju. Ljudje so ga velikokrat zamenjavali z Antonom Puščavnikom (17. 1.) in se mu priporočali pri boleznih živine. V
današnjem času se mu mnogi priporočajo za izgubljene reči. Denarni darovi za kruh sv. Antona gredo v dobrodelne namene.
Na Polhograjskem je upodobljen na Metzingerjevi sliki iz leta 1746 na levem stranskem oltarju v farni cerkvi in na desni strani levega oltarja v cerkvi sv. Nikolaja v Dvoru.
Telovo je praznik sv. Rešnjega telesa in krvi, ko Cerkev slavi spremenitev kruha v Kristusovo telo, kot jo je Kristus prvič opravil v četrtek pred svojo smrtjo na križu. Praznik se uvrsti na četrtek po trojiški nedelji, to je po nedelji Svete Trojice. Za ta praznik je značilna telovska procesija, ki je zaradi svoje mogočnosti predvsem slavje vere. Iz tabernaklja je v bleščeči monštranci povzdignjeno Najsvetejše, ki ga duhovnik v razkošnem sprevodu - procesiji pod vladarskim nebom v spremstvu ministrantov, pevcev in vernikov za banderi ponese med hišami, polji in travniki, kot pravi pesem: Kristus gre med hišami, so okna razsvetljena …
Res gore lučke na oknih hiš, mimo katerih gre procesija. Med petjem, molitvami in zvonjenjem se ustavi pri štirih oltarjih, postavljenih proti vsem štirim stranem neba. Pri vsakem je prebran evangelij, slovesno so pete prošnje za varstvo in pomoč, za Božji blagoslov kraju in prebivalcem ter je z Najsvetejšim dan blagoslov.
Smer in pot telovske procesije se je na Polhograjskem spreminjala. Kod je šla procesija in kje so brali evangelije pred dvestopetdesetimi leti, to je v 18. stoletju, je zapisano v knjigi Župnija Polhov Gradec na strani 211 in 212.
Kako je bilo pred nekaj več kot sto leti, ko je šla telovska procesija na Pristavo, pristavško polje in čez Kršine nazaj v Polhov Gradec, o postavljanju mlajev - brezovih vej ob poti in streljanju je nekaj spominov zapisal France Tomšič še leta 1930. Ob poti in domačijah, kjer je šla procesija, so postavili brezove veje in so kar tekmovali, kje bodo lepše in kje bo bolj pokalo ali na Starem gradu ali na Kuclju. Na Pristavi da so bile najlepše. Samo Pratkar in Valentinček da sta jih kupila po sto. Firbarjevi so jih menda kupili pri Podganovih na Brišah. Kak pograjski bajtar da je za ta dan privlekel s hriba še cvetočega nagnoja, ki je bil še lepši kot breze. V Gradcu je cerkev kupila smodnik, da so z njim v možnarjih - ''kanončkih'' streljali na Starem gradu. Pristavci in Podrebrci pa so nabirali denar za smodnik po hišah, streljali pa so na pobočju Sovinke in Kuclja. Fantje so se zbrali pri mežnarju na Podrebri in se dogovorili, kdo bo zvonil, kdo bo nosil les in
možnarje, kdo bo streljal. Ko je bilo vse pripravljeno, so komaj čakali, da se je pričelo svitati telovsko jutro, da so pričeli Pograjci streljati na Starem gradu, Pristavci pa odgovarjati s Kuclja. Potem jih je nekaj ostalo pri možnarjih za streljanje med procesijo, gasilci pa so se zbrali pri graščinski kolarnici - remizi, kjer so imeli spravljeno gasilsko opremo in potem pod vodstvom načelnika odšli v cerkev.
Ko se je začela procesija in je pograjsko bandero prišlo iz cerkve, je pričelo v zvoniku potrkavati, na Starem gradu pa grmeti in pokati, da je bilo res veličastno. Pri procesiji je sodelovala tudi pograjska godba pod vodstvom kapelnika nekega Flajškarja. Procesija se je vila navzdol proti Pristavi in ko je pograjsko bandero
prišlo na pristavški most, je začelo potrkavati v podrebrski cerkvi in pokati na Kuclju. Ves čas procesije je potem zvonilo v obeh cerkvah. Tik pred letom 1930 je bilo streljanje ob procesijah od državnih oblasti prepovedano, kot je bilo že zapisano pri velikonočni procesiji. Le redki Pograjci se pograjskih možnarjev -
''topičev'' še spominjajo, mali podrebrski možnar pa je še ohranjen in je sedaj v polhograjski muzejski zbirki.
Najstarejši današnji farani pomnijo, kod je šla telovska procesija pred drugo svetovno vojno in še kakšno leto po njej. Iz farne cerkve je šla po ''gasi'' navzdol na Pristavo. Med Rihtarjevim in Pšavcovim kozolcem je bila postavljena ''kapelica'' z oltarjem za branje prvega evangelija. Potem je procesija nadaljevala pot po pristavškem polju do Gradaščice in navzgor v Kršine, kjer je bil pripravljen oltar blizu kršinske kašče - sušilnice na levi strani poti za branje drugega evangelija in se po glavni cesti vrnila na Pristavo, kjer je bil pri nekdanji zidani kapelici tretji evangelij. S Pristave je šla procesija do gradu, kjer je bil pri kapelici v grajskem obzidju četrti evangelij, potem se je procesija po Jernajčkovem klancu vrnila v cerkev.
