Kdo je blaženi, kdo svetnik in kdo mučenec – »definicije«?

Ideal svetništva v Katoliški Cerkvi je Jezus Kristus. Cerkev je skozi zgodovino in tudi danes za svetnike razglašala tiste, ki so na različne načine sledili njegovemu zgledu. Svetnike delimo na spoznavalce in mučence. V osnovnem opisu je dodan njihov stan, poslanstvo ali služba v Cerkvi, npr. apostol, papež, škof, duhovnik, cerkveni učitelj, cerkvena učiteljica, puščavnik, opat, opatinja, redovni ustanovitelj, redovna ustanoviteljica, redovnik, redovnica, misijonar, misijonarka, mistik, spokornik, tretjerednik, vzgojiteljica itn.

Mučenec je tisti, ki je pretrpel mučeniško smrt iz sovraštva do vere (in odium fidei), ki je smrt prostovoljno sprejel, ni pa je iskal. Tako je Cerkev uradno priznala, da je mučeniške smrti umrl blaženi Lojze Grozde, ki je bil po navedbah Slovenske škofovske konference mož globoke vere in molitve. V njegovem verskem življenju sta bili pomembni odpoved in žrtev. Svoje življenje je razumel kot posebno poklicanost služiti Bogu in ljudem. Živel je zavesten odnos do zakramenta evharistije, iz katere je črpal življenjsko moč, kot tudi do Božje matere Marije. Razglasitev za mučenca je za verujoče spodbuda za zvesto in reflektirano osebno življenje po veri, kot tudi potrditev, da se tudi najresnejših in najzahtevnejših preizkušenj zaradi vere ni potrebno bati. Darovanje življenja ali smrt zaradi neomajnega zaupanja v Jezusa Kristusa lahko dojamemo in razumemo samo v moči in milosti vere, pišejo na Tiskovnem uradu SŠK. Vsi ostali so spoznavalci.

Za blaženega Za blaženega je razglašen katoliški vernik, ki je v svojem življenju pokazal nadpovprečne krščanske kreposti ali prestal mučeništvo iz sovraštva do vere oz. lastnosti v tesni povezanosti z vero in je zaradi tega postavljen za zgled krščanskega življenja vernikom na ravni krajevne Cerkve oziroma posamezne škofije ali redovne skupnosti. Tako je blaženi postal škof Anton Martin Slomšek. Slovenska Cerkev tako svojega svetnika za zdaj še nima, upa pa, da se bo našel dokaz za potreben čudež npr. pri blaženem Slomšku. Po navedbah SŠK o postopku glede škofa Slomška ni novih podatkov. Po imenovanju dosedanjega postulatorja nekdanjega mariborskega pomožnega škofa msgr. dr. Petra Štumpfa za murskosoboškega ordinarija bodo za nadaljevanje postopka imenovali novega postulatorja.

Za svetnika je razglašen blaženi, za katerega je bil v postopku za kanonizacijo dokazan (nov) čudež. Razglašenega svetnika se javno lahko časti na ravni vesoljne Cerkve.

Kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da nekdo postane blaženi, svetnik ali mučenec?

Osnova za začetek postopka razglasitve za svetnika je sluh svetosti oz. mučeništva (fama sanctitatisoziroma fama martyrii), to je živa zavest med verniki o kandidatovih izrednih krepostih oziroma mučeništvu ter samoiniciativno iskanje priprošnje pri svetniškem kandidatu v različnih življenjskih potrebah. Pobudnik za začetek postopka je lahko kdorkoli, za njegov potek pa je pristojna je škofija, na območju katere je kandidat umrl. Postopke določajo Zakonik cerkvenega prava in navodilaKongregacije za zadeve svetnikov, Divinus perfectionis magister in Normae iz leta 1983 ter navodiloSanctorum mater iz leta 2007, ki daje dodatne smernice predvsem za postopek na ravni škofije.

Pot do razglasitve kandidata za svetnika je dolga. Ko krajevni škof ugotovi, da je kandidat živel in pričeval za vero v Kristusa na izreden način, dovoli uradni začetek postopka, v katerem se zbere dokazno gradivo, na osnovi katerega je mogoče dokazati in dodatno utemeljiti sledi svetosti v času kandidatovega življenja. Škof imenuje tudi postulatorja, ki vodi proces, ta pa lahko traja tudi več let ali celo desetletij. Postulator je predstavnik tistega, ki predlaga začetek postopka, zbira gradivo, predlaga priče itd. V večini primerov ga ob pomoči sodelavcev cerkvenega sodišča vodi škofov delegat. Ko se postopek zbiranja dokaznega gradiva na škofijski ravni konča, gradivo preuči Kongregacija za zadeve svetnikov.

Kandidat oziroma Božji služabnik, za katerega je bila ugotovljena nadpovprečna stopnja kreposti, je razglašen za blaženega, ko se na njegovo priprošnjo zgodi in tudi dokaže čudež, kar pomeni, da se določenemu verniku, ki se v molitvi priporoča izbranemu kandidatu na njegovo priprošnjo pri Bogu zgodi čudež. Pogosto gre za ozdravitev neozdravljive bolezni. Zdravniki v takih primerih izdajo strokovno mnenje, v katerem pojasnijo, da se je razplet bolezni končal po nerazložljivem poteku dogodkov. Tovrstno mnenje preveri pristojna komisija na omenjeni kongregaciji. Če le-ta ugotovi, da je šlo za nadnaraven poseg, je to zadosten razlog za beatifikacijo.

Za razglasitev za svetnika je po tem, ko je nekdo že razglašen za blaženega, potreben dodatni čudež. Pri vsem tem je pomembno, da so med verujočimi v živem spominu kandidatove izredne lastnosti in da se k njemu obračajo v molitvi oziroma ga prosijo za posredovanje pri Bogu. Pri kandidatih, za katere se je v postopku dokazovalo mučeništvo oziroma smrt zaradi vere, za razglasitev za blaženega ni potreben čudež, saj je že sama mučeniška smrt zgovorno znamenje. Za razglasitev blaženega mučenca za svetnika pa je v nadaljevanju postopka potreben čudež. Ob tem SŠK dodaja, da pri dokazovanju mučeništva ni vedno potrebna smrt zaradi vere, čeprav sedanja praksa zopet vztraja na tem. Blaženi papež Janez Pavel II. (1978–2005) je svetega Maksimilijana Kolbeja (1894–1941) beatificiral kot mučenca zaradi ljubezni (martire della carita), saj ga niso ubili iz sovraštva do vere, temveč je svoje življenje zastonjsko daroval zato, da bi izpričal veličino krščanske ljubezni.

Kako potekajo postopki razglasitve za blaženega, svetnika ali mučenca? Kakšno vlogo ima tu krajevna Cerkev in kakšno Vatikan?
Postopke določajo Zakonik cerkvenega prava in navodila Kongregacije za zadeve svetnikov1 Divinus perfectionis magister2 in Normae iz leta 1983 ter navodilo Sanctorum mater3 iz leta 2007, ki daje dodatne smernice predvsem za postopek na ravni škofije.Pot do razglasitve kandidata za svetnika je dolga. Ko krajevni škof ugotovi, da je kandidat živel in pričeval za vero v Kristusa na izreden način, dovoli uradni začetek postopka, v katerem se zbere dokazno gradivo, na osnovi katerega je mogoče dokazati in dodatno utemeljiti sledi svetosti v času kandidatovega življenja.

Postulatorja imenuje predlagatelj začetka beatifikacijskega postopka: redovna skupnost, ordinarij druge škofije ali celo skupina vernikov. Če postopek sproži krajevni ordinarij, tudi sam imenuje postulatorja. Postulator je motor postopka, vendar ga formalno ne vodi. Škof imenuje člane cerkvenega sodišča in potrdi postulatorja (če ga predhodno že sam ni imenoval), ki vodi proces, ta pa lahko traja tudi več let ali celo desetletij. Na podlagi navodila Sanctorum mater je postulator predstavnik tistega, ki predlaga začetek beatifikacijskega ali kanonizacijskega postopka, zbira gradivo, predlaga priče itd. V večini primerov ga ob pomoči sodelavcev cerkvenega sodišča vodi škofov delegat. Ko se postopek zbiranja dokaznega gradiva na škofijski ravni konča, gradivo preuči Kongregacija za zadeve svetnikov.

Kandidat oziroma Božji služabnik, za katerega je bila ugotovljena nadpovprečna stopnja kreposti, je razglašen za blaženega, ko se na njegovo priprošnjo zgodi in tudi dokaže čudež, kar pomeni, da se določenemu verniku, ki se v molitvi priporoča izbranemu kandidatu na njegovo priprošnjo pri Bogu zgodi čudež. Pogosto gre za ozdravitev neozdravljive bolezni. Zdravniki v takih primerih izdajo strokovno mnenje, v katerem pojasnijo, da se je razplet bolezni končal po nerazložljivem poteku dogodkov. Tovrstno mnenje preveri pristojna komisija na omenjeni Kongregaciji. Če le-ta ugotovi, da je šlo za nadnaraven poseg, je to zadosten razlog za razglasitev Božjega služabnika za blaženega. Za razglasitev za svetnika je po tem, ko je nekdo že razglašen za blaženega, potreben dodatni čudež. Pri vsem tem je pomembno, da so med verujočimi v živem spominu kandidatove izredne lastnosti in da se k njemu obračajo v molitvi oziroma ga prosijo za posredovanje pri Bogu.