Ko kmalu po drugi svetovni vojni procesija ni več smela iti po glavni cesti, je za župnikovanja Gregorja Andoljška šla po novi smeri. Iz cerkve in pokopališča je krenila mimo ''farovškega'' hleva in Turnš čez cesto na Potrebuježev svet, kjer je bil prvi evangelij, potem je šla po poljski poti do kapelice pred Plenkom, kjer je bil drugi evangelij, se vračala po poti od Plenka čez glavno cesto do hiše pokojne Neže Cankar, kjer je bil tretji evangelij, četrti evangelij pa so brali pri oltarju pred vrati župnišča.
Župnik Danijel Kaštrun pa je kmalu po svojem prihodu leta 1979 v Polhov Gradec uvedel novo smer telovske procesije in tako poteka ta še danes. Prvi evangelij je v cerkvi, iz cerkve krene procesija na ''plac'' in po klancu mimo Miklavža navzdol do Gruma ter naprej do Slavca, kjer je drugi evangelij. Od Slavca gre procesija Na Potok, kjer je pri zidani kapelici tretji evangelij, četrti evangelij pa berejo na ''placu'' pred Šiflerjevo hišo.
Še vedno imajo kmečki gospodarji in gospodinje ali drugi družinski člani navado, da po končani procesiji odlomijo kakšno vejico breze, da jo nesejo na domače polje in tako prenesejo Božji blagoslov na svoja polja in domove, čeprav je brezovih vej za telovsko procesijo v današnjem času zelo malo postavljenih. To narede zaradi vere, da so veje, mimo katerih je šla telovska procesija, blagoslovljene in imajo zato obrambno moč proti boleznim in nezgodam.
Na predvečer telovske procesije narede pri Jurju na Prapročah na hišnem pragu iz cvetov kresnic srce ali pa ga narede okoli lipe pred hišo. Spodnjepustovrški v Pustem Vrhu pa s cvetovi rož potresejo prag in tla v svoji kapelici pred hišo.
Sveti Vid, mučenec, goduje 15. junija. Na Slovenskem je med najbolj češčenimi svetniki. To kaže že to, da je njemu posvečenih 41 cerkva in tudi veliko krajev nosi njegovo ime. Prištevali so ga tudi med 14 pomočnikov v sili. Priporočali so se mu v mnogih stiskah za zdravje živcev in oči (vida), zoper bolezni vidov ples in
božjast, ob nevarnosti bliska in ognja ter zoper kačji pik. Za nebeškega zavetnika so ga imeli kotlarji, pivovarji, lekarnarji, mutci in gluhci, rudarji pa tudi odrski igralci in plesalci. Mučenje sv. Vida je lepo upodobljeno na freski iz 16. stoletja pod desno lopo v cerkvi sv. Petra v Dvoru. Med ljudmi je dobro poznan rek: Sveti Vid je češenj sit.
Rojstvo Janeza Krstnika Cerkev praznuje 24. junija. Janezovo ime je po hebrejsko Johanan, kar pomeni: Bog je milostljiv. Slovenska oblika Janez (Janž, Anže) je posneta po latinskem Joannes, drugi Slovani pa so po grškem izgovoru priredili ime v Jovan, Ivan ali Jan. Krstnik ga imenujemo zato, ker je Janez oznanjal krst spokornosti, krščeval z vodo reke Jordan in krstil tudi Jezusa. O Janezu Krstniku so pisali vsi štirje evangelisti.
Na Slovenskem je njemu posvečenih 76 cerkva. V polhograjskih cerkvah je upodobljen na glavnem oltarju v podrebrski cerkvi, v Dvoru je upodobljen na glavnem oltarju sv. Nikolaja in na skrajnem levem oltarčku iz leta 1638 v cerkvi sv. Petra.
Na večer pred svetnikovim godom po mnogih slovenskih krajih kurijo kresove. Ker je to čas, ko je astronomsko najdaljši dan v letu (21. 6.), ljudje pravijo, da se o kresi dan obesi.
Tudi na Polhograjskem je bila in je še navada kuriti kres. Živ ogenj ima svojo sporočilno govorico, imel naj bi očiščevalno moč in moč odganjati zle duhove. Že sam po sebi na skrivnosten način prevzame človeka in vzbuja prazničen občutek pričakovanja. Prostor, kjer kres gori, imenujemo kresišče. Navadno ga ljudje
poiščejo na vzvišenem razglednem mestu. Ker je bilo kresišče vsako leto na istem mestu, so na Polhograjskem te razgledne griče poimenovali kresni grič. Na nekaterih kresnih gričih kresov ne pripravljajo več, grič pa še vedno imenujejo kresni grič. Kresovi pa niso goreli le na gričih, pripravili so jih tudi v dolinskem predelu. Ljudje, ki so se zbrali pri kresovih, so opazovali ''lučke'' oddaljenih kresov in se čutili duhovno nekako povezane z vsemi oddaljenimi kresovalci in bili tako deležni skupnega veselja ob plamenečem ognju. Več kresov so videli tisti na višjih odprtih predelih kot oni v dolinah. Še vedno pa vedo povedati, kje so videli goreti kresove.
Po drugi svetovni vojni je pripravljanje kresov zamiralo. Vendar kresni večer še ni izgubil vse svoje nekdanje skrivnostnosti. Čeprav le bolj za šalo, se še vedno utrne kakšna misel o nekdanjih pripovedih, da je voda v studencih na kresni večer blagoslovljena in je umivanje z njo zdravilno, da ima čarobno moč praprotno seme, da je šentjanževa roža, utrgana na kresni večer varuh pred strelo, da se živina ta večer pomenkuje o prihodnjih dogodkih, da ta večer zakladi cvetijo z modrim plamenčkom, da gre človek lahko opolnoči v ris klicat vraga, da ta prinese denar ali kar si človek zaželi in podobno.
Kje in kdo je kres pripravljal ter kakšne so bile navade na Polhograjskem?
Po vseh naseljih je bila navada, da so za kresni večer dali na okna hiš ali tudi k vratom kresnice, to je belo kresničevje, da ne bi kače prišle v hišo, ponekod so dali tudi praprot, da jih v hiši ne bo strah, ponekod so dali le praprot, nekateri pa so dali praprot v hiši pod mizo, da bo tam počival sv. Janez Krstnik, ko bo prišel prenočit.
V Polhovem Gradcu je kres včasih gorel na Starem gradu, včasih na Severjevem griču, gorel pa je tudi pod Plenkom v Lošču ali kasneje pri turističnem domu. Pri kresu se je največkrat zbrala mladina, a tudi ljudje srednjih let. Zelo radi so opazovali kres na Gori.
V Zalogu so pripravljali kres na ravnici približno tam, kjer je pri mostovih kozolček za kažipot v Jernejčkov in Potrebuježev graben ter Črni Vrh.
Na Selu so kresno grmado pripravljali odrasli ljudje na Robidniku, na Jablanah nad Bezjem. Andrej z Ravni, ki je bil toliko star kot pokojna Selanova mama (r. 1895), je kres vedno pripravljal na Robidniku. Praprot dajo na okna ali na vogale hiše.
V Kozjekih na Setnici so kres pripravili na Kresnem griču. Ob kresu se je zbrala mladina tudi iz dela Sela, zapeli so kakšno pesem, včasih je kdo imel tudi harmoniko, ko je kres pogorel, so šli domov. Za kresni večer so na okna dali praprot, zataknili so jo tudi za špirovce na hlev in tudi potresli po tleh. Na Setnici pri Jelovčniku so kresnice dali na okna hiše in k vratom. Kres so pripravili na skali Kucelj, ob njem so se zbrali domači otroci. Včasih pa so šli čez na Gonte in so skupno z Gontarskimi naredili kres na travnatem griču Krjosu nad Gontami. Ko je kres dogoreval in se je naredila žerjavica, so v njej pekli krompir. S Krjosa se je videl kres na Katarini, s Kuclja pa na Brišah, Setniku in Koreni. Na Ravneku so naredili kres na izpostavljenem Kapniku. Od tam so videli kres goreti na
Prapročah, Setniku, Smolniku in na Koreni. Tudi pri Mehačku niso brez kresa. Pripravijo ga zadnjo soboto v aprilu na hribu nad kozolcem, nekdaj pa so ga s sosedi delali za kresni večer na Velikem vrhu nad cerkvijo. V Dvoru so pripravili kres na Brenčinovem griču.
Na Belici so navadno Belški pripravili kres na svojem svetu med cesto in Gradaščico, Robidovcovi pa so ga naredili na griču nad hišo.
V Babni Gori je gorelo kar več kresov, eden je bil pri Babčarju, drugi na robu Veternika na Straži, tretji na Griču nad Zdešarjem in še eden Na stotah pod Štefetom, vsak del vasi je imel svojega. Gutnikovi z Zavrha so videli le kres pri Zdešarju.
V Dolenji vasi so napravili kres na ravninskem delu na Tlakah med Selišami in Dvorom. Nov čas je prinesel nove spremembe. Ravno za kres na Tlakah so povedali, da ga sedaj v novi državi Sloveniji ne kurijo na večer pred godom Janeza Krstnika, ampak 24. junija zvečer. Nekdanje kresovanje so za en dan prenesli in ga združili s kresovanjem v pozdrav praznika državnosti naše mlade države Republike Slovenije.
Na Brišah je včasih gorelo več kresov. Do druge svetovne vojne so ga na Škofijah redno pripravljali na Kresnem griču, ki je tako ime še vedno obdržal, čeprav so kasneje kres raje pripravili na kaki njivi, ker so se bali, da bi veter zanesel ogenj na slamnate strehe. Tudi na Laznikovem Kresnem griču ne pripravljajo več kresa, ker je zemljišče bolj zaraščeno, ime je pa še ostalo. Pred drugo svetovno vojno pa so se tam zbrali sosedje različne starosti, se šalili, prepevali, pokali s karbidom in pazili, da se ogenj ni razširil. Od tam se je lepo videlo, ko so goreli kresovi na Koreni, na Gori in na Škofijah, je povedala Ferjanova mama, ki je bila doma pri Lazniku. Pri Korošcu so imeli svoj kres. Pripravili so ga otroci na Kresnem griču nad sedanjo Dolinarjevo hišo. Tam so imeli navado, da so okrog ognja na prostem naredili iz šibin več križkov, da se hudič ne bi mogel priti gret na ogenj. Osrednji del Briš pa je tudi imel svoj kres na Okrogleku nad hišo Ivana Koširja.
Na Prapročah so vaščani skupno pripravljali kres na Dremavcu, uporabili so za to celo butarice. Tam so se zbrali, ko so na kresni večer kres zakurili. Niso pustili, da bi bili pri ognju samo otroci. Zapeli so kakšno pesem, včasih je kdo tudi zaigral na harmoniko. Ko je kres dogoreval in je ostala žerjavica, so fantiči skakali čez njo. Zakaj so to delali, ne vedo povedati. Na okna hiš so dali kresnice. Če kresnic ni, pridejo kače v hišo in ko gospodinja prvič peče kruh, jih v hlebcu kruha dobi, je povedala nekdanjo pripoved Marijanca Yartz. Pa še to vedo na Prapročah, da mora biti na kresni večer praprot v hiši pod mizo, da pride tja tisti večer prenočit Janez Krstnik.