Pri kandidatih, za katere se je v postopku dokazovalo mučeništvo oziroma smrt zaradi vere (in odium fidei), za razglasitev za blaženega ni potreben čudež, saj je že sama mučeniška smrt zgovorno znamenje. Za razglasitev blaženega mučenca za svetnika pa je v nadaljevanju postopka potreben čudež.
Pri dokazovanju mučeništva ni vedno potrebna smrt zaradi vere (in odium fidei), čeprav sedanja praksa ponovno vztraja na tem.

Kako je z drugimi kandidati za blažene, svetnike ali mučence – koliko jih je, kdo so, zakaj prav ti?
Blaženi škof Anton Martin Slomšek je bil za prvega slovenskega blaženega razglašen septembra 1999 v Mariboru. Naslednji, ki se mu je pridružil, je blaženi Lojze Grozde, ki je bil na slovenskem evharističnem kongresu 13. junija leta 2010 v Celju razglašen za blaženega. Njegovo mučeništvo je s posebnim odlokom potrdil papež Benedikt XVI.
Blažena Marija Krizina Bojanc (14. maj 1885 – 15. december 1941), redovnica hčera Božje ljubezni v Sarajevu, mučenka.
Blažena Marija Antonija Fabjan
(23. januar 1907 – 15. december 1941), redovnica hčera Božje ljubezni v Sarajevu, mučenka.
Blaženi Francesco Bonifacio4 (7. september 1912 – 11. september 1946), duhovnik, mučenec. Za blaženega je bil v Trstu razglašen 4. oktobra 2008.

Svetniški kandidati v Cerkvi na Slovenskem

Kandidatov za blažene, mučence in svetnike je trenutno skupaj 13, mučenci 20. stoletja pa se posebej obravnavajo skupinsko.

  • Danijel Halas (24. junij 1908 – 16. marec 1945), mučenec, duhovnik v Veliki Polani.
  • Magdalena Gornik (19. julij 1835 – 23. februar 1896), mistikinja.
  • Jože Plečnik (23. januar 1872 – 7. januar 1957), arhitekt.
  • Anton Strle (21. januar 1915 – 20. oktober 2003), duhovnik, teolog, spovednik in prevajalec.
  • Anton Vovk (19. maj 1900 – 6. julij 1963), ljubljanski nadškof.
  • Cvetana Priol (16. februar 1922 – 11. avgust 1973), učiteljica glasbe iz Maribora, mistikinja.
  • Friderik Irenej Baraga (28. junij 1797 – 19. januar 1868), misijonar, škof v mestu Marquette (zvezna država Michigan, ZDA).
  • Ignacij Knoblehar (6. julij 1819 – 13. april 1858), misijonar in raziskovalec.
  • Janez Frančišek Gnidovec CM (29. september 1973 – 3. februar 1939), škof v Skopju.
  • Vendelin Vošnjak OFM (13. september 1861 – 18. marec 1933), doma iz Konovega pri Velenju, ki je deloval v Zagrebu.
  • Andrej Majcen SDB (30. september 1904 – 30. september 1999), duhovnik in misijonar.
  • Jakob Ukmar (13. julij 1878 – 2. november 1971), tržaški duhovnik, filozof, teolog in poliglot.
  • Filip Terčelj, duhovnik
  • Mučenci 20. stoletja (približno 50 kandidatov iz več slovenskih škofij). Večina izmed kandidatov je predstavljena v knjigi z naslovom Palme mučeništva: ubiti in pomorjeni slovenski duhovniki, redovniki in bogoslovci in nekateri verni laiki.

Svetniki iz antične dobe, ki so živeli v naših krajih, so bili sveti Viktorin Ptujski, sveti Maksim Emonski in sveti Maksimiljan Celjski, iz srednjega veka pa sveta Ema Krška, karantanska kneginja.