Tudi v Setniku so kresovi goreli na več mestih. V Malem Vrhu že spomladi pripravijo veliko kopo dračja na Strminah, da se do kresa lepo posuši. Na kresni večer se zberejo domači in sosedje, ko kres pogori, tudi tam fantiči skačejo čez žerjavico. Kresničevje dajo na okna in v bogkov kot. Zlasti v pomladanskem času so ob kurjenju ognja na prostem vedno okrog ognja z rovnico po zemlji naredili nekaj križev, da se hudič ne bo prišel gret. V Pustem Vrhu so naredili kres na Babjem vrhu. Pri Zgornjevelkovrških narede včasih kres bolj na željo otrok, dobro pa vidijo kres, ki gori na Devniku pri Dednikarju.
Na delu Devnika, ki mu Dednikarjevi rečejo Grič, redno pripravljajo kres. Delajo ga domači, pomagajo pa tudi tisti, ki pridejo zvečer h kresu. To so Žulevi, Suški, Gričerski, iz Želežjeka in še kdo. Na sredino zastavijo večje drevo, okrog njega pa nalagajo butare in podobno. Žulev Alojz prinese harmoniko in ko kres gori, je kar veselo. Od tam vidijo kresove, ki gorijo na Butajnovi, Planini, na Sovovem griču, na Prapročah, na Koreni in v Babni Gori, pogled pa jim seže vse tja do Kuma. Še preden kres popolnoma pogori, pride družba k Dednikarju v hišo na malico in prijetno druženje.
Dan državnosti je 25. junija. To je naš državni praznik, ko bi morale na naših hišah ponosno vihrati slovenske državne zastave, posebno še letos ob praznovanju desetletnice naše državnosti, ko so se uresničile tisočletne želje Slovencev.
Sveta Ema (Hema) Krška, slovenska kneginja, goduje 27. junija. Po ljudskem izročilu in prvem zapisu njenega življenjepisa je bila doma na gradu v Pilštajnu na Kozjanskem. Vztrajno, devet stoletij dolgo češčenje svete Eme med Slovenci, je bilo podlaga za njeno kanonizacijo, da ji je bila končno leta 1938 priznana čast svetništva. Zelo obiskana Božja pot z veličastno cerkvijo in kripto, kjer časte sv. Emo, je v Krki na Koroškem. Krko in grob sv. Eme je leta 1988 obiskal
tudi papež Janez Pavel II., ko je bilo tam slovesno ''romanje treh dežel''.
Sveti Peter in Pavel, prvaka apostolov, godujeta 29. junija. Povezanost Slovencev s prvakom apostolov sv. Petrom kaže že to, da je njemu posvečenih 61 cerkva na Slovenskem. Med njimi je tudi cerkev sv. Petra v Dvoru, ki je bila romarska cerkev. Oba svetnika sta v njej upodobljena na glavnem oltarju leta 1739 in v 16. stoletju na srednji freski pod levo lopo. Upodobljena sta še v cerkvi sv. Nikolaja na obeh stranskih oltarjih, v podrebrski cerkvi na desnem oltarju in na glavnem oltarju na Setniku.
Vir
prašnik in velnik, a najbolj pogosto je le ostalo ime rožencvet, le da so ga različno razlagali, eni od rži - rženi cvet, drugi od rož - cvetlic. Pojavilo se je še ime senšek in senovjek ter rožnik. Ime rožnik se je dokončno ustalilo, ko ga je uporabil leta 1848 dr. Janez Bleiweiss v svojih Novicah.
V tem mesecu so najbolj znani godovniki sv. Medard, škof (8. 6.), sv. Vid, mučenec (15. 6.), rojstvo Janeza Krstnika, mučenec (24. 6.), sv. Ema Krška, slovenska kneginja, (27. 6.), sv. Peter in Pavel, apostola (29. 6.). Pomemben državni praznik pa je dan državnosti 25. junija.
Pregovori
* Če rožnika sonce pripeka in vmes pohleven dežek rosi, ni treba se bati nam teka, obilno nam zemlja rodi.
* Rožnika mrzlo deževanje, slabo za vino in panje.
* Če gostuje rad vihar, milo toži čebelar.
* Kakršno vreme je rožnika (junija) bilo, bo tudi grudna (decembra) se ponovilo.
* Kakršno vreme na Medarda (8. 6.) kane, tako ves mesec ostane.
* Če na Medarda (8. 6.) je vreme lepo, najlenejši kosec pospravlja pod streho suho seno.
* Če se Medard (8. 6.) kislo drži, do konca meseca ni sončnih dni.
* Vid (15. 6.) dežja ne daj, da bo dobre žetve kaj.
* Če kres (24. 6.) deži, orehov ni.
* Ako se kukovica dolgo po kresu (24. 6.) oglaša, draginjo in glad v deželo prinaša.
* Če dežuje na sv. Ladislava (27. 6.), dež še dolgo zemljo napaja.
* Sveti Peter in Pavel (29. 6.) lep, brez dežnika greš lahko daleč po svet.
* Če sta Peter in Pavel (29. 6.) jasna, bo letina krasna.
Običaji
Binkošti so praznik prihoda Svetega Duha. Že v prvih stoletjih krščanstva so Svetega Duha upodabljali v obliki goloba. Zelo nazorno je Cerkev vernikom predstavljala ta prihod s spuščanjem goloba izpod stropa cerkva. Čeprav o tem v ljudskem izročilu na Polhograjskem ni ohranjenih pripovedi, so pa o tem še žive narečne šale. Pomembnost praznika kaže že to, da so ga praznovali na binkoštno nedeljo in binkoštni ponedeljek. Velikokrat je bilo v župniji na ta dan prvo sveto obhajilo otrok. Mnogi ljudje pa so šli tudi na romanja. Na ta dan so prišle na mizo boljše jedi ali so vsaj za ta dan spekli boljši kruh. Nekateri vedo povedati o
vraži in veri, da ima binkoštna rosa pred sončnim vzhodom zdravilno in lepotilno moč, da umivanje z binkoštno pšenično roso odpravlja pege na obrazu in prispeva k splošnemu zdravemu počutju. O umivanju z binkoštno roso so znane tudi šale. Zelje, vsajeno na binkoštno soboto, se na vsaki skali prime.
Sveti Medard, škof, goduje 8. junija. Pri nas in tudi v drugih deželah slovi kot zavetnik koscev. Ljudje so ga radi vpletali v vremenske napovedi, čeprav njegovo
življenje nima nobene zveze s slovesom vremenjaka. V otroških letih je veliko časa prebil z živino na paši.
Upodabljajo ga kot škofa v mašnem plašču in s palico, ki deli miloščino. Časte ga kot zavetnika kmetov - koscev, pivovarjev in jetnikov, v priprošnji pa se k njemu zatekajo za dež, lepo vreme, za dobro košnjo, za rodovitnost polj in vinogradov.
Sveti Anton Padovanski, cerkveni učitelj, goduje 13. junija. Njegove relikvije so v velikih časteh v cerkvi sv. Antona v Padovi. Današnjo svetniško priljubljenost je dosegel zlasti v času baroka v 17. stoletju. Ljudje so ga velikokrat zamenjavali z Antonom Puščavnikom (17. 1.) in se mu priporočali pri boleznih živine. V
današnjem času se mu mnogi priporočajo za izgubljene reči. Denarni darovi za kruh sv. Antona gredo v dobrodelne namene.
Na Polhograjskem je upodobljen na Metzingerjevi sliki iz leta 1746 na levem stranskem oltarju v farni cerkvi in na desni strani levega oltarja v cerkvi sv. Nikolaja v Dvoru.
Telovo je praznik sv. Rešnjega telesa in krvi, ko Cerkev slavi spremenitev kruha v Kristusovo telo, kot jo je Kristus prvič opravil v četrtek pred svojo smrtjo na križu. Praznik se uvrsti na četrtek po trojiški nedelji, to je po nedelji Svete Trojice. Za ta praznik je značilna telovska procesija, ki je zaradi svoje mogočnosti predvsem slavje vere. Iz tabernaklja je v bleščeči monštranci povzdignjeno Najsvetejše, ki ga duhovnik v razkošnem sprevodu - procesiji pod vladarskim nebom v spremstvu ministrantov, pevcev in vernikov za banderi ponese med hišami, polji in travniki, kot pravi pesem: Kristus gre med hišami, so okna razsvetljena …
Res gore lučke na oknih hiš, mimo katerih gre procesija. Med petjem, molitvami in zvonjenjem se ustavi pri štirih oltarjih, postavljenih proti vsem štirim stranem neba. Pri vsakem je prebran evangelij, slovesno so pete prošnje za varstvo in pomoč, za Božji blagoslov kraju in prebivalcem ter je z Najsvetejšim dan blagoslov.
Smer in pot telovske procesije se je na Polhograjskem spreminjala. Kod je šla procesija in kje so brali evangelije pred dvestopetdesetimi leti, to je v 18. stoletju, je zapisano v knjigi Župnija Polhov Gradec na strani 211 in 212.
Kako je bilo pred nekaj več kot sto leti, ko je šla telovska procesija na Pristavo, pristavško polje in čez Kršine nazaj v Polhov Gradec, o postavljanju mlajev - brezovih vej ob poti in streljanju je nekaj spominov zapisal France Tomšič še leta 1930. Ob poti in domačijah, kjer je šla procesija, so postavili brezove veje in so kar tekmovali, kje bodo lepše in kje bo bolj pokalo ali na Starem gradu ali na Kuclju. Na Pristavi da so bile najlepše. Samo Pratkar in Valentinček da sta jih kupila po sto. Firbarjevi so jih menda kupili pri Podganovih na Brišah. Kak pograjski bajtar da je za ta dan privlekel s hriba še cvetočega nagnoja, ki je bil še lepši kot breze. V Gradcu je cerkev kupila smodnik, da so z njim v možnarjih - ''kanončkih'' streljali na Starem gradu. Pristavci in Podrebrci pa so nabirali denar za smodnik po hišah, streljali pa so na pobočju Sovinke in Kuclja. Fantje so se zbrali pri mežnarju na Podrebri in se dogovorili, kdo bo zvonil, kdo bo nosil les in
možnarje, kdo bo streljal. Ko je bilo vse pripravljeno, so komaj čakali, da se je pričelo svitati telovsko jutro, da so pričeli Pograjci streljati na Starem gradu, Pristavci pa odgovarjati s Kuclja. Potem jih je nekaj ostalo pri možnarjih za streljanje med procesijo, gasilci pa so se zbrali pri graščinski kolarnici - remizi, kjer so imeli spravljeno gasilsko opremo in potem pod vodstvom načelnika odšli v cerkev.