 Se Slovenija, ko gre za takšne »statuse«, lahko meri z drugimi krščanskimi državami?
 Menimo, da je primerjanje z drugimi krščanskimi državami na tem področju neumestno iz več razlogov. Pojma mučeništva in svetništva sta v krščanski tradiciji prisotna vse od začetka in sta se razvijala skozi različna zgodovinska obdobja. V prvih stoletjih Cerkev upravno ni bila tako urejena, da bi za ugotavljanje mučeništva ali svetosti imela posebne postopke. V tistih časih je bil ključen glas ljudstva (vox populi – vox Dei). V primeru, ko je določen kandidat umrl zaradi pričevanja za vero v Jezusa Kristusa, je postal mučenec. Občestvo je živ spomin nanj ohranjalo po smrti. Mučeništvo v Cerkvi je bilo posebej aktualno do leta 313 (Milanski edikt), saj je bilo do tedaj krščanstvo uradno prepovedano, kristjani pa so bili preganjani. Zgodovinske in druge danosti v nekaterih okoljih drugod po svetu oziroma predvsem po tradicionalno krščanski Evropi so imele za odkrivanje in priznavanje pojava svetosti več posluha in pogojev, tako da je do priznavanja kandidatov in njihovo beatifikacijo oz. kanonizacijo tudi dejansko prišlo. Vsak blaženi, mučenec ali svetnik pozitivno vpliva na narodovo krščansko identiteto in utrjuje samozavest. Vsak svetnik za kristjana lahko predstavlja zgled, kako je mogoče osmisliti in živeti življenje po veri.

Kaj za slovensko Cerkev in naše katoliške vernike pomeni razglasitev Lojzeta Grozdeta za blaženega mučenca?
Grozde je bil mož globoke vere in molitve. V njegovem verskem življenju sta bili pomembni odpoved in žrtev. Svoje življenje je razumel kot posebno poklicanost služiti Bogu in ljudem. Živel je zavesten odnos do zakramenta evharistije, iz katere je črpal življenjsko moč, kot tudi do Božje matere Marije. Umrl je mučeniške smrti, kar je uradno priznala tudi Cerkev. Razglasitev za mučenca je za verujoče spodbuda za zvesto in reflektirano osebno življenje po veri, kot tudi potrditev, da se tudi najresnejših in najzahtevnejših preizkušenj zaradi vere ni potrebno bati. Darovanje življenja ali smrt zaradi neomajnega zaupanja v Jezusa Kristusa lahko dojamemo in razumemo samo v moči in milosti vere.

Pojma mučeništva in svetništva sta v krščanski tradiciji prisotna vse od začetka

V prvih stoletjih Cerkev upravno ni bila tako urejena, da bi za ugotavljanje mučeništva ali svetosti imela posebne postopke. V tistih časih je bil ključen glas ljudstva (vox populi – vox Dei). Ko je določen kandidat umrl zaradi pričevanja za vero v Jezusa Kristusa, je postal mučenec. Občestvo je živ spomin nanj ohranjalo po smrti. Mučeništvo v Cerkvi je bilo posebej aktualno do leta 313 (Milanski edikt), saj je bilo do tedaj krščanstvo uradno prepovedano, kristjani pa so bili preganjani. Zgodovinske in druge danosti v nekaterih okoljih drugod po svetu oz. predvsem po tradicionalno krščanski Evropi so imele za odkrivanje in priznavanje pojava svetosti več posluha in pogojev, tako da je do priznavanja kandidatov in njihove beatifikacije oz. kanonizacije tudi dejansko prišlo. Vsak blaženi, mučenec ali svetnik pozitivno vpliva na narodovo krščansko identiteto in utrjuje samozavest. Vsak svetnik za kristjana lahko predstavlja zgled, kako je mogoče osmisliti in živeti življenje po veri, so zapisali na Tiskovnem uradu SŠK.

1 Prim. http://www.vatican.va/roman_curia/congregations/csaints/index.htm.

2 Prim. http://www.vatican.va/roman_curia/congregations/csaints/index.htm.

3 Prim. http://www.vatican.va/roman_curia/congregations/csaints/index.htm.

4 Francesco Bonifacio ni bil slovenskega, ampak italijanskega rodu. Doma je bil iz Pirana in je tam živel v času, ko (še) ni bilo slovenske države. Na seznam smo ga uvrstili iz tega razloga.