Ko se je začela procesija in je pograjsko bandero prišlo iz cerkve, je pričelo v zvoniku potrkavati, na Starem gradu pa grmeti in pokati, da je bilo res veličastno. Pri procesiji je sodelovala tudi pograjska godba pod vodstvom kapelnika nekega Flajškarja. Procesija se je vila navzdol proti Pristavi in ko je pograjsko bandero
prišlo na pristavški most, je začelo potrkavati v podrebrski cerkvi in pokati na Kuclju. Ves čas procesije je potem zvonilo v obeh cerkvah. Tik pred letom 1930 je bilo streljanje ob procesijah od državnih oblasti prepovedano, kot je bilo že zapisano pri velikonočni procesiji. Le redki Pograjci se pograjskih možnarjev -
''topičev'' še spominjajo, mali podrebrski možnar pa je še ohranjen in je sedaj v polhograjski muzejski zbirki.
Najstarejši današnji farani pomnijo, kod je šla telovska procesija pred drugo svetovno vojno in še kakšno leto po njej. Iz farne cerkve je šla po ''gasi'' navzdol na Pristavo. Med Rihtarjevim in Pšavcovim kozolcem je bila postavljena ''kapelica'' z oltarjem za branje prvega evangelija. Potem je procesija nadaljevala pot po pristavškem polju do Gradaščice in navzgor v Kršine, kjer je bil pripravljen oltar blizu kršinske kašče - sušilnice na levi strani poti za branje drugega evangelija in se po glavni cesti vrnila na Pristavo, kjer je bil pri nekdanji zidani kapelici tretji evangelij. S Pristave je šla procesija do gradu, kjer je bil pri kapelici v grajskem obzidju četrti evangelij, potem se je procesija po Jernajčkovem klancu vrnila v cerkev.
Ko kmalu po drugi svetovni vojni procesija ni več smela iti po glavni cesti, je za župnikovanja Gregorja Andoljška šla po novi smeri. Iz cerkve in pokopališča je krenila mimo ''farovškega'' hleva in Turnš čez cesto na Potrebuježev svet, kjer je bil prvi evangelij, potem je šla po poljski poti do kapelice pred Plenkom, kjer je bil drugi evangelij, se vračala po poti od Plenka čez glavno cesto do hiše pokojne Neže Cankar, kjer je bil tretji evangelij, četrti evangelij pa so brali pri oltarju pred vrati župnišča.
Župnik Danijel Kaštrun pa je kmalu po svojem prihodu leta 1979 v Polhov Gradec uvedel novo smer telovske procesije in tako poteka ta še danes. Prvi evangelij je v cerkvi, iz cerkve krene procesija na ''plac'' in po klancu mimo Miklavža navzdol do Gruma ter naprej do Slavca, kjer je drugi evangelij. Od Slavca gre procesija Na Potok, kjer je pri zidani kapelici tretji evangelij, četrti evangelij pa berejo na ''placu'' pred Šiflerjevo hišo.
Še vedno imajo kmečki gospodarji in gospodinje ali drugi družinski člani navado, da po končani procesiji odlomijo kakšno vejico breze, da jo nesejo na domače polje in tako prenesejo Božji blagoslov na svoja polja in domove, čeprav je brezovih vej za telovsko procesijo v današnjem času zelo malo postavljenih. To narede zaradi vere, da so veje, mimo katerih je šla telovska procesija, blagoslovljene in imajo zato obrambno moč proti boleznim in nezgodam.
Na predvečer telovske procesije narede pri Jurju na Prapročah na hišnem pragu iz cvetov kresnic srce ali pa ga narede okoli lipe pred hišo. Spodnjepustovrški v Pustem Vrhu pa s cvetovi rož potresejo prag in tla v svoji kapelici pred hišo.
Sveti Vid, mučenec, goduje 15. junija. Na Slovenskem je med najbolj češčenimi svetniki. To kaže že to, da je njemu posvečenih 41 cerkva in tudi veliko krajev nosi njegovo ime. Prištevali so ga tudi med 14 pomočnikov v sili. Priporočali so se mu v mnogih stiskah za zdravje živcev in oči (vida), zoper bolezni vidov ples in
božjast, ob nevarnosti bliska in ognja ter zoper kačji pik. Za nebeškega zavetnika so ga imeli kotlarji, pivovarji, lekarnarji, mutci in gluhci, rudarji pa tudi odrski igralci in plesalci. Mučenje sv. Vida je lepo upodobljeno na freski iz 16. stoletja pod desno lopo v cerkvi sv. Petra v Dvoru. Med ljudmi je dobro poznan rek: Sveti Vid je češenj sit.
Rojstvo Janeza Krstnika Cerkev praznuje 24. junija. Janezovo ime je po hebrejsko Johanan, kar pomeni: Bog je milostljiv. Slovenska oblika Janez (Janž, Anže) je posneta po latinskem Joannes, drugi Slovani pa so po grškem izgovoru priredili ime v Jovan, Ivan ali Jan. Krstnik ga imenujemo zato, ker je Janez oznanjal krst spokornosti, krščeval z vodo reke Jordan in krstil tudi Jezusa. O Janezu Krstniku so pisali vsi štirje evangelisti.
Na Slovenskem je njemu posvečenih 76 cerkva. V polhograjskih cerkvah je upodobljen na glavnem oltarju v podrebrski cerkvi, v Dvoru je upodobljen na glavnem oltarju sv. Nikolaja in na skrajnem levem oltarčku iz leta 1638 v cerkvi sv. Petra.
Na večer pred svetnikovim godom po mnogih slovenskih krajih kurijo kresove. Ker je to čas, ko je astronomsko najdaljši dan v letu (21. 6.), ljudje pravijo, da se o kresi dan obesi.
Tudi na Polhograjskem je bila in je še navada kuriti kres. Živ ogenj ima svojo sporočilno govorico, imel naj bi očiščevalno moč in moč odganjati zle duhove. Že sam po sebi na skrivnosten način prevzame človeka in vzbuja prazničen občutek pričakovanja. Prostor, kjer kres gori, imenujemo kresišče. Navadno ga ljudje
poiščejo na vzvišenem razglednem mestu. Ker je bilo kresišče vsako leto na istem mestu, so na Polhograjskem te razgledne griče poimenovali kresni grič. Na nekaterih kresnih gričih kresov ne pripravljajo več, grič pa še vedno imenujejo kresni grič. Kresovi pa niso goreli le na gričih, pripravili so jih tudi v dolinskem predelu. Ljudje, ki so se zbrali pri kresovih, so opazovali ''lučke'' oddaljenih kresov in se čutili duhovno nekako povezane z vsemi oddaljenimi kresovalci in bili tako deležni skupnega veselja ob plamenečem ognju. Več kresov so videli tisti na višjih odprtih predelih kot oni v dolinah. Še vedno pa vedo povedati, kje so videli goreti kresove.
Po drugi svetovni vojni je pripravljanje kresov zamiralo. Vendar kresni večer še ni izgubil vse svoje nekdanje skrivnostnosti. Čeprav le bolj za šalo, se še vedno utrne kakšna misel o nekdanjih pripovedih, da je voda v studencih na kresni večer blagoslovljena in je umivanje z njo zdravilno, da ima čarobno moč praprotno seme, da je šentjanževa roža, utrgana na kresni večer varuh pred strelo, da se živina ta večer pomenkuje o prihodnjih dogodkih, da ta večer zakladi cvetijo z modrim plamenčkom, da gre človek lahko opolnoči v ris klicat vraga, da ta prinese denar ali kar si človek zaželi in podobno.
Kje in kdo je kres pripravljal ter kakšne so bile navade na Polhograjskem?
Po vseh naseljih je bila navada, da so za kresni večer dali na okna hiš ali tudi k vratom kresnice, to je belo kresničevje, da ne bi kače prišle v hišo, ponekod so dali tudi praprot, da jih v hiši ne bo strah, ponekod so dali le praprot, nekateri pa so dali praprot v hiši pod mizo, da bo tam počival sv. Janez Krstnik, ko bo prišel prenočit.
V Polhovem Gradcu je kres včasih gorel na Starem gradu, včasih na Severjevem griču, gorel pa je tudi pod Plenkom v Lošču ali kasneje pri turističnem domu. Pri kresu se je največkrat zbrala mladina, a tudi ljudje srednjih let. Zelo radi so opazovali kres na Gori.
V Zalogu so pripravljali kres na ravnici približno tam, kjer je pri mostovih kozolček za kažipot v Jernejčkov in Potrebuježev graben ter Črni Vrh.
Na Selu so kresno grmado pripravljali odrasli ljudje na Robidniku, na Jablanah nad Bezjem. Andrej z Ravni, ki je bil toliko star kot pokojna Selanova mama (r. 1895), je kres vedno pripravljal na Robidniku. Praprot dajo na okna ali na vogale hiše.
V Kozjekih na Setnici so kres pripravili na Kresnem griču. Ob kresu se je zbrala mladina tudi iz dela Sela, zapeli so kakšno pesem, včasih je kdo imel tudi harmoniko, ko je kres pogorel, so šli domov. Za kresni večer so na okna dali praprot, zataknili so jo tudi za špirovce na hlev in tudi potresli po tleh. Na Setnici pri Jelovčniku so kresnice dali na okna hiše in k vratom. Kres so pripravili na skali Kucelj, ob njem so se zbrali domači otroci. Včasih pa so šli čez na Gonte in so skupno z Gontarskimi naredili kres na travnatem griču Krjosu nad Gontami. Ko je kres dogoreval in se je naredila žerjavica, so v njej pekli krompir. S Krjosa se je videl kres na Katarini, s Kuclja pa na Brišah, Setniku in Koreni. Na Ravneku so naredili kres na izpostavljenem Kapniku. Od tam so videli kres goreti na
Prapročah, Setniku, Smolniku in na Koreni. Tudi pri Mehačku niso brez kresa. Pripravijo ga zadnjo soboto v aprilu na hribu nad kozolcem, nekdaj pa so ga s sosedi delali za kresni večer na Velikem vrhu nad cerkvijo. V Dvoru so pripravili kres na Brenčinovem griču.
Na Belici so navadno Belški pripravili kres na svojem svetu med cesto in Gradaščico, Robidovcovi pa so ga naredili na griču nad hišo.
V Babni Gori je gorelo kar več kresov, eden je bil pri Babčarju, drugi na robu Veternika na Straži, tretji na Griču nad Zdešarjem in še eden Na stotah pod Štefetom, vsak del vasi je imel svojega. Gutnikovi z Zavrha so videli le kres pri Zdešarju.