Št. 172/10  Ljubljana, 4. maj 2010
Vir

Vir2

http://www.wikiwand.com/sl/Seznam_slovenskih_svetnikov

Blaženi in svetniki 
Pred zadnjo prenovo postopka sta bili beatifikacija in kanonizacija praktično dva povsem drug od drugega neodvisna postopka. Novi ZCP (kan. 1403) pa niti ne omenja beatifikacije, ampak izrecno govori samo o postopku za razglašanje svetnikov. S tem je izražen nov pogled, ki beatifikacijo sprejema kot del postopka za kanonizacijo (razglasitev za svetnika). Sama beatifikacija je še nepopolna sodba in naravno teži h kanonizaciji, ki je šele dokončna papeževa sodba o tem, da je določen blaženi zares v nebesih in jo izreče v največji povezanosti s svojo karizmo nezmotnosti. Z beatifikacijo pa samo potrdi herojsko mero krepostnega življenja božjega služabnika in dovoli, da se lahko prične javno češčenje z določenimi omejitvami (na primer v določeni škofiji, cerkveni provinci, znotraj določenega reda, gibanja …). Po novi zakonodaji torej ni več beatifikacija nujna stopnja, ampak se lahko privede ves postopek direktno do kanonizacije. Iz pastoralnih razlogov pa sedanji papež nadaljuje razglaševanja blaženih in to celo v večjem številu kot kdajkoli prej.
dr. Marjan Turnšek
Vir

ZVELIČAN – je vsak, ki je v nebesih. BLAŽEN – je tisti ZVELIČAN katoličan, ki ga mu Cerkev prizna herojske kreposti in je njegovo svetost uradno potrdila ter dokazala vsaj z enim čudežem. SVET – je tisti ZVELIČAN, BLAŽEN katoličan, čigar svetost mora biti potrjena z enim ali več čudeži in ga papež postavi za zgled vesoljni Cerkvi z gotovostjo, da je pristen učitelj vere. Med svetniki pa ločimo še : MUČENCE (najpopolnejša stopnja svetosti), SPOZNAVALCE, CERKVENE UČITELJE.
p. Janez Sraka
Vir- Radio Vatikan

Na praznik vseh svetnikov, 1. novembra, se Cerkev v mašnem hvalospevu Bogu zahvaljuje: »Danes v duhu gledamo tvoje sveto mesto, nebeški Jeruzalem, ki je naša domovina. Tam te obdajajo množice naših bratov in sester, ki te na vse veke skupno slavijo.« Njim naj bi se ob koncu zemeljskega potovanja pridružili tudi mi. Papež sv. Janez Pavel II. je ob razglasitvi škofa Antona Martina Slomška za blaženega v Mariboru, 19. septembra 1999 dejal: »Na drugem vatikanskem koncilu je Cerkev jasno povedala, da so vsi kristjani, naj bodo katerega koli stanu ali položaja, poklicani k polnosti krščanskega življenja in popolni ljubezni. Kristjani so poklicani, da z lastnim življenjem postanejo luč za druge na poteh sveta.« Danes je v vsakdanji govorici vsebina pojma ‘svetnik’ omejen zgolj na tiste, ki jih v Cerkvi javno častimo. Toda svetniki so med nami tudi danes, so naši sodobniki. »Kakor v preteklosti, tako se mora tudi danes svetost živo in radostno uresničevati v življenju,« je dejal papež v Mariboru. »Mnoge slovenske matere in mnogi slovenski očetje so si zaslužili, da so posebej omenjeni v narodni zgodovini, saj so dali pomemben zgled krščanske doslednosti. Svetost je tista prava sila, ki je sposobna spremeniti svet.«

Od Cerkve uradno razglašeni svetniki in blaženi se ‘vpišejo’ v koledar, seznam dni v letu, na katere so v določeni cerkvi spomini (godovi, prazniki) Jezusa, Marije, angelov in svetnikov. Stari koledarji pričajo, da so posamezne pokrajine imele na iste dneve različne (krajevne) svetnike. Bolj enotni so bili koledarji raznih redovnih družin, v katerih je bil poudarek na ‘domačih’ blaženih in svetnikih. Tudi danes imajo moški in ženski redovi po svetu in pri nas v bogoslužnem koledarju svoje svetnike in svetnice. Bolj slovesno se spominjajo svojih redovnih ustanoviteljev in ustanoviteljic ter članov njihovih redov. Veliko jih je delovalo v misijonih in med njimi je veliko število mučencev.