V Dolenji vasi so napravili kres na ravninskem delu na Tlakah med Selišami in Dvorom. Nov čas je prinesel nove spremembe. Ravno za kres na Tlakah so povedali, da ga sedaj v novi državi Sloveniji ne kurijo na večer pred godom Janeza Krstnika, ampak 24. junija zvečer. Nekdanje kresovanje so za en dan prenesli in ga združili s kresovanjem v pozdrav praznika državnosti naše mlade države Republike Slovenije.
Na Brišah je včasih gorelo več kresov. Do druge svetovne vojne so ga na Škofijah redno pripravljali na Kresnem griču, ki je tako ime še vedno obdržal, čeprav so kasneje kres raje pripravili na kaki njivi, ker so se bali, da bi veter zanesel ogenj na slamnate strehe. Tudi na Laznikovem Kresnem griču ne pripravljajo več kresa, ker je zemljišče bolj zaraščeno, ime je pa še ostalo. Pred drugo svetovno vojno pa so se tam zbrali sosedje različne starosti, se šalili, prepevali, pokali s karbidom in pazili, da se ogenj ni razširil. Od tam se je lepo videlo, ko so goreli kresovi na Koreni, na Gori in na Škofijah, je povedala Ferjanova mama, ki je bila doma pri Lazniku. Pri Korošcu so imeli svoj kres. Pripravili so ga otroci na Kresnem griču nad sedanjo Dolinarjevo hišo. Tam so imeli navado, da so okrog ognja na prostem naredili iz šibin več križkov, da se hudič ne bi mogel priti gret na ogenj. Osrednji del Briš pa je tudi imel svoj kres na Okrogleku nad hišo Ivana Koširja.
Na Prapročah so vaščani skupno pripravljali kres na Dremavcu, uporabili so za to celo butarice. Tam so se zbrali, ko so na kresni večer kres zakurili. Niso pustili, da bi bili pri ognju samo otroci. Zapeli so kakšno pesem, včasih je kdo tudi zaigral na harmoniko. Ko je kres dogoreval in je ostala žerjavica, so fantiči skakali čez njo. Zakaj so to delali, ne vedo povedati. Na okna hiš so dali kresnice. Če kresnic ni, pridejo kače v hišo in ko gospodinja prvič peče kruh, jih v hlebcu kruha dobi, je povedala nekdanjo pripoved Marijanca Yartz. Pa še to vedo na Prapročah, da mora biti na kresni večer praprot v hiši pod mizo, da pride tja tisti večer prenočit Janez Krstnik.
Tudi v Setniku so kresovi goreli na več mestih. V Malem Vrhu že spomladi pripravijo veliko kopo dračja na Strminah, da se do kresa lepo posuši. Na kresni večer se zberejo domači in sosedje, ko kres pogori, tudi tam fantiči skačejo čez žerjavico. Kresničevje dajo na okna in v bogkov kot. Zlasti v pomladanskem času so ob kurjenju ognja na prostem vedno okrog ognja z rovnico po zemlji naredili nekaj križev, da se hudič ne bo prišel gret. V Pustem Vrhu so naredili kres na Babjem vrhu. Pri Zgornjevelkovrških narede včasih kres bolj na željo otrok, dobro pa vidijo kres, ki gori na Devniku pri Dednikarju.
Na delu Devnika, ki mu Dednikarjevi rečejo Grič, redno pripravljajo kres. Delajo ga domači, pomagajo pa tudi tisti, ki pridejo zvečer h kresu. To so Žulevi, Suški, Gričerski, iz Želežjeka in še kdo. Na sredino zastavijo večje drevo, okrog njega pa nalagajo butare in podobno. Žulev Alojz prinese harmoniko in ko kres gori, je kar veselo. Od tam vidijo kresove, ki gorijo na Butajnovi, Planini, na Sovovem griču, na Prapročah, na Koreni in v Babni Gori, pogled pa jim seže vse tja do Kuma. Še preden kres popolnoma pogori, pride družba k Dednikarju v hišo na malico in prijetno druženje.
Dan državnosti je 25. junija. To je naš državni praznik, ko bi morale na naših hišah ponosno vihrati slovenske državne zastave, posebno še letos ob praznovanju desetletnice naše državnosti, ko so se uresničile tisočletne želje Slovencev.
Sveta Ema (Hema) Krška, slovenska kneginja, goduje 27. junija. Po ljudskem izročilu in prvem zapisu njenega življenjepisa je bila doma na gradu v Pilštajnu na Kozjanskem. Vztrajno, devet stoletij dolgo češčenje svete Eme med Slovenci, je bilo podlaga za njeno kanonizacijo, da ji je bila končno leta 1938 priznana čast svetništva. Zelo obiskana Božja pot z veličastno cerkvijo in kripto, kjer časte sv. Emo, je v Krki na Koroškem. Krko in grob sv. Eme je leta 1988 obiskal
tudi papež Janez Pavel II., ko je bilo tam slovesno ''romanje treh dežel''.
Sveti Peter in Pavel, prvaka apostolov, godujeta 29. junija. Povezanost Slovencev s prvakom apostolov sv. Petrom kaže že to, da je njemu posvečenih 61 cerkva na Slovenskem. Med njimi je tudi cerkev sv. Petra v Dvoru, ki je bila romarska cerkev. Oba svetnika sta v njej upodobljena na glavnem oltarju leta 1739 in v 16. stoletju na srednji freski pod levo lopo. Upodobljena sta še v cerkvi sv. Nikolaja na obeh stranskih oltarjih, v podrebrski cerkvi na desnem oltarju in na glavnem oltarju na Setniku.
Vir