Martirologij je seznam svetnikov in svetnic, ki jih častijo tudi drugod, ne samo v domači Cerkvi. V tem seznamu so razvrščena imena svetnikov in svetnic po dnevih v letu. Za vsakega je navedeno vsaj ime in kraj, kjer se je “rodil za nebesa” in kjer ga častijo ta dan. V prvih stoletjih, ko so bili kristjani preganjani, so se verniki zbirali ob grobovih mučencev, ki so jih častili kot svetnike zaradi njihovega junaškega pričevanja za Kristusa in se jim priporočali. Vse do 11. stoletja je bilo razglaševanje svetnikov v pristojnosti krajevnega škofa oziroma pokrajinske sinode. Tedaj pa se je uveljavilo načelo, da ima samo papež kot vrhovni pastir Cerkve pravico odrejati javno češčenje svetnikov, bodisi za krajevno kakor tudi za vesoljno Cerkev. Postopek se je končal v Rimu. Prvi, ki je čast oltarja dosegel po rednem postopku, je bil sv. Urh (+973), škof v Augsburgu, ki goduje 4. julija. Postopek v bistvu velja še danes. Poteka po treh ‘stopnicah’. Najprej steče (s pristankom Kongregacije za zadeve svetnikov) škofijski postopek, v katerem je treba dokazati, da je kandidat, ki mu gre naziv ‘božji služabnik’ , izvrševal herojske kreposti – živel evangelij na očitno popolnejši način kot ‘navadni’ ljudje; pri mučencih pa je treba dokazati samo njihovo resnično mučeništvo (da so pretrpeli smrt brez lastnega izzivanja in so bili mučeni iz sovraštva do vere, da so vztrajali do konca). Za razglasitev božjega služabnika za blaženega so potrebni čudeži, ki so se zgodili po njegovi smrti. Običajno gre za čudežne ozdravitve, ki so strogo preiskane. Ko pristojni rimski uradi vse zbrano gradivo natančno preiščejo, papež podpiše odlok o razglasitvi kandidata za blaženega (beatifikacijo). Če se potem zgodi na priprošnjo blaženega nov čudež, je mogoče preiti na razglasitev za svetnika ali kanonizacijo (ker je uvrščen v ‘kanon’, seznam svetnikov katoliške Cerkve). Papež sv. Janez Pavel II. je v petindvajsetih letih svojega pontifikata razglasil kar 1241 blaženih in 478 svetnikov.

Zakaj taka množica novih blaženih, sprašujete. Naj nam odgovori ta papež sam. V svojem apostolskem pismu V zarji tretjega tisočletja (1995) je zapisal: »Naloga apostolskega sedeža z vidika tretjega tisočletja je posodobiti martirologije za vesoljno Cerkev in posvetiti veliko pozornost svetosti ti tistih, ki so tudi v našem času živeli popolnoma v Kristusovi resnici.« Med ‘velikim jubilejem’ leta 2000 je 7. maja pred rimskim Kolosejem počastil spomin mučencev 20. stoletja. Število mučencev tudi v našem času iz dneva v dan narašča. Če imamo pred očmi dejstvo, da se je Kristusova Cerkev v zadnjih stoletjih razširila po vsem svetu, bomo razumeli, zakaj je toliko novih blaženih in svetnikov. Dolga stoletja smo imeli svetnike samo iz Evrope in nekaterih dežel ob Sredozemskem morju. Prva svetnica Južne Amerike je sv. Roza iz Lime (+1617), glavnega mesta Peruja; prva svetnica, državljanka ZDA, pa je bila italijanska redovnica Frančiška Cabrini (+1917). Med ‘starimi’ svetniki so poleg mučencev predvsem papeži, škofje, redovniki in redovnice, zdaj pa Cerkev svetniško čast priznava ‘navadnim’ ljudem, ki morda zdijo ‘čudni’, ker so bili v svojem vsakdanjem življenju ‘drugačni’. Med blaženimi, ki jih je 4. maja 1997 razglasil papež sv Janez Pavel II., je bil tudi španski cigan Ceferin Gimenez Malla, ki je bil zelo veren človek in tak poštenjak, da so se drugi cigani iz njega norčevali. Umrl je kot mučenec med špansko državljansko vojno (1936).

Slovenci imamo na svojem svetniškem koledarju samo štiri blažene: škofa Slomška, mučenca Lojzeta Grozdeta ter drinski mučenki s. Kristino Bojanc in s. Antonijo Fabjan. Te smo uvrstili v svoj martirologij in se jih spominjamo ob datumu njihovega “rojstva za nebesa”. Nekaj svetniških kandidatov je ‘na čakanju’. Cilj bodo dosegli, če se jim bomo zaupno priporočali kot posrednikom pri Bogu.

In zakaj se svetniki v koledarju tako ‘selijo’? Najprej zaradi prenove svetniškega koledarja katoliške Cerkve (1969) po smernicah drugega vatikanskega koncila, ki je poudarila pomen svetih časov (postnega, velikonočnega, adventnega) in je nekatere svetnike ‘preselila’ v čas ‘med letom’ (npr. sv. Gregor je bil z 12. marca prestavljen na 3. september). Deloma pa tudi zato, ker ima vsaka država (škofovska konfereca) svoj svetniški koledar (pri nas je god sv. Leopolda Mandića 12. maja, v Italiji pa 30. julija). Svetni koledarji kar naprej vztrajajo pri starih datumih svetnikov in svetnic (npr. 29. januarja je ime Franc – nekdaj je bil na ta dan god sv. Frančiška Saleškega, ki je zdaj 24. januarja). Prav je, da o svetnike čim bolje poznamo, še bolj pa je prav, da se po njihovem zgledu v življenju ravnamo!
Vir

Jezuiti svetniki nas jezuite spominjajo na pravega duha Družbe Jezusove in nas vabijo, da sledimo zgledu tistih, ki so dejavno odgovorili na milost poklica. Podobno vsak svetnik vabi in nagovarja vse kristjane. Drugi vatikanski koncil je poudaril pričevalno vlogo svetnikov: “Bog nam na najbolj živ način kaže svojo prisotnost in svojo podobo v življenju tistih naših sopotnikov, ki so najbolj preoblikovani v Kristusovo podobo.”

Koncil s tem razloži, da Cerkev posameznike razglasi za svetnike, ker so bili popolnoma preoblikovani v podobo Kristusa. V takšnih osebah nam Bog daje čutiti njegovo navzočnost, po njih nam govori in nas uči, kako naj nadaljujemo poslanstvo njegovega Sina.

Značilnost svetnikov je njihova svetost. V današnjem času pa smo bolj navajeni na češčenje znanih osebnosti iz filma, glasbe, športa in morda celo religioznega življenja. Ugled svetosti, ki so jo deležni svetniki pa je nekaj drugega. Tudi ljudje, ki svetnike poznajo le površno, prepoznajo v njih nekaj nenavadnega, nekaj kar se ne da primerjati z lastnostmi slavnih ljudi.

Svetniki imajo težko razložljivo, toda lahko prepoznavno jasnost. Pogled nanje razodeva drobec Božjega. V njih zaslutimo iste vrline, drže in načine ravnanja, ki jih je Bog razodel v Jezusu Kristusu, Božjem sinu, ki je postal človek. Ljudje globoke vere občudujejo svetnike, ker jih ti spominjajo na Božje obljube in njegovo navzočnost. Ljudje brez vere, ali s šibko vero, pa se včasih ob njih počutijo nelagodno, ker jih opominjajo, kakšno naj bi bilo njihovo življenje.

Svetniška jasnost je na nek način zakramentalna, saj vsak zakrament razodeva Boga. V svetnikih in po njih nam Bog “daje čutiti svojo dobroto, oživlja zanimanje, udejanja usmiljenje, da spoznati svojo moč (vendar vedno v ljubezni), in nam s svojo milostjo omogoča, da se ljudje odločamo za nove poti v življenju,” kot pravi pater Paoli Molinari, jezuit, ki je odgovoren za procese razglasitve bodočih svetnikov.

“To nas pripelje do najgloblje in pristne značilnosti v življenju svetih in s tem tudi svetih jezuitov. Bili so Jezusovi tovariši v najbolj polnem pomenu besede: ljudje, ki so se na klic Večnega Kralja (Duhovne vaje 91-98) Njemu dali popolnoma na razpolago in so s svojo globoko življenjsko odločitvijo dali prednost temu, kar je Kristus izbral zase, ko v naše odrešenje postal človek,” je dejal pater Molinari.

“Govorimo o Družbi Jezusovi, ki je začela živeti in rasti v moči Božjega klica posameznikom. Ta poklic je resničen, čeprav skrivnosten. Po njem se Gospod Jezus še vedno dotika človeškega duha, privlači ljudi k sebi in jih dela za svoje. Da odgovorijo klicu, se mu pustijo oblikovati. Takšni so z Jezusom enih misli, ene poti, enega duha, iste ljubezni v slavo Očeta, in s tem deležni Njegovega poslanstva in njegove zavzetosti za človeka, ko želijo, iščejo za druge samo dobro z darovanjem samega sebe.”

“Toda kar je bilo zame dobiček, to sem zaradi Kristusa začel imeti za izgubo. Še več, za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda. Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi si prislužil Kristusa in se znašel v njem, in to ne s svojo pravičnostjo, ki izvira iz postave, ampak s pravičnostjo, ki je po veri v Kristusa, se pravi s pravičnostjo, ki je iz Boga in sloni na veri, da bi spoznal njega in moč njegovega vstajenja ter delež pri njegovem trpljenju, pri tem pa postajam podoben njegovi smrti, da kako pridem do vstajenja od mrtvih.” (Fil 3.7-11)

Če bi se v naši veri osvobodili pretežno sebičnega, koristolovskega pristopa k svetnikom in bi v njih dejansko gledali vzorno utelešeno znamenje razodevajočega se Boga – Ljubezni, potem bi tudi naša vera v svetnike lahko kljubovala sodobni proti svetniški miselnosti. Ob svetnikih bi začutili takšno pozitivnost življenja, kakršno je občutil Reinhold Schneider: “Ob močni, pobožni osebnosti se lahko ranjeni, raztrgani človek spet zbere, nekako ozdravi; če se ji le tesno in z dobrohotnim srcem približa: ne tako, da postane njen suženj, marveč, da se poenoti z njeno ozdravljajočo močjo ter skuša postati trden kot ona.”

Svetniki so torej za nas znamenja in nikakor modeli. Če hočemo biti v svoji službi pristni, moramo iti svojo pot. Drugega lahko spoštujemo, se od njega učimo, toda ne smemo ga posnemati. Kar so storili veliki svetniki, nas sicer vzpodbuja, ker nam nazorno kaže veličino in svetost, toda ne pomeni za nas model, ki bi ga morali posnemati. Vsakdo nosi v sebi nekaj posebnega, enkratnega. To, kar napravi s svojimi močmi in v svoji svobodi, je lahko skromno, toda edino veljavno. Njegova naloga ni, da ponavlja že storjeno, pa četudi bi bilo zelo vzvišeno.
Vir

V drugi svetovni vojni je bil slovenski narod razkosan med več okupatorjev, vojno je izkoristila tudi komunistična partija, ki je pod masko osvobodilnega boja izvajala stalinistično revolucijo. Protiverska naravnanost totalitarizmov (predvsem nacizma in komunizma) je povzročila številne žrtve. Avtorji knjige Palme mučeništva (Celje 1995) prinašajo življenjepise 187 duhovnikov, bogoslovcev, redovnikov in redovnic, ki so umrli kot neuklonljive priče krščanske vere.

Slovenski škofje so na svoji seji 28. oktobra 2002 sprejeli sklep o začetku postopka za beatifikacijo slovenskih mučencev 20. stoletja. Za postulatorja je bil določen dr. Peter Kvaternik. Za mariborsko škofijo je bil za vicepostulatorja imenovan msgr. Jože Kužnik. Vse tri škofije, Ljubljana, Maribor in Koper, so za pripravo postopka imenovale ustrezna cerkvena sodišča. Delo teh sodišč se je nadaljevalo tudi po 6. aprilu 2006, ko je cerkvena uprava na Slovenskem doživela velike spremembe. Dr. Peter Kvaternik se je službi postulatorja leta 2008 odpovedal, njegovo mesto je prevzel mag. Simon Lorber. Leta 2013 je ljubljanski nadškof dr. Anton Stres za postulatorja imenoval dr. Metoda Benedika. Po navodilih instrukcije Kongregacije za zadeve svetnikov Sanctorum Mater so v enem postopku lahko obravnavane le žrtve enega preganjalca. Tako v našem primeru teče ločeno več postopkov: za žrtve komunizma, za žrtve nacizma ter za žrtve ustaštva.

Škofje ordinariji petih škofij so potrdili seznam 26 žrtev komunističnega nasilja, ki jih predlagajo, da se zanje začne postopek za beatifikacijo. Na tem seznamu je 13 duhovnikov, 3 bogoslovci, 1 redovnica, 9 laikov. Po škofijah je število naslednje: ljubljanska nadškofija 11, novomeška škofija 9, mariborska nadškofija 3, celjska škofija 1, koprska škofija 2. Na čelo tega seznama so škofje postavili duhovnika ljubljanske škofije, bogoslovnega profesorja Lamberta Ehrlicha. Dne 6. junija 2016 je mariborski, celjski, novomeški in koprski škof pooblastili ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta za nosilca postopka za kandidate iz teh škofij.

Nadškof Zore je 8. maja 2018 prosil Kongregacijo za zadeve svetnikov za nihil obstat za te postopke. Pritrdilni odgovor je podpisal kardinala Amato dne 17. maja 2018. Tako se za te svetniške kandidate, Božje služabnike, s potrditvijo Kongregacije postopek lahko nadaljuje po normah instrukcije Sanctorum Mater.

Za drug postopek je na seznamu 6 žrtev nacizma, od tega 2 iz mariborske nadškofije in 4 iz celjske škofije. Pooblaščenec za ta postopek je celjski škof Stanislav Lipovšek. Na čelu seznama je duhovnik Izidor Završnik z Gomilskega, ki je v mariborskem zaporu šel v smrt namesto mlajšega fanta. Škof Lipovšek je Kongregacijo za zadeve svetnikov že prosil za nihil obstat.

V teku je še zbiranje podatkov o sedmih žrtvah ustaškega režima in eni žrtvi četnikov.

p. dr. Metod Benedik OFMCap, postulator
Vir